-
Laibach: Spectre
Laibachu je v več kot tridesetletni zgodovini uspelo, da si je zagotovil opazno mesto v svetovni popularni glasbi, in sicer ne zgolj zaradi priljubljenosti značilnih industrijskih in vojaških ritmov ali zloveščega vokala Milana Frasa, temveč tudi zaradi svoje ikonografije in vizualne podobe, s katero so se Trboveljčani ukvarjali že od samega začetka delovanja. Izrazito militantna podoba skupine je pripomogla k temu, da so jo v Jugoslaviji in v tujini začeli označevati za fašistično ali neonacistično, na kar so seveda spominjali vojaške uniforme in simboli, ki jih danes (med drugim) štejemo za del umetniškega ustvarjanja skupine.
-
Pat Metheny Unity Group: Kin (←→)
Eden izmed najbolj znanih kitaristov sodobnega jazza se po štiridesetletni karieri, med katero se je izkazal za inovativnega skladatelja in virtuoznega kitarista, vrača z novim kvintetom, s katerim se precej približa ustvarjalnim vrhuncem svoje dolgoletne zasedbe Pat Metheny Group, s katero je zaslovel tudi zunaj jazzovskih voda. Zdi se, da je Unity Group projekt, ki pomeni začetek delovanja še ene Methenyjeve »glavne« zasedbe, v kateri bo poskušal z že preverjenimi prijemi ponoviti uspeh svoje legendarne zasedbe, a tokrat seveda brez dolgoletnega sodelavca Lyla Maysa. Metheny na albumu znova preseneti z lahkotnostjo, s katero se loteva interakcije z drugimi glasbeniki, pa tudi z večplastnostjo in žanrsko raznolikostjo skladb. Nova superskupina Pata Methenyja? Bomo videli.
-
Po sledeh velikih rockovskih heroin
Ljubljansko občinstvo se je v preteklih nekaj letih navadilo na koncerte popularnih glasbenih izvajalcev, zlasti od odprtja Kina Šiške, ki je koncertno ponudbo izrazito popestril in dvignil tudi tehnično raven izvedbe koncertov, v zadnjem letu pa je čutiti velik upad tovrstnih gostovanj.
-
Nate Wooley Sextet: (Sit in) The Throne of Friendship
Nate Wooley, trenutno eden najbolj iskanih jazzovskih trobentačev, se vrača z nekakšnim nadaljevanjem albuma (Put Your) Hands Together (2011), ki ga je posnel s svojim kvintetom. (Sit in) The Throne of Friendship vključuje še dodatnega člana zasedbe, tubista Dana Pecka, album pa se bolj osredotoča na kompozicijo in aranžmaje kakor na zvok in tehniko, pri čemer se pojavljajo nepričakovani zasuki in presenečenja v strukturi skladb, ki so navdahnjene z različnimi obdobji iz jazzovske tradicije – od bebopa do nenadnih zdrsov v svobodno improvizacijo. Topel in izviren plošček Nata Wooleyja, ki ga boste marca z njegovim kvintetom imeli priložnost videti v Cankarjevem domu v Ljubljani.
-
-
St. Vincent: St. Vincent
St. Vincent s pravim imenom Annie Clark se najbrž spomnite kot glasbenice, ki je pred dvema letoma izdala plošček Love This Giant, na katerem je bil kot soavtor podpisan David Byrne, prva »glava« kultne newyorške skupine Talking Heads. Čeprav je marsikdo zasluge za to, da je bila plošča bolj avtorska, pripisoval njemu, je bila ravno Clarkova tista, ki je prispevala levji delež zamisli.
-
Z glasbo proti represiji
V enem od klubov v ljubljanski Metelkovi mestu, v Menzi pri koritu, so v petek pripravili Solidarnostni koncert proti represiji, kjer so zbirali sredstva za osebe, ki so bile med vseslovenskimi protesti in vstajami pred letom dni tarče policijske obravnave, skratka za tiste, ki so bili (in so še zmeraj) večinoma po nedolžnem kaznovani ali sodno preganjani zgolj zaradi izražanja nestrinjanja z vladajočo politiko.
-
Kaja Draksler: The Lives of Many Others
Čeprav se je Kaja Draksler že izkazala kot nadarjena pianistka z različnimi zasedbami, je njena zadnja plošča nekaj posebnega, predvsem zaradi dejstva, da gre za njen solistični prvenec. Album, ki je bil posnet na lanskem Ljubljanskem jazz festivalu, predstavi pianistko kot samosvojo skladateljico, ki se v svojem glasbenem izrazu dotakne tako klasične tradicije kakor tudi svobodne improvizacije in izrazito avantgardnih glasbenih prvin. Še ena domača jazzovska izdaja, ki potrjuje odličnost v tujini šolane mlajše generacije slovenskih jazzovskih ustvarjalcev, med katerimi Drakslerjeva (z izrazito širokimi pogledi na tehnike in žanrsko neomejenost) gotovo izstopa.
-
Same babe: Dobri možje
Zasedba Same babe je nase opozorila že s prvencem Za ljubi kruhek in njene črne črne lase (2007), na katerem se je ukvarjala s poezijo Janeza Menarta, na naslednjem albumu pa se je predstavila z domiselno, angažirano in sarkastično poezijo, ki je skupaj z minimalistično, a žanrsko raznoliko glasbeno spremljavo njen glavni adut. Dobri možje je plošček, ki se na besedilni ravni na sarkastičen način ukvarja s sedanjo družbeno in politično polomijo v naši državi, na glasbeni pa meša različne glasbene sloge in jih (včasih prav duhovito) spretno združuje v inovativno inačico domačega šansona z močnim kabarejskim pridihom. Slikovit in piker prikaz današnje krize vrednot.
-
Maximo Park: Too Much Information
Maximo Park je britanski bend, ki mu je sredi prve dekade novega tisočletja uspelo zbuditi pozornost glasbenih medijev s prvencem A Certain Trigger, saj so bili takrat priljubljeni izvajalci, ki so znova odkrivali glasbeno zapuščino osemdesetih let. Peti album skupine se pravzaprav pretirano ne umakne od teh vzorcev, razlika je le v tem, da so fantje iz Newcastla zamenjali založbo in se vračajo k preigravanju značilnih postpunkovskih vzorcev, podrejenih sugestivnemu vokalu frontmana Paula Smitha, vendar brez kakršnihkoli inovativnih dodatkov, po katerih bi se razlikovali od številnih podobnih bendov. Brez presežkov.
-
Samo Šalamon in Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije: Orchestrology
Če bi morali posebej omeniti kakšnega domačega glasbenika, ki je v preteklem desetletju naredil bliskovit preboj iz relativne anonimnosti v sam vrh svetovne glasbene produkcije, bi bil to zagotovo Samo Šalamon, mariborski jazzovski kitarist, ki je z albumom Ornethology (2003) prepričal svetovno strokovno javnost, nato pa je šla njegova pot samo še navzgor.
-
Warpaint: Warpaint
Dekleta iz skupine Warpaint se po štirih letih vračajo z naslednikom hvaljenega prvenca The Fool, ki jih je predstavil kot izvirno osvežitev zahodnoobalne indie rock scene. The Fool je bil plošček, na katerem so se predstavile kot zapozneli odgovor na skupino Cocteau Twins, na tokratnem albumu pa se premaknejo naprej, zlasti z žanrsko pestrostjo, pa tudi s produkcijo, saj sta na albumu sodelovala producentska velikana Flood in Nigel Godrich. Rezultat je dvanajst skladb, v katerih se ob prevladujočem postpunkovskem zvoku in zasanjanih večglasnih vokalih pojavijo prvine duba in lounga, ki z nekoliko manj psihedelično, a bolj dodelano zvočno podobo opravijo preizkušnjo drugega albuma. Pričakovano.
-
Karmakoma: Imagination and Mechanical Metamorphoses
Trio iz Krškega, ki ga poznamo kot del karavane Klubskega maratona Radia Študent iz leta 2011, se po treh letih obstoja oglaša s prvencem, s katerim povzema preteklo ustvarjalno obdobje. Zasedba že od začetka združuje rockovske prvine in elektroniko, ki se na ploščku izkaže kot mešanica kitarskega nažiganja, igrivih sintetizatorjev in izrazito plesnih ritmov, kar nas gotovo odpelje v zlato obdobje novega vala, pa tudi sodobnih glasbenih žanrov. Dobro zastavljen plošček, ki mu ne primanjkuje energije in ritma, nam Karmakomo predstavi kot obetavno mlado skupino, ki skladbe gradi na prevladujočih sintetizatorskih zvokih, surovih vokalih in trdnih ritmih. Obetavno.
-
Pesmi iz puščobnega Oregona
Američan Chris Eckman, ki v Sloveniji živi in ustvarja že od leta 2002, je najbolj znan kot glava seattelske zasedbe The Walkabouts, ki je v svoji več kot dvajsetletni karieri nanizala precejšnje število albumov, a je s tipičnim ameriškim glasbenim izročilom, ki temelji na mešanici rocka, bluesa, folka in countryja, bolj prevzela evropsko kot ameriško občinstvo.
-
Chris Eckman: Harney County
Legendarni Walkabout Chris Eckman, Američan iz Seattla, ki že nekaj časa živi v Ljubljani, je bil lani izredno dejaven: s skupino Dirtmusic je izdal odličen album Troubles, za konec leta pa je pripravil presenečenje – samostojni album Harney County, na katerem se je predstavil z novimi avtorskimi komadi. V sodelovanju s kontrabasistom Žigo Golobom je ustvaril osem značilnih, večinoma akustičnih skladb, navdihnjenih z lepoto oregonske pokrajine Harney County, ter jim dodal odlična besedila, ki nas popeljejo po širnih ameriških prostranstvih, seveda z močnim pridihom ameriškega folka. Album, ki se odkrito spogleduje s Springsteenovo Nebrasko, lahko poslušate v živo že čez nekaj dni v ljubljanskem Cankarjevem domu.
-
Polona Kasal: Na cesti
Lani je minilo natanko 40 let od izdaje albuma Odpotovanja Tomaža Pengova, ki po nekaterih merilih velja za prvo neodvisno ploščo na slovenskih oziroma tedaj celo jugoslovanskih tleh. Verjetno ni naključje, da je Cesta, otvoritvena pesem s tega albuma, izšla ravno ob obletnici. Toda singla tokrat ni izdal Pengov, temveč pevka, ki jo slovenska javnost bolje pozna kot nekdanjo članico pop dueta Gušti in Polona, enega redkih kakovostnih pop projektov na domači sceni v zadnjih letih. Polona Kasal nas je pozneje, poleti, presenetila s priredbo še ene legendarne Pengovove pesmi – Danaje.
-
British Sea Power: From the Sea to the Land Beyond
Brightonski indierockerji iz skupine British Sea Power so se že imeli priložnost preizkušati v ustvarjanju glasbe za film, to smo slišati na ploščku Man of Aran (2009), tokrat pa so se v sodelovanju z režiserko Penny Woolcock lotili glasbene kulise za poetični film o življenju v britanskih obmorskih krajih v dvajsetem stoletju. Pri tem so se izkazali za mojstre ustvarjanja minimalističnih glasbenih pokrajin, ki se odlično ujemajo z gibljivimi slikami: poleg običajnih kitar in klaviatur ter subtilne ritem sekcije so v instrumentarij dodali še občasna pihala in godala, ki dodatno poudarijo že tako čustveno obarvano komponento gibljivih slik. Čudovito.
-
Zvezdniki naredijo ovinek
Začetki januarja na koncertnem prizorišču že tradicionalno prinesejo skoraj popolno zatišje, in medtem ko koncertni placi večinoma samevajo in čakajo na kakšne odmevnejše dogodke, se zdi pravi čas za inventuro, za prelet tistega, kar nam je prineslo preteklo leto, in tega, kar se obeta v bližnji prihodnosti.
-
Lily & Madeleine: Lily & Madeleine
Najnovejše odkritje neodvisne založbe Asthmatic Kitty, katere soustanovitelj je sloviti Sufjan Stevens, sta zagotovo najstniški sestri Lily in Madeleine Jurkiewicz iz Indianapolisa, njuno nadarjenost pa je opazil producent in menedžer Paul Mahern in ju očitno usmeril na prava pota. S prvencem se najstniški duo predstavi s presenetljivo zrelimi, malce zasanjanimi, univerzalnimi besedili, izvrstnim dvoglasnim petjem in minimalistično kitarsko-klavirsko glasbeno spremljavo, ki vleče korenine iz tradicije ameriškega folk-rocka in tudi iz njegove znova obujene zapuščine. Dvanajst neobremenjenih, na videz lahkotnih, a hkrati kompleksnih skladb predstavi zvočni zaklad ameriškega srednjega zahoda. Obetavno.
-
Vrhunci domačega podtalja
V drugi polovici veselega decembra smo se odločili znova pokukati v klube Metelkove mesta, ki so nam ponujali koncerte kar treh vse vidnejših domačih glasbenih imen s pravkar izdanimi novimi ploščami. Tako se je najprej v Gala hali zgodil nastop ljubljanskega kvarteta Čao Portorož, ki nam je predstavil še vročo istoimensko ploščo, že naslednji dan pa smo se odpravili v klub Gromka, kjer sta nas zabavala udarni domači trio TRUS! in prekmurski elektronik Kleemar.
-
Dovč & Krmac & Mureškič: Baraka
Kaj se zgodi, ko glasbene izkušnje v paketu ponudijo Janez Dovč, Goran Krmac in Nino Mureškič? Ker gre za izvrstne (multi)inštrumentaliste, ki so si glasbene izkušnje pridobivali s številnimi slovenskimi in tudi tujimi glasbeniki, v številnih zasedbah in žanrskih kombinacijah, je tudi njihov letošnji projekt Baraka zaznamovan z izrazito žanrsko heterogenostjo. Baraka, kar v judovskih in arabskih jezikih pomeni blagoslov, je zmes harmonike, elektronike, tube in tolkal, je križišče, na katerem so se znašli trije glasbeniki (ob pomoči Symbolic String Tria), ki so virtuozne glasbene veščine in izkušnje spremenili v eklektično mešanico jazza, latinskoameriške, afriške, indijske in klasične glasbene tradicije. Poslastica.
-
Čao Portorož: Čao Portorož
Čao Portorož smo imeli zadnje leto priložnost v živo slišati in videti na Klubskem maratonu Radia Študent, enem izmed redkih kontinuiranih projektov, ki nam skušajo predstaviti alternativne glasbene prakse iz domačih logov. Zasedba je sicer nastala leta 2009 kot posledica druženja na neki zabavi za konec tedna, nato pa je prerasla v resnejši projekt, saj so fantje po letu in pol »zabavanja« po lokalnih klubih in v prostoru za vaje svojo glasbo sklenili ovekovečiti na prvem uradnem nosilcu zvoka.
-
Xiu Xiu: Nina
Kaj se zgodi, ko se član kalifornijske avantgardne rockovske skupine Xiu Xiu odloči, da bo celotno ploščo posvetil jazzovski vokalni divi Nini Simone? Zgodi se album, ki se popolnoma odmika od dosedanjega dela zasedbe Xiu Xiu, saj gre predvsem za priredbe skladb Nine Simone, ki jih njen veliki oboževalec Jamie Stewart odpoje in izvede po svoje, da pa ne bi umanjkalo niti splošno jazzovsko razpoloženje, najame še nekaj vrhunskih avantgardnih jazzovskih glasbenikov. Vsi skupaj ustvarijo svoje videnje njenih skladb, ki večinoma zvenijo, kot da bi prišle iz kotičkov zakajenega jazzovskega bara, zlasti presenetljive vokalne interpretacije Jamieja Stewarta, podkrepljene s silovitimi saksofonskimi izbruhi. Dekadentno.
-
Noč čarovnic(e)
Čeprav smo imeli vsestransko umetnico Lydio Lunch letos pri nas priložnost že videti na festivalu Sajeta v Tolminu, se je te dni vrnila, tokrat v Ljubljano, kjer je pred natanko štirimi leti v takrat še sveže odprtem Kinu Šiška skupaj s člani legendarne britanske zasedbe Gallon Drunk predstavljala projekt Big Sexy Noise, mi pa smo seveda uživali v njenih bridkih izjavah in karizmatičnem nastopu.
-
Jazoo: Back From Reality
Domačo nujazzovsko zasedbo Jazoo poznamo že s koncertnih odrov, pa tudi s treh albumov, ki jih je izdala med dolgoletnim skupnim ustvarjanjem. Back From Reality je četrta plošča zasedbe, na kateri nam predstavi pet novih, precej dolgih, a zato nič manj igrivih kompozicij, v katerih združi eksperimentalno-ambientalno meditativnost (Endless Source), močne vplive etnoglasbe (Eleven Eight), klasike, funka in rocka, seveda vse pod skupnim in vsenavzočim jazzovskim imenovalcem, ki ga skupina spretno popestri z dobro zasnovanimi solističnimi prvinami in s pravšnjim odmerkom elektronike. Mešanica različnih žanrov ter starih in modernih pristopov z veliko zdravega entuziazma.
-
Zlatko Kaučič Trio: December Soul
Naš najvidnejši bobnar in tolkalec se vrača z novim ploščkom, ki ga je pred dvema letoma posnel s Stefanom Bataglio na klavirju in Paolinom Dalla Porto na kontrabasu. Kaučič se tudi tokrat dokaže kot izredno senzibilen, predvsem pa radoveden in igriv avtor, ki poskuša v formi jazzovskega tria združiti improvizacijo in eksperimentalne prvine, pri čemer mu Bataglia in Dalla Porta pomagata s svežimi in pretencioznimi zamislimi, ki se nazadnje preprosto zlijejo v čustveno obarvano celoto. December Soul nam predstavi sodelovanje treh odličnih glasbenikov, ki s svojimi instrumentalnimi prispevki ustvarijo enkratno glasbeno doživetje in se izkažejo kot odličen in izvrstno uigran trio.
-
Grizzly Bear: Shields: B-Sides
Brooklynski indie rockerji iz skupine Grizzly Bear se po krajšem premoru vračajo, in sicer s stvaritvijo, ki je tesno povezana z nastankom njihove lanske plošče Shields. Shields:B-Sides prinaša najboljše skladbe s studijskega snidenja članov skupine v teksaški Manfi, ki Edu Drosteju in družbi niso dovolj ugajale, da bi jih uvrstili na prejšnji album. In če jim na novem ploščku ne bi dodali nepotrebnih remiksov, ki so po nekoliko temačnih, a kljub temu dobro strukturiranih komadih s teksaškega snemanja slišati kakor ceneni eksperimentalni pop, bi bil Shields:B-Sides lahko odličen EP. Ravno ta dodatek mu odvzame tisto, kar ga pelje v pravo smer: izvirnost in surovost posnetkov z omenjenega snemanja. Nedorečeno.
-
Throwing Muses: Purgatory/Paradise
Če bi v preteklih dvajsetih letih morali izbrati enega samega izmed kritiško zelo cenjenih, obenem pa po komercialni plati skorajda spregledanih ameriških alternativnih bendov, bi se morali zagotovo odločiti za skupino Throwing Muses.
-
Se spomniš Shakti?
Največja, Gallusova dvorana Cankarjevega doma je prejšnji torek pod okriljem cikla Glasbe sveta, namenjenega ljubiteljem različnih tradicionalnih glasbenih izročil, gostila zvezdniško obarvano zasedbo Remember Shakti, ki je poleg navdušencev nad indijsko glasbeno tradicijo pritegnila tudi številne ljubitelje jazza.
-
Srečna mladina in ŠODR teater: Navajeni na šok
Srečna mladina je gotovo ena izmed ljubljanskih skupin, ki so v preteklih dvajsetih letih sooblikovale ljubljansko alternativno sceno. Toda njena nova stvaritev ni zgolj še ena studijska plošča, temveč je plod sodelovanja s ŠODR teatrom in z režiserjem Dejanom Spasićem pri rock kabaretu Navajeni na šok. Materiali s tega albuma, ki so ga poimenovali po kabaretu, so torej popolnoma podrejeni gledališko-scenski izvedbi, kar nekoliko ohromi glasbeno plat albuma, čeprav je njegov vokalni del popestren z različnimi gostujočimi vokali, hkrati pa skupini ne dovoli eksperimentalnih instrumentalnih eskapad, kakršnih smo vajeni z njenih rednih studijskih albumov. Solidno.
-
Melanholični pop s severa
V preteklih tednih nas je pot zanesla v Kino Šiška, kjer smo lahko uživali v odličnem nastopu avstralskega impro tria The Necks, ali pa na shod v podporo Radiu Študent, najstarejši evropski študentski radijski postaji, tokrat (po daljšem času) pa smo se odpravili na ljubljansko Metelkovo, natančneje v klub Channel Zero, ki je gostil dansko indie pop skupino Efterklang.
