-
Deerhoof: La Isla Bonita
Kultna avantrock skupina Deerhoof iz San Francisca ne miruje, saj je za dvajsetletnico delovanja pripravila album v enem samem tednu, posnela ga je v kleti kitarista Eda Rodrigueza. Predhodnik Breakup Song je večinoma temeljil na zvoku sintetizatorja, tokrat pa se kvartet vrne h klasični rockovski formi in jo z že dobro znano interakcijo vokalov, kitare in ritemsekcije nadgradi z močno navzočimi no wave vplivi, pri čemer se v sami strukturi skladb dogajajo nepričakovani in precej igrivi obrati. Trinajsti album legendarne zasedbe torej ne prinaša ničesar novega, saj je ta znana po nenehnem spreminjanju in so novosti iz albuma v album tako rekoč zaščitni znak njenega glasbenega izraza, potrjuje pa vrednost kontinuiranega ustvarjanja.
-
Novi upi domačega undergrounda
Klubski maraton Radia Študent je projekt, ki že štirinajst let bdi nad vzhajajočimi domačimi glasbeniki in najbolj izstopajoče med njimi vsako leto odpelje na vsedržavno klubsko turnejo, jih s tem predstavi javnosti, njihovo muziko pa izda tudi na plošči.
-
Silvana Paletti: Mali rug/Glas neba
Prvi album pesnice, pisateljice in pevke Silvane Paletti iz Rezije je plod sodelovanja s slovensko umetnico Zvonko T. Simčič, ki je v odpetem ljudskem izročilu videla velik potencial. Palettijeva je petje snemala kar na mobilni telefon, posnetke pa pošiljala Simčičevi, in to je deloma pripeljalo do tega ploščka izjemne vrednosti. Značilno, starodavno petje Palettijeve je na ploščku pospremljeno z instrumentalnimi aranžmaji in dodatnimi vokali, ki jih je poleg Simčičeve prispeval še multiinstrumentalist Blaž Grm. Gre za izjemen dokument rezijanskega ljudskega izročila in slovenskih glasbenikov, ki je s primernim minimalističnim instrumentalnim ozadjem edinstvena ljudska glasbena poslastica.
-
ŠKM banda: Panontikon
Zdi se, da v slovenskem glasbenem prostoru obstaja nekaj magičnih pokrajin, kjer se od časa do časa pojavljajo izvajalci in skupine, ki s svojo glasbo dobesedno zrcalijo njihove značilnosti. Po navadi gre za območja, ki so bolj ruralna, vendar vedno znova dokazujejo, da imajo njihovi prebivalci širino, glasbeniki pa veliko stikov z aktualno svetovno glasbeno izraznostjo, ki ne sodi v kolesje globalne industrije.
-
-
Leonard Cohen: Popular Problems
Zdi se, da so denarne težave, ki so leta 2008 prisilile Leonarda Cohena v megalomanske svetovne turneje, v njegovo ustvarjalno življenje prinesle nov navdih, saj je v kratkem času izdal dva studijska albuma, ki se po kakovosti lahko primerjata z legendarnima stvaritvama I’m Your Man (1988) in The Future (1992). Najnovejša plošča Popular Problems prinaša devet novih skladb zdaj že skoraj osemdesetletnega Cohena, ki z minimalistično glasbeno spremljavo predstavi svoja premišljena, na trenutke predvidljiva besedila o svetovnih težavah, duhovnosti in drugih univerzalnih človeških temah – z glasom in modrostjo izkušenega, razsodnega človeka. Še ena mojstrovina brezčasnega Leonarda Cohena.
-
Praznik glasbene radikalnosti
Koncertni cikel Defonija, ki poteka že ves čas od leta 1999, je s pomočjo Mihe Zadnikarja, svoje glavne gonilne sile, ter različnih pomočnikov in simpatizerjev že zdavnaj prerasel majhen, a udoben prostor kluba Gromka na ljubljanski Metelkovi. Če smo natančnejši, Gromka je rasla skupaj z Defonijo in vsemi odličnimi glasbeniki, ki so jo v preteklih letih obiskali in nam v živo predstavili obilico nepozabnih nastopov.
-
Scott Walker + Sunn O))): Soused
Scott Walker je širši javnosti znan kot nekdanji član tria The Walker Brothers ali glasbenik, ki je nekoč sodeloval z Dusty Springfield, njegovo glasbeno delovanje v zadnjih letih pa se je še najbolj približalo avantgardni in eksperimentalni glasbi, ki jo je v minulem desetletju predstavil na albumih Tilt (1995), Drift (2006) in Bish Bosch (2012). Zato se ne čudimo, da se je odločil za sodelovanje s seattelsko eksperimentalno metalsko skupino Sunn O))), plod tega pa je pet dramatičnih, na trenutke tudi zloveščih skladb. V njih prihajajo v ospredje Walkerjev hermetični baritonski vokal in glasbene pokrajine distorziranih kitar ter drugih eksperimentalnih zvokov. Zlovešče.
-
Johnny Marr: Playland
Nekdanji član skupine The Smiths Johnny Marr gotovo sodi med kitariste, ki bi si zaslužili veliko več pohval, kot so jih deležni, zlasti kadar govorimo o njegovem delovanju v legendarni manchestrski zasedbi, kjer je vse druge člane pogosto zasenčila karizma frontmana Morrisseya. A drugače od Morrisseya, ki je letos izdal več kot solidno ploščo, nam Marr, ki je v preteklosti kot kitarist sodeloval z različnimi zasedbami, na pravkar izdani plošči ne ponudi pretirano inovativnih glasbenih domislic, saj poleg nekaj udarnih kitarskih rifov predstavi zgolj ponovitev že preverjenih mainstream formul kitarskega rocka, ki na njegovem drugem samostojnem ploščku izzvenijo precej bledo. Očitno je Marrova glasbena kariera dosegla vrhunec že v osemdesetih letih.
-
Thom Yorke: Tomorrow’s Modern Boxes
Se še spomnite, kako je skupina Radiohead pred natanko sedmimi leti napovedala izid takrat težko pričakovanega albuma In Rainbows (2007) in s tem povzročila revolucijo v distribuciji glasbe, sočasno pa »primazala« klofuto glasbeni industriji? Šlo je za model »plačaj, kolikor želiš«, kar je številnim oboževalcem in radovednežem omogočilo zastonjsko kopijo digitalnega albuma, ki ga je skupina kasneje izdala tudi v fizični obliki, torej na CD-ju in vinilu.
-
Zmagoslavje kraljice folka
Po nekoliko daljšem zatišju se je jesenska Ljubljana spremenila v pravo zakladnico dobrih koncertov. Nekaj jih je že za nami (Dillon, Future Islands , 24-urni glasbeni dogodek 24h Party People), kot je razbrati iz bogatih napovedi, pa jih je lepo število še pred nami.
-
U2: Songs of Innocence
Ena največjih rock skupin se je vrnila z albumom, ki je nadaljevanje njenega precej bledega delovanja v 21. stoletju. Zdi se, da se Bono na besedilni ravni dotika svoje preteklosti in podoživlja mladost, celo toliko, da je novi album skupine vsiljivo podaril uporabnikom vsem dobro znane aplikacije še bolj znane korporacije, Applovih iTunesov. Songs of Innocence je tehnično sicer dovršen album, kar smo od U2 tudi pričakovali, le tiste iskrenosti, inventivnosti in ostrine, ki je skupino v drugi polovici osemdesetih let izstrelila v sam vrh mainstream rocka, mu primanjkuje. Bono in druščina nas želita samo opozoriti, da sta še zmeraj tukaj, pa če mi to želimo ali ne. Zlato obdobje skupine je pač že zdavnaj mimo. Vsiljivo bledo.
-
Eklektični moderni fado
Prišla je jesen, z njo pa med glasbenimi poznavalci že dobro prepoznaven in cenjen koncertni cikel Cankarjevi torki, ki nam bo, kot kaže seznam povabljencev, tudi letos ponudil raznovrsten izbor domačih in tujih glasbenikov z vseh koncev sveta. Prvi v nizu nastopov je bil rezerviran za starega znanca slovenskih odrov, chicaškega saksofonista Kena Vandermarka, pred tem smo si lahko ogledali tudi dokumentarec o njegovem delu, drugi nastop pa nas je popeljal v popolnoma drugačne glasbene vode.
-
Alt-J: This Is All Yours
Zgodovina rocka je polna izvajalcev, ki so v nekem trenutku zajadrali v eksperimentalne vode. Nekaterim, ki so iz dobro strukturiranih pop komadov zašli v eksperiment, je prehod tudi uspel (denimo skupinama Radiohead in Talk Talk). Drugi so postali prepoznavni zaradi izvirnega in unikatnega glasbenega izraza (denimo King Crimson). Alt-J, četverica iz Leedsa, ki je za prvenec An Awesome Wave (2012) dobila najvišje britanske nagrade in pohvale kritikov, pa zdaj, ko se vrača kot trio (brez basista), nadaljuje tam, kjer se je ustavila – z mešanjem kitarskega rocka, folka in elektronike, v maniri, ki jo je zelo težko žanrsko opredeliti. Komadi niso pop pesmi, ampak eksperimentalno kramljanje treh mladcev brez kakršnegakoli cilja. Pretenciozno.
-
Adult Jazz: Gist Is
Kaj se zgodi, ko se zberejo štirje mladci iz Leedsa in v domačem studiu posnamejo zavidanja vreden albumski prvenec pri svoji založbi in s svojimi sredstvi? Zgodi se še en triumf ideologije »naredi sam«, tako navzoče na prehodu iz sedemdesetih let v osemdeseta, sedaj pa se vrača z vsemi dobrotami, ki jih je prinesel tehnološki napredek. Toda Adult Jazz ni skupina, ki glasbeni izraz gradi na dosežkih polpretekle zgodovine popularne glasbe, temveč bend, ki izhodiščno pop formo komadov postavi na glavo s pogostimi prehodi in obrati, v katerih prevladujejo eksperimentalni vokali, kitare in nenavadni ritmi po zgledu skupine Dirty Projectors ali kake poznejše stvaritve zasedbe Talk Talk, vendar z drznejšo držo. Obetavno.
-
Tricky: Adrian Thaws
Trickyja ali v najnovejšem primeru Adriana Thawsa (to je njegovo pravo ime) dobro poznajo vsi ljubitelji trip hopa, glasbenega žanra, ki se je na začetku devetdesetih let pojavil v britanskem Bristolu in pozneje postavil temelje za razvoj številnih elektronskih žanrov. Umetniška klika, ki je takrat delovala v bristolskem umetniškem kolektivu The Wild Bunch Soundsystem, nam je predstavila Massive Attack, hkrati pa tudi Trickyja, ki se je po nekaj letih odločil za samostojno glasbeno kariero.
-
Xaxaxa: Sami maži i ženi
V makedonski punk-rock zasedbi Xaxaxa deluje večji del znane skopske zasedbe Bernays Propaganda, a tokrat se jim je pridružil še Deni Krstev, kitarist skopskega benda Fonija. Neposredna družbenokritična besedila in klasična punkrockovska drža, ki so zaznamovali prva dva albuma, so tudi tokrat v ospredju, le da se je skupina nekoliko odmaknila od hitrejših ritmov in spremenila splošno zvočno sliko, ki je sicer spet zgrajena na kitarah, a tudi na veliko čistejšem vokalu, kar jo precej bolj približa postpunku. Družbenokritično držo poudarijo zvočni posnetki iz makedonskega filma Najdolgiat pat (1976), pa tudi posnetki jugoslovanskih nogometnih komentatorjev iz osemdesetih let. Sveže.
-
Blonde Redhead: Barragán
Newyorški indie rock trio Blonde Redhead je v svoji dvajsetletni zgodovini presenečal z različnimi žanrskimi prvinami, saj se je z vsakim albumom nagibal v drugo prevladujočo smer, kar je z leti postala stalnica v njegovem ustvarjanju. Kljub temu mu je uspelo ustvariti prepoznaven glasbeni izraz, ki po spogledovanju z noisom, no-wavom, shoegazom in številnimi drugimi žanri postaja vse bolj minimalističen in umirjen. Barragán, njegov deveti album, je logični naslednik pred štirimi leti izdanega ploščka Penny Sparkle, le da je tokrat, pod očitnim vplivom krautrocka in progresivnega rocka, malce bolj zajadral v eksperimentalne, minimalistične in umirjene vode, kar nas pripelje do precej netipičnega, a še zmeraj prepoznavnega ploščka newyorškega tria.
-
Arve Henriksen: The Nature of Connections
Kot pove že ime albuma, se norveški trobentač Arve Henriksen tokrat oglaša s seznamom skladb, pri katerih so kot skladatelji sodelovali tudi drugi glasbeniki. Drugače od prejšnjih albumov, na katerih je večinoma uporabljal elektroniko, je The Nature of Connections akustičen plošček s sodelujočimi godalci, kontrabasistom in bobnarjem, ki raziskuje nordijsko folk tradicijo, hkrati pa se precej približa sodobni komorni glasbi, k čemur veliko prispevata godalni kvartet in to, da je vsak glasbenik avtor posamezne skladbe. Zato je The Nature of Connections samostojna plošča samo v navednicah in kaže, kako zelo pomembno je za Henriksena skupno ustvarjanje.
-
Interpol: El Pintor
Postpunk, glasbeni žanr, ki je zaznamoval osemdeseta leta prejšnjega stoletja, je v prvem desetletju novega tisočletja doživel revival. Svetovnemu občinstvu so se takrat predstavili številni bendi, ki so odkrito koketirali z britanskim novim valom.
-
Škrip Inc.: We Just Do It!
Kaj se zgodi, ko se združijo tri pevke in ustvarijo družbenokritično predstavo, s katero poskušajo kritizirati vsesplošni komercialni način življenja, potrošništvo in druge anomalije današnje družbe? Jelena Rusjan (TRUS!), Tina Perić (Ludovik Material) in Kristina Gorovska (Bernay’s Propaganda) se skupaj z Nejo Tomšič (Škrip Orchestra) predstavijo s prvo diskografsko (EP) izdajo, ki temelji na najvidnejših skladbah iz predstave, s katerimi ironično zarežejo v samo bistvo današnjega družbenega sistema, saj ta temelji na popolnoma napačnih vrednotah. Štirje komadi, ki bodo naključnim (ali namernim) poslušalcem poskušali pomagati, da začnejo kritično razmišljati o potrošništvu. Bridko.
-
Irmler/Liebezeit: Flut
Kaj se zgodi, ko se zaradi serije napovedanih skupnih nastopov združita krautrockovska veterana? Zgodi se kemija, ki znova postavi v ospredje zapuščino legendarnih krautrock skupin Can in Faust, končni rezultat pa je popolnoma nov album. Flut je skupni glasbeni izlet Hansa Joachima Irmlerja in Jakija Liebezeita, na katerem nas protagonista poskušata popeljati po svobodnih improvizacijah kozmičnih zvokov orgel, analognih sintetizatorjev in hipnotičnih ritmov, kar nas nekoliko prestavi v slavno »zeljarsko« preteklost. Hkrati nam s šestimi strukturiranimi skladbami predstavita svoje videnje improvizirane elektronske glasbe, takšne, kakršna je bila nekoč in kakršna še bo. Kozmično.
-
Vrnitev Borghesie
Ko sta Dario Seraval in Aldo Ivančić pred štirimi leti izdala kompilacijo Borghesia: 20th Century Selected Works, so se marsikateremu ljubitelju te legendarne ljubljanske zasedbe porodila vprašanja, kdaj se bo Borghesia predstavila z novim studijskim projektom. Izdaja omenjene kompilacije je pomenila nekakšno rekapitulacijo preteklega dela zasedbe, ki od devetdesetih let ni izdala nobenega novega projekta.
-
Air: Music for Museum
Nicolas Godin in Jean Benoit-Dunckel, bolj znana kot priljubljena francoska »downtempo« heroja, ki sestavljata duo Air, se po izdaji glasbe za nemi film Le voyage dans la lune vračata še z enim ploščkom, ki očitno ne bo sodil med redne studijske stvaritve tega dueta. Gre za ploščo, na kateri sta izdala glasbo za projekt Open Museum v Pallais de Beaux Arts v francoskem Lillu. Plošček prinaša devet ambientalnih skladb, s katerimi sta že imela opravka med ustvarjanjem glasbe za film, le da se glasba tokrat prilagaja ambientu muzeja in njegovim obiskovalcem. Benoit-Dunckel in Godin se s subtilnimi ambientalnimi skladbami dokažeta kot vrhunska oblikovalca zvokov za točno določena okolja, tokrat brez ritmov, ki jih poznamo z legendarnega albuma Moon Safari.
-
Trans Am: Volume X
Ameriški trio Trans Am zagotovo sodi med redke skupine, ki so se z glasbenim izrazom uspešno uprle žanrski oznaki postrock.
-
Spoon: They Want My Soul
Austinski indie kvartet, ki si je nadel ime po skladbi legendarne nemške krautrock skupine Can, se po štiriletnem diskografskem premoru oglaša z novim albumom. A zdi se, da se v dvajsetletni zgodovini benda, ki si je na ameriški indie sceni pridobil kar nekaj oboževalcev, ni spremenilo nič bistvenega. Tudi osmi album se večinoma naslanja na zapuščino novega vala in indie rocka iz devetdesetih let, kar ne prinaša nobene osvežitve v glasbenem izrazu skupine. Glavno orožje albuma sta dober občutek za pisanje pop pesmi, pa tudi majhna sprememba v zvočni sliki, ki se je zgodila s prihodom novega klaviaturista in kitarista Alexa Fischela. Pričakovano in nekoliko monotono.
-
Cene Resnik Quartet Live: From the Sky
Še en posnetek z lanskega ljubljanskega jazzovskega festivala, ki ga je izdala založba selektorja Pedra Coste. Gre za plošček mladega slovenskega tenorskega saksofonista Ceneta Resnika, ki je tokrat združil moči z violinistom Emanueleom Parrinijem, kontrabasistom Giovannijem Maierjem in bobnarjem Aljošo Jeričem ter nas popeljal na freejazzovsko popotovanje, kjer se svobodna improvizacija sreča z različnimi jazzovskimi idiomi, ki pogosto spomnijo na velikega Alberta Aylerja, čeprav nas tale pisana zasedba odpelje veliko dlje. Še eno izjemno sodelovanje tujih jazzovskih glasbenikov in mladih slovenskih upov improviziranih godb, ki dokazuje, da Slovenija igra (glede na velikost) pomembno vlogo na svetovnem jazzovskem zemljevidu.
-
Morrissey: World Peace Is None of Your Business
Kadar govorimo o Stevenu Patricku Morrisseyu, se najprej spomnimo njegovega kratkega obdobja v britanski indie pop atrakciji The Smiths, v kateri je skupaj z izvrstnim kitaristom Johnnyjem Marrom sestavljal enega izmed največjih ustvarjalnih duetov v zgodovini popularne glasbe.
-
»Prešerc is the place«
Kaj se zgodi, ko se glasbenega dogodka, četudi kratkega, udeležimo nekoliko drugače, ne v kakšni dvorani, klubu ali odprtem prostoru s postavljenim odrom? In ko se 21-članska banda, oblečena v nenavadne, pisane in bleščeče kostume, s svojim avtobusom ustavi pred ljubljanskim hotelom Slon, vzame v roke svoje inštrumente in spontano začne igrati, sprva počasi in tiho, nato pa vse glasneje, dokler kompozicija ne začne teči, obiskovalci pa se začnejo zbirati in počasi zibati v opojnih ritmih jazza?
-
R.E.M.: Unplugged 1991/2001: The Complete Sessions
Čeprav v tej rubriki le redko pišemo o kompilacijah, obstajajo izdaje, ki si zaslužijo omembo. Takšna je pravkar izdana kompilacija, na kateri se predstavi eden izmed največjih rockovskih bendov vseh časov, in sicer s unplugged posnetki, najprej posnetimi v živo tik po izdaji epohalnega albuma Out of Time, nato pa še deset let pozneje, leta 2001, tik po izdaji albuma Reveal in odhodu bobnarja Billa Berryja iz skupine. Pri tem je presenetljivo, da je nastop drugega dela veliko konsistentnejši, k čemur prispevajo tudi odlični gostujoči glasbeniki. Zgodovina velikega ameriškega benda, strnjena v dobri dve uri glasbe – brez elektrike. Nostalgično.
-
Manic Street Preachers: Futurology
Velški neodvisni rockerji, ki so vrhunec ustvarjalnosti dosegli že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, še zmeraj ne mirujejo. Potem ko so lani izdali plošček Rewind the Film, s katerim so si deloma povrnili sloves, ki jim pripada, se po devetih mesecih oglašajo z albumom, na katerem se obračajo k postpunkovskim in krautrockovskim koreninam – pri čemer veliko črpajo iz zapuščine zgodnjega dela skupine Simple Minds in nekaterih nemških krautrockerjev, ne da bi pri tem izgubili prepoznavnost. Čeprav na albumu opazimo tudi nekaj nekonsistentnosti, ga lahko označimo za svojevrsten nov začetek njihove glasbene ustvarjalnosti, k čemur pripomore družbenokritična naravnanost. Sveže.
