-
Trojnik: Moje uho ima ostre robove
Tomaž Grom (kontrabas, elektronika), Vid Drašler (bobni) in Cene Resnik (saksofon) se predstavijo kot popolnoma svež improvizatorski trio, znan predvsem domačim (pa tudi tujim) ljubiteljem jazza in sodobne improvizirane godbe. Trio se v dobri stari tradiciji improvizacije odpravi na raziskovanje zvočnosti, kar ga večkrat odpelje na področje neznanega, v eksperiment, ki se giblje med free jazzom in sodobno improvizirano godbo, kjer vsak akter prispeva svoj delež zvočne poslastice, da se nato vsi skupaj uskladijo v širši zvočni sliki. Še ena zasedba vrhunskih slovenskih improvizatorjev, ki bo z domiselnim in inovativnim muziciranjem zagotovo pustila sled na domačih in tujih odrih.
-
Jazz s komičnimi elementi
Antonije Pušić, bolj poznan kot Rambo Amadeus ali samooklicani »svetovni mega car« (po novem je pridevnik »mega« sicer zmanjšal v »kilo«), je zagotovo ena izmed bolj domiselnih osebnosti nekdanje jugoslovanske glasbene scene. Že v daljnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je zaslovel kot izvrsten glasbenik in tekstopisec ter s svojimi bridkimi, večinoma satiričnimi besedili najprej zarezal v pore tedanje jugoslovanske družbe, po njenem nenadnem razpadu pa se je znašel v divjih vodah tranzicije. Tako kot vsi mi.
-
Vlasta Popić: Kvadrat
Varaždinsko Vlasto Popić poznamo kot bend, ki estetiko gradi na značilnem kitarskem hrupu, jeznih vokalih in zelo kritičnih besedilih. In če se spomnimo njegovega prvenca Za očnjake (2012), ki mu je zaradi številnih koncertov v regiji in glasbene izraznosti, pa tudi tega, da gre za trio, prinesel sloves »hrvaškega Repetitorja«, lahko rečemo, da se je skupina novega albuma lotila še bolj brezkompromisno. Na Kvadratu se trio predstavi kot veliko bolj zrel kakor na prvencu – glasba še zmeraj temelji na punku, postpunku in izrazitem kitarskem hrupu, le da je ta tokrat bolj izražen, napredek pa je opazen tudi v besedilih, ki so še kritičnejša in zrelejša kakor prej. Kritično in brez zadržkov.
-
Rambo Amadeus
Rambo Amadeus je glasbenik, ki je svojo glasbo za turbofolk označil, še preden se je ta v devetdesetih letih razcvetel po večjem delu hribovitega Balkana. A v nasprotju s turbofolkom glasba Antonija Pušića, kar je Rambovo pravo ime, s svojimi satiričnimi besedili in mešanico sodobnih ter tradicionalnih glasbenih žanrov kljubuje ustaljenim normam vsakdanjega življenja v naši regiji in tudi zunaj njenih meja. Rambo na ironičen način secira in kritizira politično in družbeno dogajanje, zaradi česar je obveljal za nekakšnega »opinion makerja« nekdanje jugoslovanske scene.
-
-
Samo Šalamon Bassless Trio feat. Paul McCandless and Roberto Dani: Little River
Izrazito ploden in svetovno cenjen mariborski kitarist ne počiva na lovorikah, ki mu jih je prinesla uvrstitev albuma Ornethology v Penguinov vodnik po najboljši 1001 jazzovski plošči vseh časov. Lani je izdal tri plošče z različnimi zasedbami, tokrat pa nas je presenetil s sodelovanjem s pihalcem Paulom McCandlessom (iz legendarne zasedbe Oregon), pa tudi z dolgoletnim sodelavcem Robertom Danijem na bobnih. McCandless postreže z značilnim mešanjem jazza s klasičnimi glasbenimi prvinami, če pa k temu dodamo še Šalamonov pretanjeni občutek za skladbo kot zaokroženo celoto in enakopravno sodelovanje glasbenikov, dobimo nekoliko umirjen, a še zmeraj raznolik plošček.
-
Koala Voice: Kangaroo’s Neighbour
Med številnimi mladimi bendi, ki so se v zadnjih nekaj letih pojavili na domači glasbeni sceni, je nase še najbolj opozoril zasavski Koala Voice. Dekle in trije fantje, natančneje Manca Trampuš (vokal, kitara), Domen Don Holc (kitara) ter bratska ritemsekcija v sestavi Tilen Prašnikar (bas) in Miha Prašnikar (bobni), so kot ekipa začeli že pred nekaj leti, aktivno in redno koncertiranje od leta 2012 pa jih je kmalu pripeljalo do večjih domačih festivalov.
-
Bilbi & Direktorji: Toskana
Novi val slovenske popevke iz Maribora, svojevrstne naslednice v starih časih izjemno priljubljene slovenske popevke, se nadaljuje z drugim albumom pevke Bilbi in njene spremljevalne skupine Direktorji. Ne, Bilbi ni zgolj še ena slovenska pevka s kratkim rokom uporabnosti, ampak skupaj z življenjskim sopotnikom Gregorjem Stermeckim avtorica ploščka, ki nas s spretnim krmarjenjem med različnimi glasbenimi žanri (rock, blues, soul, karibski ritmi …) popelje v dvanajst lahkotnih, a nikakor ne plehkih pop skladb. Gre za zgodbe iz vsakdanjega življenja, ki poslušalca odpeljejo v Bilbijin svet, Direktorji pa ga okrasijo z več kot zadovoljivo glasbeno spremljavo. Dober slovenski pop.
-
Za vedno jazz
Cvek raku so organizatorji poimenovali dobrodelni koncertni dogodek, izkupiček katerega bi bil namenjen Boštjanu Cveku, dolgoletnemu organizatorju priznanega jazzovskega festivala Jazz Cerkno, in ki naj bi mu pomagal premagati hudo bolezen. Vabilu, naj stopijo na oder, so se odzvali vidni predstavniki slovenske glasbene scene in s tem poskrbeli ne le za to, da bi dobrodelni koncert lahko uspel, temveč tudi za izraz iskrene tovariške (ja, tovariške!) in solidarne skrbi za sočloveka, ki je iz Cerknega in okolice vsako leto naredil prestolnico jazza in improviziranih godb.
-
Steve Lehman Octet: Mise en Abîme
Saksofonist Steve Lehman, eden vodilnih ustvarjalcev novega jazza, je že leta 2009 navdušil ljubitelje jazza in glasbene kritike, ko je s svojim »super oktetom« izdal album Travail, Transformation & Flow. Mise en Abîme je nadaljevanje ustvarjanja tega izjemnega okteta, saj je album leta 2014 požel najvišje mogoče ocene cenjenih jazzovskih kritikov. Gre za izjemno glasbeno interakcijo osmih vrhunskih glasbenih improvizatorjev, izredno dinamičen in raznovrsten plošček, poln nenadnih obratov ritma in s pestro paleto glasbil, glasbo, ki znova odkriva pomen jazza, hkrati pa ga spretno združuje s sodobno kompozicijo in tudi elektroniko. Na ogled v živo v sklopu prve februarske izdaje Cankarjevih torkov.
-
Nova galaksija ali črna luknja?
Wanda & Nova deViator, glasbeno-plesni projekt dveh vsestranskih umetnikov, plesalke Maje Delak in glasbenika Luke Prinčiča, je pred dvema letoma presenetil domačo kritiško javnost z albumskim prvencem Pacification, na katerem sta zbrala svoje intermedijske performanse.
-
Lolita: Uantauantauantanara
Ljubljanska alter zasedba Lolita obstaja že skoraj trideset let in jo je bilo vedno težko uvrstiti v kakršenkoli žanr, saj je ves čas delovala na žanrskih marginah in si je sproti izmišljevala nove glasbene smeri. Tokrat nam postreže s svežim in izredno zanimivim ploščkom, ki prinaša precej opazne spremembe v njenem zvoku. Pri tem mislimo predvsem na vpeljavo eksperimentalnega vokala nove članice Neže Trobec, ki prinaša precej svežine v zvočno sliko benda: v trdno, tokrat dokaj psihedelično mešanico jazza, rocka, punka in še marsičesa vpelje raznolike zvoke, ki jih proizvajajo človeški govorni organi, pri čemer se enakovredno zlije z odlično glasbeno spremljavo. Lolitino novo ustvarjalno obdobje.
-
Belle and Sebastian: Girls in Peacetime Want to Dance
Škotski baročni indie pop sekstet Belle and Sebastian ni nikoli sodil med skupine, ki bi se pretirano izpostavljale. Toda vizija popa, ki je vključevala veliko opaznih glasbenih vplivov, kot je folk rock iz šestdesetih let, pomešan s sodobnimi žanri, predvsem pa izredno dober občutek za pisanje inteligentnih pop pesmi, ki ga premore frontman in tekstopisec Stuart Murdoch, sta skupino že na začetku kariere uvrstila med vodilne izvajalce tako imenovanega baročnega ali indie popa.
-
Intimno, neposredno in iskreno
Po sodelovanju v uspešnem pop duetu Gušti in Polona, ki je v slovenski radijski eter izstrelil lepo število hitov, se je pevka Polona Kasal odločila za samostojno pot, ki se bistveno razlikuje od njenega prejšnjega delovanja. Njen samostojni prvenec Na cesti, ki je izšel tik pred koncem leta 2013, je bil resnično presenečenje za njene oboževalce, a tudi za glasbene kritike, ki so njeno novo zvočno podobo pospremili z navdušenjem.
-
Inspiral Carpets: Inspiral Carpets
Se še spomnite konca osemdesetih in začetka devetdesetih let, ko se je manchestrskima skupinama The Stone Roses in Happy Mondays pridružila cela vrsta mladih bendov, med drugim tudi Inspiral Carpets? Skupina je uradno razpadla leta 1995, a znova deluje od leta 2003 in po 20 letih se je le odločila izdati peto studijsko ploščo. Toda zdi se, da se glasba zasedbe od takrat ni pretirano spremenila, za kar je verjetno kriv odhod dosedanjega vokalista Toma Hingleya in prihod izvirnega pevca Stephena Holta. Skupina Inspiral Carpets pravzaprav nadaljuje tam, kjer se je diskografsko ustavila – v devetdesetih letih, ta pa 20 let pozneje kljub svežim in drznim posnetkom delujejo nekoliko zastarelo in neizvirno. Za fene.
-
Aktivizem vs. psihedelični jazz
Po bogatem decembrskem dogajanju na domačem glasbenem prizorišču, ki je zmoglo zadovoljiti precej širok nabor poslušalcev, tako na začasnih kot stalnih odrih, se po kratkem novoletnem premoru začenja nova koncertna sezona. Sploh za domače glasbenike se zdi, da so že dobro v pogonu, zato ne preseneča, da so v naši največji kulturni instituciji, Cankarjevem domu, te dni predstavili dve novi domači plošči. Prvo je izdal kantavtorski dvojec Katarina Juvančič in Dejan Lapanja, drugo najnovejša inkarnacija legendarne ljubljanske skupine Lolita.
-
Cvetober – Celinkin venček domačih
S slovensko glasbeno produkcijo so vedno težave, zlasti v današnjih, kriznih časih. Toda pri Celinki so se odločili, da suvereno predstavijo izbor domačih izvajalcev, ki so v preteklih sedmih letih ustvarjali in objavljali pri tej založbi. Cvetober Celinkinih izvajalcev, izvajalk in skupin prinaša kar 36 raznolikih skladb na dveh zgoščenkah, ki predstavljata pestro paleto popularnih (in manj popularnih) glasbenih žanrov in glasbenikov, med drugim Aleša Hadalina, Vasko Atanasovski Trio, Polono Kasal, Neomi, Vesno Zornik, Elevators ali pa Brino Vogelnik & Janeza Dovča. Projekt dokazuje, da je slovenska glasbena ustvarjalnost pestra in inovativna, vendar to opazimo le takrat, ko ji zares prisluhnemo.
-
Tamara Obrovac quartet: Ulika Revival
Od izida albuma Ulika istrske jazzovske in etnopevke Tamare Obrovac, posvečenega babici, je minilo natanko desetletje in pol, zato se je pevka odločila, da album po petnajstih letih znova obudi v nekoliko drugačni izvedbi. Pevka, ki je istrsko etnoizročilo uspešno zlila s sodobnim jazzom, skupaj s slovenskim kontrabasistom Žigo Golobom, bobnarjem Krunoslavom Levačićem in pianistom Matijo Dedićem znova ustvari izredno svežo mešanico istrske glasbene tradicije, sodobne jazzovske tradicije in močno izraženega ustnega izročila, ki Istro (in tudi samo Tamaro Obrovac) znova postavi na svetovni glasbeni zemljevid. Glasbena poslastica, ki ji bomo lahko že januarja v živo prisluhnili v Cankarjevem domu v Ljubljani.
-
Urban & 4: Mamut
Damir Urban, nekdanji frontman kultne reške rockovske skupine Laufer, ki je razpadla sredi devetdesetih let, je kmalu zatem ustanovil zasedbo Urban & 4, v katero je vključil še štiri uveljavljene reške glasbenike.
-
Supersilent: 12
Dobro desetletje je bilo videti, da je norveška superzasedba Supersilent svoj koncept zacementirala za vse večne čase, potem pa jo je leta 2009 zapustil bobnar in njena prihodnost je čez noč postala vprašljiva. Bobnarjev odhod bi lahko pomenil nepremostljivo oviro za skupinsko improvizacijo brez primerjave, a sodeč po dvanajsti plošči so preostali člani to oviro obrnili sebi v prid. Na albumu 12 je po dolgem času predstavljen celo zasedbin najbolj osredotočen material. S suspenzom napolnjena atmosfera se sliši kot izgubljen soundtrack za kakšno »giallo« filmsko mojstrovino in po lanski plošči Berberian Sound Studio dvojca Broadcast sodi v vrh obujanja tega že skoraj pozabljenega žanra.
-
Val 014: Imamo dobro glasbo!
O domači glasbeni sceni je bilo že veliko razprav, zlasti o tisti nekoliko bolj komercialni, ki je pogosto tarča kritik glasbenih poznavalcev in naključnih poslušalcev. Večno tarnanje nad slovensko (ne)muzikalnostjo je pravzaprav zelo podobno tarnanju nad političnimi razmerami v državi – gre za še eno neproduktivno kronično bolezen slovenske družbe, ki jo poskušajo snovalci razpisa Hočemo dobro glasbo z Vala 202 učinkovito ozdraviti. Na letošnji razpis je prispelo več kot 200 skladb, žirija pa je izbrala 14 izvajalcev in zasedb. Čeprav gre večinoma za nova imena, se na kompilaciji pojavijo tudi znani izvajalci (denimo Vesna Zornik in Tangoapasionada). Plošček, ki združuje različne žanre in glasbene izraze, hkrati pa je napoved domače glasbene bere v prihodnjih mesecih.
-
Ko se pozimi ‘14 zgodi poletje ‘69!
Slovenija je kot koncertno tržišče zanimiv pojav, sploh zadnja leta. Medtem ko po bližnji okolici koncertirajo aktualni pop, rock in tudi indie izvajalci, kot so Arctic Monkeys, The Black Keys ali Beyonce, ki dokazujejo, da smo že nekaj časa v 21. stoletju, se k nam zatekajo zlasti nekoliko ostareli zvezdniki, ki so svoje ustvarjalne vrhunce dosegli že pred več kot četrt stoletja.
-
Obake: Mutations
Kaj pričakovati od kvarteta, katerega člani prihajajo iz jazza, avantgarde, sodobne improvizirane glasbe in progresivnega rocka, odločili pa so se, da se malce poigrajo z metalskimi žanri? Čeprav bi marsikateri čistokrvni metalec zatrdil, da omenjeni žanri ne sodijo v metal, skupina Obake dokazuje ravno nasprotno: na svojem drugem ploščku zgolj potrjuje, da je osnovne metalske rife mogoče obogatiti tudi z drugimi glasbenimi vplivi, ne da bi se pri tem izgubila surova metalska udarnost. Mešanica doom in drone metala, ambientalne glasbe, noisa in progresivnega rocka zasedbe Obake očitno razbija monotonijo in se z mešanico žanrov uvršča med zanimivejše metalske plošče preteklega leta. To lahko v živo preverite 16. decembra v klubu Gromka.
-
Deseterica »brez elektrike«
V slovenskem medijskem prostoru lahko naštejemo le nekaj radijskih glasbenih oddaj, ki jim je kontinuirano rasla priljubljenost, pri tem pa so se ves čas trudile obdržati tudi zavidanja vredno raven kakovosti. Med njimi so tudi takšne, ki so se v več kot dveh desetletjih razvile v prave male glasbene institucije s prepoznavnim voditeljem, prav takšno zvočno sliko in izključno slovenskimi gosti, ki so se za potrebe oddaje izštekali iz svojih marshallov, voxov in manj znanih ojačevalskih pošasti, ter zaigrali in zapeli v živo.
-
Širokoustnež spet v akciji!
Če se sprehodimo po zgodovini popularne glasbe, je precej očitno, v katerih obdobjih so se pojavili njeni ključni akterji, zakaj so se pojavili in kakšno je bilo okolje, iz katerega so prišli. In če se osredotočimo samo na to okolje, lahko nanizamo lepo število ameriških in britanskih mest, kjer se je s pojavitvijo nekaterih bendov in samostojnih izvajalcev izoblikovala prepoznavna glasbena scena.
-
Nina Bulatovix: Jate
Domači trio Nina Bulatovix, sestavljen iz dobro znanih akterjev slovenske alternativne scene, bobnarja Jureta Lavrina (We Can’t Sleep At Night, Napravi mi dete), basista Marka Širca (Coma Stereo, Napravi mi dete) in pesnika ter frontmana Gregorja Kosija, z izrazito bridkimi besedili secira družbenopolitično stvarnost naše celotne domovine, pa tudi drugega največjega slovenskega mesta. Studijski prvenec Jate je kolekcija kritičnih besedil, ki s punkovsko obarvanim distorziranim basom, trdnimi in konfuznimi ritmi ter izstopajočim vokalom silovito reflektira družbeno stvarnost našega vsakdanjika. Udarna zasedba s punkovsko miselnostjo in samosvojo izraznostjo, ki z glasbo in glasom opozarja na nepravilnosti v sodobni slovenski družbi.
-
TV on the Radio: Seeds
Ko je leta 2011 izšel album brooklynske indie rock skupine TV on the Radio, nihče ni pričakoval, da bo dober teden po tem dogodku umrl njen dolgoletni član, basist Gerard Smith. Ta dogodek ni zaznamoval zgolj usode tedaj še sveže stvaritve Nine Types of Light, temveč tudi samo skupino.
-
Bryan Ferry: Avonmore
Legendarni vodja zasedbe Roxy Music, ene vplivnejših glasbenih skupin 20. stoletja, se vrača z albumom, ki ga lahko primerjamo z njegovimi najopaznejšimi avtorskimi stvaritvami iz osemdesetih let. Petnajsti samostojni plošček Bryana Ferryja je večinoma sestavljen iz avtorskih skladb, ki jim je dodana odlična priredba Johnny and Mary Roberta Palmerja, pa tudi Send in the Clowns Stephena Sondheima. Ferry je tudi tokrat izbral plejado odličnih glasbenikov (med drugimi Johnnyja Marra, Marka Knopflerja in Marcusa Millerja) in z njimi po daljšem času ustvaril več kot soliden album, in čeprav na njem ne boste našli hitov kalibra Slave to Love ali Don’t Stop The Dance, je več kot dobrodošla osvežitev njegovega ustvarjalnega opusa v 21. stoletju.
-
Taylor Swift: 1989
Kakšna je bila glasba v osemdesetih letih, se sprašuje mlada country pop diva Taylor Swift, ki je že s prejšnjim albumom vstopila v pop vode, trenutno pa, po gromozanskem uspehu in nepričakovani prodaji albuma, ki nosi naslov po letnici njenega rojstva, poskuša prepričati mlajše generacije, da so bila osemdeseta kup osladnih verzov in cenenih, a dobro produciranih glasbenih prizadevanj. Ne bo šlo. Swiftova je še ena kaplja v morju, v kateri je kolesje umirajoče glasbene industrije opazilo dodatni potencial, ki bi ga morda lahko rešil iz dolgoletne krize, toda takšne glasbe je veliko na vsakem koraku, na vsaki komercialni radijski postaji. Pretenciozno, vendar še zmeraj prazno. Ampak uspešno.
-
Pink Floyd: The Endless River
Ko se po dvajsetih letih diskografskega premora skupine Pink Floyd, ene izmed največjih rockovskih zasedb vseh časov, njena preostala člana odločita izdati novo ploščo, je to velika novica, zlasti za številne oboževalce. Toda vsak oboževalec velikanov progresivnega rocka bi moral takoj zmajati z glavo in suvereno zatrditi: »Brez Rogerja Watersa ni Floydov.«
-
Najstniške sanje
Se še spomnite vseh napovedanih velikih koncertov, ki naj bi se pri nas zgodili na prostem? Njihovi protagonisti so bili zvezdniki svetovnega formata, za katere bi marsikdo zatrdil, da bodo zlahka prepričali večtisočglavo množico oboževalcev. A marsikatera legenda rock ali pop glasbe (ali vsaj njihovi promotorji) je bila nazadnje presenečena, da je skrbno načrtovan nastop v glavnem mestu Slovenije odpadel »zaradi premajhnega števila prodanih vstopnic« oziroma majhnega zanimanja občinstva.
