-
Guy Garvey: Courting the Squall
Elbow je skupina z Otoka, ki je bila v prvi polovici svoje petindvajsetletne kariere nekoliko spregledana, zlasti zaradi težav z založbami in s tem tudi z glasbenimi mediji. To se je nenadoma spremenilo, ko so fantje iz Manchestra leta 2008 izdali odlični album The Seldom Seen Kid. Odprl jim je vrata v samo središče britanske glasbene industrije in ta jim je z različnimi nagradami podelila priznanje za dotedanje delo.
-
Dave Gahan & The Soulsavers: Angels and Ghosts
Dava Gahana poznamo kot frontmana ene večjih svetovnih synthpop atrakcij, britanske zasedbe Depeche Mode. Njegov četrti diskografski izlet iz matične zasedbe in drugi s producentskim duetom The Soulsavers ga prikaže kot suverenega in samostojnega avtorja besedil, pa tudi kot odličnega vokalista, ki se še kako znajde ob presenetljivo organski glasbeni podlagi z bluesovsko-gospelovskimi temelji. Prvo snidenje med Gahanom in duetom The Soulsavers je bilo le še eno novo sodelovanje, plošček Angels and Ghosts pa je njegova pozitivna potrditev, ki z bogatimi orkestracijami in Gahanovim subtilnim vokalom napoveduje še veliko presenečenj – brez značilnega zvoka njegove matične zasedbe.
-
Deerhunter: Fading Frontier
Po nekoliko kaotičnem albumu Monomania (2013) se eksperimentalni noise rockerji iz Atlante vračajo z verjetno najkonsistentnejšim materialom doslej, ki Bradforda Coxa in druščino prikaže kot izvrstne raziskovalce različnih zvočnih ozadij in pisce besedil. Zdi se, da je lanska avtomobilska nesreča precej spremenila Coxa in ga preusmerila v ustvarjanje odličnih pop komadov z eksperimentalnimi soničnimi detajli, ki ploščo Fading Frontier približajo doslej kritiško najbolj hvaljenemu albumu Halcyon Digest (2010) in ga na trenutke tudi prekosijo. To pa skupino z vidika ustvarjanja pop komadov, produkcije in same glasbene dovršenosti predstavi v najboljši luči doslej. Eksperimentalni neodvisni pop v najboljši izdaji.
-
Damir Avdić: Manjina
Zadnjih nekaj mesecev smo v medijih tudi ob podpori piarovcev Morrisseyja, vodjo in pevca nekdanje britanske glasbene atrakcije The Smiths, označevali za »enega največjih pesnikov« v glasbi, a v tem kontekstu bi morali obravnavati tudi opus Damirja Avdića, Bosanskega psiha, Diplomatza.
-
-
Mercury Rev: The Light in You
Ameriški pop psihedeliki, podkrepljeni z zasanjanim vokalom pevca Jonathana Donahueja in minimalističnimi kitarskimi aranžmaji Seana Mackowiaka - Grasshoperja, so ob koncu devetdesetih let izdali plošček Deserter’s Songs, ki je zasenčil vse njihove poznejše izdaje. Zdaj se po sedmih letih premora vračajo z novim diskografskim delom. Res je, da Donahue in Grasshoper (kot avtorski dvojec) ne ponujata ničesar novega, vendar je že njun pretanjeni občutek za strukturo zasanjanih pop komadov z veliko psihedelije in dobrimi metaforičnimi besedili dovoljšen razlog za poslušanje povratniške stvaritve, ki tokrat črpa iz različnih obdobij zgodovine popularne glasbe – in se s tem približa »nedotakljivemu« albumu.
-
Slaba izvedba dobrega nastopa
Čeprav je novica, da bo Steven Patrick Morrissey nastopil v Ljubljani, med njegovimi oboževalci že pred meseci povzročila val navdušenja, tako med tistimi starejšimi kakor tudi med mlajšimi, ki so si Mozzerja ali, še krajše, Moza vzeli za nekakšnega zaščitnika svoje generacije, je njegov nastop, potem ko smo ga vendarle dočakali, pustil nekoliko grenak priokus. Zakaj?
-
Editors: In Dream
Birminghamski častilci postpunkovskega zvoka se vračajo s ploščkom, ki v marsičem prekaša njihovo prejšnjo stvaritev The Weight of Your Love (2013), saj gre za slogovno precej bolj raznolike materiale, ki na prepoznaven način zaokrožijo vrhunce njihovega dosedanjega delovanja. Frontmana Toma Smitha so nekoč primerjali z Ianom Curtisom iz skupine Joy Division, na njihovem petem ploščku pa je to več kot nepotrebno oziroma celo nespodobno. Zelo zrel zvok, ki se giblje med temačno hladnostjo alter rocka iz osemdesetih let in s sintetizatorji poudarjeno plesnostjo, predstavi Editorse v izrazito sveži izdaji, z več kot dobrodošlim vokalnim sodelovanjem Rachel Goswell, članice britanske shoegazerske skupine Slowdive.
-
Kurt Vile: B’lieve I’m Goin Down
Dve leti po opaznem uspehu plošče Wakin on a Pretty Daze se vrača Kurt Vile, kantavtor, ki ga je mlajša, tako imenovanemu indie rocku naklonjena generacija vzela za svojega. Čeprav se ukvarja z zdaj že tradicionalnimi ameriškimi žanri, americano in folk-rockom, jih spretno oblikuje tako, da se mlajša generacija v glasbenem in besedilnem smislu poistoveti z njimi. V novih dvanajstih skladbah nas kantavtor iz Philadelphie, v večinoma akustičnih aranžmajih z dodatkom elektrike, popelje globoko do lastnih, izpovednih folk korenin, ki bi jih pogosto lahko primerjali z epohalnimi stvaritvami Boba Dylana ali Neila Younga. Minimalistično, umirjeno in brezčasno.
-
New Order: Music Complete
Čeprav se je po izdaji albuma Waiting for the Sirens’ Call (2005) zdelo, da New Order svetovni javnosti nima ponuditi ničesar novega več, in če k temu dodamo še dejstvo, da sta se stebra skupine, Bernard Sumner in Peter Hook, vse bolj razhajala glede usmeritev na nadaljnji skupni poti (kar je nazadnje pripeljalo do Hookovega odhoda in razpada skupine), se britanski predhodniki postpunka ter številnih elektronskih in plesno usmerjenih žanrov zdaj vračajo v velikem slogu. In kot je bilo pričakovati, brez Petra Hooka.
-
Rundek Cargo Trio: Mostovi
Eden prepoznavnejših zagrebških novovalovskih akterjev se po skoraj petih letih vrača z novim albumom, na katerem nas preseneti z žanrsko pestrostjo in besedilno sporočilnostjo, ki v mnogočem odraža trenutne družbenopolitične razmere v regiji, pa tudi širše, hkrati pa ima precej intimno izpovedno komponento. Čeprav se je Darko Rundek že v zlatem obdobju skupine Haustor ukvarjal s podobno tematiko, se zdi, da jo na tokratnem ploščku poda veliko neposredneje (denimo skladba Ima ih), z veliko zrelosti in ozaveščenosti, po glasbeni plati pa s precejšnjo lahkotnostjo in iskrenim kozmopolitizmom. Z glasbenimi vplivi z vsega sveta, ki jih trio spretno vtke v svojo glasbeno izraznost. Zrelo.
-
The Libertines: Anthems for Doomed Youth
Kaj pričakovati od rock skupine, ki se je zaradi preveč hedonističnega, lahko bi rekli celo razvratnega življenja članov ustavila nekje v prejšnjem desetletju, letos pa je izdala povratniški album? Najbrž pač še eno stvaritev britanskega indie rocka, ki bo z dokaj povprečnimi, a nekoliko zrelejšimi komadi poskušala obuditi staro slavo, vendar brez večjih presežkov. K temu je treba prišteti še opazno upoštevanje spodrsljajev iz preteklosti in precej pričakovane zvočne učinke, ki se ustavijo tam, kjer se je zasedba The Libertines ustavila že pred enajstimi leti. Še eno obujanje stare slave in poskus mitologizacije lastne mladosti precej povprečnega britanskega benda.
-
Duran Duran: Paper Gods
Vrnitve vidnejših zasedb, ki so zaznamovale osemdeseta leta prejšnjega stoletja, so že nekaj časa stalnica na svetovnem glasbenem zemljevidu. To se zdi razumljivo, saj je šlo za obdobje, ki je prineslo revolucionarne glasbene sloge in nove žanre. Prav tiste, ki so pozneje opazno zaznamovali usmeritve v glasbeni industriji in ji omogočili še zadnji razcvet pred zatonom v 21. stoletju, h kateremu sta precej pripomogla vse bolj množična uporaba interneta in nenaden razvoj sodobnih tehnologij.
-
Elbow: Lost Worker Bee EP
Britanski prvaki alternativnega rocka, ki so se po uspehu odličnih albumov The Seldom Seen Kid (2008) in The Take Off and the Landing of Everything (2014) ustoličili na otoški glasbeni sceni in tudi zunaj nje obveljali za enega vidnejših neodvisnih bendov, se vračajo s štirimi novimi skladbami, tokrat posvečenimi njihovemu mestu, delavskemu Manchestru, svojevrstni prestolnici britanske popularne glasbe. Očitno je, da se poetika Guya Garveyja in četverice nadaljuje v pozitivni smeri, z veliko količino melanholije, hkrati pa tudi optimizma – s čustveno obarvanim pogledom v preteklost in z realističnim pogledom na sedanjost, a tudi z več kot dobrimi obeti za prihodnje diskografske izdaje. Na besedilni in na glasbeni ravni.
-
Foals: What Went Down
Kot kaže, so se oxfordski indie rockerji iz zasedbe Foals od nekoliko hermetičnih začetkov z albuma Antidotes (2008) do prejšnjega, na svetovni ravni uspešnega ploščka Holy Fire (2013) precej spreminjali. Holy Fire je pomenil občuten premik naprej, ki jim je omogočil pojavljanje na velikih festivalih, What Went Down pa je zgolj njegova nadgradnja, saj gre za materiale, ki so žanrsko še bolj raznovrstni. Gibljejo se od prevladujočih hardrockovskih riffov (What Went Down, Snake Oil) do dobro produciranih pop skladb, ki pričajo, da si skupina Foals želi biti le še ena stadionska atrakcija, ki čedalje bolj spominja na že dobro znane velikane stadionskega rocka. Pretenciozno.
-
Beach House: Depression Cherry
Čeprav peti album baltimorskega pop dueta Beach House ne prinaša kaj pretirano novega v glasbenem izrazu, bi lahko rekli, da ga nekoliko smešni naslov še kako dobro opiše. Tudi na Depression Cherry se Victoria Legrand in Alex Scally potrudita ustvariti karseda umirjeno, lahko bi rekli celo minimalistično glasbeno razpoloženje, ki večinoma temelji na interakciji eteričnih klaviatur in kitar ter dodanih ritmov, na katero se navezujejo brezčasni vokali Victorie Legrand, ki se jih ne bi sramovali niti Nico in Liz Fraser. Sanjski pop, ki bi ga lahko primerjali s tistim kakšnih Cocteau Twins, je tako umirjen, da ne začne dolgočasiti poslušalca. Jesenska melanholija.
-
Neil Young + Promise of the Real: The Monsanto Years
Rock’n’roll se je od šestdesetih let do danes izkazal kot dobro orodje za izražanje nestrinjanja s prevladujočimi, večinoma družbenopolitičnimi anomalijami, ki so stalnica v človeški zgodovini. Dovolj bo, če se spomnimo Boba Dylana, potem pa tudi vseh drugih izvajalcev in skupin, ki so pisali protestne pesmi, povezane z vietnamsko vojno, s človekovimi pravicami, nespametnimi političnimi odločitvami, se bojevali proti enostranskim odločitvam peščice vplivnih posameznikov, ki so močno vplivale na življenje malega človeka.
-
OZmotic & Christian Fennesz: AirEffect
Novi projekt torinskega dueta OZmotic in legendarnega avstrijskega kitarista, eksperimentatorja in snovalca elektronskih soničnih obzorij Christiana Fennesza prinaša sedem ambientalno, elektronsko in eksperimentalno obarvanih skladb, ki poslušalca odpeljejo na polje neznanega, tja, kjer se srečajo jazz, elektronika in eksperimentalna glasba. Pri tem duo OZmotic skrbi za eterične zvočne pokrajine, ritmične in akustične zvočne intervencije, Fennesz pa nas odpelje v še neraziskane zvočne pokrajine procesiranih, popačenih in računalniško predrugačenih zvokov električne kitare, ki v simbiozi z jazzovsko obarvanim muziciranjem ustvarjajo izviren pogled na elektroakustično eksperimentalno glasbo.
-
Mac DeMarco: Another One
Kanadski Newyorčan Mac DeMarco, ki je svet indie rocka še najbolj presenetil z lansko diskografsko stvaritvijo Salad Days, se vrača z mini albumom, na katerem se ukvarja z ljubeznijo in občutki, ki jo po navadi spremljajo. Osem skladb, ki se še najbolj dotikajo glasbenega izročila iz sedemdesetih let, s prevladujočim zvokom njegove značilne kitare in prepoznavnim vokalom, se ukvarja z radostjo, hrepenenjem, ljubosumjem in drugimi čustvenimi frustracijami, vendar se jih DeMarco loteva na preprost, univerzalen način, z veliko pozitivne, lahko bi rekli poletne energije. Plošček, na katerem je nekaj njegovih najboljših skladb doslej, ga postavi ob bok najvidnejšim kantavtorjem mlajše generacije.
-
Hidden View: Oceans
Hidden View je ljubljanska skupina, sestavljena iz prekaljenih glasbenikov, ki se spretno gibljejo po različnih žanrskih izraznostih in te vešče mešajo v eklektično glasbeno mešanico downtempa, chillouta, electropopa, rocka, soula in ambientalne glasbe. Na prvencu Oceans najdemo deset pozitivno naravnanih skladb, v katerih prevladujejo sugestivni vokal pevke, saksofonistke in flavtistke Katje Stare ter elektronske intervencije Uroša Usenika in Stjepana Drače, končni rezultat pa je različna mešanica ritmov in veliko eksperimentalnih soničnih prijemov, ki dajejo plošči in glasbenemu izrazu skupine potrebno prepoznavnost in izvirnost, pa tudi veliko svežine. Pretenciozno in sveže.
-
Jazz Slovenia 2015: Čas za improvizacijo
Zgodovina jazzovske glasbe na območju Slovenije in nekdanje Jugoslavije sega v trideseta leta prejšnjega stoletja, natančneje v čas pred drugo svetovno vojno. S spremembo režima po vojni so komunistične oblasti jazzovske glasbenike sprva preganjale, saj je glasba zvenela preveč »zahodnjaško«, v petdesetih letih pa so se omejitve nekoliko sprostile in to je kmalu pripeljalo do ustanovitve prvega jugoslovanskega festivala jazza. Ta je najprej potekal na Bledu, nato pa so ga prestavili v Ljubljano.
-
Rock’n’roll, kakršen je bil nekoč
Številne obletnice in vnovične združitve legendarnih skupin rock’n’rolla pogosto nimajo opraviti z ničimer drugim kakor z željo po dodatnem zaslužku in morda podoživljanjem njihove divje mladosti. Ljubljanski nastop Patti Smith, pesnice, resnične aktivistke in tako imenovane botre punka, pa je dokazal, da je včasih k sreči drugače. Še več, dokazal je, da rock’n’roll še zmeraj premore tudi tisto izvirno esenco in uporniškega duha, ki sta bila še kako navzoča v njegovem zlatem obdobju, a sta v novem tisočletju večinoma pokleknila pod naraščajočo diktaturo kapitala.
-
TBF: Danas, sutra
Čeprav je glava splitskih pingpongarjev TBF, tekstopisec Saša Antić, njihov sedmi album napovedoval kot najkompleksnejši do sedaj, kar smo razumeli, kot da ne bo imel preveč pop apila, smo morali ob izidu ugotoviti, da presenečenj ni. Danas, sutra je še en kritičen komentar nekritičnosti današnje (hrvaške) družbe, ki se ukvarja z otopelostjo, s pohlepom, pa tudi z lepoto splitske lokalnosti, ki pa jo (ponovno) zlahka prevedemo v širši kontekst. Če raven lucidnosti besedil rahlo usiha, tega ne reši instrumentacija, povsem predvidljiva mešanica klasične rockerice s tistimi bolj dratarskimi in tistimi bolj funky vložki in celo vinjeto countryja. Veteranski rock-hip-pop ostaja na velikem odru brez opaznejših domislic ali ostrine.
-
Jaga Jazzist: Starfire
Če bi norveški oktet Jaga Jazzist označili zgolj za moderno jazzovsko zasedbo, bi zagotovo storili veliko napako, saj gre za glasbenike, ki v glasbo vnašajo prvine elektronike, progresivnega rocka, krautrocka in še marsičesa. To je še posebej očitno na novem ploščku, izdanem pet let po albumu One-Armed Bandith, ki kaže opazen odmik od tedanjih sublimnih zvokov in precejšnjo nagnjenost k eksperimentiranju s sintetizatorji, z elektroniko, pa tudi s krautrockovskimi vplivi, kar je najverjetneje posledica selitve glave okteta Larsa Horntvetha iz Osla v Los Angeles. Pet dobro strukturiranih skladb nas popelje v eklektično mešanico elektronike, jazza in progresivnega rocka in nam predstavi sveži glasbeni izraz Jaga Jazzista.
-
Neustavljiva moč divjih konjev
Ameriška pesnica, glasbenica, umetnica in družbena aktivistka Patti Smith je verjetno prva v zgodovini rock’n’rolla, ki je, potem ko je stopila na oder, s svojimi branji poezije, recitali in glasbenimi nastopi ženske ustvarjalke rock’n’rolla postavila ob bok moškim glasbenikom, ki so dotlej dominirali v tej glasbeni zvrsti. In jih celo prekosila.
-
Wilco: Star Wars
Štiri leta po uspehu albuma The Whole Love, ki so ga hvalili kritiki in občinstvo, se chicaški alternativci iz zasedbe Wilco vračajo z albumom, ki so ga vesoljnemu občinstvu ponudili kot brezplačen »dolpoteg«. Šestčlanska zasedba z Jeffom Tweedyjem na čelu se je tokrat sistematično lotila vzorcev psihedeličnega in progresivnega rocka, kar nas med poslušanjem sicer kratkega, a zato nič slabšega ploščka odpelje v obdobje šestdesetih in sedemdesetih let, ko so se Beatli igrali z White Albumom, junaki glam rocka, kot je denimo Marc Bolan, pa so ravno začeli razveseljevati občinstvo s prepoznavnimi kitarskimi rifi. Dobro strukturiran plošček, ki predstavi skupino v najboljši formi. Retro.
-
Sun Kil Moon: Universal Themes
Sun Kil Moon, indie folk projekt, ki pravzaprav predstavlja kantavtorja Marka Kozeleka iz San Francisca z živim spremljevalnim bendom, se je na prejšnjem albumu Benji (2014) ukvarjal večinoma s tematiko smrti, tokrat, na sedmem studijskem albumu, pa se lirično posveča različnim življenjskim, kot pravi naslov albuma, univerzalnim temam – družini, ljubezni, prijateljstvu ali dogodkom iz otroštva. Universal Themes je zagotovo Kozelekov najbolj avtobiografsko obarvan album, s katerim na glasbeni in na besedilni ravni potrdi in upraviči uspeh predhodnika, saj dobro strukturiranim izpovednim zgodbam dodaja različna zvočna presenečenja, od značilne akustične kitare do rockovskih preobratov. Izpovedno.
-
Tame Impala: Currents
Zgodovina popularne glasbe nam je že postregla s prepoznavnimi in vplivnimi imeni alternativnega rocka z južne poloble. Omenimo le Nicka Cava z njegovimi Bad Seedsi.
-
Paul Weller: Saturns Pattern
Frontman nekoč priljubljene novovalovske skupine The Jam, kasneje pa tudi nekoliko mehkejše, bolj soulovsko usmerjene zasedbe The Style Council si je v devetdesetih letih poleg tega ustvaril zavidanja vredno samostojno kariero, zlasti z legendarnima ploščama Wild Wood (1993) in Stanley Road (1995) ter neposredno povezanostjo s tedaj dominantnim britpopom. Po precej spregledanih ploščah v novem tisočletju se Weller z albumom Saturn Patterns vrača v nekoliko predrugačeni zvočni podobi, ki se močno spogleduje z zapuščino psihedeličnega rocka, folk-rocka, pa tudi novega vala, vendar je nekoliko prilagojena današnjemu času – času, v katerem je očitno še zmeraj dovolj prostora za ostarele ikone rocka. Sveže.
-
Laibach v soočenje s Korejo
Laibach, verjetno najprepoznavnejši popkulturni fenomen naše države, skupina, ki je s kritično držo in z izvirno glasbo zaznamovala osemdeseta leta in s tem tudi obdobje zatona nekdanje Jugoslavije, je v teh dneh praznovala 35-letnico obstoja z dvema zaporednima nastopoma v Delavskem domu v Trbovljah, kjer se je davnega leta 1980 vse začelo.
-
Patetico: Vse je v redu z mojo dušo
Se še spomnite svojevrstnega vokala Nike Perunović, ki se je pred dobrim desetletjem pojavil v televizijskem oglasu domačega mobilnega operaterja, nato pa tudi v etru številnih domačih radijskih postaj? Priredbe zimzelenih jazzovskih standardov v izvedbi pevke, katere glas močno spominja na glas dive Billie Holiday, so tako rekoč čez noč postale pravi hit. Toda po izdaji uradnega prvenca se je zasedba Patetico umaknila z glasbenega prizorišča, letos pa se je vrnila z novim ploščkom avtorske glasbe. Vse je v redu z mojo dušo prinaša enajst avtorskih skladb, ki se gibljejo med izročilom vokalnega jazza, kabareta in šansona ter so začinjene s prepoznavno vokalno interpretacijo in odlično instrumentalno spremljavo. Melanholično in sveže.
