Veljko Njegovan
-
22. 3. 2013 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Skupina, ki je bila leta 1992 razglašena za »najboljšo novo skupino v Britaniji«, je v devetdesetih letih nanizala tri odlične albume, enega povprečnega, kariero pa končala s spregledanim A New Morning (2002). Skupina Suede se po desetih letih premora vrača – s treznim, a še dovolj »dandyjevskim« Brettom Andersonom in z materiali, ki bi jih brez težav uvrstili v obdobje njenega najuspešnejšega albuma Coming Up (1996). Z nepričakovanimi kitarskimi izbruhi, veliko količino dramatičnosti in še zmeraj sugestivnim Andersonovim vokalom bo Bloodsports gotovo presenečenje za nekdanje oboževalce. Vprašanje je le, kako bodo album sprejele mlajše generacije – od nekoč najboljšega benda v Britaniji bi bilo pričakovati, da se v desetih letih vsaj malce spremeni, mar ne?
-
Veljko Njegovan | foto: Miha Fras
22. 3. 2013 | Mladina 12 | Kultura | Dogodki
Odsotnost koncertov večjih pop ali rock zvezd, ki je v zadnjem času postala stalnica na slovenskem koncertnem prizorišču, je tokrat prekinila kanadska pop zvezdnica Nelly Furtado, ki je nastopila v ljubljanski Hali Tivoli.
-
15. 3. 2013 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Ste že slišali singel Miracle? Gotovo ste. To je tisti komad, ki neznansko spominja na Paradise otoške skupine Coldplay, le da se pozneje izrodi v patetičen synth-pop, v katerem prevladujejo razvlečeni, pretirano pocukrani vokalni refreni, z enako patetičnimi besedili. Britanski novodobni synth-pop duo Hurts preprosto nadaljuje z izposojeno formulo iz osemdesetih let, tako kot si jo je zastavil že na prvencu Happiness, le da sta fanta tokrat dodala še nekaj trših zvokov in vse skupaj dobro producirala, a brez kakršnihkoli presežkov. Ker je celoten album zelo podoben temu singlu, lahko zatrdimo, da Hurts uspešno reciklira tisto glasbo iz osemdesetih let, na katero bi najraje pozabili.
-
15. 3. 2013 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Ko se je David Bowie januarja letos oglasil s singlom Where Are We Now?, ni bilo nikomur nič jasno. Zlasti ne njegovim dolgoletnim oboževalcem, ki so ga po prisilno končani turneji leta 2004 že zdavnaj uvrstili med upokojene legende rock’n’rolla. Zaradi resnih bolečin v prsih, ki jih je začutil sredi nastopa v nemškem Schesslu, se je preprosto umaknil z glasbenega prizorišča in iz javnosti ter se tako rekoč ni oglasil vse do 66. rojstnega dne, ko je s singlom napovedal nov album.
-
Veljko Njegovan | foto: Miha Fras
15. 3. 2013 | Mladina 11 | Kultura | Dogodki
Na slovenski glasbeni sceni se ne zgodi pogosto, da bi se kak izvajalec odločil tako rekoč čez noč zamenjati glasbeni izraz, zlasti ne, če gre za skupino, ki je zaslovela kot verjetno največja mainstream domača glasbena atrakcija.
-
8. 3. 2013 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Bernays Propaganda: Zabraneta planeta
Tretja plošča angažiranih makedonskih new wave/postpunkerjev prinaša devet kompaktnih in dodelanih skladb, ki se nekoliko odmaknejo od zvoka, kakršnega poznamo s prejšnjih dveh albumov. To je predvsem opazno pri kitari, ki se giblje proti eksperimentalnemu zvoku ter na minimalističen način ustvarja izvirno zvočno podobo skupine, hkrati pa v sodelovanju z odlično ritemsekcijo in sugestivnim vokalom pevke Kristine Gorovske dokazuje, da je skupina očitno našla smer in zvok, ki ga lahko pričakujemo tudi v prihodnje. Pri tem seveda ne smemo pozabiti na angažirana in kritična besedila, v katerih vehementno izraža nestrinjanje s sedanjimi družbenopolitičnimi razmerami v Makedoniji. Bridko.
-
Veljko Njegovan | foto: Miha Fras
8. 3. 2013 | Mladina 10 | Kultura | Dogodki
Kako označiti nastop skupine, ki se je natanko pred 30 leti pojavila v popolnoma drugačnem sistemu vrednot, drugačni družbeni ureditvi in pri takrat precej manjšem pretoku informacij, ki pa so, čeprav je šlo za tako imenovane svinčene čase, še zmeraj našle pot do tistega, komur so bile namenjene? Kako ovrednotiti vnovično snidenje zasedbe, ki je pred leti povzročila pravo evforijo v radijskem in televizijskem etru nekdanje skupne države?
-
Oxfordski indie rockerji, ki so nase opozorili z nekoliko hermetičnim prvencem Antidotes (2008) ter bolj komercialnim naslednikom Total Life Forever (2010), se zmagoslavno vračajo z novim albumom Holy Fire. Plošček se navezuje na materiale s prejšnjega albuma, razlika je le v tem, da nekdanja formula math-rocka ni več toliko poudarjena, saj se skupina osredotoča na usklajeno igro kitar, klaviatur in vokalov, to pa pripelje do večje žanrske raznovrstnosti. Pri tem je treba poudariti, da sta album producirala Flood in Alan Moulder, kar je mogoče opaziti tudi med poslušanjem, saj gre za najkonsistentnejši izdelek skupine doslej. Plošča, zaradi katere bodo oxfordski kvartet vabili na najimenitnejše glasbene festivale.
-
Že sama napoved nastopa dveh ključnih skupin jugoslovanskega in pojugoslovanskega rock’n’rolla je obetala nebrzdano zabavo za vse tiste, ki so jim pri srcu umazani kitarski rifi, pokončni ritmi in kakovostna rockovska poezija. In izkazalo se je, da jih ni malo.
-
Davor Tolja, Denis & Denis: »Danes informacije filtriramo sami«
Skupina Denis & Denis je bila zagotovo prva, hkrati pa tudi največja elektropop poslastica v nekdanji Jugoslaviji, zlasti zaradi prikupne pevke Marine Perazić in všečne glasbe, ki jo je ustvarjal Davor Tolja. Skupina se v razširjeni zasedbi vrača z eksjugoslovansko jubilejno turnejo, s katero bo zaznamovala 30. obletnico prvega nastopa.
-
Apparat: Krieg und Frieden (Music for Theatre)
Nemški zvočni umetnik, producent in DJ Sascha Ring, ki ga bolj poznamo pod umetniškim imenom Apparat, se je tokrat lotil glasbe za gledališče, in sicer za uprizoritev Tolstojevega dela Vojna in mir nemškega režiserja Sebastiana Hartmanna. Gre za nenavadno sodelovanje, ki se je pravzaprav začelo brez vnaprej določenega scenarija, saj je Ring glasbo izvajal v živo na predstavah, pozneje pa se je odločil skupaj s čelistom in z violinistom posneti album. Nastala je osupljiva mešanica godal in številnih elektronsko procesiranih zvokov, ki se očitno prilagajajo predstavi, saj je na albumu točno razvidno, kje je uvod, zaplet, vrhunec in razplet. Odličen Apparatov izlet v glasbo za gledališče, ki se bo najverjetneje nadaljeval.
-
Nick Cave & The Bad Seeds: Push the Sky Away
Ustvarjalni zagon Nicka Cava, ki se je zadnja leta lotil opaženega ter med kritiki in oboževalci polnokrvnega rocka skorajda že svetega projekta – skupine Grinderman –, očitno nima konca. Potem ko se je z legendarno zasedbo The Bad Seeds nazadnje oglasil z več kot dobrim ploščkom Dig!!! Lazarus, Dig!!! (2008), dve leti pozneje pa z izvrstnim albumom Grinderman 2, s katerim je dokazal, da Grinderman ni zgolj projekt, temveč polnokrvna rockovska skupina, se znova oglaša z novim izdelkom slabih semen.
-
Zoran Kostić Cane: »Zdravilo za dušo in hrana za misli«
Zoran Kostić Cane, frontman beograjskih Partibrejkersov, je izredno iskriv sogovornik, brez dlake na jeziku. Pred ljubljanskim nastopom, ki ga bo zasedba izvedla skupaj s hrvaško skupino Majke, smo se z njim pogovarjali večinoma o univerzalnih življenjskih težavah. In glasbi. Najprej pa je vprašal: »A to je za Mladino?«
-
Ne zgodi se pogosto, da se skupina skorajda popolnoma umakne s scene, zlasti po mojstrovini, kakršna je bila album Loveless (1991), zaradi katerega sta se zasedba in legendarna založba Creation Records znašli na robu bankrota. Za skupino My Bloody Valentine lahko rečemo, da je v drugi polovici osemdesetih let definirala pomen kitarskega hrupa v rockovski glasbi, kar ji je, čeprav je izdala samo dve plošči, prineslo kultni status v underground krogih. Z albumom m b v se Kevin Shields z druščino vrne, kot da od albuma Loveless ne bi minilo natanko 22 let – suvereno, z veliko inventivnega in psihedeličnega kitarskega hrupa, zasanjanimi vokali in odličnimi ritmičnimi rešitvami. Odličen plošček v najboljši shoegaze maniri in izvrstno nadaljevanje albuma Loveless.
-
Big Band KK: Depeched – Tribute to Depeche Mode
V časih, ko je težko zaupati založbam in institucijam, se vse več glasbenikov odloča za izdajanje albumov v lastni režiji. Takšen je tudi album Big Banda iz Krškega, ki je pod taktirko Aleša Suše izbral sedem komadov legendarne skupine Depeche Mode in jih priredil za zvok ter izvedbo klasičnega big banda. Komadi so večinoma z albuma Songs of Faith and Devotion, k temu pa so dodali še dva velika hita s ploščka Violator, Enjoy the Silence in Personal Jesus. Gre za kakovostne in dovršene skladbe, ki bi verjetno navdušile tudi Martina Gora in Dava Gahana, saj je mešanica jazza, popa in prepričljivih vokalov več kot korektna. Presenečenje za vse ljubitelje skupine Depeche Mode, pa tudi za ljubitelje big bandov, a žal brez komadov, ki so iz Depeche Mode dejansko naredili superskupino.
-
Redko se zgodi, da se zberejo glasbeniki z različnih vetrov in ustanovijo rock skupino, ki naj bi nadaljevala zgodbo o uspehu nekoč kakovostnih bendov iz underground miljeja. Pri tem mislimo predvsem na prekmurski Psycho-Path, ki je zaslovel kot polnokrven rock’n’roll bend tudi zunaj meja Slovenije.
-
Veljko Njegovan | foto: Miha Fras
Ko frontman kakšnega slovitega benda izda samostojno ploščo, se zmeraj vprašamo, ali gre zgolj za kratkotrajen umik iz matične skupine ali pa za naveličanost nad dosedanjim delom v skupini.
-
Paul Banks: »Nisem oboževalec postpunka«
Paul Banks, pevec in kitarist znane newyorške skupine Interpol, ki smo jo lani poslušali v ljubljanskih Križankah, je pred kratkim izdal samostojno ploščo s preprostim naslovom Banks. Prav zaradi nje se zdaj vrača v slovensko prestolnico, v živo jo bo predstavil na sobotnem koncertu v Kinu Šiška.
-
Domača zasedba Nula Kelvina se oglaša komaj leto po izdaji uspešnega prvenca, le da se na tem ploščku nekoliko oddalji od pretirane žanrske raznovrstnosti. Drenov grič je pravzaprav kraj, kjer sta studio in prostor za vaje skupine, natančneje kvarteta, ki se veliko spogleduje s starim rockom, bluesom, popom in drugimi priljubljenimi slogi, pri čemer očitno črpa iz zgodovine slovenske estrade. Zato ga lahko označimo kot mešanico Buldožerjev, Zmelkoowa in Ane Pupedan, le da besedila niso tako duhovita, glasba pa zveni zgolj kot bleda kopija glasbe omenjenih skupin. Tako tipično slovensko.
-
Veljko Njegovan | foto: Miha Fras
Pretenciozna žanrska reciklaža
Vsakoletna januarska inflacija glasbenih dogodkov je postala že stalnica na domačem koncertnem prizorišču, vendar so se koncerti letos začeli nekoliko premikati v drugo polovico meseca, ko so številni klubi ponudili skromno, a še dokaj pestro ponudbo glasbenih presenečenj.
-
Ženski pevski zbor Kombinat je nastal spontano in brez odvečnih pričakovanj – na dekliški zabavi, kjer so se dekleta malce poskušala v petju, nakar je njihovo prepevanje postalo stalna praksa. Po več kot opazni navzočnosti na protestih, kjer je njihova Pesem upora postala svojevrstna himna demonstracij, se je končno pojavil tudi prvi CD z dvajsetimi skladbami, ki obujajo spomin na pretekle upore. Gre za skladbe, izhajajoče iz uporniške, delavske, antifašistične, partizanske in feministične tradicije, njihov namen pa je očiten – s pesmijo obuditi vrednote, ki jih naša sedanja oblast temeljito zatira. Odlična, glasna in še kako artikulirana oblika upora več kot šestdesetih deklet, mamic, žena, delavk, upornic. Glas ljudstva.
-
Ko je skupina New Order pred dobrim letom z napovedjo turneje oznanila, da je spet v pogonu, je s tem zagotovo presenetila celo svoje najbolj vnete oboževalce. Vanjo se je vrnila Gillian Gilbert, ki se je zaradi družinskih obveznosti iz nje umaknila že po epohalni plošči Get Ready (2001), ne pa tudi basist Peter Hook, ki jo je zaradi notranjih nesoglasij zapustil leta 2007.
-
Kultni veterani neodvisnega rocka iz New Jerseyja že več kot četrt stoletja spretno mešajo najrazličnejše glasbene sloge ter jih podrejajo zvoku kitare in odlični liriki. Njihova nova, trinajsta studijska plošča je več kot prijetno presenečenje, saj se precej približa poetiki legendarne plošče I Can Hear The Heart Beating As One, gotovo pa gre za njihovo najboljšo studijsko stvaritev v zadnjih desetih letih. Fade je plod sodelovanja tria z veteranom chicaške scene Johnom McEntirom kot producentom, ki je precej prispeval k strnjenosti desetih odlično strukturiranih skladb, hkrati pa poudaril skrajšane eksperimentalne dele, denimo v skladbah Ohm in Before We Run. Inteligenten rock za odrasle v svoji najboljši izdaji.
-
Colin Stetson & Mats Gustafsson: Stones
Saksofonski dueti v jazzu niso ravno pogosti, a kadar se v čudovito in izrazito tekočo improvizirano interakcijo baritonskega in basovskega saksofona vključita mojstra, kot sta Mats Gustafsson in Colin Stetson, dobimo energično in raznovrstno kombinacijo zvokov in ritmov, ki ponujajo vrhunsko glasbeno doživetje. Stones je posnetek njunega nastopa na Vancouver Jazz Festivalu, kjer v štirih daljših skladbah raziskujeta možnosti interakcije dveh enakovrednih glasbenikov. Pri tem ne poskušata ustvariti zgolj dialoga med svojima inštrumentoma, temveč se osredotočata na strukturo skladb, pri čemer se gibljeta od radikalnih menjav ritmov do igranja melodičnih in dramatičnih bluesovskih idiomov. Čudovita saksofonska simbioza.
-
Veljko Njegovan | foto: Miha Fras
Protesti, ki so se ob koncu preteklega leta zaradi nevzdržnih življenjskih razmer dogajali po vsej Sloveniji, so iz najskritejših kotičkov privlekli precejšnje število kulturnikov, ki se nikakor ne strinjajo s težavnim stanjem, v katero nas je pripeljala več kot mačehovska drža državnega aparata.
-
Veljko Njegovan | foto: Miha Fras
21. 12. 2012 | Mladina 51 | Kultura | Dogodki
Vnovična oživljanja glasbenih zasedb, ki so si nekoč prislužile kultni status na domači glasbeni sceni, so postala stalnica slovenskega koncertnega vsakdana. V zadnjem času smo bili priča oživljanju skupin nekoč slavne ljubljanske alternativne scene (s poudarkom na punku), pa naj gre zgolj za koncertne nastope, ponatise albumov ali celo za nadaljevanje delovanja, zdaj pa je prišel čas, da koncertni oder znova zasede tudi skupina Begnagrad, ki je leta 1982 s svojo edino uradno ploščo napredno pokazala svoje videnje glasbe tistega časa.
-
16. 12. 2012 | Kultura
Psihomodo Pop: »Mainstream je postal zagoveden«
Psihomodo Pop je skupina, ki se je sredi osemdesetih let kalila po različnih zagrebških klubih in kleteh, po večletnem delovanju pa izdala izrazito uspešen prvenec Godina zmaja, ki jo je nenadoma katapultiral v sam vrh tedanje jugoslovanske glasbene produkcije. Z akustičnim albumom Unpljugd je doživela izjemno priljubljenost tudi v Sloveniji, najverjetneje pa jo bo znova potrdila na decembrskem ljubljanskem nastopu, s katerim bo zaznamovala 30-letnico delovanja.
-
14. 12. 2012 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Repetitor: Dobrodošli na okean
Eden udarnejših bendov tako imenovane »nove srbske scene« je po izdaji prvenca postal izrazito priljubljena koncertna zanimivost na območju nekdanje Juge, to pa ga je očitno pripeljalo do nekoliko surovejšega in udarnejšega zvoka na novi plošči. Beograjski trio se z albumom Dobrodošli na okean predstavi podobno kot na živih nastopih – energično, neposredno in brezkompromisno, z opaznim dodatkom kitarskega hrupa, kar celotnemu (sicer kratkemu) albumu doda izdatno količino dinamike, hkrati pa tudi strnjenosti. Premik iz postpunka v nekoliko hrupnejše vode je očiten in več kot dobrodošel, saj kaže mladi trio v najboljši luči.
-
7. 12. 2012 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Izdajanje božičnih albumov je že dolgo stalnica krščanskih družb zaradi izrazito komercialno naravnanega božičnega razpoloženja, ki se najočitneje kaže v pretirano kičasto okrašenih izložbah trgovin in velikih nakupovalnih središč. To opozarja na izkoriščanje božične tradicije v komercialne in dobičkonosne namene, a praznik je še vedno izrazito priljubljen med ljudmi. To pa pomeni, da je med njimi tudi veliko glasbenikov.
-
30. 11. 2012 | Mladina 48 | Kultura | Plošča
Šestnajst let po objavi zadnjega albuma se vrača nekoč kultna zasedba Soundgarden, ki je poleg že znanih skupin iz seattelskega podtalja oblikovala najprepoznavnejši rockovski stil z začetka devetdesetih let – grunge. Zasedba je nehala aktivno delovati malo po izdaji epohalnega albuma Superunknown, zdaj pa se vrača z mešanico težkih kitarskih rifov, punka, hard rocka in psihedeličnih eskapad, kar je očitno že v uvodnem komadu Been Away Too Long, kjer vse spominja na obdobje, ko je bila ustvarjalno najuspešnejša. Vprašanje je le, ali bo po tolikem času mogoče ponoviti uspeh, ki je Chrisa Cornella in druščino nekoč popeljal v osrčje mainstreama ...