Goran Kompoš
-
8. 3. 2013 | Mladina 10 | Kultura
Danny Wolfers - Legowelt: »Edina meja je domišljija«
Nizozemskega producenta Dannyja Wolfersa in njegov psevdonim Legowelt boste najbrž težko našli med narekovalci plesnih elektronskih trendov, toda hkrati je že vsaj deset let reden gost odmevnih klubov in festivalov po vsem svetu. Trendi so prihajali in odhajali, Wolfers pa je s svojim izrazom, ki se močno naslanja na smernice revolucionarnih elektronskih producentov z začetka devetdesetih, že dvajset let sinonim za vrhunsko plesno glasbo. Z njim smo se pogovarjali pred nastopom v ljubljanskem klubu K4, kjer bo nastopil na povabilo ekip Lost Tapes in Gumitwist ter festivala Tresk v organizaciji Radia Študent.
-
8. 3. 2013 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Nov domači trio izkušenih glasbenikov (Moveknowledgement, Intimn Frizurn, Na lepem prijazni) je moči združil šele pred kakšnim letom, toda sled, ki jo je s koncertiranjem (in prvim spotom) pustil na domači klubski sceni, razkriva, da se je stvari lotil zelo premišljeno. To sedaj potrjuje prvenec No Time, na katerem trojec s sinti, bobni in vokalom skozi izkušnjo sodobnih elektronskih smernic prevede zgodnje zapuščine sintpopa, post-disca in elektropopa. Rezultat je produkcijsko izpiljena, energična, igriva glasba, ki Ewok postavi v druščino domačih reformatorjev plesnih pop elektronskih muzik, a ga hkrati izstreli tudi v lastno smer. Več kot obetaven prvenec in hvalevredna pridobitev za domačo klubsko (in pop) sceno.
-
Različni avtorji: Chilli Space 9
Novo leto, nov Chilli Space. Na prvi pogled se zdi, da serialko, ki vsako leto zbere nove posnetke domačih elektronskih producentov, po devetih ponovitvah načenja kompleks utečenosti, kar je v današnjem hiperpotrošniškem vsakdanjiku križ in težava številnih sorodnih kompilacij. No, Chilli Space ima tu dve pomembni prednosti. Prvič, domača elektronska scena je diskografsko močno podhranjena, in drugič, ekipa se pod sicer pavšalno znamko »ohlajena elektronika« trudi iti v korak s časom. Letos ta korak s produkcijsko dovršenostjo narekujejo dub techno, bass in (starošolski) dub, enega od vrhuncev pa s svežim minimalističnim technom doseže zasedba Ago Tela, v kateri so moči združili elektronski veterani in pobudniki serialke.
-
Po vznemirjenju, ki so ga med glasbenimi kritiki (velikih in vplivnih medijev) povzročili prvi singli in dolgometražni prvenec londonskega tria Darkstar, je pravzaprav presenetljivo, da se ta do zdaj še ni znašel na radarjih širšega občinstva.
-
Matmos: The Marriage of True Minds
Ekstravagantni elektronski dvojec iz San Francisca, ki se enako dobro znajde v akademskem in pop okolju (in še raje nekje vmes), upravičeno sodi v sam vrh sodobnih glasbenih posebnežev. Potem ko se je s prejšnjo, za njegove standarde razmeroma preprosto ploščo oddaljil od filozofskih, znanstvenih in popkulturnih konceptov iz preteklosti, z novim albumom nadaljuje tam, kjer je končal z Wittgensteinom. Plod štiriletnih telepatskih seans s približno petdesetimi izbranci je plošča, ki Matmosov intelektualni, norčavi, perverzni, tobogansko vrtoglavi in s kirurško natančnostjo ukrojeni izraz predstavi v najlepši podobi. Zvočni cirkus na trenutke sicer postane preveč konfuzen, toda večji del skladb zlahka uvrstimo med dvojčeve najboljše dosežke.
-
Ulrich Schnauss: A Long Way to Fall
Če iščemo vrhunce shoegazenja v elektronski podobi, ne moremo mimo berlinskega producenta, ki je z zamegljeno melodiko in s hipnotičnim pulzom pred desetimi leti očaral sredinsko publiko. Schnauss se te strategije na površju oprime tudi na novi plošči, a tokrat veliko manj prepričljivo. Paradoksalno je krivec za to predvsem njegov producentski napredek. V zvočni izbrušenosti se je skoraj povsem izgubila omamna atmosferičnost, ki je pri shoegazenju ključni dejavnik. Zato se pojavi vtis, da po novem bolj kot v skladbah samih lahko uživamo v Schnaussovih producentskih spretnostih. Te so sicer impresivne, a morda bi se lahko tokrat zgledoval po vzornikih iz skupine My Bloody Valentine – stvari, ki funkcionirajo, je včasih dobro pustiti pri miru.
-
Toro Y Moi: Anything in Return
Ko je Chaz Bundick pred tremi leti izdal prvenec, je z izrazom, ki se je znašel nekje na presečišču sintpopa in beatsov, tako rekoč čez noč navdušil sredinsko občinstvo z apetiti po svežih, trendovskih muzikah. Naslednja leta je ta začetna svežina sicer bledela, a hkrati se je Bundick iz plošče v ploščo mojstril v pisanju skladb, ki že na prvi posluh očarajo s pop apilom in se hkrati z (za pop standarde) kompleksnim značajem usidrajo tudi v spomin. Nova, z romantično tematiko prežeta plošča Bundickov izraz predstavi v najbolj dodelani podobi in ga postavi na zanimivejšo stran aktualne pop produkcije, kljub temu pa mu kakšen drznejši zasuk ne bi škodil. Za sanjave duše.
-
Potem ko je irski pisec pesmi, pevec in multiinstrumentalist Conor O’Brien pred dvema letoma s prvencem pokasiral nominacijo za Mercuryjevo nagrado, se (s sodelavci) vrača s ploščo, s katero si utrjuje mesto med zanimivejšimi indie-pop-rock folkerji. Teh smo se v njihovih ponavljankah sicer res že nekoliko naveličali, toda O’Brien preseneti z bogatimi, precej netipičnimi aranžmaji in s priložnostno drznimi posegi v formo pesmi, s katerimi se odlepi od izpetih neofolkerskih klišejev. Včasih umirjena, drugič igriva narava izbrušenih skladb ponudi dinamičen in svež posluh, ki priložnostno pokaže tudi ambicijo po mainstreamovskem popu. Če bi se pretirani temačnosti in patosu izognil še v besedilih, bi si album zaslužil oceno več.
-
Feni Mika Pattona niso izbirčni. Vsak album, v katerega je tako ali drugače vpleten ta kreativec, ki slovi po raznovrstnosti, navadno še pred izidom obvelja za rockovski dogodek leta, res pa je, da je ponovna (koncertna) združitev njegove najbolj znane zasedbe Faith No More v zadnjih treh letih skoraj povsem zasenčila njegove druge glasbene avanture.
-
Serialka Skreamizm je bila vedno obliž na rane Skreamovih fenov, ki nikoli niso prebavili njegovega prebega v mainstream. Flajštre bodo v obliki prepoznavnih dubstep in halfstep mesarjenj, ki so ga pred osmimi leti izstrelila med najbolj cenjene, pionirske dubstep producente, našli tudi pri sedmem nadaljevanju. Jim bo pa hkrati pritisk verjetno ponovno dvignil uvodni pop bonbonček Copy Cat, v katerem se z r’n’b/elektropop divo Kelis »priklonita« embalažnim pop starletam. Da ga vse bolj vleče iz togega dubstepovskega formalizma, potrdi še acid house koračnica Sticky, kljub temu pa bodo tudi feni njegovega brezkompromisnega, kirurško ukrojenega temačnega basovskega rifanja prišli na svoj račun. Navsezadnje je Vol. 7 edina Skreamova plošča iz minulega leta.
-
Broadcast: Berberian Sound Studio
Glasbo britanskega dvojca je vselej krasila močna cinematična dimenzija, zato ni naključje, da ga je režiser Peter Strickland angažiral za sodelovanje pri svojem zadnjem filmu Berberian Sound Studio. Ker je film poklon italijanskim hororjem iz sedemdesetih let, se zdi izbira benda Broadcast, ki ima glasbo Morriconeja, Sciasie, Trovaiolija, Nicolaia in drugih mojstrov (italijanske) filmske glasbe tako rekoč v krvi, pravzaprav logična. Broadcast to zaupanje povsem upraviči. Še več, glasbeni oziroma zvočni fragmenti postanejo izhodiščna premisa filma, zvočni zapis za film znotraj filma, v katerem se prepletata stvarnost in metafizika. Plošča je tako rekoč popoln zapis poslanstva filmske glasbe, ki je pri italijanskih hororjih pogosto celo zasenčila sam film.
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
Minuli torek se je v klubu Cankarjevega doma začela nova sezona Cankarjevih torkov, ki bo po novem poleg jazzovskih koncertov vse do oktobra gostila tudi nastope žanrsko sorodnih ustvarjalcev. Eno najlepših domačih koncertnih prizorišč, ki domuje povsem na vrhu največje slovenske kulturne institucije, je tokrat okrasil razgled na pobeljeno Ljubljano, v idiličnem ambientu pa se je s svojim novim projektom String Project izvrstno znašel saksofonist in skladatelj Igor Lumpert.
-
Prvenec britanskega tria Ultraista je bil obsojen na veliko pozornost še pred izidom. Gre namreč za nov projekt Nigla Godricha, ki ga poznamo predvsem po sodelovanju s skupinama Radiohead in U2, skupaj z njim pa sta se v zasedbi znašla še pevka Laura Bettinson in Joey Waronker, ki je med drugim bobnal pri bendih R.E.M. in Smashing Pumpkins. Izvrstne reference torej, še toliko bolj, ker jih je menda združila skupna ljubezen do afrobeata in elektronskih plesnih muzik. No, plošča je še en dokaz, da vse, kar se sveti, ni nujno zlato. Ritmična, downtempaška pop elektronska razgibanka sicer ponudi kup zanimivih nastavkov, toda hkrati ji zmanjka tistega občutka ali pa umetnosti, ki ti pop komad vtisne v trajen spomin. Povprečno.
-
Potem ko je elektronska glasba v devetdesetih letih iz klubov prodrla (tudi) na pop charte, je bilo videti, da se bo tam obdržala še dolgo. Pa se ni. Producenti in didžeji, ki so zaslutili njen množični potencial, so klube sicer zamenjali za velike dvorane in stadione ter postali pop superzvezdniki, toda njihovih (rekreativnih) plošč v glasbeno bolj angažiranih medijih tako rekoč ni bilo mogoče zaslediti.
-
21. 12. 2012 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Kdo ve, kakšno veljavo bi imel Scott Walker danes, če bi se, potem ko se je konec šestdesetih let v zasedbi The Walker Brothers z Beatli prerival na vrhovih britanskih chartov, uklonil pričakovanjem in poskusom diktata tedanjih založnikov.
-
7. 12. 2012 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Robbie Williams: Take the Crown
Z devetim Williamsovim albumom, ki je že pristal na vrhu UK chartov, »sranje na radiu«, o katerem v skladbi Shit on the Radio prepeva Britanec, nič bolj zrel kot prej, ne bo bistveno manj smrdelo. V tipično samopoveličujočih besedilih se (vsaj s provokacijami) deloma sicer res dvigne nad povprečje potrošniških neumnosti, s katerimi nas futra mainstreamovski ustroj, toda glasba, čeprav vrhunsko sproducirana, kljub temu precej zaostaja za trendi sodobnega komercialnega popa. Ker so plošče, s katerimi je v preteklosti prevetril pop smernice, obveljale za komercialni neuspeh, je ponovna vrnitev k preverjenim obrazcem pravzaprav logična. Album Take the Crown ponudi kopico lahkotnih hitov, ki pa se ne bodo zapisali med Williamsove boljše dosežke.
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
7. 12. 2012 | Mladina 49 | Kultura | Dogodki
Prejšnji teden je v organizaciji muzeja prehodnih umetnosti MoTa na različnih lokacijah v Ljubljani potekal četrti festival Sonica. Večdnevni dogodek, ki različne umetniške prakse prevprašuje predvsem skozi medij zvoka in slike, so tudi letos zaokrožila predavanja, delavnice, instalacije, filmske projekcije, DJ-večeri in koncerti.
-
30. 11. 2012 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Tudi druga posthumna zbirka posnetkov verjetno najpopularnejše britanske pevke prejšnjega desetletja na prodajne police prihaja v predprazničnem času, ko prodaja plošč naglo naraste.
-
Goran Kompoš | foto: Miro Majcen
23. 11. 2012 | Mladina 47 | Kultura | Dogodki
Ekstatična koncertna perfekcija
Če so bili presežniki v kakšni koncertni napovedi kdaj povsem upravičeni, potem je bilo to zagotovo prejšnjo sredo, ko sta se na povabilo Kina Šiška in Channel Zera na odru skupaj znašli dve megakultni zasedbi, Godspeed You! Black Emperor (GY!BE) in Dirty Three. Prvi, Kanadčani, so se na glasbeno prizorišče vrnili po osmih letih, drugi, Avstralci, po sedmih, oboji pa v izjemni formi, ki ne pušča nobenega dvoma o tem, zakaj sta zasedbi vtisnili neizbrisen pečat v rockovsko glasbo zadnjih dvajsetih let.
-
16. 11. 2012 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
V zadnjem desetletju se je v navideznem pomanjkanju novih glasbenih pogruntavščin začelo intenzivno brskanje po (pol)pretekli dobi. Sploh v kontekstu elektronske glasbe, kjer se najraje brska tam nekje po sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja, ko so se kreativci (tudi) z uporabo novih tehnologij začeli osvobajati spon preteklosti.
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
16. 11. 2012 | Mladina 46 | Kultura | Dogodki
Fešta domače glasbene alternative
Mimoidoči, ki se je minuli petek morda po (ne)sreči znašel pred osrednjimi klubi na Metelkovi v Ljubljani, je ob pogledu na nepregledno množico bržkone pomislil, da se obeta koncert kakšnih klubskih zvezdnikov. Pa se je motil. V Menzi pri koritu so si namreč en za drugim oder delili domači glasbeniki, za katere so v najboljšem primeru pred tem slišali le tisti najbolj obveščeni poznavalci domače klubske alternative in poslušalci Radia Študent (RŠ). Ta je letos že dvanajsto leto zapored izbral šest neuveljavljenih, obetavnih zasedb, jih najprej poslal na turnejo po slovenskih klubih, za konec pa povabil še na tradicionalni finalni dogodek.
-
9. 11. 2012 | Mladina 45 | Kultura
Warren Ellis: »Skupaj smo dlje od Beatlov. In lepši smo.«
Avstralski skladatelj in multiinstrumentalist Warren Ellis je v Ljubljani razmeroma reden gost. Njegove violinske bravure smo največkrat spremljali, ko je bil v družbi Nicka Cava in njunih bendov, najprej The Bad Seeds in nazadnje Grinderman. Po navadi ostaja v senci tesnega, dolgoletnega sodelavca, je pa hkrati res, da je Cavov koncert brez Ellisa nekaj takšnega, kot bi bil koncert skupine The Rolling Stones brez kitarista Keitha Richardsa. Ellis se tokrat v Ljubljano vrača s svojo matično zasedbo Dirty Three, ki jo je pred dvajsetimi leti ustanovil skupaj z bobnarjem Jimom Whitom in kitaristom Mickom Turnerjem, zato smo se pogovarjali o njihovi novi plošči Toward the Low Sun in vrnitvi na koncertne odre, pa tudi o Beatlih in bradah ter seveda o zasedbi Godspeed You! Black Emperor, s katero si bodo v sredo delili oder Kina Šiška.
-
9. 11. 2012 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Godspeed You! Black Emperor: ‘Allelujah! Don’t Bend! Ascend!
Moledovanje za ponovno združitev kultnih bendov ni nič novega več, verjetno pa je le malo bendov, katerih feni bi bili s svojimi klici tako vztrajni, kot to velja za fene kanadskih postrockerjev iz zasedbe Godspeed You! Black Emperor (GY!BE).
-
2. 11. 2012 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
Barely Modern: We Cruise Like Tom Does
Prvenec domačega trojca ni tako spektakularen, kot morda namiguje njegov naslov. ’Krujz’ je sicer res adrenalinski in s stilom, toda brez kičastega pompa in melodrame. Drugače od razvpitega scientologa Toma Cruisa trojec pač ne rešuje sveta. Niti ne rešuje rokenrola, pa čeprav so bili za njegove odrešitelje pred desetimi leti že oklicani bendi s sorodnimi izhodišči. Ugibanje, ali jim ga je uspelo rešiti ali le še bolj zavoziti, je prepuščeno presoji vsakega posameznika. Verjetno pa ni veliko tistih, ki se ne bi strinjali s trditvijo, da je minulo desetletje ob vsej impotentni generiki na glasbeno površje naplavilo tudi kopico odličnih rockovskih bendov.
-
26. 10. 2012 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
Vsakič ko založba Sub Pop, ki je na glasbeni zemljevid spravila seattelski rock, v svoje varstvo vzame nov bend, zazvoni alarm. Glasneje zazvoni, ko gre za bend v klasični postavi z bobni, basom, kitaro in vokalom, in še glasneje, če so njegovi člani odraščali ob glasbi Sub Popovih zvezdnikov z začetka devetdesetih let. Zdi se, da je alarm ob izidu prvenca kanadskega trojca Metz upravičen, pa čeprav ta ne počne nič revolucionarnega. Prej nasprotno. Brezkompromisno in surovo zareže v zapuščine post punka, hardcora, hrupnega in math in punk rocka ter iz njih izlušči energičen, jezen kitarski rock, ki je zatresel devetdeseta. Za zdaj alarm še zvoni pri bolj angažirani rockovski publiki, verjetno pa se bo kmalu slišal tudi dlje.
-
Goran Kompoš | foto: Anže Kokalj
26. 10. 2012 | Mladina 43 | Kultura | Dogodki
Ljubljanski Klub K4 tudi v letošnji sezoni ostaja priljubljeno pribežališče privržencev bolj angažirane elektronske plesne glasbe. Od začetka jeseni tam sicer res pogosteje slišimo tudi bende, ki izstopajo iz strogo plesnih okvirjev, še naprej pa iz tedna v teden spoznavamo predvsem zanimive (so)ustvarjalce aktualnih plesnih trendov.
-
19. 10. 2012 | Mladina 42 | Kultura | Plošča
Saadet Türköz, Giovanni Maier, Zlatko Kaučič: Zarja-Tay
Kazahstansko-turška pevka, italijanski basist in najvidnejši slovenski tolkalec z novo ploščo poglobijo sodelovanje, s katerim brišejo meje med evropskim svobodnjaštvom in srednjeazijskimi tradicijami. Morda je svobodnjaški predznak tu celo nekoliko zavajajoč, saj je trojec v skupnem, z improviziranjem pogojenem muziciranju tako uigran, da se pojavi občutek, da pravzaprav poslušamo skrbno dodelane kompozicije. Türközova s svojim izvorom najbolj zaznamuje podobo teh, v raziskovanju vzhodnjaških motivov pa se ji pogosto pridruži tudi inštrumentalni dvojec, toda njihova komunikacija je preveč radovedna, da bi jo bilo mogoče zemljepisno (ali kako drugače) opredeliti. Trojec preprosto najde skupen, odprt jezik, v svoji neobremenjenosti povsem razumljiv tudi brez prevoda.
-
12. 10. 2012 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Antony and the Johnsons: Cut the World
»Kako dolgo bom še ubogal dekret o ženski podrejenosti? Kako dolgo bom še prenašal izživljanje nad svojim telesom in duševnostjo, preden bom sam porezal svet?« se v naslovni skladbi novega, prvega pravega koncertnega albuma zasedbe Antony and the Johnsons sprašuje Antony Hegarty, zadnje desetletje ena najpomembnejših figur v popularni glasbi in kulturi nasploh.
-
Goran Kompoš | foto: Miha Fras
12. 10. 2012 | Mladina 41 | Kultura | Dogodki
Pred petindvajsetimi leti je zasedba Happy Mondays posnela skladbo 24 Hour Party People, ki je postala himna obdobja, v katerem je Manchester na račun nekajletnega neprekinjenega žuranja postal »Madchester«. Nori Manchester.
-
28. 9. 2012 | Mladina 39 | Kultura | Plošča
2012, RX:TX