Goran Kompoš
-
5. 4. 2019 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Dan D: Knjiga pohval in pritožb (Milo za drago)
Ni znano, ali je Dan D med pripravljanjem nove plošče poslušalcem formalno ponudil »knjigo pohval in pritožb«. Če jo je, se je v njej brez dvoma znašlo veliko več pohval kot pritožb. Pred slednjimi se je novomeška skupina zavarovala že s tem, da je med snemanjem plošče v vadbeni prostor povabila najzvestejše fene. Osemmesečne serije intimnih koncertov, na katerih so nove skladbe nastajale, se je menda udeležilo več kot tisoč ljubiteljev skupine. Surove skladbe je nato še štiri mesece studijsko pilila in nadgrajevala, jih konec lanskega leta najprej v obliki butične USB-plošče zapakirala v (kozmetično) milo, zdaj pa še s šestimi dodatnimi komadi ponudila na zgoščenki Knjiga pohval in pritožb (Milo za drago). Skupaj šestnajst skladb, ki se izrazno naslonijo na zasedbine prejšnje slogovno raznovrstne izdelke in hkrati ponudijo lepo zaokroženo novo etapo na nepredvidljivi poti dolenjskega peterca.
-
5. 4. 2019 | Mladina 14 | Kultura | Dogodki
Koncertno dogajanje so prejšnji vikend krojili domači raperski veljaki, ki so z dvema dogodkoma pospremili izid svojih novih plošč. V soboto sta v Mariboru skupni prvenec Skurjen spomin pod imenom Oygn predstavila domačina Mito in YNGFirefly, ljubljanski klub Gala hala pa je dan prej, ob izidu njune nove skupne plošče Vse, gostila velenjska rap veljaka Mriga & Gheta. Mimogrede, slednja sta v navezi z Mitom (in njegovim kolegom iz kolektiva Tekochee Kru Emkejem) v minulih letih navduševala v zvezdniški raperski zasedbi Velebor. Posredno pa se je v ljubljanski dogodek vmešal tudi prodoren beatmaker YNGFirefly, ki je enega svojih beatov narezal ljubljanskemu dvojcu Siknes. Ta je s svojim gangsta rapom in suverenim nastopom že uvodoma razgrel do zadnjega kotička napolnjeno Gala halo. Ko pa je po krajšem intermezzu Vazza na oder stopil velenjski dvojec, dvoma o tem, kdo sta zvezdi večera, ni bilo.
-
29. 3. 2019 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Črt Trkman v vlogi didžeja in promotorja (ter priložnostnega producenta) klubskih dogodkov pod imenom Freeverse že desetletje razvaja fene raznoterih basovskih muzik. Zdaj pa slogovno ločnico postavlja z novejšim projektom Terranigma in s svojo prvo malo ploščo, na kateri se s sodobnimi produkcijskimi standardi loti elektronskih muzik, ki so ga, ko je bil še najstnik, prilepile na plesišče. V prvi skladbi je to eleganten IDM, v drugi z acid cvrčanjem okisan breakbeat, v tretji jungle breaksi, vse skupaj pa povežeta posladkana melodika in najžlahtnejši rejverski izvor. Ja, Trkman se ne otepa nostalgije, toda zaradi njegovih bogatih izkušenj (tudi z najnovejšimi trendi) glasba dobi povsem svežo podobo. Poznavalsko, dodelano, plesno!
-
29. 3. 2019 | Mladina 13 | Kultura | Dogodki
Zakaj so se v Kinu Šiška koncert Jona Spencerja prejšnjo sredo nekoliko presenetljivo odločili postaviti na svoje manjše prizorišče, ni povsem jasno. Še manj zato, ker je pred štirimi leti z zasedbo Blues Explosion solidno napolnil večjo od obeh dvoran. Na spletnih napovednikih tokratnega koncerta resda ni bilo zaznati pretiranega zanimanja. Je pa treba vzeti v zakup tudi dejstvo, da se je Spencer svojega križanja R&B-jevskih korenin in na drugi strani upogibanja pravil rockovske glasbe lotil že pred petintridesetimi leti, kar pomeni, da nagovarja nekoliko zrelejše občinstvo, ki se verjetno ne ukvarja s spletnimi protokoli. Da se to koncertov v prvi vrsti udeležuje zaradi glasbe, je bilo očitno tudi med samim nastopom, ko je nad glavami le priložnostno zasvetil kakšen telefon. Povsem možno pa je, da si je manjšo od obeh dvoran zaradi intenzivnejše izkušnje izbral kar Spencer sam. Če si jo je, mu tega, kljub veliki gneči, po enem boljših koncertov na naših odrih v zadnjih letih, ni zameril nihče. Zdi se, da je surovost in silovitost njegovih rifov preprosto treba doživeti na manjših odrih.
-
22. 3. 2019 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Čeprav se je ob izidu prikupnega prvenca pred desetimi leti zdelo, da bo producent Kevin Martin v navezi z vokalistoma Rogerjem Robinsonom in Kiki Hitomi z elektronskim dubovskim projektom King Midas Sound nagovoril širše občinstvo, je postalo že z naslednjo ploščo jasno, da ne bodo delali kompromisov. Nič drugače ni zdaj s tretjo ploščo, na kateri se Martin in Robinson studiozno in čustveno spoprimeta s psihološkim opustošenjem po razpadu ljubezenske zveze. Robinsonova iskrena spoken word poezija z referencami na Charlesa Bukowskega in Sylvio Plath in Martinov atmosferični, brneči minimalizem občutek samote razgalita tako pronicljivo in osupljivo, kot je to na filmskem platnu znal uprizoriti Bergman.
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Južnoafriška producentka je nase opozorila kot soustanoviteljica kolektiva NON, platforme za ustvarjalce afriškega rodu, ki delujejo zunaj binarnih družbenih obrazcev, pozornosti pa je deležna tudi zaradi domiselne produkcije avanturistične elektronike. Zdaj v ospredje stopi še kot vokalistka in se s prvencem loti emancipacije in trans identitete v slogu pop div, ki v ospredje postavljajo svojo osebnost. Skladbe zato res dobijo pop obliko, vendar to ne pomeni, da se odpove elektronski transgresivnosti iz preteklosti. »Če želimo preseči ločnice, povezane s spolnimi identitetami in seksualnostjo, ne vidim razloga, zakaj bi to počeli z najbolj pogreto house glasbo.« Ja, s ploščo Death Becomes Her Angel-Ho potrjuje, da je upornica v vseh pogledih.
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Helado Negro: This Is How You Smile
Roberto Carlos Lange, ustvarjalec skladb, producent in multiinstrumentalist, si je občinstvo razširil s prejšnjo ploščo Private Energy (2016), s katero se je s temami latino ponosa in kulturne ozaveščenosti dotaknil napetega ameriškega (predvolilnega) političnega ozračja. Ne toliko zaradi vsebine kot zaradi »clickbait« naslovov komadov Young, Latin and Proud in It’s My Brown Skin. »Ničesar ne skrivam, ampak obenem tudi ničesar ne oglašujem,« pripomni. Zanima ga tisto, kar se skriva v odtenkih, med vrsticami. To zdaj izvrstno upesni na plošči This Is How You Smile, šesti, ki jo je ustvaril pod imenom Helado Negro.
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Kultura | Dogodki
O tem, da je kolektiv Phi v sodelovanju s klubom K4 našel svojo glasbeno nišo, ni več nobenega dvoma. Na začetku sedanje klubske sezone je K4 gostil žanrskega surferja Luka Viberta, nato je Phi v Ljubljano povabil acid zanesenjaka DMX Krew, prejšnji petek pa še finskega rejverskega ezoterika Aleksija Perälo. Ker so vsi trije dejavni že več kot dvajset let, so v štirko s sabo prinesli precej nostalgije, kar pa v luči trenutnega brskanja po elektronskoplesni zgodovini ni nič slabega – celo nasprotno. Še toliko bolj zato, ker so vsi trije producenti izraziti (stilski) individualisti, kar je glede na to, da so vsi objavljali plošče pri (zdaj že upokojeni) založbi Rephlex, ki jo je (so)vodil Aphex Twin, ekscentrik in eden najpomembnejših elektronskih producentov zadnjih tridesetih let, pravzaprav samoumevno. Perälä je Slovenijo obiskal prvič, svoj live set pa je sestavil okoli notoričnega sistema Colundi, s katerim je v zadnjih petih letih posnel že več kot dvajset plošč in tako postal favorit svetovnih poznavalskih elektronskih prizorišč.
-
8. 3. 2019 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Ker so najbolj piflarski kalifornijski rockerji v zadnjih treh letih izdali že štiri plošče, ni težko skleniti, da si očitno prizadevajo spet najti relevantnost iz devetdesetih let, ko sta se jih oprijela kultnost in priljubljenost. Tak vtis ponudi tudi nova plošča, s katero hkrati poskušajo nagovoriti stare fene in s pop obrazci najti stik z aktualnimi poprockovskimi smernicami. To so oboževalci sprejeli precej zadržano. Zaradi naslova so pričakovali zvočno tršo rockovsko ploščo, namesto tega pa dobili lahkoten, baladni, (sintovski) alter pop s (temačnejšimi) introspektivnimi besedili. Nova Weezerjeva plošča bo verjetno prepričala predvsem tiste, ki prisegajo na sodobne »popevkarje«.
-
Reperska Posla ... z Balkana? Ja, SunnySun, eden od stebrov domače hip hop scene, promotor, DJ, MC in producent, je k sodelovanju na novi plošči povabil enajst kolegov emsijev iz Slovenije, Hrvaške in Srbije, dobro znanih predvsem fenom podtalnega rapa. Ghet, Mrigo, Sajkoslav, Fraw Blanka, Naji, Skova, General Woo, Cyam, Smoke Mardeljano, Ajs Nigrutin in Klemen s svojimi rimami krmarijo med resnejšimi, aktualnimi družbenopolitičnimi temami in igrivimi, samoreferenčnimi zgodbami. Vse skupaj pa s starošolskimi, atmosferičnimi in nafankiranimi, na elegantnem samplanju zloženimi beati spretno poveže SunnySun, ki s ploščo sestavi izvrstno razglednico iz svojega raperskega okolja.
-
Leta 1999, ko je postalo jasno, da se bo vpliv (plesne) elektronske glasbe obdržal v mainstreamu, in so velike založbe številne ustvarjalce podpirale z visokimi finančnimi vložki, sta Daniel Hunt in Reuben Wu v Liverpoolu za petdeset funtov pod imenom Ladytron posnela prvi singel. Nekaj mesecev pozneje sta v zasedbo povabila še pevki in klaviaturistki Helen Marnie in Miro Aroyo in skupaj so posneli prvo malo ploščo, zaradi prvih treh singlov pa so jih opazili pri reviji NME. Zdelo se je, da je vzpon na mainstreamovske lestvice le še vprašanje časa. No, po petih dolgometražnih ploščah, od katerih je zadnja izšla pred osmimi leti, se jim ta še vedno izmika. Se bo z novo ploščo to spremenilo, tudi zaradi kultnega statusa, ki so si ga pridelali v teh dveh desetletjih?
-
Nastop Homeboya Sandmana in Edana na hiphoperskem koncertnem ciklu Rapetek v Gala hali prejšnji petek je imel izvrstno popotnico. Oba sta v okviru Rapetka namreč posamično nastopila že v preteklosti – bostonski producent, didžej in emsi Edan pred osmimi leti, raper iz newyorškega Queensa Homeboy Sandman pred dobrima dvema letoma. Oba nastopa sta se zapisala med najboljše koncerte tistih let, za nameček pa je dvojec konec minulega leta pri ugledni založbi Stones Throw objavil še kritiško odlično sprejeto skupno ploščo Humble Pi. Zato skoraj ni bilo dvomov o tem, da bomo v petek po ogrevalnem setu Borke, v takrat že skorajda povsem polni Gala hali, priče izvrstnemu koncertu. Ko je vse občinstvo že med drugim komadom skupaj s Homeboyem Sandmanom ponavljalo »pančlajne« in poskakovalo v ritmih Edanovih kaotičnih beatov, je bilo jasno, da so se vsi elementi zložili v popolno harmonijo.
-
Xiu Xiu: Girl with Basket of Fruit
Avantgardni kalifornijski artrockerji so v sedemnajstih letih delovanja posneli kopico zahtevnih in čudaških plošč, ampak z enajsto so presegli celo svoje standarde. Ploščo, feministično preimenovano po Caravaggievem Dečku s košaro sadja, so menda zasnovali na premisi Črne lože iz Lyncheve serije Twin Peaks in vanjo instalirali kopico mitologije, zgodovinskih referenc in refleksij o nasilju. Hrupno, drzno in um begajoče, kot to v zadnjih dveh desetletjih mojstrsko počne le še Scott Walker, nekdanji član trojca The Walker Brothers. No, kljub očitnim podobnostim s tem pa Xiu Xiu ritualističnemu muziciranju – tokrat tudi ob pomoči producenta Grega Saunierja in haitijskih tolkalcev – vtisne povsem svoj značaj. Za izkušena in radovedna ušesa.
-
Peta plošča Ariane Grande je v rekordnih petih minutah pristala na vrhu iTunesove prodajne lestvice. Pričakovano. Tabloidni mediji strani s trači o ameriški zvezdnici in njenem lani še posebej turbulentnem zasebnem življenju polnijo s svetlobno hitrostjo. Za nameček je naslovni singel Thank U, Next, v katerem se je lotila (preteklih) romantičnih razmerij, na začetku novembra postal njen prvi komad, ki se je znašel na prvem mestu Billboardove lestvice. Odlična popotnica za uspeh plošče, s katero Ariana Grande iz perspektive generacije Z obdela svoje bivše in emancipacijo. Boljša plat plošče so trendovske R & B in trap glasbene podlage, ki izpolnjujejo najvišja merila aktualnega dizajnerskega popa.
-
Dunajski trojec Elektro Guzzi se je v ljubljanskem Kinu Šiška prvič predstavil pred osmimi leti. Takrat je nastopil na odru velike dvorane, a verjetno zato, ker si je oder delil s precej bolj znanim someščanom Patrickom Pulsingerjem – producentom, ki je zvok dunajskega techna izvozil na svetovno glasbeno prizorišče. Leta 2015 je zasedba v okviru prvega festivala Ment nastopila v mnogo manjšem ljubljanskem klubu Channel Zero in dve leti pozneje še v Škofji Loki in v Velenju. Očitno ima pri nas veliko oboževalcev, zato ni presenetljivo, da je svoj koncert razprodal tudi prejšnji četrtek. Sprva se je zdelo nekoliko negospodarno, da organizatorji koncerta iz manjše spodnje dvorane Kina Šiška niso prestavili v veliko, ampak odločitev je bila po razplesanem občinstvu sodeč očitno prava. Ja, v zadnjem letu smo v Komuni KŠ doživeli nekaj izvrstnih plesnih partijev in tem lahko zdaj mirno prištejemo še nastop Elektro Guzzi.
-
Z novo ploščo od izvirne zasedbe mehiško-kalifornijskih punkovskih posebnežev ostaja le še Teri Gender Bender, frontwoman in glavna avtorica skladb. Po sodelovanju pri prejšnjih treh ploščah se je od zasedbe zdaj poslovil še Omar Rodriguez-Lopez, Teri Gender Bender pa je priložnost izkoristila, da se je s ploščo bi/MENTAL posvetila izrazito osebnim izpovedim. Besedila, ki govorijo o družinskih travmah, duševnem zdravju in napornih razmerjih, ji je kot koproducent pomagal uglasbiti Jerry Harrison (Talking Heads), vendar to za izraz zasedbe ne pomeni nič prelomnega. To je še vedno zasedba Le Butcherettes, kot jo poznamo: ponaša se z izvirno kombinacijo zapeljivega garažnega punka in izzivalne zvočne ekscentričnosti.
-
Če bi v istem stavku prebral le imeni SNG Drama in Philip Glass, bi marsikdo verjetno najprej pomislil na to, da bodo v našem osrednjem gledališču uprizorili katero izmed predstav, ki so oživele ob glasbi enega najpomembnejših skladateljev v prejšnjem stoletju. Ker pa sta bili zraven zapisani še imeni Bojan Gorišek in Drama Akustika, dvoma o tem, da bo večer prejšnjo nedeljo rezerviran izključno za glasbene sladokusce, ni bilo. Porok za to je bila že Glassova glasba, morda še večji pa Goriškov sloves enega najboljših svetovnih interpretov (klavirske) minimalistične glasbe. Ja, Goriškov študiozni pristop k delom skladateljev, katerih glasbo izvaja, in Glassove klavirske študije Etudes for piano, Volume 2, sta se izkazala za popolno kombinacijo.
-
Pianista in skladatelja Roka Zalokarja smo v raznoterih žanrskih izpeljankah slišali že pred njegovim odhodom na študij na Nizozemsko, tam pa si je nato le še razširil obzorja. Med drugim na »džem sešnih« s tamkajšnjimi somišljeniki, iz katerih je pred dvema letoma nastal tudi projekt Million Ear, ki sta ga zasnovala z grškim kitaristom Filipposom Glinavosom. Ta kitaro tukaj zamenja s spoken wordom, Zalokar se posveti objazzovski igri s sinti, močno hiphopersko naravo pa glasbi dodajo predvsem gostujoči bobnarji. Rezultat je izvirno, žanrsko neobremenjeno glasbeno raziskovanje. Zalokar, ki je že s prvencem dokazal svoj velik potencial, pa z novo ploščo predstavlja svoj najdrznejši projekt doslej.
-
Kultni japonski kvartet Mono je v teh dneh ob svoji dvajsetletnici delovanja izdal novo, deseto studijsko ploščo. Pričakovano. Kot je pričakovan tudi dodelan postrockovski izraz, ki ga zasedba konsistentno in zanesljivo nadgrajuje vse od takrat, ko je z objavo dolgometražnega prvenca pri Tzadiku, založbi Johna Zorna, prodrla na svetovno glasbeno prizorišče. Tisti, ki zasedbo spremljajo površno, pravijo, da gre še za eno tipično »Mono ploščo«, feni pa trdijo, da gre za njeno novo mojstrovino. Prav imajo oboji. Nove skladbe bi lahko bile namreč objavljene že na zasedbinih prejšnjih ploščah in ob tem izrazno ne bi prav nič izstopale. Ampak hkrati je skoraj logično, da zasedba, ki se brez spotikanja ob komercialne ali kakšne druge okoliščine tako predano posveča izpopolnjevanju svoje glasbe, z vsako novo ploščo postaja le še bolj suverena. Ja, Nowhere Now Here je za Mono tipično mojstrska plošča.
-
Po koncertu turške alter zvezdnice Gaye Su Akyol, ki je pred dvema tednoma nastopila na Cankarjevih torkih, smo ugibali, ali je bil za razmeroma zadržano razpoloženje morda kriv prostor kluba Cankarjevega doma, v katerem smo posedeni vajeni poslušati predvsem elegantnejšo glasbo. Po nastopu zasedbe Jimmy Barka Experience, ki je minuli torek pred stoječim občinstvom igrala na istem prizorišču, tovrstnih ugibanj ni bilo. Trojec, ki je s koncertom napovedal skorajšnji izid nove plošče Three Piece Puzzle, je z dinamičnim setom namreč poskrbel za vročično vzdušje in razplesal dobršen del obiskovalcev v skoraj povsem polnem klubu.
-
Katarina Rešek se je v vlogi osrednje članice kolektiva Napravi mi dete na domači sceni pojavila pred kakšnim desetletjem in se nato uveljavila (predvsem) kot avtorica videospotov za somišljenike. Med drugim tudi za trio Matter, s katerim je pred dvema letoma posnela komad Anakonda in si z njim odprla vrata v solistično glasbeno ustvarjanje pod imenom Kукла. Pridobljene izkušnje in svojevrstno estetiko zdaj suvereno predstavlja s prvencem Katarina, na katerem hkrati pokaže oboje, svojo ranljivost in samozavest. S tem se znajde v vmesnem prostoru med nelagodjem in spokojnostjo in to spretno poudari s sodobnim elektronskim popom, ki s pritiklinami slovanskega melosa dobi le še izvirnejšo podobo.
-
Za domače dogodke z elektronsko plesno glasbo še vedno velja pravilo, da je obiskovalce najlažje privabiti s popularnimi tujimi didžeji. Za širše občinstvo je pač pomembna predvsem razvpitost gostov, kultura elektronske glasbe pa ponavadi nima tako pomembne vloge. Ampak obstajajo tudi organizatorji, ki na prvo mesto spoštljivo postavljajo prav to kulturo. Eden takšnih je ljubljanski kolektiv Phi, kjer je prejšnji petek v klubu K4 gostoval britanski elektronski veteran DMX Krew. Gre sicer za izjemno cenjenega producenta, je pa hkrati res, da s svojo glasbo nagovarja predvsem nekoliko butičnejše poznavalce. Zato lahko razlog za dober obisk dogodka mirno lahko pripišemo predvsem kolektivu Phi.
-
Drugi dolgometražec britanskega producenta in enega najdrznejših techno didžejev je obveljal za eno najboljših elektronskih plošč lanskega leta. Deloma upravičeno: Objekt z njo radovedno izstopi iz klubskega primeža in z natančnim seciranjem, gnetenjem in sestavljanjem organskih virov zvoka izoblikuje izjemno samosvojo techno ploščo. Je pa res, da s tem ne ponudi nič revolucionarnega. Podobnega elektronskega avanturizma so se številni elektronski (IDM) producenti lotevali že konec devetdesetih let. No, ker so ti ostali spregledani, pohval plošče Cocoon Crush ni težko razumeti, sploh ko vzamemo v zakup še to, da jo je Objekt oprijemljivo avtorsko zaznamoval.
-
Mir, ljubezen in rock ‘n’ roll
»Mir, ljubezen in rock 'n' roll iz Carigrada nas je v uvodu torkovega koncerta v klubu Cankarjevega doma pozdravila Gaye Su Akyol, ena najprodornejših turških glasbenic zadnjih let. Nato se je spomnila »sanjskega koncerta« izpred dveh let, ko je v okviru festivala Druga godba s svojim premiernim nastopom na naših odrih do zadnjega kotička napolnila Gala halo in povsem očarala občinstvo. Ni presenetljivo, da je zato zlahka razprodala tudi tokratni koncert. Ta prejšnjega sicer ni presegel, kar pa ne pomeni, da se ni vtisnil v spomin. Njene genialne, glasbeno in vizualno atraktivne koncerte pravzaprav težko pozabiš.
-
Dobra plat (logističnega) premora štajerskih raperskih veljakov iz kolektiva Tekochee Kru je, da se njegovi člani zdaj intenzivno ukvarjajo s solističnimi projekti. Mito je s ploščo Bratstvo in estradstvo že pred dvema letoma zakuhal enega domačih raperskih presežkov, zdaj je za nov projekt sile združil z YNGFireflyem, enim najprodornejših beatmakerjev pri nas. Ta je Mitu nekaj beatov narezal že za omenjeno ploščo, s prvo skupno pa zdaj potrjujeta, da je med njima preskočila močna ustvarjalna iskra. Mito za to, da njegove emsijevske akrobacije dobijo pravi kaliber, preprosto potrebuje drzne beate, YNGFirefly pa za svoj beatovski avanturizem veščega emsija. Naveza, narejena v raperskih nebesih.
-
Če ste te dni pregledovali lestvice najboljših lanskih plošč, ste na njih verjetno zasledili ime Sarah Davachi. Kanadska skladateljica in multiinstrumentalistka, ki je pred petimi leti izdala prvenec, se je s ploščami, ki so mu sledile, prikupila poznavalcem resnejše glasbe. Z Gave in Rest, deveto ploščo, je zdaj pritegnila tudi pozornost širšega občinstva. Zaradi akustične zvočne podobe je ta že na prvi posluh izrazito drugačna od njenih prejšnjih sintovskih plošč, toda zaradi izraza in razpoloženja hitro postane očitno, da so skladbe plod skladateljskega raziskovanja Davachijeve, enaintridesetletne samooklicane samotarke.
-
Starši malokdaj poznajo glasbo, ob kateri odraščajo njihovi otroci, še redkeje pa otroci poznajo glasbo iz otroštva svojih staršev. Ampak obstajajo izjeme: pri nas med te nedvomno sodijo pesmi Kajetana Koviča o mačku Muriju, muci Maci, Čombeju in njihovih zgodbah iz Mačjega mesta, ki jih je pred petiintridesetimi leti uglasbil Jerko Novak in zapela Neca Falk. Da so te še vedno zelo žive in vitalne, je bilo minulo nedeljo jasno tudi na velikem odru SNG Drama, kjer so naše najbolj priljubljene otroške pesmi skupaj s Falkovo prepevali majhni in veliki otroci.
-
Šef chicaških mojstrov americane, pevec in kitarist zasedbe Wilco, časa za prvo solistično ploščo s povsem novim materialom ni porabil za tuhtanje, kako potegniti ločnico med njo in tem, kar počne z zasedbo. Namesto tega je raje posnel do zdaj najbolj avtobiografske pesmi, v katerih se ukvarja z očetovo smrtjo in soproginimi zdravstvenimi težavami in hkrati s težavami, ki zadnja leta tarejo svet. Ja, Warm ni lahka plošča, kljub temu pa Tweedy poslušalcu namesto obupa ponudi upanje. Tudi ob pomoči Wilcovih sošpilavcev, ki mu z elegantnim, zadržanim indie folkom pripravijo izvrsten teren za to, da stopi v ospredje s svojim glasom, akustično kitaro in iskrenimi, introspektivnimi besedili.
-
Zakaj K4 po treh desetletjih delovanja ohranja primat med ljubljanskimi klubi s plesno elektronsko glasbo, razkrije že bežen pogled na program, s katerim so v kleti na Kersnikovi vstopili v jubilejno sezono. Od septembra smo tam slišali legendarne veterane, ki so plesno elektroniko postavljali na noge (Luke Vibert, Roman Flügel), producente in didžeje, ki njeno podobo narekujejo danes (Helena Hauff, Kasra), in kopico tistih nekje vmes, tudi ob konsistentni podpori domačih ustvarjalcev. Nekoliko so sicer upravičene kritike tistih, ki bi si tam želeli slišati več drznejših, najaktualnejših klubskih muzik. Je pa hkrati očitno, da tudi techno, house, drum and bass in electro, okoli katerih je (z nekaj izjemami) zasidrana štirkina ponudba, ohranjajo vitalnost. Lep primer tega je tudi nemški producent Bryan Müller, bolj znan kot Skee Mask, ki je zadnjo petkovo noč minulega leta K4 obiskal na krilih svoje nove, izjemno odmevne plošče Compro.
-
21. 12. 2018 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Oneohtrix Point Never: Love in the Time of Lexapro
Brooklynski producent Daniel Lopatin se z novo malo ploščo naveže na temi distopije in utopije, ki ju je letos obravnaval na dolgometražcu Age Of. V naslovni skladbi, hitu z zanimivih multimedijskih nastopov, se sprašuje, kako nam antidepresivi krojijo vsakdanjik. Ker gre za instrumentalno skladbo, ekspliciten odgovor obvisi v zraku, toda melanholično razpoloženje, ki ga ulovi s križanjem prepoznavnega newagerskega sintanja in melodike po zgledu dvojca Boards of Canada, ponudi dovolj otipljivih namigov. Ploščo zaokrožita še dve sodelovanji; minimalistični remiks elektronskega pionirja Ryuichija Sakamota in lo-fi folkovska balada, ki jo odpoje indie posebnež Alex G.
