-
Let 2: Punjeta
Po epohalni izdaji trojnega albuma Riječki novi val: Antologija, ki je s časovnim odmikom predstavil bogato zapuščino reškega punka in novega vala, so se v založbi Dallas odločili izdati kompilacijo skladb skupine, nastale na pogorišču Termitov, iz katere je kasneje nastal eden najvidnejših reških alter produktov, Let 3. Njegov predhodnik Let 2 je deloval zgolj eno leto, toda posnetki pričajo o izredno inventivnem angažmaju Damirja Martinovića Mrleta in Zorana Prodanovića Prlje, postpunkovsko in eksperimentalno obarvani dogodivščini, iz katere se je rodila ena najprepoznavnejših reških skupin. Zaradi tega so izredno zanimive prve verzije komadov Ne trebam te in Sam u vodi, pa tudi preostali materiali. Arhivsko.
-
Kuga: Nalezljivo
Revival punka in novega vala je pred nekaj leti pošteno zajel tudi Slovenijo, kar je prineslo opažene izdaje prvencev skupin, ki jim v tistih časih ni uspelo posneti plošče (večinoma zaradi služenja vojaškega roka v tedanji JLA). Po koncertu v počastitev šestdesetega rojstnega dne Igorja Vidmarja se je za nadaljnje delovanje odločila tudi zasedba Kuga, ki se zdaj predstavlja s starimi, nikoli objavljenimi »socialističnimi« komadi, pa tudi z novimi, do kapitalizma in sedanjega družbenopolitičnega položaja kritičnimi besedili, opremljenimi z značilnim odmerkom novovalovske poetike in prevladujočih karibskih vplivov. Plošček, ki opozarja na nesmisle prejšnjega in sedanjega režima. Obvezno poslušanje za vse nezadovoljne državljanke in državljane!
-
Arcade Fire: Reflektor
Montrealska skupina Arcade Fire je na svetovnem glasbenem zemljevidu navzoča že vse, odkar sta se sedanja zakonca Win Butler in Régine Chassange spoznala ter ustanovila duo. Ta je kmalu prerasel v skupino, ustanovitelja pa sta zvezo zapečatila z zakonskim stanom, ki je očitno še dodatno podžgal njuno ustvarjalnost.
-
Fire!: (Without Noticing)
Po sodelovanjih z eminentnimi glasbenimi gosti (Jim O’Rourke in Oren Ambarchi) in letošnjem projektu Fire! Orchestra se švedski prvaki avantjazza in sodobne improvizirane godbe vračajo v udarni obliki tria. Mats Gustafsson, Johan Berthling in Andreas Werliin nam predstavijo posnetek nastopa s festivala OFF v Katovicah, kjer združijo svoje najvidnejše spretnosti – Werliinove in Berthlingove eksperimentalne rockovske rife in ritme, pa tudi Gustafssonovo zmožnost prilagajanja najrazličnejšim glasbenim smernicam – predstavi se tudi na klaviaturah in elektroniki. Odličen posnetek projekta/tria, ki deluje na meji med rockom, avantgardnim jazzom in sodobno improvizirano godbo – tudi za tiste, ki ne marajo jazza.
-
-
Arve Henriksen: Places of Worship
Norveški trobentač Arve Henriksen se je vzporedno s sodelovanjem v impro noise skupini Supersilent kalil tudi kot samostojni izvajalec, saj je s specifičnim zvokom trobente, uporabo številnih norveških etnoelementov ter spretnim krmarjenjem med akustičnim in električnim zgradil prepoznaven glasbeni slog, ki precej spominja na Jona Hassella in nekatere stvaritve Milesa Davisa. Eterični zvok trobente je v ospredju tudi na tem ploščku, posvečenem različnim svetovnim svetiščem, kar izrazito prispeva k močno navzočemu ambientalnemu in mističnemu razpoloženju, zlasti v vokalni skladbi Lament, pa tudi v drugih elektroakustičnih instrumentalnih skladbah. Kontemplativno.
-
Kontrabant: Sladki bes
Če se ozremo na slovensko glasbeno ustvarjanje, ki bi ga brez težav označili za etnofolk ali etnorock, ne moremo mimo skupine, ki je na slovenskem glasbenem zemljevidu navzoča že od devetdesetih let 20. stoletja. Kontrabant sestavlja šest glasbenikov z različnih koncev države, ki spretno mešajo lokalne glasbene vplive s svetovnimi. Sladki bes je njihov šesti album, na njem pa so uglasbili pesmi lendavskega madžarskega pesnika Lajosa Benca, kar celotnemu ploščku doda precej močno lirično noto, pomešano z navidezno lahkotno glasbeno spremljavo, v kateri je moč čutiti slovenske in madžarske, pa tudi svetovne glasbene vplive. Glasba za tisto Slovenijo, za katero so se borili naši predniki – strpno in neobremenjeno.
-
The Stroj: Metafonik
Dolgo je že, kar je Primož Oberžan, glavni nosilec projekta in svojevrstni vodja glasbenega kolektiva The Stroj, ustanovil skupino v Laškem. A pri tem ni šlo zgolj za glasbeno skupino, temveč za projekt, ki je poleg nekonvencionalnega glasbenega izražanja zajemal tudi nekatere znanstvene poglede na ustvarjanje glasbe in na njen pomen.
-
Au Revoir Simone: Move in Spectrums
Brooklynski synth pop trio, sestavljen iz treh deklet, se je že od prvenca Verses of Comfort, Assurance & Salvation (2006) navduševal nad zvokom in zmogljivostjo analognih sintetizatorjev, saj so ti poleg zasanjanega večglasnega petja njihov zaščitni znak. Toda dekleta so na prejšnjih albumih morda zvenela nekoliko preveč surovo (predvsem zaradi nizkoproračunske produkcije), tokrat pa se vračajo s precej dovršenim ploščkom, vsebinsko in tudi produkcijsko. Štiriletni diskografski premor je očitno prispeval k temu, da so ustvarila in skrbno izbrala enajst novih pesmi, ki kot celota sestavljajo doslej verjetno njihovo najboljšo diskografsko stvaritev. Zasanjano.
-
Dave Douglas Quintet: Time Travel
Trobentač Dave Douglas se je v dolgoletni karieri sprehajal po žanrsko raznolikih okoljih, tokrat pa se predstavi s kvintetom, ki ga že poznamo s prejšnjega albuma Be Still (2012), posvečenega materi, zaradi česar je bilo splošno razpoloženje na njem himnično in utemeljeno na ljudskih napevih. Drugače od naštetega se Douglas tokrat odpove vokalistu in v maniri postbopovskega zvoka z dodatkom številnih modernih prijemov predstavi odlično uigran kvintet, ki se giblje med zvokom Theloniusa Monka in eksperimentalne faze Milesa Davisa v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, seveda z močno opaznim osebnim prispevkom Dava Douglasa. Potovanje skozi čas, ki ga bo mogoče doživeti tudi na letošnjih Cankarjevih torkih.
-
Goldfrapp: Tales of Us
Čeprav so poslušalci in oboževalci dueta Goldfrapp z vsakim novim albumom vajeni precejšnjih sprememb, je treba priznati, da sta Alison Goldfrapp in Will Gregory tokrat naredila verjetno največji preskok od prejšnjega rednega studijskega albuma Head First s poskočnimi synthpop skladbicami za na plesišča in se vrnila v nekoliko zgodnejše obdobje svoje kariere. Tales of Us nam ponudi dvanajst skladb in imen z njihovimi zgodbami, ki jih Alison Goldfrapp odpoje z na trenutke otožnim, melanholičnim, čutnim, drugič pa celo grozljivim vokalom, s prevladujočimi godali, akustičnimi kitarami in klavirjem. Plošča, ki se giblje med izraznostjo prvenca Felt Mountain in izpovednostjo albuma Seventh Tree. Jesensko.
-
Arctic Monkeys: AM
Arctic Monkeys je še ena britanska skupina, ki se je sredi prve dekade 21. stoletja odločila, da bo preigravala že znane glasbene vzorce, spominjajoče na velikane postpunka in punka z začetka osemdesetih let. A glasba skupine je bila, čeprav podložena z reciklažo, povsem samosvoja in podkrepljena z iskrenimi, inteligentnimi in ostrimi besedili frontmana Alexa Turnerja. Zato ne preseneča, da je bend hitro, kar s prvo ploščo, zdaj že legendarno Whatever People Say I Am, That’s What I’m Not (2006), osvojil poslušalstvo.
-
Ostro in kritično
V času, ko zaznamujemo 20-letnico Metelkove mesta, svojevrstne trdnjave svobodomiselnega in neobremenjenega kulturnega, umetniškega in družbenega izražanja, mineva tudi štiriletnica delovanja Centra urbane kulture Kino Šiška, ki je v zadnjih letih v marsičem pomembno zaznamoval koncertno dogajanje v Sloveniji in širši regiji.
-
Múm: Smilewound
Čeprav so zlati časi eksodusa islandske popularne glasbe že nekaj časa mimo, se legendarne skupine z mrzlega severa oglašajo z več kot solidnimi novimi ploščki. Po presenetljivem letošnjem albumu skupine Sigur Rós se oglaša še zasedba Múm, ki se predstavlja z verjetno najkomercialnejšo stvaritvijo doslej. Njena šesta studijska plošča se zagotovo najbolj približa pop vodam, pri čemer ne primanjkuje eksperimentalnih prvin, po katerih je Múm sicer znan. Največje presenečenje je seveda vnovično sodelovanje ustanovne članice Gyðe Valtýsdóttir, ki s svojim infantilno-magičnim vokalom spominja na ustvarjalne vrhunce zasedbe, vendar brez večjih presežkov, pika na i pa je sodelovanje s Kylie Minogue v bonus skladbi Whistle. Spet ta Kylie!
-
Uničevanje blagovne znamke
Letos obeležuje šestdeseto obletnico ustanovitve komercialno najuspešnejši slovenski izvozni glasbeni artikel, Ansambel bratov Avsenik. Ob tako visokem jubileju ustanovitve na tujem tako odmevne zasedbe niso ostali ravnodušni niti tisti, katerih glasbene preference so sicer zelo daleč od narodno-zabavne glasbe. A brata Slavka in Vilka Avsenik vendarle uvrščamo v višji kakovostni rang narodno-zabavne glasbe, saj sta bila prvoborca tovrstnega žanra, ki se je potem uspešno razširil po vsej Srednji Evropi.
-
John Zorn: Dreamachines
Vizionar newyorškega avantgardnega jazza se vrača s še eno poglobljeno ploščo, natančneje devetimi skladbami, ki se nanašajo na delo Williama S. Burroughsa in Briona Gysina oziroma na njune različne improvizacijske in kreativne strategije sodelovanja. Zorn te strategije poveže z atonalnostjo klasične glasbe, s tehnikami, ki jih poznamo iz projekta Naked City, in z liriko projekta Masada, kar pripelje do uporabe široke palete slogov, ki jih Zorn odlično kombinira. Pri tem mu pomaga tudi kemija izvrstnega kvarteta, ki se v devetih skladbah giblje med klasiko, free jazzom, latinom, bluesom in tradicionalnimi bližnjevzhodnimi vplivi. Še en razburljiv projekt enega izmed največjih in najplodovitejših skladateljev našega časa.
-
Belle and Sebastian: The Third Eye Centre
Škotska skupina, ki nas že od druge polovice devetdesetih let razveseljuje s svojo vizijo popa, ki vključuje veliko zgodovinskih vplivov, med katerimi so folk rock in pop šestdesetih let, pa tudi novejši žanri, se vrača s kompilacijo B-strani singlov in EP-plošč ter redkih materialov – podobno kakor leta 2005, ko si je njena prva takšna kompilacija Push Barman to Open Old Wounds prislužila zelo dobre kritike vodilnih svetovnih glasbenih medijev.
-
Franz Ferdinand: Right Thoughts, Right Words, Right Action
Škotski predstavniki pospunk revival gibanja se vračajo s ploščkom, ki jih nekoliko prestavi v obdobje njihovega prvenca, od katerega je minilo natanko devet let. Na tretjem albumu Tonight: Franz Ferdinand (2009) so v svoj glasbeni izraz poskušali vnesti reggae in dub prvine, kar je vplivalo na nekoliko drugačen zvok in s tem na izgubo zvestega občinstva, tokrat pa so se fantje potrudili in naredili izrazito trdno, koherentno ploščo, ki črpa iz zlatega obdobja postpunka, art-rocka, funka in disca. Precej plesno naravnan album predstavi zasedbo Franz Ferdinand kot uigrano in izkušeno skupino, ki je ugotovila, da se bo treba držati formule uspešnosti, ki jo je pred devetimi leti izstrelila v sam vrh glasbenih lestvic. Že slišano.
-
»Festival bomo rešili ... skupaj!«
Če bi morali izbirati koncertni dogodek, ki se bo vpisal v zgodovino letošnjega, počasi iztekajočega se Trnfesta, bi bil to nastop legendarnega Jella Biafre in njegove spremljevalne skupine The Guantanamo School of Medicine, ki smo jo v Sloveniji v preteklih nekaj letih v živo videli že trikrat. Biafra, nekdanji lider legendarne punkovske zasedbe Dead Kennedys, je tokrat nastopil na Trnfestu, in to ob pravem času – ko se ne ve, kaj se bo zgodilo z nadvse simpatično in priročno dvoranico KUD-a France Prešeren, posledično pa tudi z njeno najprepoznavnejšo blagovno znamko – Trnfestom.
-
Travis: Where You Stand
Škotska skupina Travis je na glasbeni sceni dlje od Chrisa Martina in njegove druščine Coldplay, s katero jo najpogosteje primerjajo. Toda Coldplayu je uspelo tisto, česar Travisu ni uspelo ponoviti od albuma The Invisible Man (2001), četudi so bile studijske stvaritve skupine več kot solidne. Travis se tokrat vrača po nenavadno dolgem, petletnem diskografskem premoru, z albumom, ki ga prej postavi v njegova začetniška, zvedava leta kakor v kontekst zrelega benda. Ravno v tem se skrivajo prednosti ploščka Where You Stand, ki kaže odličen občutek za pisanje pop komadov, hkrati pa pade na izpitu iz izvirnosti, zlasti zaradi igranja s triphopovskimi ritmi v skladbi New Shoes in zaradi občasnih pretencioznih besedil, ki nekoliko pokvarijo razpoloženje na albumu. Pričakovano.
-
!!!
Letošnje poletno koncertno zatišje v Ljubljani, vsaj kar se tiče gostovanj bolj znanih tujih izvajalcev, je nekoliko krajše kot prejšnja leta, predvsem po zaslugi številnih poletnih glasbenih festivalov, ki potekajo v njeni neposredni bližini. Toda vrhunec letošnje poletne koncertne ponudbe je bil gotovo nastop avstralskih psihedeličnih rockerjev Tame Impala, ki so na vrhuncu svoje ustvarjalnosti obiskali ljubljanski Kino Šiška.
-
Kevin Parker, glava zasedbe Tame Impala: »Namesto da bi te pobožale, te udarijo.«
Tame Impala je projekt mladega avstralskega multiinštrumentalista Kevina Parkerja, ki je v preteklih treh letih dvignil veliko prahu v krogih svetovne neodvisne glasbene produkcije, saj sta oba njegova albuma prinesla svež veter v že nekoliko zatohlo produkcijo indie rocka. Namesto da bi se Parker lotil recikliranja popularne glasbe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, kar je v zadnjih letih postala praksa številnih mladih skupin, se je osredotočil na zlato obdobje šestdesetih in sedemdesetih let ter svetu predstavil svoje videnje psihedeličnega progresivnega rocka. V njegovi glasbi je moč čutiti najrazličnejše glasbene vplive – zasedbo Tame Impala pogosto primerjajo z Johnom Lennonom, Beach Boysi ali Led Zeppelini, pa tudi s psihedeličnimi skupinami iz kasnejših obdobij kot denimo Mercury Rev ali The Flaming Lips.
-
Julianna Barwick: Nepenthe
Brooklynska zvočna umetnica Julianna Barwick je ploščo The Magic Place (2011) posvetila drevesu, ki jo je v času otroštva razveseljevalo s svojimi mogočnimi, a hkrati krhkimi vejami, na zadnjem ploščku pa se ukvarja s svojimi strahovi. Nepenthe je bilo za stare Grke zdravilo pozabe, kakršno je Barwickova po travmatični osebni izkušnji še kako potrebovala – in tudi ustvarila. A tokrat se ga ni lotila sama, temveč ob pomoči Alexa Somersa, godalne skupine Amiina in še nekaj glasbenikov z Islandije, kjer je album tudi posnela. Drugače kot na ploščku The Magic Place tokrat ponudi orkestrirano in s pevskim zborom podkrepljeno ambientalno stvaritev, sodelovanje z drugimi glasbeniki pa še bolj poudari njene vokalne zmogljivosti. Umirjeno in eksperimentalno.
-
Dre Hočevar Trio: Motion in Time
Na slovenskem jazzovskem zemljevidu je veliko kakovostnih glasbenikov, ki vse pogosteje pogledajo čez planke in se odpravijo na nadaljnje šolanje v tujino, saj jim domače razmere tega (še?) ne omogočajo v zadostnem obsegu. Domači jazzerji so v preteklosti odhajali na študij v bližnjo Avstrijo, danes pa čedalje pogosteje odhajajo čez veliko lužo, kjer se v avtentičnem okolju srečujejo s številnimi glasbeniki in si tako širijo obzorja. Takšno pot je izbral tudi bobnar Dre Hočevar, ki smo ga z njegovim triom imeli priložnost poslušati na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana.
-
Različni izvajalci: btf x rx:tx
Slovenska založba rx:tx deluje že dobro desetletje in si prizadeva predstaviti večinoma domače, pa tudi tuje izvajalce, ki delujejo v sferi različnih podžanrov sodobne elektronike. Tako kot je pred dvema letoma izdala kompilacijo Sampler, s katero je predstavila raznolikost in inovativnost elektronskih glasbenih praks na Slovenskem, se je tokrat lotila kompilacije v sodelovanju z zagrebško radijsko oddajo in serijo dogodkov Beat the Future. Rezultat je trinajst skladb različnih izvajalcev iz Slovenije, Hrvaške in Srbije, ki se poskušajo v različnih žanrih, njihove glasbene preference pa se večinoma gibljejo med instrumentalnim hip hopom in sodobno klubsko basovsko elektroniko. Dokaz, da regija ex-Yu skriva še veliko presenečenj. Obetavno.
-
Editors: The Weight of Your Love
Potem ko so birminghamski alternativni rockerji izdali odličen tretji plošček In This Light and on This Evening, ob poslušanju katerega je bilo jasno, da so končno izdelali prepoznavno zvočno podobo, se po dolgih štirih letih vračajo z novim albumom. Zasedba se je po lanskem odhodu kitarista Chrisa Urbanowicza nekoliko spremenila, toda še zmeraj prevladuje baritonski vokal frontmana Toma Smitha, ki se z nepotrebnim falzetom v skladbi What Is This Thing Called Love nekoliko osmeši, celoten album pa se pretirano spogleduje z zapuščino angloameriškega novega vala pod močnim vplivom skupin Echo & The Bunnymen (skladba Formaldehyde), U2 in R.E.M. Neizviren poklon glasbenim vzornikom.
-
Veliko več kot le dr. House
Tako kot vsako leto, ko gruče Slovencev zapustijo svoje domove in se odpravijo proti obmorskim krajem, kjer se hladijo z naravnimi danostmi in počivajo pred prihajajočim delovnim stresom, je Ljubljana tudi letošnje poletje v koncertnem smislu nekoliko skopa. A kljub temu so nam promotorji pripravili nekaj presenečenj.
-
Amiina: The Lighthouse Project
Islandska skupina Amiina, ki jo poznamo po dolgoletnem koncertnem sodelovanju z velikimi Sigur Rós, se po dveh izdanih albumih vrača z EP-ploščkom, posvečenim njihovi turneji iz leta 2009, med katero so nastopali na nenavadnih krajih. Med njimi je bil tudi samotni islandski svetilnik Dalatangaviti, in tako The Lighthouse Project predstavlja šest skladb, ki jih je Amiina najprej izvedla v živo med nastopom na tem svetilniku, lani pa rekonstruirala še v studiu. Gre za še en plošček, na katerem se nekoliko razširjena zasedba Amiine sprehaja po zvočnih pokrajinah z uporabo najrazličnejših inštrumentov in sredstev, posledica pa je očarljiva, minimalistična glasba, ki se giblje med novo klasiko in eksperimentom.
-
Fuck Buttons: Slow Focus
Ne zgodi se pogosto, da se glasbenika, ki že od leta 2004 ustvarjata širšemu občinstvu precej neznano in na trenutke težko poslušljivo glasbo, v enem večeru predstavita skorajda milijardnemu občinstvu. A prav to se je zgodilo Benjaminu Powerju in Andrewu Hungu, ki sestavljata noisovski duet Fuck Buttons, saj sta bila na otvoritveni proslavi olimpijskih iger v Londonu predstavljena njuna komada s ploščka Tarot Sport (2009), Surf Solar in Olympians, in to ju je iz relativne anonimnosti popeljalo v sam vrh trenutne glasbene produkcije.
-
Pet Shop Boys: Electric
Potem ko sta lani izdala Elysium, mirnejši album z grenkimi besedili, je marsikateri ljubitelj priljubljenega britanskega synthpop dueta ugotovil, da je morda napočil čas za njuno upokojitev. Toda to je bila zgolj ustvarjalna faza Neila Tennanta in Chrisa Lowa, ki se zdaj vračata z najposkočnejšo ploščo v zadnjih dvajsetih letih. Electric predstavi Pet Shop Boys kot popolnoma pomlajen in z ustvarjalno energijo nabit duet, ki prepoznavno synthpop formulo zmeša z različnimi plesnimi ritmi, kot v zlatem obdobju osemdesetih let, in z izvrstnimi pop komadi, kot sta npr. Love Is a Bourgeois Construct ali odlična priredba Springsteenove The Last To Die, ter nas še enkrat spomni, kako je treba ustvarjati priredbe. Inteligentna plesna glasba? Vsekakor.
-
Dandelion Children: Dandelion Children
Ljubljanski garažni trio, ki deluje od leta 2007, je doslej posnel rekordno število plošč, tokrat pa se predstavlja s šestim albumom istega imena, kot ga nosi skupina, ki je nekoliko bolj dovršen od prejšnjih izdaj. Še zmeraj je opaziti izrazito žanrsko pestrost, ki se v petnajstih skladbah izraža skozi vplive stoner rocka, grungea in garažnega rocka, z opaznimi jamajškimi in bluesovskimi prvinami. Ker gre za verjetno najplodovitejši slovenski bend, ki vsako leto izda vsaj eno ploščo, lahko rečemo, da se s tem ploščkom fanta in dekle vse bolj približujejo glasbenemu slogu, ki bo nekoč določil njihovo glasbeno pot. Do takrat pa uživajte v spretno zastavljeni mešanici slogov regratovih otrok.
