-
Gora: Gora
Težki časi, kriza in druge težave sodobnega človeka so močno zaznamovali novi težkometalni slovenski trio, ki je, čeprav deluje šele eno leto, nedavno povil prvenec. Fantje izjemno jezno, temačno in silovito opisujejo družbeno in življenjsko okolje, v katerem živijo: z ostrimi in kritičnimi besedili v slovenščini, pospremljenimi s težkimi udari kitar, basa in bobnov. Na glasbeni ravni morda ne prikažejo ničesar inovativnega, je pa njihov najmočnejši adut energija v interakciji z besedili, s katerimi jasno opozorijo na družbene nepravilnosti. Angažirani heavy metal.
-
The Last Shadow Puppets: Everything You’ve Come to Expect
Ko sta se Alex Turner, frontman že tedaj ene najbolj znanih britanskih skupin Arctic Monkeys, in Miles Kane, ki je v tistem času deloval v bendu The Rascals, leta 2007 seznanila in spoprijateljila, je njuno prijateljstvo kmalu preraslo v ustvarjalno sodelovanje. Tako se je rodila zasedba The Last Shadow Puppets in svetovni glasbeni mediji so jo takoj razglasili za novo angleško superskupino. Najbrž tudi zato, ker sta poleg Turnerja in Kana v njej delovala še James Ford (Simian Mobile Disco) in Owen Pallett, ki je poskrbel za osupljive godalne aranžmaje.
-
Hipnotični sodobni afrobeat
V času, ko se ob pomoči populistične in ksenofobne politike po stari celini kopiči strah pred vdorom množice prebežnikov, ki so večinoma odrasli v drugačni kulturi in imajo drugačno veroizpoved in barvo kože od večine prebivalcev Evrope, so več kot dobrodošli kulturni projekti, s katerimi lahko spoznavamo umetnike, ki ne prihajajo le iz evropskega ali zahodnega kulturnega sveta.
-
Aruán Ortiz Trio: Hidden Voices
Brooklynski Kubanec Aruán Ortiz, pianist, ki smo ga pred kratkim imeli priložnost videti prav z omenjenim triom, se skupaj z nekoliko avantgardnejšo ritemsekcijo, kontrabasistom Ericom Revisom in bobnarjem Geraldom Travisom, predstavi z dobro strukturiranimi lastnimi skladbami in dvema priredbama velikanov (Ornetta Colemana in Theloniousa Monka). Slišati je, kot da bi trio popolnoma izhajal iz improvizacije, mešanice klasičnega in sodobnega Ortizovega načina igranja, pa tudi iz igrive in večplastne ritmične interakcije vseh vpletenih glasbenikov, ki med izvirno improvizacijo najdejo skupno, usklajeno glasbeno govorico. Sodobni jazz s pridihom ameriške in kubanske tradicije.
-
-
Iggy Pop: Post Pop Depression
Iggy Pop, ki je pri zadnjih samostojnih ploščah Préliminaires in Après svetovno javnost nekoliko presenetil z glasbenimi izleti v francoski šanson in neworleanški jazz, se vrača s polnokrvno rockovsko ploščo. Skupaj s producentom Joshem Hommom in kitaristom ter klaviaturistom Deanom Fertito (Queens of the Stone Age) ter bobnarjem Mattom Heldersom (Arctic Monkeys) je ustvaril album, na katerem se spogleduje z lastno glasbeno zapuščino, besedilna raven skladb pa se precej ukvarja z minljivostjo, smrtjo, seksualnostjo. Čeprav gre za album, ki prinaša sveže in slogovno raznovrstne materiale, ne moremo prezreti njegove dvoumne sporočilnosti – kakor da bi nam Iggy hotel sporočiti, da je čas za upokojitev.
-
Anna Meredith: Varmints
Klasično izobraženo škotsko skladateljico Anno Meredith smo doslej imeli priložnost slišati na dveh EP-izdajah, Black Prince Fury (2012) in Jet Black Raider (2013), letos pa se končno oglaša s prvim dolgometražnim albumom, na katerem prvič zares združi sodobno elektronsko instrumentalno glasbo z zakonitostmi pop glasbe. Na večjem delu albuma prevladujejo atmosferične, ambientalne elektronske skladbe, zgrajene na repetitivnosti in občasno opaznih klasičnih prijemih, hkrati pa se Anna Meredith poskuša tudi v pisanju sicer nekoliko avantgardnejših pop skladb, ki jo prikažejo kot izrazito inovativno skladateljico ter avtorico z dobrim občutkom za ustvarjanje ravnovesja med klasičnim in popularnim glasbenim izrazom. Inovativno.
-
Partibrejkers: Sirotinjsko carstvo
Ko se ozremo v zgodovino svetovnega rock’n’rolla, ne moremo mimo dejstva, da v tem okolju obstaja le še nekaj takšnih skupin, ki s tako rekoč enakimi, precej preprostimi izraznimi možnostmi delujejo, ustvarjajo in nadaljujejo svoje poslanstvo nekakšnih rockovskih prerokov, ki jih pojav številnih glasbenih trendov, slogov in žanrov ni in tudi nikoli ne bo spremenil. Skupina Partibrejkers je gotovo ena izmed njih, in to ne zgolj v nekdanjem jugoslovanskem prostoru, ampak tudi v svetu. Če se ozremo v njeno več kot tridesetletno zgodovino, vidimo, da se v glasbenem smislu ni pretirano spreminjala, saj je ostala zvesta klasičnim obrazcem surovega, garažnega rock’n’rolla z močnimi bluesovskimi vplivi, pa tudi klasičnim, liberalnim svetovnim nazorom, ki že dolga leta spremlja vse njene studijske izdaje in tudi praviloma odlične koncertne nastope.
-
Ko pravega vzdušja ni in ni
Prejšnji četrtek je ponujal presenetljivo lepo število kakovostnih koncertov. Tudi v osrčju ljubljanske Metelkove, kamor smo se odpravili, sploh potem, ko smo slišali, da bo v letošnjem prvem koncertnem ciklu Hrupni večeri v klubu Gala hala nastopila beograjska shoegaze/dream pop skupina Bitipatibi. Ta se je pred nekaj leti pojavila kot sveža atrakcija na beograjski glasbeni sceni, a je žal razpadla, še preden ji je leta 2013 uspelo poviti svoj sicer dobro sprejeti prvenec Lešnici divlji. Toda lani se je vrnila. Sicer v nekoliko spremenjeni zasedbi, v kateri še zmeraj dominirata pevka in klaviaturistka Una Gašić ter kitarist Ivan Skopulovič, podkrepljena s svežo ritem sekcijo. Zato smo privzdignili obrvi in z zanimanjem šli na njihov nastop.
-
Let 3: Angela Merkel sere
Iz novovalovskih in punkovskih časov ni veliko skupin, ki bi se lahko pohvalile s kontinuiranim delovanjem in zares brezkompromisnimi svetovnimi nazori. Reški Let 3 je že zdavnaj dokazal, da ni le rock skupina, temveč satirično-umetniški kolektiv, ki se s performansi dotika različnih družbenopolitičnih vprašanj. Album, ki je nastal iz istoimenskega lanskega performansa, v katerem se Mrle in Prlja »kritično« ponorčujeta iz največje in najmočnejše evropske velesile ter njene voditeljice Angele Merkel, se s prevladujočim punkovskim pristopom dobesedno poserje na sodobno neoliberalno evropsko politiko, pa tudi na razmere v družbi na Hrvaškem in v širši regiji. Vulgarno? Ne, žal precej realistično.
-
Samo Šalamon Bassless Trio feat. Julian Argüelles & John Hollenbeck: Unity
Mariborski jazzovski kitarist svetovnega ranga se vrača s četrto inkarnacijo svojega »Bassless« tria, tokrat v sodelovanju z ameriškim bobnarjem Johnom Hollenbeckom in britanskim saksofonistom Julianom Argüellesom. Kot večina Šalamonovih projektov je bil tudi Unity posnet v živo, in sicer na evropski turneji leta 2014, a tega seveda ni čutiti na posnetkih, saj smo znova priča še enemu usklajenemu, igrivemu, pa tudi precej eksperimentalnemu projektu, s katerim Šalamon spet dokaže, da njegov eklekticizem nima meja. Ritmično in melodično usklajene skladbe opozarjajo na odlično interakcijo med glasbeniki, še bolje pa se odrežejo v nekonvencionalnih in nepredvidljivih improvizatorskih izbruhih.
-
Disciplin A Kitschme: Opet.
»Najboljši jugoslovanski skupini vseh časov«, dolgoletnemu glasbenemu eksperimentu Dušana Kojića Koje, je v več kot tridesetih letih obstoja uspelo preživeti vsa politična in druga trenja na območju nekdanje Jugoslavije (pa tudi ne pretirano uspešno londonsko epizodo) in očitno ji to uspeva še danes. Po zadnjem albumu (Uf!, 2011) se Disciplina vrača z novo kolekcijo težkih ritmov in zvokov, ki v povezavi z minimalističnimi, a izredno inteligentnimi besedili predstavlja skupino, zazrto v svojo preteklost oziroma kreativne vrhunce iz osemdesetih let. K temu veliko prispeva tudi novi član skupine, orgličar Igor Djeke, ki večidel zapolni vrzel – manko značilnega zvoka pihalne sekcije stare Discipline. Še zmeraj brezkompromisno.
-
Ethnotrip: Kdo bo pil iz bistrega studenca?
Lendavsko zasedbo Ethnotrip poznamo po izvirni priredbi znane makedonske ljudske pesmi Jovano, Jovanke, ki se je pred tremi leti znašla na njenem istoimenskem prvencu. Očitno je, da se skupina še zmeraj navdušuje nad ljudskim glasbenim izročilom, saj je na plošči Kdo bo pil iz bistrega studenca? ponudila izbor ljudskih skladb, ki večinoma prihajajo s hribovitega Balkana in bližnje okolice. Izstopajoči vokal pevke Tjaše Šimonke je pospremljen z več kot solidno instrumentalno spremljavo, podrejeno vokalu, sama pa poskrbi za to, da skladbe, kot sta denimo Makedonsko devojče in Kad ja pođoh na Bembašu, slišimo v nekoliko sodobnejši, a še zmeraj prepoznavni izvedbi. Solidne priredbe balkanske tradicije.
-
Savages: Adore Life
Po velikem poku prvenca Silence Yourself (2013), zaradi katerega so londonsko skupino Savages predstavljali kot žensko verzijo skupin Joy Division, Gang of Four in Wire, se zasedba vrača z drugim albumom Adore Life, ki s silovitostjo in neposrednostjo preprosto osupne poslušalca. Glasbenice so se na prvencu ukvarjale s političnimi in socialnimi temami, na glasnem in silovitem Adore Life pa se dotaknejo ljubezni in medsebojnih odnosov, vendar njihove temnejše in nekoliko bolj skrite plati. Mogočne, distorzirane kitare v povezavi z udarno ritem sekcijo in silovitim vokalom Jehnny Beth nam predstavijo kritičen, a kljub temu pozitiven album izvrstnega londonskega kvarteta. Glasno in brezkompromisno.
-
Werefox: Das Lied der Maschinen
Ko je Werefox pred tremi leti izdal prvenec I Am Memory, so ga številni mediji označili za »superskupino« slovenskega alternativnega miljeja, saj so se njegovi člani prej kalili v vplivnih in prepoznavnih prekmurskih skupinah, večinoma povezanih v projekt Prekmurje Noise Conspiracy. Izhajajo iz zapuščine zasedb Psycho-Path, Sphericube in Manul, pa tudi iz sodelovanj z drugimi prekmurskimi glasbeniki (Kleemar).
-
Tortoise: The Catastrophist
Po skorajda sedmih letih premora se vrača chicaška skupina Tortoise, ki je v petindvajsetletni karieri premikala meje eksperimentiranja in inovativnega ustvarjanja glasbe. Tudi po odličnem prejšnjem albumu Beacons of Ancestorship (2009) Tortoise nadaljuje raziskovanje svojega tipičnega postrockovskega, nadžanrskega zvoka, kar slišimo že v otvoritveni, naslovni skladbi albuma, ki počasi vpelje različne ritmične in zvočne eksperimente na meji rocka, jazza in postrocka. Čeprav Tortoise ne zveni več tako napredno in čudaško kakor pred dvema desetletjema, je The Catastrophist še en soliden in neverjetno svež plošček prekaljenih chicaških eksperimentatorjev. Sveže.
-
Ty Segall: Emotional Mugger
Ty Segall si je v preteklih letih, po številnih samostojnih izdajah in sodelovanjih, ustvaril sloves nekakšnega kralja sodobnega garažnega rocka, vendar si je po nekoliko spoliranem in veliko bolj poslušljivem albumu Manipulator (2014) drznil narediti še korak nazaj k bazičnemu garažnemu zvoku, saj je Emotional Mugger njegova najradikalnejša stvaritev doslej, s katero se potopi v že znane obrazce garažnega in psihedeličnega rocka – tokrat z več grobimi, izredno glasnimi kitarskimi rifi in aranžmaji. Zdi se, da se Segall na osmem studijskem albumu poskuša umestiti v zgodovino rocka poleg svojih vzornikov, vendar mu to popolnoma uspe le v nekaterih komadih s tega surovega in precej eksperimentalnega albuma.
-
VIA Ofenziva: Bele rože
Ena izmed spregledanih izdaj prejšnjega leta je zagotovo album legendarne ljubljanske punk zasedbe VIA Ofenziva, ki je po letih vnovičnega delovanja končno povila prvenec in se predstavila s šestimi novimi skladbami. Seveda pa je na album uvrstila tudi legendarne komade iz osemdesetih let, a v prilagojeni in malce dodelani izvedbi. Kritična besedila Esada Babačića se ukvarjajo z brezizhodnostjo današnjega časa in sistema, stare skladbe (kot je denimo Proleter) pa nas spomnijo na neke druge, nostalgično obarvane, a še zmeraj težke čase. Zanimivo je, da so skladbe iz novejšega ustvarjalnega obdobja precej podobne starim, kar albumu doda rdečo nit in ga naredi konsistentnega. Kritično, retro in še zmeraj aktualno.
-
David Bowie: Blackstar
Novica, da je po osemnajstmesečnem boju z rakom umrl verjetno največji popularnoglasbeni um v zadnjih petdesetih letih, je ta ponedeljek presenetila svetovno javnost. David Bowie, rockovski kameleon, ki je od konca šestdesetih let narekoval smernice razvoja popularne glasbe, včasih kot inovator, pogosto pa tudi kot odličen posnemovalec, se je poslovil. A veličastno – le nekaj dni po izidu ene boljših plošč, kar jih je posnel v dolgoletni glasbeni karieri.
-
Wand: 1000 Days
Kalifornijski zasedbi Wand, eni izmed vidnejših predstavnic nove ameriške psihedelije in garažnega rocka, je v malce več kot letu uspelo poviti kar tri kakovostne albume. Prejšnja plošča (Golem, 2015) se je nagibala k nekoliko tršim kitarskim zvokom, 1000 Days pa je preplet tega glasbenega izraza s tistim s prvenca. Temu je zasedba dodala znatno količino sintetizatorjev in elektronike, to pa iz celotnega albuma naredi primer dobre mešanice psihedeličnega popa, nekoliko trših kitar in tudi minimalističnega folka. Z očitno ustvarjalno neobremenjenostjo in učinkovitim mešanjem žanrov je 1000 Days najboljša Wandova plošča doslej, bend pa ustoliči za enega najizvirnejših predstavnikov novega psihedeličnega rocka.
-
Siddharta: Ultra
Čeprav je Dan D Siddharto nekoliko prehitel s podobnim konceptom, se ta po albumu Infra, ki ga je izdala junija, ob koncu leta oglaša še z Ultro – drugim ploščkom, ki naj bi skupaj s prvim zaznamoval 20-letnico skupine. A zdi se, da Siddharta ponuja že preverjeno formulo, na katero pada njeno številno domače občinstvo: trdi, hardrockovski rifi, pomešani z dobro produciranim popom, nekaj lahkotnih balad, sodelovanje z Umekom pri komadu In Levitation pa presenetljivo gostovanje reškega Damirja Urbana v skladbi Strele v maju, ki nekoliko dvigne povprečje albuma, vsaj na vokalni ravni. Siddharta ne predstavi ničesar zares novega – le predvidljiv album, ki zaokroži njen visoki jubilej.
-
EL VY: Return to the Moon
Med letošnjimi izdajami neodvisnega rocka nikar ne spreglejte projekta nenavadnega imena EL VY, pod katerim deluje nov dvojec na ameriški neodvisni sceni. Tisti, ki poznate melanholično skupino The National, boste že po prvih taktih komada Return to the Moon ugotovili, da tudi v tej zasedbi očitno poje »nacionalni« Matt Berninger, eden danes bolj karizmatičnih frontmanov, ki si je, kot kaže, zaželel malo ustvarjalnega premora zunaj matičnega benda. Druga polovica skupine EL VY je portlandski multiinstrumentalist Brent Knopf, član zasedb Menomena in Ramona Falls. Gre za stara znanca, ki sta že s stalnimi zasedbami skupaj nastopala v večini klubov na zahodni obali ZDA, zato je EL VY pravzaprav uresničitev njune dolgoletne želje po skupnem projektu, v katerem bi moči združila le onadva.
-
The Canyon Observer – FVCK
Po dveh izdanih EP-ploščah nas ljubljanska peterica končno preseneti s prvim pravim albumom, ki se v štirih dobro strukturiranih daljših komadih sprehodi po atmosferičnih deathmetalskih vložkih, silovitih zvočnih zidovih, kričanju – značilnih elementih metalskega podžanra, ki ga zasedba nadgradi s prevladujočim noisom in psihedeličnimi ambientalnimi vložki. Temačen, mrzel, na trenutke tudi zamegljen plošček, ki preseneti z nadžanrsko naravnanostjo, tehnično pestrostjo, predvsem pa z izrazito poudarjenim temačnim, depresivnim in zloveščim razpoloženjem, ki je zasedbi očitno pisano na kožo.
-
Dvajsetletnica Siddharte
Letošnje leto je očitno leto »velikih« slovenskih mainstream skupin. Zakaj? Zato ker so v precej kratkem časovnem razmiku vsaj tri izjemno priljubljene domače zasedbe praznovale okrogle obletnice, vse tri z nekoliko večjimi, jubilejnimi koncerti. Najprej so Big Foot Mama ob 25-letnici napolnili ljubljansko areno Stožice, nato je štajerska zasedba MI2 ob praznovanju 20-letnice svojega delovanja napolnila Halo Tivoli, od ta »velikih« pa je zdaj na vrsto prišla še Siddharta, ki se je v sklopu letošnjega Kurzschlussa, festivalskega pop-up kluba, ki se iz leta v leto seli na drugo prizorišče (letos na Gospodarsko razstavišče v Ljubljani), odločila s svojim zvestim občinstvom praznovati 20-letnico delovanja.
-
Coldplay: A Head Full of Dreams
Londonska skupina, ki je prijetno presenetila s prvima albumoma, se je s tretjo ploščo (X & Y, 2005) prestavila v visokoleteče okvire stadionskega mainstream rocka in tam vztraja tudi pri vseh nadaljnjih studijskih projektih. Pozitivno naravnani sedmi album A Head Full of Dreams je nasprotje lanskega, precej temačnega albuma Ghost Stories, vendar Chrisu Martinu in fantom pri tem ne pomagajo niti sodelovanja z uglednimi imeni svetovne glasbene estrade (denimo z Beyoncé, Noelom Gallagherjem in Tove Lo), saj jih nova plošča predstavi kot skupino, ki je očitno izgubila stik s svojo ustvarjalno energijo – in se prepustila instantni logiki glasbene industrije. Prežvečeno.
-
Beach House: Thank Your Lucky Stars
Dva meseca po izidu precej ambientalno usmerjenega albuma Depression Cherry se baltimorski duet Beach House vrača, in to kar z novim albumom, ki je očitno nastajal v istem obdobju kot prejšnji, le da so komadi na plošči Thank Your Lucky Stars narejeni v veliko pozitivnejši maniri, kar še najbolj potrjujeta petje vokalistke Victorie Legrand in splošno razpoloženje albuma. Depression Cherry se je naslanjal na razvlečene ambientalne vložke in malce bolj eksperimentalne vokale, Thank Your Luck Stars pa se zasidra v klasični formi pop komadov, ki duet predstavi kot izkušenega ustvarjalca nekoliko drugačnih, a še zmeraj zasanjanih in izvirnih pesmi o ljubezni v vseh njenih pojavnih oblikah.
-
Dan D: DNA D
Stalnica ustvarjanja in delovanja ene največjih slovenskih mainstreamovskih atrakcij, novomeške skupine Dan D, očitno postajajo spremembe. Na to so nas člani začeli pripravljati pred dvema letoma, ko so po nekaj zelo uspešnih letih vzpenjajoče se rockovske kariere in celo pravi pop karieri presenetili s povsem drugačnim, tišjim in bolj eksperimentalnim projektom Tiho in poželi izvrstne odzive. Letos pa so naredili še dva glasbena preobrata. S prvim so nam postregli 1. aprila, ko so izdali album DNA D. Z drugim pa 1. novembra, ko so izdali album s popolnoma enakim naslovom, a čisto drugačnimi materiali.
-
Jardier: Jardier
Zasedba Jardier se je prvič predstavila slovenskemu občinstvu na kompilaciji Val 014 – Imamo dobro glasbo, kmalu pa tudi na najimenitnejših festivalih v regiji. Peterica, v kateri igrajo tudi člani uveljavljenih Moveknowledgementa in Srečne mladine, je pred kratkim izdala prvenec, ki pritegne s preprostim, a zelo izpopolnjenim pristopom, mešanico izrazito sugestivnega vokala pevca in avtorja besedil Alexa Raztresena ter klasičnega rocka z vplivi folka, bluesa, popa, z opaznim pogledom v zapuščino rocka in seveda več kot aktualnimi in sodobnimi skladbami v angleškem jeziku, ki se jih ne bi sramovali niti trenutno najimenitnejši svetovni predstavniki t. i. indie rocka. Domači prvenec leta.
-
Kurt Cobain: Montage of Heck: The Home Recordings
Dokumentarec Montage of Heck, ki je na zelo nenavaden način prikazal legendo o Kurtu Cobainu, je prinesel tudi ploščo z demo posnetki Nirvaninega frontmana, ustvarjenimi med letoma 1987 in 1994. Gre za zbirko trinajstih in v luksuzni izdaji še dodatnih 31 posnetkov, ki jih je izbral režiser dokumentarca Brett Morgen. Ta z izdajo soundtracka ni naredil nikakršne usluge Cobainu in njegovi zapuščini, saj gre za nedodelane domače posnetke, ki po vsem tem času ne bodo zanimivi niti za goreče oboževalce Cobainovega lika in dela. Pretenciozna kompilacija nekdanje rockovske legende, ki nam ne ponudi nikakršnega presežka, ampak pusti zgolj grenak občutek v ustih – podobno kot dokumentarec.
-
Ritual prijateljstva in dobre volje
Koncertnemu ciklu Glasbe sveta, ki ga že vrsto let pripravlja ekipa ljubljanskega Cankarjevega doma, je prejšnjo nedeljo končno uspelo realizirati glasbeni dogodek, ki so se ga trudili izpeljati že več kot dve desetletji, a se jim je pri usklajevanju datumov ni in ni izšlo. Zdaj jim je le uspelo. Oder največje, Gallusove dvorane so tako zasedli znameniti Bobnarji iz Burundija, nemirne afriške državice, ki leži med Kongom in Tanzanijo ter velja za drugo najrevnejšo državo na svetu. Kljub težavam, v katerih je njihova domovina, so številnim glasbenim radovednežem pričarali nepozabno, prvinsko ritmično doživetje.
-
Robert Jukič: Ženske
Nova plošča Roberta Jukiča slavi in časti ženske, saj na dvojnem albumu sodeluje lepo število slovenskih in hrvaških pevk (Tamara Obrovac, Mia Žnidarič, Katja Šulc, Nina Strnad, Aphra Tesla, Jadranka Juras, Ana Bezjak, Maya, Astrid Kuljanić, Nina Vodopivec, Gordana Hleb, Anika Horvat in Tjaša Fabjančič), ki jih je Jukič izbral in za studijsko različico albuma zanje napisal 14 skladb. Pesmi se gibljejo med šansonom, popom, bluesom in vokalnim jazzom, kar pride zlasti do izraza na drugi različici ploščka, posneti v sklopu oddaje Izštekani radijskega voditelja Jureta Longyke. Velik in produkcijsko dovršen projekt, ki nam predstavi nekakšen cvetober naših pevk in tudi kakšen glas iz bližnje soseščine.
