Goran Kompoš
-
Dvajsetletni raperki cupcakKe zaradi naglo naraščajoče priljubljenosti, ki so ji botrovali izzivalni komadi, videospoti in sodelovanje s Charlie XCX, ponudb velikih založb najbrž ne manjka. Kljub temu je tudi tretjo ploščo izdala v samozaložbi. Ker ne mara cenzure in ovijanja v celofan. Ja, ob njenih vulgarnih, eksplicitno seksualnih besedilih bi verjetno nerodno postalo celo Lilu Waynu in Lil’ Kim. Ravno najbolj umazani komadi bodo gotovo največji magnet na novi plošči Ephorize, vendar cupcakKe z njo dokaže, da v rokavu ne skriva le enega aduta. Suvereno, s humorjem, intimnostjo in brez klišejev se loti tudi bolj angažiranih tem, najsi bo to podpora LGBTQ-skupnosti ali pa vprašanje dvojnih meril za raperke in raperje. Varuhi spodobnosti si zatisnite ušesa.
-
Ker vino lepše steče po grlu v družbi, eni od obiskovalk uvodoma natoči kozarec in nadaljuje: »Vsakič znova sem presenečen, ko vidim, da ljudje pridejo na moj koncert.« Presenečen je predvsem zato, ker, kot pove, ostaja »analogen« in ne uporablja interneta in raznih »facebookov«, danes tako rekoč nujnega promocijskega orodja. No, vstopnic za oba njegova tokratna nastopa v ciklu Drama Akustika, ki ga enkrat na mesec pripravlja SNG Drama Ljubljana, je kljub temu zmanjkalo v nekaj minutah. Ja, Iztoku Mlakarju se s samopromocijo preprosto ni treba ukvarjati. Najboljši oglas je bila tokrat kar njegova izvrstna nova plošča Porkaeva!, ki jo je objavil konec novembra.
-
V Teksasu nastali štirinajstčlanski kolektiv oziroma samooklicani »boy-band« Brockhampton za lanski vzpon ni potreboval velike promocijske investicije. Ker so se člani našli v priljubljeni hiphoperski spletni klepetalnici, jim pozornosti ni manjkalo, to pa so zelo prepričljivo upravičili z lansko trilogijo plošč Saturation. S tretjo, izdano decembra, so stvari postavili na svoje mesto. Rime, v katerih duhovito in spretno prevračajo raperske stereotipe, od uličnega gangovstva do spolnih usmeritev, samoironičnega spoprijemanja z novim »zvezdniškim« statusom in še česa, oživijo v tekočih raperskih flowih in zabavnih beatih. Bo pa kolektiv z že napovedano naslednjo ploščo verjetno moral pokazati, ali ima na repertoarju še kakšno skrito orožje.
-
N.E.R.D.: No_One Ever Really Dies
Stranski projekt hitmejkerskega producentskega dvojca The Neptunes se je po prvencu In Search Of ... iz leta 2001 znašel v zelo nehvaležnem položaju. Zdi se, da je bil to pravzaprav edini N.E.R.D.-ov album, ki sta se ga Pharrell Williams in Chad Hugo, skupaj s pridruženim Shayem Haleyjem, lotila povsem neobremenjeno. Pop sceno je takrat bolj kot to, ali Williams in Hugo lahko ponovita uspehe hitov, ki sta jih kot The Neptunes klepala za takrat najvidnejše R & B in hiphop ustvarjalce, zanimalo predvsem, s čim lahko presenetita kot samostojna avtorja. Rezultat je bila ena najizvirnejših plošč iz tistega obdobja, ki je povozila ločnice med rapom in rockom ter bendovskim zvokom in studijskim čarodejstvom. Bilo je jasno, da je šlo za projekt, v katerem sta Williams in Hugo lahko izživela vse domislice, na katere mainstream še ni bil pripravljen.
-
Skromna koncertna ponudba v prvi polovici januarja je že kar praviloma namenjena temu, da koncertni ljubitelji pogledamo, kaj vse se obeta v prihodnjih tednih in mesecih. Prav dolgo se letos ne bomo dolgočasili. Že konec januarja se bo na različnih ljubljanskih prizoriščih namreč zgodil četrti festival Ment z žanrsko pestrim naborom perspektivnih glasbenih ustvarjalcev iz dobršnega dela Evrope in letošnjo glavno atrakcijo, priljubljenim škotskim rap/R&B/pop triom Young Fathers.
-
Novo ploščo mariborskega raperja Andreja Janžekoviča, bolj znanega pod imenom Mito, bi klišejsko lahko okarakterizirali kot zrcalo, ki ga njen avtor nastavi Sloveniji, Mariboru in ustroju, v katerem smo se znašli. Ampak na plošči Bratstvo in estradstvo, ki so jo poznavalci (upravičeno) razglasili za najboljši slovenski raperski album zadnjih let, ne boste našli klišejev. Njeno osišče resda sloni na angažiranem, družbenopolitičnem rapu, a ta skozi Mitovo duhovito, pronicljivo in humorno igro z besedami, prispodobami in raznoterimi referencami dobi izvirno podobo. Tako, ki da misliti in hkrati zabava. Ter za nameček navduši še z vrhunsko ukrojenimi, drznimi sodobnimi raperskimi beati.
-
Prvenec domačega spletnega fenomena (tudi zaradi komada Olga, ki so ga v Carigradu peli naši košarkarski prvaki) ni plošča za tiste, ki svet okoli sebe jemljejo preveč resno. Dvojec Buraza ga gotovo ne. Iz njegovih spoken word blodenj in prepotencirane samoironije boste težko izluščili karkoli zares oprijemljivega in pomenljivega. Ampak ob poslušanju skupaj nametanih absurdnih referenc se boste zabavali tako kot nekoč ob prepirih najrazličnejših posebnežev v šovih Jerryja Springerja. Pa se pod površinskim humorjem in brezsramno zafrkancijo skriva kaj več? Morda, a najbrž ne. To pa ne spremeni končnega vtisa »hitova«, ki se v trendovska ušesa hitro ujamejo tudi zaradi sodobnega, hipnotičnega sintovskega manevriranja. Kult v nastajanju?
-
To, da je Mlakarjeva prejšnja plošča Romance brez krjance ob izidu leta 2008 poldrugi mesec vztrajala na vrhu lestvice najbolje prodajanih plošč, pove veliko o priljubljenosti tega kantavtorja, ki ga imajo številni (upravičeno) za naslednika Franeta Milčinskega - Ježka. A od kod taka priljubljenost, če pa ne mara medijskega izpostavljanja in raje kot na gala koncertih nastopa na majhnih odrih, morda za zgolj sto ljudi? Odgovor se ponuja sam od sebe. Občinstvo prepriča z glasbo, žlahtno (in žlehtno) poezijo in interpretacijo, v katero izliva dolgoletne izkušnje dramskega igralca.
-
Kurzschluss se je v zadnjih letih uveljavil kot klub, ki deluje po pop-up konceptu, kar pomeni, da se pojavi le občasno, največkrat ob koncu leta, in takrat povabi na nekaj dobro obiskanih dogodkov. O tem, da v Ljubljani ustvarja pomembno dodano vrednost, ni dvoma, sploh, kar zadeva plesne, rejverske masovke, katerih tradicija se je po zaprtjih velikih klubov na obrobju prestolnice v zadnjih letih praktično povsem izgubila. Še več – zdaj ko se na Obali očitno dokončno poslavlja Ambasada Gavioli, bi Kurzschluss lahko postal celo osrednji regijski ponudnik tovrstnih dogodkov. In njegov organizator takšne ambicije morda res ima, kar sta lani namignila po dva dogodka v aprilu in oktobru. Ne glede na to je bil Kurzschlussov letošnji program, podobno kot prejšnja leta, tudi tokrat skoncentriran predvsem na november in december, torej na čas, ko je veseljačenje na vrhuncu.
-
22. 12. 2017 | Mladina 51 | Kultura
Konec leta je čas, ko glasbeni entuziasti mrzlično pregledujemo različne lestvice najboljših albumov. Eni zato, da morda opazimo ploščo, ki se nam je med letom izmuznila, drugi zato, da v komentarjih izlijejo svoj gnev, ker na lestvicah ne najdejo svojih favoritov, tretji iz kakšnih drugačnih vzgibov. No, ob pregledu letošnjih lestvic v oči zbode predvsem to, da na skoraj nobeni ne boste našli plošče ÷ (v angleščini se izgovori Divide, po naše Deliti) Eda Sheerana. Okej, na njih ne boste našli še desetine drugih, ki bi si to bolj zaslužile, ampak te niso podirale prodajnih rekordov. Sheeran pa je letos povsem zasenčil vse ostale glasbenike. Izdaja plošče ÷ je v prvi polovici letošnjega leta samo v Veliki Britaniji celoten izkupiček od prodaje glasbe povečala za več kot 11 odstotkov. V ZDA jo je po prodaji šele nedavno prehitela ena sama plošča, nova plošča Sheeranove dobre prijateljice Taylor Swift.
-
22. 12. 2017 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Feni Charli XCX se bodo do izida njene tretje plošče očitno še načakali, to pa ne pomeni, da se angleška pop posebnica medtem le zabava. Pravkar je objavila drugi letošnji mikstejp, ki ponudi logično nadgradnjo prvega. Nekaj ekscentričnih novih skladb bo sicer še vedno (pre) trd oreh za širše občinstvo, prinaša pa Pop 2 precej več skladb z očitnim hitovskim potencialom in zrelejšimi besedili. Ja, XCX je v producentu A. G. Cooku (PC Music), specialistu za avantovski plesni pop, očitno našla idealnega glasbenega partnerja, zato njena igriva, radovedna vizija sodobnega popa zasveti v vsem sijaju. Tudi ob pomoči gostujočih vokalnih somišljenikov Carly Rae Jepsen, Cupcakke, Mykkija Blanca, Jaya Parka, MØ in drugih.
-
22. 12. 2017 | Mladina 51 | Kultura | Dogodki
Ko je devet v delavske uniforme napravljenih performerjev začelo komunicirati v jeziku, podobnem govorici marsovčkov iz Burtonove filmske mojstrovine Mars napada!, je postalo jasno, da bo v predstavi Planet Globokar, ki smo si jo te dni ogledali v Cankarjevem domu, veliko prepuščeno interpretaciji občinstva. Pa vendar je narativ vse otipljivejšo podobo dobil vsakič, ko je v kader, bodisi izpod stropa ali iz tal Linhartove dvorane, pokukal nov inštrument. Znašli smo se v (glasbenem) svetu našega svetovno uveljavljenega skladatelja in pozavnista Vinka Globokarja. In če ne prej, je to postalo jasno takrat, ko je Daniel Riegler, vodja performerjev iz dunajskega ansambla Studio Dan, zaigral na pozavno, potopljeno v akvarij, napolnjen z vodo.
-
15. 12. 2017 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Potem ko se je ekscentrična pevka in ustvarjalka pesmi že s prejšnjima ploščama znašla v prvi kategoriji angleških pop zvezdnic, ne skriva, da z novim albumom meri še više. Zanj je angažirala ekipo vidnih hitmejkerjev, ali je bila odločitev pravilna, pa bo pokazal čas. Za zdaj se zdi, da so ji s spolirano radijsko pop povprečnostjo odvzeli precej očarljive norčavosti, ki sta jo denimo s Pharrellom Williamsom tako mojstrsko ovekovečila na nekaterih njenih starejših singlih. Ni pa k sreči ničesar kompromitirala z besedili. Ta so postala celo bolj – tudi politično – angažirana, česar ne skrivata niti »inspiracijska« monologa igralcev Samuela L. Jacksona in Owna Jonesa. Ob pogumnejši izbiri producentov bi novo ploščo Palome Faith bržkone laže umestili med letošnje pop favorite.
-
15. 12. 2017 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
John Carpenter: Anthology: Movie Themes 1974–1998
Da je tretja studijska plošča filmskega režiserja in skladatelja Johna Carpenterja izšla dober teden pred dnevom čarovnic, je logično. Ne zato, ker je po tem dnevu naslovil svoj kultni horror iz leta 1978, pač pa zato, ker je osrednja, suspenzivna glasbena tema iz njega postala tako rekoč univerzalen halloweenovski soundtrack. Tudi to skladbo je Carpenter, tako kot skladbe za številne druge svoje filme, napisal sam. Ker pa se marsikdo ob omembi filmov, kot so Noč čarovnic, Megla, Napad na policijsko postajo številka 13 ali pa Beg iz New Yorka, prej kot filmskih prizorov spomni glasbe, je bil skrajni čas, da se je naposled odločil objaviti prvo antologijsko zbirko svoje filmske glasbe.
-
15. 12. 2017 | Mladina 50 | Kultura | Dogodki
Novica, da je zasedba Laibach ob premierni predstavitvi nove plošče Also Sprach Zarathustra pred domačim občinstvom razprodala kar dva zaporedna koncerta v ljubljanskem Kinu Šiška, nas ni presenetila. Če že, nas je presenetilo dejstvo, da se za zdaj še niso odločili za koncert v naši največji koncertni dvorani dvorani Stožice, kjer vse pogosteje videvamo tudi domače glasbenike. Fenov za tak podvig imajo dovolj, od takih, ki se njihovih koncertov udeležujejo zaradi črednega nagona (kar je neizogiben atribut vsakega pravega pop benda), do takih, ki na koncerte hodijo razvozlavat nova subverzivna sporočila, in tudi takih, ki tja preprosto pridejo zaradi glasbe in spektakla. Slednji smo prejšnji petek lahko le uživali na še enem izjemnem koncertu.
-
8. 12. 2017 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
William Blake, pri katerem si je U2 izposodil naslov prejšnje in tudi te plošče, se ob Bonovih refrenih s slednje verjetno obrača v grobu. Pa naj bodo to pesmi z ljubezensko tematiko, v katerih se Bono zdi kot fatalno zaljubljen najstnik, ali pa politične, kjer se dotakne aktualnih, postbrexitovskih in posttrumpovskih dogodkov, zaradi katerih se je izid plošče Songs of Experience prestavil za slaba tri leta. Nenavadno je, da zasedba v tem času, razen posodobljenih besedil, ni napravila nič novega ali drugačnega. V studio je spet povabila kopico hitmejkerskih producentov, rezultat pa je medla plošča, na kateri ni niti ene potencialne skladbe za kakšno od zasedbinih bodočih »best of« turnej. Ja, »izkušnje« iz naslova bi bile v tem primeru lahko tudi sopomenka za prežvečenost.
-
1. 12. 2017 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Trik pop zvezdnic, ki prepevajo o svojih zmenkarijah, potem ko enkrat vstopijo v zrela leta, je, da najdejo ravnotežje med tem, kar si želijo slišati mladostniki, in tem, kar še lahko pogoltnejo njihovi vrstniki. Dober recept za slednje je (subtilna) samoironija, a o njej na šesti plošči Taylor Swift ni ne duha ne sluha. Zdi se, da bo njeno ukvarjanje s fanti zanimivo le še za tiste, ki sledijo njenim ljubezenskim sagam, ostali se bomo pač morali zadovoljiti s sicer obrtniško dovršenimi, a povsem generičnimi popevkami, ob pomoči hitmejkerjev Maxa Martina, Shellbacka in Jacka Antonoffa tokrat recikliranimi iz aktualnega (elektro) popa in hitičev iz devetdesetih let. No, razloga za skrb za zdaj ni, saj plošča reputation pričakovano vztraja na vrhovih lestvic.
-
1. 12. 2017 | Mladina 48 | Kultura | Dogodki
Avstralski trio The Necks letos praznuje tridesetletnico delovanja, ampak zaradi tega ne počne nič spektakularnega. Po tem niti ni potrebe. Tudi pri nas si je s precej pogostim nastopanjem denimo pridelal močno bazo privržencev, ki se vsakega njegovega koncerta udeležijo ne glede na okoliščine. Te se skozi trideset let ustvarjanja in 19 studijskih albumov, z letošnjim Unfold vred, pravzaprav niti niso spreminjale. Chris Abrahams še vedno igra na klavir, Lloyd Swanton na kontrabas in Tony Buck na bobne/tolkala. V katero smer bo zaneslo koncert oziroma vsakega od običajnih dveh tričetrturnih setov, pa ne ve niti trojec. Bend se namreč skozi skupinsko improvizacijo preprosto prepusti glasbi. Nič drugače ni bilo ob njegovem tretjem nastopu v Kinu Šiška, s katerim so The Necks spet potrdili, da je njihov načrt odlično zastavljen in jim ga ni treba spreminjati.
-
24. 11. 2017 | Mladina 47 | Kultura
Tisti, ki so angleške rockerje The Horrors videli na zgodnejših koncertih, so jim napovedovali zelo kratek rok trajanja. Pa ne le zaradi ekscentričnosti frontmana Farisa Badwana, ki je na koncertih občinstvu v prvih vrstah kričal v obraz, jih packal s črno barvo in obmetaval s smetmi, niti ne zato, ker so bili videti, kot da so na oder pribežali iz kakšnega horrorja Tima Burtona. Poglavitni razlog za te črne napovedi je bil ta, da so bili v živo menda slišati tako, kot v prevodu namiguje njihovo ime – grozno. Ampak od takrat je minilo dobrih deset let in v tem času je petčlanska zasedba poskrbela za temeljito preobrazbo. Oziroma več njih, zaradi česar so se pojavile celo napovedi, da bi utegnili prevzeti primat med stilsko raziskujočimi britanskimi indie bendi, ki ga je do takrat trdno v svojih rokah držala zasedba Radiohead. To se (še) ni zgodilo, je pa vse več tistih, ki The Horrors vidijo kot najboljši otoški bend zadnjega desetletja.
-
24. 11. 2017 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Gašper Torkar: Dreams of Others
Gašperja Torkarja smo do nedavnega srečevali predvsem na literarnih in gledaliških dogodkih, priložnostno v vlogi didžeja, lani pa je kot Klubski maratonec Radia Študent zatresel še domačo (klubsko) glasbeno sceno. V čigave sanje se zdaj zazre s ploščo Dreams of Others, ni znano, je pa iz dramatičnih, klavstrofobičnih in izvrstno zvočno zdizajniranih komadov jasno, da v podzavesti teh subjektov ni prostora za romantična sanjarjenja. Nekaj žarkov posije le v zaključnem oneohtrixovskem ambientu, preostale skladbe pa poslušalca k tlom tiščijo s plastmi hrupa in atmosferično (post)tehnaško brutalnostjo. Dodelana in konceptualno lepo zaokrožena plošča, s katero se Torkar suvereno znajde v polju sodobne elektronike.
-
24. 11. 2017 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Čeprav je Charlotte Gainsbourg prodala že več kot milijon izvodov svojih plošč in oddelala obsežno svetovno koncertno turnejo, je, morda izvzemši Francijo, znana predvsem kot igralka. Najtehtnejši razlog za to so njena sodelovanja z (vedno kontroverznim) auteurjem Larsom von Trierjem in v zadnjih nekaj letih vse pogostejše vloge v filmih, namenjenih tudi mainstreamovskemu občinstvu. Še ena »oteževalna« okoliščina pa je, da je nad njeno glasbeno kariero vselej visela senca očeta Serga Gainsbourga, enega najvplivnejših glasbenikov 20. stoletja. Bo to spremenila nova, peta plošča Rest?
-
24. 11. 2017 | Mladina 47 | Kultura | Dogodki
Malijsko glasbeno zvezdnico Rokio Traore smo v Ljubljani že videli na festivalu Druga godba in v Cankarjevem domu na Glasbah sveta. V okviru slednjih je ponovno nastopila tudi minuli torek v največji, Gallusovi dvorani Cankarjevega doma in se predstavila s svojim projektom Dream Mande, o katerem smo pred koncertom lahko prebrali zgolj konceptualno zasnovo. Čeprav smo lahko le ugibali, s kakšno glasbo nas bo presenetila, pa je bilo že vnaprej jasno, da bo koncert, tako kot vse, česar se loti ta cenjena glasbenica, bržkone izpeljan vrhunsko. Nismo se zmotili.
-
17. 11. 2017 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
Sam Smith: The Thrill of It All
Za prvenec je pokasiral štiri grammyje in ga prodal v 14 milijonih izvodov. Leto pozneje je za eno najslabših Bondovih naslovnih skladb, ki se je prvič v zgodovini Bondove franšize znašla na prvem mestu britanske lestvice, prejel še oskarja. Z novo ploščo se je zdaj znašel na prvem mestu lestvic doma in v ZDA. Založba šteje denarce, ljubiteljem X-factorjev se ulivajo solze, dobršen del radijskih poslušalcev pa ob iztrošenih, klišejskih baladah na temo neuslišane ljubezni in strtega srca ugaša sprejemnike. Ja, Sama Smitha in njegov stokajoči falzet bodisi obožuješ ali pa ga preprosto ne preneseš. Že žalost po propadu petmesečne ljubezenske zveze je težko poslušati, ob morebitnem koncu novega, daljšega razmerja pa si bomo zavatirali ušesa.
-
17. 11. 2017 | Mladina 46 | Kultura | Dogodki
Glede na to, kolikšen odmev je imel v devetdesetih downtempo in/oziroma trip hop, se zdi precej nenavadno, da je žanr z novim tisočletjem praktično povsem zamrl. Mnogi glasbeni ustvarjalci so sicer posvojili nekatere njegove značilnosti, pa vendar njihova glasba z estetiko tega pojava, ki je vzniknil v britanskem Bristolu, od koder so izšli velikani tega žanra, Massive Attack, Portishead in Tricky, ni imela prav veliko skupnega. Ena redkih izjem je francoska zasedba Nouvelle Vague, dasiravno so njeni priljubljenosti, vsaj toliko kot ugajajoč downtempaški karakter, botrovale tudi priredbe novovalovskih hitičev. Smo pa prejšnji teden v klubu Gala hala na ljubljanski Metelkovi, kjer se je obetal nastop domače zasedbe Blu.Sine in madžarske Belau, preverili, ali se potencial še skriva tudi v tistem pristnejšem downtempu.
-
17. 11. 2017 | Mladina 46 | Kultura
Ko so jo vprašali, ali se ima za Šrilančanko ali Britanko, je odgovorila, da se ne opredeljuje po mejah, državljanstvu in potnem listu. Mathangi »Maya« Arulpragasam, bolj znana kot M.I.A., ki se je v zadnjem desetletju povzpela med najpriljubljenejše glasbenice, je svoj odnos do mej eksplicitno izpostavila tudi v lanskem (zanjo tipično) kontroverznem videospotu Borders. Skladbo bi zavoljo besedila sicer težko umestili med njene boljše, toda njeno sporočilo je bilo ob prizorih, v katerih skupaj s stereotipno upodobljenimi begunci pripluje do ograj »zahodnjaške trdnjave«, jasno: »Čigava življenja cenite?« Ker ima sama podobno življenjsko izkušnjo, ni naključje, da je postala eden vidnejših glasov beguncev v svetu pop kulture.
-
10. 11. 2017 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
To je ena tistih plošč, ki si jih, ko se končajo, predvajaš še enkrat in še enkrat. Toda zaradi zgoščenih rim in besedne akrobatike ji ne prideš do dna. Mito v šestnajstih komadih – pol časa kritično, pol humorno – tolče po mariborskih kvazi elitah, političnih voditeljih, se sprašuje o medgeneracijskih napetostih, vijuga med čeferini, cigani, domoljubi, migranti, pidžiji, predini, kendricki (kalamarji), kanyeji, hipsterji, milficami, šampanjci na strehah, diplomanti v henklu, napove štajerski plebiscit ... Z mojstrskim občutkom za drzne, avanturistične, sodobne raperske beate, ki mu jih ukrojijo YNGFirefly, Tamau, Nite, Wrong Idea in Šuljo. Poleg letošnje solistične plošče slednjega je Bratstvo in estradstvo še en nesporen favorit za ploščo leta iz tabora Tekocheega Kruja.
-
10. 11. 2017 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Naslovnica četrte plošče francoskega elektronskega producenta Erwana Castexa, bolj znanega pod imenom Rone, je zgovorna demonstracija tega, kaj se zgodi, če oblikovanje zaupaš filmarju. Ni sicer znano, ali je Michel Gondry (Večno sonce brezmadežnega uma), ko si je za motiv izposodil filmsko mojstrovino Fritza Langa Metropolis, o plošči vedel kaj več od naslova. Je pa zdaj jasno, da Rone navdiha zanjo ni našel v distopičnih filmskih ekskurzijah, pač pa v nekdanjem tematskem parku Mirapolis, nekakšnem francoskem odgovoru na Disneyland. Menda ga nikoli ni obiskal, očitno pa so mu v spominu ostali prizori mogočnih fantazijskih konstrukcij, ki jih je v otroštvu opazoval skozi okno družinskega avtomobila, ko so se mimo parka vozili na počitnice. To ne pomeni, da Rone s ploščo Mirapolis zganja nostalgijo. No, sodeč po njegovi naklonjenosti (znanstvenofantastični) sintovski melodiki so na popotovanjih morda res poslušali glasbo Jean-Michela Jarra. Toda Mirapolis je kljub retro pritiklinam izrazito sodobna plošča.
-
10. 11. 2017 | Mladina 45 | Kultura | Dogodki
Kanadski Montreal že od druge polovice devetdesetih slovi kot mesto z eno najmočnejših glasbenih scen, ki jo je širše občinstvo opazilo predvsem po zaslugi kultnih postrockerjev Godspeed You! Black Emperor. Skoraj enako kot po vplivnem zvoku pa tamkajšnja glasbena skupnost, v kateri deluje kopica glasbenikov z Bližnjega vzhoda, slovi tudi po svoji družbenopolitični angažiranosti. Med njimi se je pred dobrima dvema desetletjema znašel tudi libanonski migrant Radwan Ghazi Moumneh, ki je leta 2005 zasnoval avdiovizualni projekt Jerusalem In My Heart, s katerim v samosvoj izraz spaja arabske tradicije in sodobno, alternativno (zahodnjaško) glasbo. S sodelavcem, filmarjem Charlesom-Andréem Coderrejem, sta slovensko občinstvo prvič očarala pred dvema letoma, ko sta v okviru festivala Sonica nastopila v nekdanjem zaklonišču v Argentinskem parku sredi prestolnice. Minuli torek pa sta nas s svojim impresivnim performansom pretresla še v Kinu Šiška. Fizično in metafizično.
-
10. 11. 2017 | Mladina 45 | Kultura | Portret
Bowrain, skladatelj in pianist
Na spletni strani ima zapisano: »Klavir je moje orodje, moj inštrument. Ko se potopim vanj, se zgodi recipročna domačnost. Igranje klavirja je zame nekaj bolj naravnega od govorjenja.« Ja, o tem, da je pritiskanje črnih in belih tipk prva ljubezen Tineta Grgureviča, ki od leta 2014 ustvarja pod psevdonimom Bowrain, ni nobenega dvoma. A s tem, kako se loteva igranja klavirja, ponuja veliko več od stereotipne podobe v črni frak odetega pianista, ki z virtuoznostjo navdušuje privržence klasične glasbe.
-
3. 11. 2017 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
Rdečo nit četrte plošče mariborskega rimoklepača Emkeja, sicer člana Tekochee Kruja, bi lahko našli kar v komadu Prava mera, v katerem zarapa »ej veš kaj je smisel lajfa zlata sredina, prava mera«. Tudi v drugih pronicljivih, avtoreferencialnih skladbah izvemo, kaj je tisto, kar kroji to pravo mero, pa naj gre za druženje s prijatelji ob smotkah, duhovite življenjske projekcije, tegobe prekariata ali razmišljanje o revoluciji. Brez pridigarskega kompleksa in moraliziranja, pač pa z umirjenim, lagodnim flowom, ki mu ga s starošolskimi beati podložijo Emiljo A. C., Ghet Heat in Sunny Sun, ter z drznejšimi, sodobnimi beatovskimi biseri mlajša producenta Tamau in Rey Topol. Tisti, ki si z Emkejem delijo usodo, ga bodo nedvomno razumeli.
