-
Jazzovska poslastica
Če je bil Jazz festival Ljubljana, eden naših vidnejših glasbenih festivalov, tistih z najdaljšo tradicijo, lani posvečen delu slovitega Petra Brötzmanna, zaradi česar je v prestolnico prispelo več glasbenikov freejazzovske usmeritve in sodobnih improviziranih godb, je bila letošnja, že petinpetdeseta izdaja festivala usmerjena predvsem v jazzovski klavir in norveški jazz. Slednje ni presenečenje, saj so najvidnejši norveški jazzisti že kakšno desetletje stalnica ljubljanskih odrov.
-
Agustí Fernández, Zlatko Kaučič: Sonic Party
Še ena izdaja cenjene poljske založbe Not Two Records, ki je bila posneta na naših tleh, natančneje na lanskem JazzLentu, nas opozarja, da v domačih logih ne premoremo le zavidanja vrednega števila odličnih jazzovskih koncertov, ampak tudi jazzovskih glasbenikov. Zlatka Kaučiča ni treba posebej predstavljati domačim navdušencem nad jazzom in sodobno improvizirano godbo, saj se je v dolgoletni karieri dokazal s sodelovanjem z različnimi vrhunskimi glasbeniki. Tokrat je združil moči z izvrstnim španskim pianistom Agustíjem Fernándezom, ki združuje klasični klavir s svobodno jazzovsko improvizacijo, v duetu s Kaučičevimi tolkalskimi čarovnijami pa nastajajo rahločutne in odprte skladbe, ki jih bosta predstavila na zaključnem večeru ljubljanskega Jazz festivala.
-
Lana Del Rey: Ultraviolence
V čem je skrivnost gromozanskega uspeha tipične ameriške deklice, ki se je že s prvo, sicer ne ravno znano ploščo previdno preimenovala iz ne toliko pompozno zveneče Lizzy Grant (natančneje iz Elizabeth Woolridge Grant) v Lano Del Rey?
-
Dva fokusa letošnjega festivala: klavir in norveški jazz
Jazz festival Ljubljana, ki kontinuirano niza obletnice že od leta 1960 (čeprav je prvih nekaj let potekal na Bledu in ne v Ljubljani), bo letos predstavil svojo 55. izdajo. Več >>
-
-
In človek je ustvaril Boga
»Jugoslovanska medijska skupina, ki uporablja sintetizatorje tako, kot so nekateri slavnejši uporabljali kitare, v usnju, hkrati punkovsko in S/M, predstavlja stališče strogo nevtralne politike, ki ignorira veliki par. Njihova ob-scena (show) je zelo ekspresionistična, vodita jo Jezus Kristus, ki so ga pripravili do petja, in Tony Levin ob pomoči strojev.«
-
Side A: In the Abstract
Jazz festival Ljubljana je v svoji bogati zgodovini postregel z zajetnim številom kakovostnih nastopov in sodelovanj, posnetek tria Side A pa nas bo spomnil na odličen lanski nastop, med katerim so združili moči Ken Vandermark, Chad Taylor in Havard Wiik. Mešanica usklajenih skladateljskih in tudi improvizatorskih momentov je značilna za trio, ki se giblje med različnimi ritmičnimi pristopi Chada Taylorja, Vandermarkovimi drznimi in energičnimi izleti v prosto improvizacijo in eklektičnimi prijemi Havarda Wiika, ki iščejo navdih v skandinavskem jazzu. Odličen plošček za ljubitelje sodobnega jazza in improvizirane godbe, ki nas bo popeljal v 55. izdajo ljubljanskega jazz festivala!
-
James: La Petite Mort
Skupina, ustanovljena v najplodnejšem obdobju britanskega neodvisnega rocka, je še najbolj izstopala kot ena od vidnejših stalnic slovite manchestrske scene, zlasti po izdaji odličnega ploščka Laid (1993). La Petite Mort je njena prva redna studijska plošča po šestih letih, ki je po smrti matere in dobrega prijatelja pevca in frontmana Tima Bootha navdahnjena s smrtjo in z minljivostjo, pri čemer se ustvarjalni potencial benda precej približa ustvarjalnim vrhuncem iz devetdesetih let. Težava je le v tem, da nekateri komadi (zlasti Curse, Curse in Gone Baby Gone) preveč koketirajo s sodobno elektronsko plesno glasbo, kar nekoliko uniči splošen vtis celotnega albuma, ki se sicer uspešno navezuje na bogato glasbeno zapuščino benda.
-
Echo & The Bunnymen: Meteorites
Echo & The Bunnymen sodijo med tiste skupine, ki so se med številnimi postpunkovskimi izvajalci uspeli obdržati vse do današnjih dni. Liverpoolska druščina, ki jo še zmeraj vodi in usmerja Ian McCulloch, se zdaj vrača z albumom, s katerim očitno nagovarja svoje zveste poslušalce, saj gre za plošček, ki se še najbolj približa kreativnemu vrhuncu zasedbe sredi osemdesetih let. A ravno v tem tiči njegova težava – kljub solidnim, postpunkovskim skladbam, ki bodo verjetno razveselile vnete oboževalce skupine, se Meteorites ne ponaša s pretirano izvirnostjo, ki bi McCullochu in druščini lahko prinesla pozornost, saj se skupina ujame v mrežo preverjenih prijemov, ki smo jih imeli priložnost slišati že pred tridesetimi leti. Mlačno.
-
Swans: To Be Kind
Ko se je Michael Gira odločil, da bo po trinajstletni pavzi znova ustanovil in zagnal svoj življenjski projekt, skupino Swans, je bil marsikateri oboževalec tega newyorškega benda, ki je na začetku osemdesetih skupaj z ostalimi no wave soborci tvoril nekakšen nihilističen odgovor na tedaj prevladujoči postpunk in punk val, v velikih dvomih. Zakaj?
-
Owen Pallett: In Conflict
Owen Pallett, dolgoletni sodelavec kanadske skupine Arcade Fire in letošnji nominiranec za glasbenega oskarja (za film Ona), je na sceni že kar nekaj časa, predvsem kot violinist, skladatelj in pevec. Že nekaj časa združuje klasično glasbeno tradicijo, elektroniko in pop, najprej je to počel pod psevdonimom Final Fantasy, od prejšnjega, konceptualnega albuma Heartland (2010) pa tudi pod svojim imenom. Na prejšnjem albumu je pripovedoval orkestrirano, nenavadno zgodbo o nasilnem kmetu Lewisu, na tokratnem pa se nekoliko bolj poglobi vase, poleg tega si je za enega od sodelavcev izposodil nikogar drugega kot Briana Ena. Rezultat je trinajst komadov, ki se gibljejo na meji synthpopa, elektronike in klasike. Indie pop 21. stoletja.
-
Festival presežnikov
Festival Druga godba že tri desetletja skrbi za to, da slovensko občinstvo spoznava tradicionalne godbe z vsega sveta in robne glasbene žanre, in to počne na tako visoki ravni, da že nekaj let uradno sodi med 25 najboljših tovrstnih festivalov na svetu.
-
Druge, a vseeno naše godbe
Po lanski, eksperimentalni ediciji, ki je program strnila v 29 ur nepretrganega glasbenega dogajanja, je Druga godba dočakala 30. rojstni dan. Da, že 30.! Ko je sredi osemdesetih let zagnala kolesje, je želela Sloveniji predstaviti drugačne, robne glasbene prakse in že od začetka se je osredotočala na predstavitev izvajalcev ljudskih glasbenih izročil in tradicij z vseh koncev sveta, z naraščajočo priljubljenostjo tako imenovanih glasb sveta (world music) pa si je kmalu zagotovila mednarodno priznanje in še danes velja za enega naših najpomembnejših glasbenih festivalov.
-
Loudspeaker Alliance: Let’s Dance
Z domačim triom Loudspeaker Alliance smo se imeli priložnost srečati pred petimi leti, ko je po izdaji prvenca Continuous Error nastopil kot del karavane Klubskega maratona Radia Študent. A od takrat je zasedba poniknila, ostala brez bobnarja in dobila novega vokalista. To se pozna tudi na novi plošči prenovljene zasedbe, ki se je iz alter garažnega benda prelevila v obetavno zasedbo sodobnega elektronskega rocka, z močnimi vplivi indie rocka, s sugestivnim vokalom, prevladujočimi elektronskimi ritmi in s subtilnejšimi kitarami. Dobro zasnovan in produciran album precej črpa iz postpunkovske zgodovine, kar je hkrati največji minus in plus, a pri tem ne moremo reči, da fantje niso na dobri poti. Obetavno.
-
Fujiya & Miyagi: Artificial Sweeteners
Od izida albuma Ventriloquizzing, prejšnjega izdelka brightonske zasedbe Fujiya & Miyagi, so minila tri leta, v tem obdobju pa se je kvartet prelevil v trio, ki se še zmeraj opazno opira na tradicijo nemškega krautrocka, britanske novovalovske tradicije in sodobne plesne glasbe. Artificial Sweeteners je peta studijska plošča, s katero skupina nadaljuje raziskovanje krautrockovskih ritmov (zlasti v otvoritveni skladbi Flaws), funky vložkov in sodobnih elektronskih prijemov s tipičnim, skorajda šepetajočim vokalom frontmana Davida Besta in pogosto eksperimentalnimi zvoki analognih sintetizatorjev, a žal brez presežkov, ki smo jih vajeni s ploščka Transparent Things. Plesno in eksperimentalno.
-
The Horrors: Luminous
Britanski indie rock kvintet The Horrors je prvič opozoril nase leta 2007, ko so mladci iz Vzhodnega Londona povili prvi album Strange House. Prvenec je člane skupine predstavil kot vnete poslušalce garažnega rocka iz šestdesetih let, saj se je skupina v glasbenem izrazu večinoma dotikala že znanih značilnosti garažnega rocka, pa tudi punka in postpunka.
-
Proti neoliberalnemu kapitalizmu!
Spectre, najnovejši album glasbenega kolektiva Laibach, ki je izšel pred slabimi tremi meseci, je v zelo kratkem času sprožil neverjeten interes tako domače kot tuje javnosti. Tako smo imeli po dolgem času priložnost brati in celo gledati kopico intervjujev s skupino, ki se je na doslej najneposrednejši način dotaknila evropskih in svetovnih problemov.
-
Eno-Hyde: Someday World
Kaj se zgodi, ko ustvarjalne moči združita Brian Eno, pionir ambientalne glasbe, glasbeni inovator in producent, in Karl Hyde, polovica britanskega elektronskega dueta Underworld? Ker sta oba glasbenika enako navdušena nad afriškimi ritmi in pihali, pa tudi nad elektronsko glasbo, je njuno prvo sodelovanje večinoma ritmično obarvano, seveda pa pri tem ne zaostaja niti melodična plat albuma. Sestavljen je iz devetih dobro strukturiranih pop komadov, kjer prevladujejo afriška pihala, različni afriški in vzhodnjaški ritmi z močnim dodatkom elektronike in nekaj opaznih izletov v eksperimentalne vode (denimo v skladbi When I Built This World). Mešanica world music in elektronskega art rocka.
-
Elbow: The Take Off and: Landing of Everything
Manchestrska peterica Elbow se vrača s šesto studijsko stvaritvijo, ki nas z intimnimi besedili, že znanimi aranžmaji, odličnimi orkestracijami, predvsem pa s sugestivnim vokalom frontmana Guya Garveyja odpelje na že znano področje – mešanico progresivnega rocka iz sedemdesetih let in sodobnih tehnoloških prijemov. Skupino Elbow je album The Seldom Seen Kid (2008) širši svetovni javnosti predstavil kot »novo najboljšo alternativno skupino z Otoka«, The Take Off and Landing of Everything pa je zgolj potrdilo skupini, ki se zelo dobro znajde tudi v mainstreamu, pri čemer se Garvey v besedilih ukvarja z minljivostjo in »večnimi« medosebnimi razmerji. Solidno.
-
Eskobars: Ni dovolj!
Če bi albume sodili po ovitku, je novi album primorske zasedbe Eskobars zadetek v polno. Toda ne glede na podobnost ovitka s tistim legendarnega prvenca skupine Joy Division že pri prvem poslušanju ugotovimo, da gre za vsebino, kakršno je mogoče opaziti pri večini domačih mainstreamovskih rock bendov: mešanico kitarskih žanrov, ki jih člani zasedbe sicer tehnično dobro predstavijo na svojem drugem albumu, vendar brez presežkov, ki bi jih ločil od tradicionalnega načina igranja še tradicionalnejših rockovskih žanrov. Zaradi tega nova plošča izzveni kot predelava zahodnih in tudi domačih rockovskih obrazcev, ki so tako očitni in predvidljivi, da jih ne odpravi niti dobra produkcija. Ne, za dober album ni dovolj le dober ovitek.
-
Avey Tare’s Slasher Flicks: Enter the Slasher House
Četverici iz baltimorskega Animal Collectiva je pred dvema letoma uspelo ubežati pred morebitnimi nadaljnjimi izleti v pop vode, pred katere jo je postavil uspeh albuma Merriweather Post Pavilion. Za dva najvidnejša člana in ustanovitelja skupine, Panda Beara in Aveyja Tara, ter njune stranske ali samostojne projekte pa tega ne bi mogli reči.
-
Orgazam v Gromki
Zgodba o novem valu na tleh nekdanje Jugoslavije je v zadnjih letih postala stalna spremljevalka kulturnih strani v medijih, pa tudi javnih razprav in čisto prijateljskih debat, saj je večina prvakov tega edinstvenega obdobja nedavno obeležila svojo trideseto obletnico.
-
Future Islands: Singles
Baltimorski trio Future Islands je nase opozoril že z dosedanjimi ploščami, a zdi se, da ga je prejšnji studijski album On the Water (2011) odpeljal v pravo smer – skupina je podpisala pogodbo s slovito založbo 4AD in zdaj izdala svoj doslej najbolj zaokroženi studijski izdelek, na katerem prevladujeta prepoznavni vokal pevca Samuela T. Herringa in zvočna slika, temelječa na prevladujočih sintetizatorjih, s preprostimi ritmičnimi rešitvami, ki se večinoma vrtijo v polju synthpopa in novega vala. Ne, Singles ni kompilacija, temveč album, ki bi s kakovostjo lahko dosegel, da bi skoraj vse skladbe na njem postale singli, saj gre za malo mojstrovino, ki bo skupino zagotovo predstavila širšemu občinstvu. Sveže.
-
Kaiser Chiefs: Education, Education, Education & War
Indie rockerji iz Leedsa, ki so nase opozorili s prvencem Employment (2005), se po odhodu ustanovnega člana Nicka Hodgsona vračajo z novim bobnarjem in s ploščkom s pomenljivim naslovom, ki govori o vzgoji in vojni. Skupina, ki se nikakor ne more odločiti, kateri glasbeni izraz ji je najbolj pisan na kožo, saj precej (ne)uspešno krmari med britpopom, novim valom, postpunkom in glam rockom, se tudi na petem ploščku zateče k znani formuli: skladbam, ki z neposrednimi, a mogoče malce neaktualnimi družbenopolitičnimi besedili opozarjajo na trenutne politične razmere v Veliki Britaniji, hkrati pa potrjujejo že nekaj let trajajočo krizo britanskega neodvisnega rocka. Predvidljivo.
-
Brina Vogelnik & Janez Dovč: Pomladne sanje
Ko sta vsestranska umetnica Brina Vogelnik in harmonikar, skladatelj in multiinstrumentalist Janez Dovč na Ljubljanskem gradu prvič predstavila svoje avtorske pesmi, je bilo kmalu jasno, da se bo sodelovanje med njima nadaljevalo. Sad tega je zdaj izrazito intimen album, na katerem se Vogelnikova izkaže kot dobra tekstopiska in interpretka ljubezenskih pesmi, Dovč pa poskrbi za instrumentalno plat in odlične aranžmaje. Plošček Pomladne sanje prihaja v najboljšem možnem času – na samem začetku pomladi, z namenom, da nas z nežnimi melodijami prestavi v toplejši letni čas, novemu življenju, novim ljubeznim in novi lepoti naproti.
-
Ti: Vidimo se!
Se še spomnite beograjskega tria Petrol, ene izmed opaznejših skupin tako imenovane nove srbske scene?
-
Zaklonišče prepeva: Samo da prođe demokratija
Kako gledati na skupino, ki je na sceni že dvajset let, poje v prevladujočem jeziku nekdanje skupne države, znana pa je predvsem po tem, da je v nekem obdobju razveseljevala horde omamljenih mladcev in mladenk po študentskih žurih? Očitno kot na skupino, ki je kljub vsemu izoblikovala prepoznaven glasbeni izraz – na sedmem albumu pa se predstavlja z družbenokritičnimi in izpovednimi besedili ter veliko spevnega mainstreamovskega rocka. Samo da prođe demokratija je zbirka dvanajstih pesmi, v katerih skupina postreže s preverjenimi prijemi, z bridkimi besedili (Samo da prođe demokratija, Kapital-anal d. o. o.), polnimi nestrinjanja s sedanjimi razmerami v naši državici. Mainstreamovski rock za nostalgike.
-
Živi dokaz inventivnosti
Med pohajkovanjem po vidnejših glasbenih dogodkih v klubih smo se prejšnji vikend ustavili v ljubljanskem klubu Menza pri koritu, kjer je bil napovedan nastop staroste kalifornijske scene naredi-sam, basista Mika Watta, ki ga nekoliko starejši poslušalci pomnijo kot enega izvirnejših rockovskih basistov, nekdanjega člana prehitro razpadle skupine Minutemen, pa tudi tria fIREHOSE.
-
The Go Find: Brand New Love
Stari varovanci berlinske založbe Morr Music se vračajo s četrto studijsko ploščo, ki po marsičem prekaša njihove prejšnje izdaje. Dieter Semeus, glava skupine, se je že od samega začetka navduševal nad lahkotnimi pop komadi in na prejšnjem albumu Everybody Knows It’s Gonna Happen Only Not Tonight (2010) mu jih je uspelo spraviti v doslej najboljšo formo – mešanico zasanjanih vokalov, začinjenih s kitarami in z elektronskimi prijemi. Brand New Love pa je zgolj nadgradnja že znanega glasbenega izraza skupine – z opazno, a nemotečo količino novega romantizma in postpunka, ki le obogatijo zvočno sliko in predstavijo skupino v najboljši luči doslej. Indie pop za odrasle.
-
Jazzovsko-punkovski začetek pomladi
Poleg pomladi, ki je že na stežaj odprla svoja vrata, nam je začetek tega tedna prinesel dva odlična koncerta za vse ljubitelje jazza in tiste, ki so jim blizu nekoliko bolj eksperimentalni glasbeni izrazi.
-
The Men: Tomorrow’s Hits
Brooklynski garažni rockerji, ki so glasbeno pot začeli kot punkovski trio, so v nekaj letih postali kvintet, s čimer so se njihove glasbene preference nekoliko razširile. To je bilo opazno že na ploščku Open Your Heart (2012), z lanskim albumom New Moon pa so se predstavili kot odlični poznavalci rockovske zgodovine, ki se spretno sprehajajo po najrazličnejših žanrih. Plošča Tomorrow’s Hits jih znova predstavi kot zvedave raziskovalce tradicionalnega ameriškega rocka s številnimi izleti v psihedelijo, country, folk, pristni rock’n’roll in celo soul, čeprav je v primerjavi s prejšnjimi stvaritvami nekoliko pretirano studijsko obdelana, a še zmeraj zanimiva za vsakega ljubitelja dobrega kitarskega rocka.
