-
Siddharta: Infra
Zdi se, da je letošnje leto rezervirano za najpriljubljenejše in najprepoznavnejše domače glasbene skupine, ki so se odločile izdati ne le en, temveč kar dva albuma ali več. Dan D so spomladi izdali album in še enega napovedali za jesen. Zdaj se jim pri tem početju po daljši pavzi pridružuje še Siddharta, ki je ravnokar izdala sedmo studijsko ploščo, imenovano Infra, in za konec leta napoveduje še en album, s čimer naj bi proslavili svojo dvajsetletnico.
-
Nepredvidljiva glasbena ikona
V Ljubljano se danes vrača Bob Dylan, eden največjih glasbenikov dvajsetega stoletja.
No Direction Home, dokumentarni film v dveh delih, v katerem legendarni newyorški režiser Martin Scorsese obravnava prvih nekaj odraslih let življenja in dela Roberta Allena Zimmermana, tedaj skorajda golobradega, skodranega fantiča, ki je iz majhnega kraja v Minnesoti odšel sprva na študij v Minneapolis, a ga je kmalu zapustil ter se leta 1961 napotil v Veliko jabolko, ponuja verjetno najboljši in najobjektivnejši vpogled v najpomembnejše kreativno obdobje enega največjih še živečih glasbenih in besednih umetnikov dvajsetega stoletja.
-
Nika Vistoropski: Ljuba
Zdi se, da novinarki Niki Vistroropski besednega izražanja ni dovolj zgolj v tiskanih mediji, saj se je svojo kreativno energijo odločila usmeriti tudi v ustvarjanje glasbe, natančneje šansona, pri katerem so v ospredju ravno besede in njihov pomen. Ljuba prinaša šest njenih avtorskih pesmi in eno Branka Gradišnika, ki jih ob zgolj klavirski spremljavi Saša Vollmaierja predstavi kot lastno uglasbeno poezijo, pri čemer jih podaja izrazito pripovedno, z izrazitim čustvenim nabojem. Njen vokal se tako spreminja glede na intenziteto čustev, od tihega šepeta do bolj izraznega petja. Album, ki na intimen način izpostavi novo predstavnico domačega šansona.
-
Nepozabni hipnotični nastop
Dana Deacona, baltimorskega raziskovalca elektroakustične glasbe, glasbenega in družbenega aktivista ter aktivnega udeleženca ameriške »naredi-sam« scene, smo v Ljubljani imeli priložnost poslušati že dvakrat. Prvič leta 2010, po izdaji kritiško hvaljenega albuma Bromst, in nato še leta 2013, po večjem preboju, ki ga je naredil z odličnim albumom America, izdanem pri znani neodvisni založbi Domino Records.
-
-
The Charlatans: Modern Nature
Potem ko je skupina The Charlatans, ki sodi med vidnejše predstavnike »madchestrske« ere, ostala brez bobnarja Jona Brookesa, drugega ključnega člana v dolgoletni karieri zasedbe, se po petih letih vrača z dvanajsto studijsko ploščo. Vrzel je zapolnila kar s tremi gostujočimi bobnarji, med drugim tudi s Stephenom Morrisom (New Order). Modern Nature prinaša enajst novih komadov, ki temeljijo na že znanih, pozitivnih ritmičnih obrazcih, mešanici zvokov prevladujočih klaviatur in značilnega, nekoliko psihedeličnega vokala Tima Burgessa, ki celotnemu albumu tudi tokrat zagotovijo izrazito pozitiven občutek. Seveda pa ne moremo pričakovati, da bodo fantje ponovili tisto, kar jim je uspelo v devetdesetih letih. Sveže.
-
Novo vrijeme, isto sranje!*
V sedemdesetih letih, ko je bila Slovenija najsevernejši in najzahodnejši del Jugoslavije, še ni bilo interneta. Ali pametnih telefonov. Ali računalnikov. Pa še marsičesa drugega ni bilo. Tehnološki napredek, kot ga poznamo danes, je bil še v povojih. Tako imenovana železna zavesa je bojda preprečevala vdor informacij z Zahoda, tuji filmi so se v kinematografih prikazovali z enoletno zamudo, enako se je godilo licenčnim glasbenim izdajam, saj so tudi te imele več kot enoletno zamudo.
-
Janez Dovč: AkordeOn
Čeprav harmoniko po navadi povezujemo s tako imenovano »govejo« glasbo, imamo v Sloveniji nekaj mojstrov, ki se tega instrumenta lotevajo popolnoma drugače. Med njimi je Janez Dovč, ki svoj novi album popolnoma posveti harmoniki, z dodatkom sodobnih elektronskih orodij za manipulacijo zvoka, ki jih očitno tudi dobro obvlada. Rezultat je enajst instrumentalnih skladb (z občasnim dodatkom vokala kot instrumenta), ki kljub eksperimentalnemu predznaku delujejo izrazito melodično in muzikalično ter nas odpeljejo v različne glasbene žanre: world music, jazz, elektroniko. Dovč spretno poveže prvine teh žanrov z željo po lastnem, izvirnem glasbenem izražanju, s čimer se mu odpirajo neslutene možnosti za nadaljnje raziskovanje zvoka harmonike.
-
Mumford & Sons: Wilder Mind
Mumford & Sons so se z značilno mešanico folka, rocka in bluegrassa vpisali na svetovni glasbeni zemljevid kot ena izmed najvidnejših zasedb tako imenovanega folk rock revivala v zadnjih letih, predvsem zaradi uspeha prvenca Sigh No More (2009) in njegovega naslednika Babel (2012). Videti je, da tretji album zasedbe prinaša korenito spremembo, zlasti v glasbeni usmerjenosti. Ta se je bistveno prestavila na področje t. i. indie rocka, s čimer je skupina opustila uporabo nekaterih akustičnih instrumentov (denimo bendža) in se bistveno elektrificirala. Rezultat: zveni kot številni indie rock bendi, le da je ohranila dober občutek za ustvarjanje pop skladb. Povprečno.
-
Sweet Billy Pilgrim: Motorcade Amnesiacs
Britanski kvartet Sweet Billy Pilgrim, ki je začel glasbeno delovati pred desetimi leti kot trio, je posebnost na otoški glasbeni sceni: predvsem gre za skupino, ki je od začetnih minimalističnih glasbenih poskusov prehodila dokaj dolgo pot, njena glasba pa se je iz albuma v album spreminjala. Zasedba, ki ime dolguje ameriškemu pisatelju Kurtu Vonnegutu, je spretno mešala vplive folka z rockom, pri tem pa se je minimalistično igrala tudi z elektronskimi pripomočki, s katerimi je ustvarjala nenavadno zvočno sliko.
-
John F. Doe: JFD
Mlado blejsko skupino John F. Doe poznamo z lanske kompilacije Val014: Imamo dobro glasbo, na kateri je priljubljena javna radijska postaja zbrala mlade upe slovenske glasbene scene. Mešanica garažnega in indie rock zvoka, ki jo je blejski kvintet predstavil s skladbo Black Glitter, je navzoča tudi v preostalih devetih komadih s prvenca – gre za indie rock zvok današnjega časa, ki črpa predvsem iz inventivnega postpunkovskega obdobja angloameriškega rocka s konca osemdesetih let, z izrazitimi vokali, na trenutke temačnim razpoloženjem in dobro strukturiranim glasbenim ozadjem, predvsem klaviatur in kitar. Težava je le v tem, da je takšnih skupin v tujini veliko, zato bi bilo morda bolje, če bi fantje naredili kakšno skladbo v slovenščini.
-
Ti: Život u dvoje
Beograjski psihedelični duo Ti, sestavljen iz frontmana in kitarista Ilije Dunija iz nekoč priljubljene skupine Petrol ter tolkalista Trajčeta Nikolovskega, se po EP-plošči Koliko dana in albumskem prvencu Vidimo se! vrača z novim dolgometražcem, na katerem se ukvarja s tematiko ljubezni, odtujenosti, samostojnosti, individualizma. Stvari, ki so v današnjem času, zlasti zaradi pretiranega odmika v navidezni svet družabnih omrežij, postale neotipljive. Z osmimi novimi komadi nas Ilija in Trajče popeljeta skozi svoje videnje sodobne odtujitve in današnjih ljubezenskih razmerij, s kritičnimi stališči, ki jih še dodatno zvočno obogatita s psihedeličnimi kitarami, razgibanimi ritmi, zasanjanimi vokali in sodobnimi elektronskimi vložki. Retro, a kljub temu sodobno.
-
Mladostni in energični kritiki
Če se ozremo po zgodovini slovenskega rock’n’rolla, lahko sklenemo, da je malo glasbenih skupin, ki so bile že od samega začetka izvirne in prepoznavne, poleg tega pa so se dolga leta obdržale na sceni ter vedno znova presenečale s svežimi in aktualnimi izdajami.
-
Katalena: Enci benci Katalenci
V zgodovini popularne glasbe se je že velikokrat zgodilo, da so se odrasli in uveljavljeni glasbeniki prej ali slej srečali z deli za otroke, ki so jih nato uglasbili in jih priredili po svoje. Ker ima kar nekaj članov Katalene že otroke, nekateri izmed njih pa tudi dejavno sodelujejo v predstavah za najmlajše, je bilo logično, da bo ansambel nekoč obdelal venček otroških pesmi in jih priredil svojemu značilnemu glasbenemu izrazu. Ker gre za izštevanke, so materiali na ploščku Enci benci Katalenci ritmični in igrivi, seveda pa temeljijo na tradiciji raziskovanja folklore in narodnih ter ponarodelih skladb, vtkanih v popularnoglasbene obrazce. Za otroke in odrasle.
-
Demolition Group: Zlagano sonce
Posavska alternativna skupina, ki že več kot trideset let, z vsemi vzponi in padci, deluje na domači glasbeni sceni, velja za verjetno najznačilnejšo glasbeno predstavnico turbulentnih osemdesetih let, obdobja, ko se je splošni jugoslovanski kolektivizem začel počasi razblinjati, predvsem po zaslugi tedanjih novih družbenih gibanj, ki so si tako vneto prizadevala za boljšo, svobodnejšo in bolj neodvisno prihodnost.
-
Martin Gore: MG
Martin Gore – možgani znane britanske synthpop atrakcije, skupine Depeche Mode – se je v preteklosti že oglasil z dvema samostojnima izdajama, na katerih je predstavil svoje videnje skladb Nicka Cava, Louja Reeda in številnih drugih legend popularne glasbe 20. stoletja. Nova plošča MG, poimenovana po njegovih začetnicah, se nekoliko razlikuje od prejšnjih izdaj, saj gre za popolnoma instrumentalno ploščo, na kateri se Gore posveča svojemu najljubšemu instrumentu – sintetizatorju, to pa ga odpelje v raziskovanje ambientalnih glasbenih pokrajin, po katerih sledi velikim mojstrom tega žanra, kot so denimo Brian Eno, nemški krautrockerji Tangerine Dream ali pa kakšni poznejši predstavniki elektronike. Hermetično.
-
Dvojna doza rock’n’rolla
Vodstvo ljubljanskega kluba Cvetličarna, ki že dolga leta organizira koncerte najvidnejših ostankov kakovostnega ex-jugoslovanskega rock’n’rolla, ima navado, da tovrstne dogodke vedno pospremi s kakšno obletnico. Ko je beograjska zasedba Partibrejkers nazadnje gostovala pri njih (skupaj z vinkovškimi Majkami), so organizatorji nastop napovedali denimo kot trideseto obletnico delovanja skupine, čeprav ta v resnici ni nastala natanko tri desetletja prej.
-
Will Butler: Policy
Mlajši brat veliko bolj znanega in izpostavljenega frontmana ene izmed največjih svetovnih indie rock atrakcij, kanadske skupine Arcade Fire, se končno oglaša s prvim samostojnim ploščkom. Multiinstumentalist Will Butler se precej odmakne od glasbenega izraza matičnega benda, saj snov za samostojno ploščo črpa iz bogate zgodovine ameriške popularne glasbe, pri čemer se naslanja na vzornike, kot so denimo Violent Femmes, The Breeders, Bob Dylan ali The Modern Lovers. Mešanica americane in sodobnejših glasbenih žanrov, ki zgolj na trenutke spominja na Reflektor, zadnjo stvaritev skupine Arcade Fire, predstavi mlajšega Butlerja kot dobrega poznavalca zgodovine ameriške popularne glasbe. Sveže in retro hkrati.
-
Dan D: DNA D
Skupina Dan D je nedvomno številka ena našega rockovskega mainstreama in njeni člani dobro vedo, kako se obdržati na sceni – z razdelanimi ustvarjalnimi in poslovno uspešnimi metodami. Po precej dolgi, uspešni in predvsem zanimivi epizodi z iz elektrike izštekano ploščo Tiho se zdaj očitno vračajo h glasbenim koreninam, saj je nova plošča DNA D prepredena z rockovskimi, bluesovskimi in postpunkovskimi prvinami. Album, ki je bil posnet brez dodatnih kozmetičnih olepšav, prinaša električne izvedbe že znanih skladb, pa tudi veliko novih skladb v prepoznavni dandejevski maniri, ki bo skupini zagotovo prinesla nekaj novih, mogoče tudi brezčasnih hitov – do naslednjega albuma, napovedanega za november. Všečno in igrivo.
-
Ludovik Material: Model Generation
Domači trio, ki je leta 2011 navdušil na Klubskem maratonu Radia Študent, leto zatem pa tudi s prvim albumom Passion for Red, se je hitro prebil med opaznejše predstavnike slovenskega undergrounda, njegov potencial pa so prepoznali tudi onkraj meja. Pa ne le na območju nekdanje skupne države, s katerim imamo podobno senzibiliteto, pred kratkim ga je po poslušanju materialov v izredno pozitivnem kontekstu omenil denimo kritik portala Louder Than War.
-
Nekakšna vaja znanega benda
Kaj pričakovati od koncerta na elitnem koncertnem prizorišču v glavnem mestu, še zlasti potem, ko je zvezdnik večera ustvaril velik medijski pomp, malo zaradi izvrstnega zadnjega albuma, malo pa tudi zaradi svoje karizme?
-
Oren Ambarchi & Jim O’Rourke: Behold
Kaj se zgodi, ko moči združita eksperimentalna kitarista, ki sta se v svojih bogatih glasbenih karierah lotila najrazličnejših glasbenih žanrov, od avantgarde, jazza, noisa in sorodnih eksperimentalnih glasbenih slogov? Drugače kot pri prejšnji skupni izdaji, albumu Indeed (2011), se nam Ambarchi in O’Rourke tokrat predstavita v nekoliko spremenjeni podobi – Indeed je bil bolj umirjen album, zdaj se Ambarchi bolj posveti ritmu in ga (saj je nekdanji bobnar) spretno vključi med kitarsko eksperimentiranje, elektroakustične glasbene pokrajine in nepredvidljiva zvočna presenečenja, strnjena v dveh dolgih, počasi se razvijajočih skladbah, ki nas (deloma) spomnita na zlato obdobje krautrocka. Sublimno.
-
Nazaj k štromu
V slovenskem glasbenem prostoru ni veliko izvajalcev, ki bi dosegli sloves velikih zvezd, zlasti kadar gre za skupine, ki za svoje vokalno izražanje izrecno uporabljajo slovenščino. Res je, da je novo tisočletje predstavilo kar nekaj bendov, ki jim je z besedili uspelo prodreti v srca slovenskih poslušalcev, ampak težko rečemo, da so se tam tudi obdržali.
-
Mi2: Čista jeba
Štajerska skupina, ki se vsakih nekaj let pojavi z novim studijskim izdelkom, je v slovenskem prostoru svojevrsten fenomen. Njen sedmi album Čista jeba je mala zgodba o uspehu, ki je nekaj tednov po izidu postala absolutni rekorder po prodanih izvodih med domačimi albumi leta 2014. Mi2 je z resnimi, na trenutke celo humornimi slovenskimi besedili, pa tudi s pristnim rockovskim pristopom, ki nas pogosto odpelje na začetek osemdesetih let, ustvaril ploščo za vse generacije, ki jim je rock’n’roll blizu. Za piko na i je nastal še glasbeni dokumentarec Kdo = Mi2?, ki člane skupine predstavi kot trenutno največje predstavnike slovenskega mainstreama. Kritično, humorno, ljudsko, a žal že velikokrat slišano.
-
Vasko Atanasovski: The best of
Poslušati in ocenjevati kompilacije je vedno nehvaležno delo, saj gre za skladbe, ki jih iz bogatega nabora glasbe posameznega avtorja po navadi izberejo drugi. Izbor »najboljših« skladb Vaska Atanasovskega, našega priznanega saksofonista in skladatelja, ki se očitno dobro znajde v različnih, včasih tudi nasprotujočih si glasbenih žanrih, je zato takšen, kakršnega bi pričakovali od nekoč najpopularnejše jugoslovanske založbe. Lahkoten, usmerjen k uspešnicam z različnimi žanrskimi predznaki, ki bi jih s skupnim imenom lahko označili za etno jazz pop rock, torej mešanico poslušljivih in prijetnih komadov, ki jih je Atanasovski v preteklih letih nanizal na svojih dvanajstih albumih, pa tudi nekaj kompleksnejših jazzovskih skladb. Pestro.
-
Kamerad Krivatoff: About Time
Kaj se zgodi, ko se člani različnih domačih zasedb, ki že od leta 2005 delujejo tudi v zasedbi Kamerad Krivatoff, odločijo izdati albumski prvenec? Zgodi se plošček About Time z zimzelenimi komadi iz prve polovice 20. stoletja, zapakiranimi v samosvoj glasbeni izraz, poln analognih in digitalnih sintetizatorjev, dobrih vokalov in premišljenih orkestracij. Skupina Kamerad Krivatoff je torej iz naftalina je torej potegnila večne skladbe velikanov, kot so Henry Mancini, Cole Porter, Charles Aznavour in Ervin Drake, ter jim vdahnila sodoben prizvok, a kljub temu poskrbela, da so ohranile zadostno prepoznavnost, nostalgičnost in magičnost. Vsemu temu pa je dodala še avtorski komad (Beach Boy). Sveže.
-
Noel Gallagher’s High Flying Birds: Chasing Yesterday
Kadar se spominjamo devetdesetih let prejšnjega stoletja, ne moremo mimo britpopa, ki je v marsičem določil britansko glasbeno sceno pred koncem tisočletja. Najprepoznavnejša junakinja tega obdobja je bila zagotovo skupina Oasis, ki ji je do leta 2009 uspelo nanizati zajetno število hitov, a je po nesrečnem prepiru med bratoma Liamom in Noelom Gallagherjem nehala obstajati. Starejši od bratov, Noel Gallagher, je že pred štirimi leti, ko je izdal prvenec svoje skupine High Flying Birds, dokazal, da je zrel avtor, pevec in kitarist. Drugi album je kakovostno nadaljevanje klasičnih rock’n’roll riffov, dobrih besedil in tudi odličnih gostov (Johnny Marr), ki preprosto postrežejo s kakovostno otoško rockovsko poetiko. Sveže.
-
Madonna: Rebel Heart
Da je blišč zvezdniškega življenja veliko manj privlačen, kot se zdi na prvi pogled, so se prepričali že številni glasbeniki, zlasti tisti, ki so se znašli v primežu pogoltne glasbene industrije. Spomnimo se samo sodnih sporov med zares velikimi zvezdniki in njihovimi založbami, ki so se praviloma končali v prid slednjih.
-
Kdaj bodo cesarji nagi?
Marko Brecelj je po epizodi z Buldožerjem nadaljeval glasbeno, umetniško in aktivistično pot, in sicer kot samostojni izvajalec, kantavtor in družbeni kritik brez dlake na jeziku. A ljudje, ki se upajo postaviti po robu vsem družbenopolitičnim anomalijam, imajo očitno težave v vseh družbenih ureditvah, četudi delajo in delujejo v skupno dobro določene lokalne ali širše skupnosti, jo bogatijo in na lasten račun prispevajo k njeni plemenitosti ...
-
Gang of Four: What Happens Next
Postpunk heroji iz Leedsa, skupina, ki se lahko pohvali z enim izmed boljših albumov tega žanra (Entertainment!, 1979), se po štirih letih diskografskega premora vrača v nekoliko spremenjeni, hkrati pa tudi okrnjeni zasedbi. Zakaj? Tisto, kar je ostalo od legendarne četverice, je samo še kitarist Andy Gill, karizmatičnega in ostrega tekstopisca ter vokalista Jona Kinga pa je zamenjal John »Gaoler« Sterry, ki mu očitno primanjkuje izkušenj v pisanju besedil in nikakor ne more zares nadomestiti Kingove veličine. Album rešujejo Gillove značilne kitare in dobra produkcija, primanjkuje pa mu udarnosti in bridkosti, po katerih je Gang of Four znan, to pa njegov deveti album postavi zgolj med (pod)povprečne ploščke. Prisiljeno.
-
Dan Deacon: Gliss Riffer
Dan Deacon, baltimorski elektronski bojevnik, aktivist in zagovornik načel »naredi-sam«, ki uspešno delujejo znotraj trdnjave ameriškega kapitalizma in ga zaradi zdrave človeške solidarnosti in nesebičnega sodelovanja nekoliko slabijo, je izredno ustvarjalen glasbenik; je nekdanji študent elektroakustične in računalniške kompozicije in posvetil se je raziskovanju elektroakustične glasbe, pa tudi drugim oblikam umetniškega izražanja.
