Marjan Horvat
-
3. 5. 2019 | Mladina 18 | Politika
»Čas je, da postane Škotska neodvisna,« je škotska premierka Nicola Sturgeon dejala na kongresu Škotske nacionalne stranke (SNP) minuli ponedeljek v Edinburgu. S temi besedami je še podkrepila svojo napoved iz prejšnjega tedna, da bo Škotska v maju 2021 pripravila novi referendum o neodvisnosti. Svojo odločitev je argumentirala z mislijo, da imajo Škoti pravico vnovič odločati o neodvisnosti regije, saj so se zaradi izstopa Velike Britanije iz Evropske unije »scela spremenile stvarne okoliščine«.
-
26. 4. 2019 | Mladina 17 | Politika
Kako »pridni« so bili slovenski poslanci v evropskem parlamentu?
Na spletni strani MEPranking, kjer lahko državljani EU že nekaj let preverjajo, kako »pridni« so njihovi poslanci v evropskem parlamentu, so nedavno uvedli nov algoritem merjenja »aktivnosti« poslancev. Po novem ta pri »oceni« – poleg ugotavljanja števila njihovih nastopov v EP in prisotnosti na plenarnih sejah – upošteva tudi število in celo zahtevnost zakonodajnih in nezakonodajnih poročil, ki jih pripravijo, in število njihovih zapisov na družabnih omrežjih, najnovejša različica spletnega orodja pa v »oceno« vključi še funkcijo oziroma vlogo, ki jo imajo v odborih in drugih organih EP.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Družba
Center za politično lepoto, eden najbolj znanih umetniških kolektivov v Nemčiji, je pred dvema letoma v bližini domovanja nemškega politika Björna Höckeja postavil 24 večtonskih betonskih kvadrov; repliko berlinskega spomenika žrtvam holokavsta. Tak spomenik pred domačim pragom si je politik iz skrajno desne stranke Alternativa za Nemčijo »prislužil« zaradi besed o »sramotnosti« berlinskega spomenika in poziva sonarodnjakom, naj se manj obremenjujejo s »krivdo za vojno«. Philipp Ruch, vodja umetniškega kolektiva, sicer doktor političnih ved, je ob postavitvi replike dejal, da bo ta (o)stala tam, kjer je, dokler Höcke ne poklekne pred njo in se pokesa.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Kultura
V kolesju fašističnega »mindseta«
Gledališko predstavo z naslovom Nasprotje stvari, ki jo je švicarski režiser Boris Nikitin (1979) ustvaril v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) – pri končni različici predstave je sodelovala celotna ekipa – njeni ustvarjalci malce ironično opredeljujejo s »fašistično predstavo«; točneje, z besedami režiserja, kot »avantgardni fašistični komad«. Nikitin, v mednarodnem prostoru uveljavljeni režiser, jo je namreč zasnoval na podlagi analize »trenutnih mehanizmov, ki vzpostavljajo današnjo publiko in publiciteto«, da bi se nato vprašal, kakšen bi bil v današnjih razmerah videti takšen »fašističen komad«. »Predvideval sem, da bi bil nekako reflektirano satiričen, vendar bi vseboval alternativno desničarski obrat«, je Nikitin dejal v intervjuju, ki ga je z njim za gledališki list naredil umetniški vodja SMG in dramaturg predstave Goran Injac.
-
5. 4. 2019 | Mladina 14 | Družba
V strahu pred Harryjem Potterjem
Minulo nedeljo dopoldne je Jan Kucharski, župnik v eni izmed cerkva v poljskem pristaniškem mestu Gdansk, farane po maši popeljal na kraj v bližini cerkve, da bi tam še z dvema duhovnikoma opravil nenavaden obred: sežig knjig in predmetov, ki naj bi bili vsebovali »negativno energijo« oziroma širili »vraževerje«. Med predmeti, ki so se znašli na grmadi, so bili denimo afriška plemenska maska, hindujski verski kipec, celo dežnik z risano junakinjo Hello Kitty, predvsem pa kopica v njihovih očeh »škodljivih« knjig: roman Somrak avtorice Stephanie Meyer, knjige hindujskega guruja Osha in romani o čarovniku Harryju Potterju J. K. Rowling.
-
29. 3. 2019 | Mladina 13 | Kultura
Kontemplacija o ustreznejšem svetu …
Eden izmed umetnikov z vsega sveta, ki so leta 1966 s svojimi deli sodelovali na znameniti razstavi v Umetnostnem paviljonu Slovenj Gradec, predhodniku današnje Koroške galerije likovnih umetnosti, je bil tudi sirski modernist iz Damaska Mahmud Hamad. Slovenjgraški galeriji je za razstavo, ki je skušala biti tudi z naslovom Mir, humanost in prijateljstvo emanacija gibanja neuvrščenih, poslal dve svoji deli: Družino in Delavca. Iz pisma umetnika takratnemu ravnatelju slovenjgraške galerije Karlu Pečku je znano še, da je grafiki ponudil v odkup za 25 oziroma 15 takratnih dolarjev. Po zaprtju razstave se je za njegovima deloma izgubila vsaka sled; ostala je le petcentimetrska črno-bela reprodukcija Družine v katalogu razstave. Izgubljeno je bilo tudi zmagovalno delo v tekmovalnem delu razstave z naslovom Vojna, ki ga je ustvaril Šved Jan Forsberg.
-
22. 3. 2019 | Mladina 12 | Politika
Cincanje in klečeplazenje slovenskih oblasti?
Prejšnji petek je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor na delovni obisk sprejel delegacijo družine Bidovec, ki si že vrsto let prizadeva za sodno rehabilitacijo njihovega svojca Ferda Bidovca, ene izmed štirih »bazoviških žrtev«, ki jih je leta 1930 na t. i. prvem tržaškem procesu italijansko posebno sodišče za zaščito države (Tribunale speciale) spoznalo za krive terorističnih dejanj. Šestega septembra zjutraj so Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča, člane slovenske zamejske antifašistične organizacije Borba, ustrelili na gmajni pri Bazovici.
-
22. 3. 2019 | Mladina 12 | Kultura
S filmi, razstavami, glasbo in knjigami proti nestrpnosti
Ni naključje, da bodo na letošnjem festivalu Hiša strpnosti, ki ga peto leto zapored organizirata Judovski kulturni center Ljubljana in Miniteater, kar osemkrat predvajali 15-minutni animirani film z naslovom Predalčki. Ta večkrat nagrajeni film, ki sta ga leta 2016 ustvarila Izraelka Daniella Koffler in Nemec Uli Seis, namreč ne izpričuje le vzorcev, prek katerih se travme ljudi, ki so preživeli drugo svetovno vojno, prenašajo na njihove otroke in vnuke, temveč ponuja tudi premislek o možnostih za osvoboditev iz ujetosti vanje. Predalčki – zgodbo je Kofflerjeva zasnovala na podlagi svoje življenjske izkušnje – pripovedujejo o mladem izraelskem dekletu Netti, ki se hoče preseliti v Berlin. Oče, sin preživelcev holokavsta, je ne more in noče podpreti pri njeni odločitvi. Netta vztraja, četudi se je tudi vanjo že v otroštvu »naselil« spomin na trpljenje njenih starih staršev v nacistični Nemčiji, kar je v filmu nazorno ponazorjeno. Ko Netta še kot otrok najde knjigo z zapisom o usodi njenih starih staršev v holokavstu, se tudi v njen največji predalček, tisti na levi, ki prekriva srce, naseli rumena judovska zvezda, s katerimi so nacisti označevali judovski živelj. Netta se vseeno preseli v Nemčijo, kar očetu zlomi srce. Nikoli več ne spregovori z njo.
-
22. 3. 2019 | Mladina 12 | Kultura | Portret
Sinja Ožbolt, plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja
Plesno-gledališka predstava z naslovom Blago(r) narodu morda najnazorneje izpričuje vizijo sodobnega plesa Sinje Ožbolt, katere ključni del je preplet estetskih sestavin z etičnimi. V predstavi, ustvarila jo je leta 2015, ji je namreč uspelo v »govorici« plesa poustvariti občutek nelagodja, ki je spričo recidivov gospodarske krize in strahu pred prebežniki tedaj preveval številne v družbi. Toda ta občutek nelagodja – umetnica ga je izrazila s sunkovitimi ali ponavljajočimi se gibi, z gibi, ki si želijo premika, a zaradi samih omejitev telesa ali zunanjih prisil niso takšni, kot bi lahko bili – po njenem izhaja iz bojazni ljudi, da bodo zaradi teh »motečih« dejavnikov prikrajšani za lasten užitek, za življenje, kakršno so si zamislili. To misel je v predstavi podkrepila s projiciranjem slike Splav Meduze v ozadju odra. S to znamenito podobo se je francoski slikar Theodore Gericault odzval na dogodke po brodolomu francoske ladje v bližini današnje Mavretanije v začetku 19. stoletja. Večini bogatih in vplivnih s te ladje, na kateri je bilo 400 potnikov, je namreč na rešilnih čolnih uspelo doseči kopno. Tudi posadka in manj premožni bi se lahko rešili, če kapitan ne bi prerezal vrvi, s katero so na enega izmed čolnov privezali splav, ki so ga zbili iz desk ladijskega trupa. Večina ljudi s splava, okoli 150 jih je bilo, je na dvotedenskem potovanju storila samomor, zblazneli so, ali pa so postali žrtev kanibalizma sotrpinov. Kopno jih je dosegla le peščica.
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Politika
Ksenija Dobrila: Manjšinam je treba zagotoviti politično predstavništvo z vpisom te pravice v ustavo
Na sobotnem kongresu Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), ene izmed dveh predstavniških organizacij slovenske narodne skupnosti v Italiji, so člani z dvotretjinsko večino izvolili za novo predsednico Ksenijo Dobrila. Nekdanja učiteljica in ravnateljica, ki je bila v minulih štirih letih predsednica Institucionalnega paritetnega odbora, ki bdi nad udejanjanjem zaščitnega zakona iz leta 2001, je zamenjala prejšnjega predsednika Rudija Pavšiča. V času njegovega 23-letnega predsedovanja Zvezi je bil odobren zaščitni zakon, Slovenija je vstopila v Evropsko unijo in zgodila se je finančna in gospodarska kriza, kar vse je vplivalo na politični in gospodarski položaj Slovencev v Italiji. Zdaj so pred narodno skupnostjo Slovencev v Italiji novi izzivi, povezani s političnimi spremembami v Evropi, zlasti pa s spremembo političnega vzdušja v Italiji, ki ga v vladni koaliciji krojita populistično Gibanje petih zvezd in nacionalistična Liga.
-
Britanski zunanji minister osmešil sebe in ministra
Povedno je, da so bile pokroviteljske besede britanskega zunanjega ministra Jeremyja Hunta ob obisku v Sloveniji, s katerimi je izrazil »ponos Velike Britanije« zaradi izjemne preobrazbe Slovenije v zadnjih 30 letih iz »sovjetske vazalne države v moderno evropsko demokracijo«, kar nekaj dni, čeprav jih je izrekel v prisotnosti kolega in gostitelja dr. Mira Cerarja, neopažene. Neopažene bi tudi ostale, če ne bi nanje opozoril poslanec in strokovnjak za mednarodno pravo dr. Milan Brglez, ki je v zapisu na spletnem omrežju Facebook pribil, da »mi nismo bili nikoli ’vazalna’ država Sovjetske zveze«. Minister Cerar je kasneje sicer obljubil, da bo britanskega kolega ob prvi priložnosti poučil o naši preteklosti, a v slovenski javnosti se je medtem že razvnela razprava, ali so Huntove besede posledica njegove nepremišljenosti ali »le« nevednosti. Politolog dr. Boštjan Udovič se je denimo vprašal, ali je »gospod Hunt prebral morda Churchillove spomine? Ali pa kakršnokoli Taylorjevo knjigo? Morda E. Hobsbawma?«
-
Kaj nam umetnost, ustvarjena v »neuvrščenih« državah, govori o današnjem času?
Resda je gibanje neuvrščenih, čeprav se ponaša s 120 državami članicami, danes le kurioziteta v svetovni politiki, toda v obdobju hladnovojne blokovske delitve je imelo pomembno vlogo pri iskanju drugačnega političnega ustroja sveta. Njegovi snovalci – egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser, Ganec Kwame Nkrumah, predsednik indijske vlade Džavaharlal Nehru, Indonezijec Ahmed Sukarno in jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito – so na srečanjih v indijskem Bandungu in nato na Brionih in v Kairu, torej še pred formalno ustanovitvijo na konferenci v Beogradu leta 1961, gibanje opredelili kot združenje držav, ki zavračajo vključitev v vojaška pakta ZDA in Sovjetske zveze in se zavzemajo za mirno reševanje sporov med državami, zlasti pa – ker je bila večina članic iz Afrike, Azije in Južne Amerike – so zavezane boju proti imperializmu in kolonializmu ter zagovarjanju drugačne svetovne gospodarske ureditve.
-
Jemen, »bližnjevzhodni Vietnam«
Čeprav so se predstavniki strani, vojskujočih se v jemenski državljanski vojni, decembra lani s sporazumom, podpisanim v Stockholmu, zavezali, da se bodo njihove enote umaknile iz pristaniških mest ob Rdečem morju in s tem omogočile delovanje za preživetje večine prebivalcev Jemna življenjsko pomembnih koridorjev s humanitarno pomočjo, se ta država na skrajnem jugu Arabskega polotoka še ni izvila iz primeža – kot ji pravijo v ZN – »najhujše humanitarne katastrofe«.
-
Prve ugotovitve o učinkih finskega »eksperimenta« z univerzalnim temeljnim dohodkom
Minulo soboto je Finska institucija za socialno varnost (Kela), ki vodi projekt pilotnega uvajanja univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) na Finskem, predstavila prve ugotovitve v zvezi z »eksperimentom«, med katerim je 2000 brezposelnih Fincev in Fink dve leti prejemalo UTD 560 evrov na mesec. Namen projekta je bil ugotoviti, ali prejemanje UTD brezposelne spodbuja k dejavnemu iskanju dela in kakšen vpliv ima na zdravje in počutje prejemnikov.
-
Strah se plazi po Evropi. Strah pred njenimi (in tujimi) populisti, ki naj bi si po evropskih volitvah prizadevali razkrojiti Evropsko unijo. Tudi če se jim maja ne uspe zavihteti na oblast, po zdajšnjih projekcijah izidov volitev naj bi populistične stranke prejele od 20 do 25 odstotkov glasov, se bodo namreč z njihovo močnejšo zastopanostjo v novem sklicu evropskega parlamenta spremenila politična razmerja na stari celini v prid tistih sil, ki se zavzemajo za povrnitev Evrope narodov in opustitev nadaljnjih korakov v tesnejšem povezovanju držav članic Unije. Z reformami Evropske unije, ki jih napovedujejo populisti, naj bi se na stari celini obnovile gospodarske in politične napetosti med državami, ki so jih po drugi svetovni vojni s političnim združevanjem Evrope hoteli preseči tako imenovani očetje EU.
-
Izginuli, razseljeni, a ne pozabljeni
Minulo nedeljo, ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, so v prostorih Mini teatra v Ljubljani predstavili zanimivi knjigi izpod peresa prekmurskega Juda in hrvaške Judinje: zbirko mladostnih pesmi, ki jih je Sándor Vályi (1883– 1944), murskosoboški odvetnik judovskega rodu ustvaril do začetka prve svetovne vojne, in avtobiografijo Rachel Rotem Atijas, sefardske Judinje, rojene leta 1929 v Zagrebu.
-
Čeprav modeli skandinavskih držav v svetu veljajo za najbolj zgledne, pa tudi med njimi s samosvojimi socialno naravnanimi politikami izstopa Finska. S 5,5 milijona prebivalstva razmeroma manj številna se po vseh kazalcih uvršča na vrh. Je tretja najbogatejša država na svetu in peta po konkurenčnosti gospodarstva, a hkrati druga socialno najbolj napredna in tretja najbolj socialno pravična država sveta. V svetu se ponaša z najvišjim zaupanjem prebivalcev v institucije države, v medije, bančni sistem, tudi v policijo. Stopnja enakosti pravic med moškimi in ženskami je najvišja v svetu, je tudi država z eno najnižjih dohodkovnih neenakosti. Njen izobraževalni sistem velja za najbolj naprednega in kakovostnega. Finska je bila lani razglašena za »najsrečnejšo državo«, njena prestolnica Helsinki pa »najboljše mesto« na svetu.
-
Poziv h končanju »pozabljene vojne«
Jemen, država na skrajnem jugu Arabskega polotoka, je že več kot tri leta v primežu krvave državljanske vojne. V spopadih med »uporniškimi« šiitskimi Hutiji ter vladnimi in provladnimi sunitskimi enotami je umrlo 60 tisoč ljudi, šestina žrtev je bila civilistov. Po ocenah človekoljubnih organizacij je več kot polovica prebivalstva v tej državi močno podhranjena. Izbruhnila je epidemija kolere, znova se pojavlja davica. Dva milijona ljudi je moralo zaradi vojne zapustiti svoje domove. Zaradi katastrofalnih razmer v državi so najbolj ogroženi otroci. Organizacija Save the Children navaja grozljiv podatek, da je v treh letih umrlo 85 tisoč otrok, mlajših od petih let. Vsako leto, če se ne bo končala, bo vojna terjala novih 15 tisoč žrtev med najmlajšimi. Združeni narodi so razmere v tej državi že avgusta lani poimenovali »najhujša humanitarna katastrofa«.
-
(Precej) neučinkovit politični pamflet?
Čeprav so v zadnjem letu v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG), »vajeni« omalovažujočih mnenj strokovne komisije ministrstva za kulturo o programu in predstavah, jih je letošnje mnenje o programu SMG za leto 2019 blago rečeno presenetilo. Strokovna komisija za uprizoritvene umetnosti, ki jo sestavljajo predsednik Jernej Novak in člana Vilma Štritof ter dr. Jacek Krištof Kozak, je že v prvem odstavku zapisala, da »SMG vztraja na poti brisanja mej med gledališčem (kot umetnostjo) in dnevnopolitičnim ’odrom’ resničnosti«, s čimer »jemlje umetnosti pozicijo in kvaliteto ter jo spreminja v (precej) neučinkovit politični pamflet«.
-
Še nedavno je Španija veljala za eno izmed redkih območij v Evropi, kjer skrajno desne stranke ne zmorejo prepričati znatnega dela volilnega telesa. Tudi v zadnjem desetletju, ko se je država prav tako kot druge spoprijemala s posledicami gospodarske krize, korupcijskimi škandali v političnih strankah in vse bolj množičnim priseljevanjem, kar vse je bilo marsikje v Evropi gojišče za vzpon skrajno desnih strank, se Španci niso prepustili populističnemu iskanju »grešnih kozlov«.
-
Razstava sodobne slovenske fotografije
Fotografska razstava, ki je od srede na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM), ponuja vpogled v delo tistih sodobnih slovenskih fotografov, ki v zadnjih letih izstopajo s svojimi poetikami in refleksijami o fotografskem mediju in družbeni stvarnosti. Čeprav so razstavljene nekatere najprepoznavnejše fotografije, ustvarjene v zadnjih 20 letih, pa razstave ne moremo označiti za pregled sodobne fotografije v Sloveniji. Na to je s »previdno« izbiro podnaslova razstave, 17 primerov sodobne fotografije v Sloveniji, opozorila avtorica razstave, kustosinja Ana Mizerit. Izbrala je namreč tista dela, ki so tematsko in konceptualno blizu razstavni politiki MSUM, tistim, ki so že v lasti muzeja, obenem pa k sodelovanju povabila še avtorje, katerih razstavljena dela so v tej instituciji predvideli za odkup v letošnjem letu.
-
7. 12. 2018 | Mladina 49 | Kultura
Ni naključje, da predstava V imenu matere gledalca spodbudi k premisleku o preteklosti njegove družine. Režiser Ivica Buljan je namreč družinsko sago o Santinijevih, premožnih kmetih in gostilničarjih iz Žirovnice, časovno umeščeno med konec 19. stoletja in leto 1991, zasnoval kot »odprto« predstavo, v odnosu do gledalca dialoško, nedidaktično, še manj moralistično. Avtor dramskega dela, pesnik in dramatik Ivo Svetina, je izbral zgodbo svoje družine, da bi z njo spregovoril o temah, ki ga intimno vznemirjajo, a tako, da jih je vpel v politične in filozofske ideje, ki so v zadnjem stoletju (usodno) zaznamovale njegovo in še marsikatero slovensko družino. Pesnik je začetek svoje »napol dokumentarne« pripovedi – v dramskem delu je spremenil priimek svoje družine, imena njenih članov pa obdržal – umestil v konec 19. stoletja. Takrat se je njegova družina soočila s hudo preizkušnjo – samomorom Antona, sina pesnikovega pradeda Antona st. in matere Katarine. Samomor je od tedaj obvisel kot nekakšno prekletstvo nad usodo pesnikove družine. Življenje sta si vzela tudi pesnikov ded Ivo in njegov stric Bogdan, v šestdesetih letih tudi njegov prijatelj Svit in na koncu predstave, leta 1991 v New Yorku, še njegova sestrična Nastja, ki je kot otrok preživela grozote koncentracijskega taborišča. Tema samomora je ena izmed niti dramskega teksta, saj avtor nenehno premišljuje o razlogih, ki so nekatere izmed njegovih bližnjih vodili k temu, da so si vzeli življenje, vendar so v ospredje zgodbe potisnjeni pripadniki moške veje Santinijevih, tistih, ki niso hoteli biti le pasivni opazovalci sveta, temveč njegovi spreminjevalci. Med njimi izstopa usoda pesnikovega dedka Iva. Prvi izobraženec v družini je sprva služboval v Trstu, kjer ju je z ženo Marijo doletela prva tragedija: smrt njunega sina Željka. Iva so že pred prvo svetovno vojno poslali v Prago, kjer ga je spremljal njun sin Vladimir (pesnikov oče), žena Marija pa je ostala pri njegovih starših v Žirovnici. V Pragi se je znašel, potem ko ga je ožigosala za »masarykovca«, pripadnika gibanja, ki je hotelo med prvo svetovno vojno zrušiti habsburško monarhijo, v nemilosti oblasti. Poslali so ga na vzhodno fronto, v Judenburg. Po vojni se je, ranjen in duševno strt, vrnil v Žirovnico. Vključil se je v socialnodemokratsko gibanje. Vendar v sebi ni našel miru. S kartanjem je zapravljal družinsko premoženje. Leta 1923 se je obesil.
-
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Kultura
Zahar Prilepin je eden od bolj cenjenih, branih in prevajanih ruskih pisateljev. Za prvenec Patologije, v njem je pisal o čečenski vojni, je leta 2005 prejel ruskega bookerja. Tudi njegovi kasnejši romani so bili med najbolj branimi knjigami. Prelomnica je bil Samostan. Roman o zloglasnem sovjetskem gulagu »za posebne namene« – v slovenskem prevodu Boruta Krašovca je izšel pri Cankarjevi založbi – velja za najboljši ruski roman, napisan po letu 2000. Prilepin je gost knjižnih sejmov zunaj Rusije, tudi na Zahodu najuglednejših, kot sta frankfurtski in pariški. Zakaj torej ugledni ruski pisatelj po mnenju Marjana Strojana, predsednika odbora za mir Mednarodnega PEN, na slovenskem »knjižnem sejmu ni imel česa iskati«?
-
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Kultura
Ženski obraz boja proti fašizmu
Verjetno ni naključje, da so snovalci programa Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) prejšnjo sezono, tematsko poimenovano z ironičnim »Vse lepo in prav«, zaključili s predstavo Narodna sprava: Predstava za turiste. V SMG so namreč z vključitvijo ustvarjalcev iz tujine v ta projekt poudarili, da tudi »narodna sprava«, kot še marsikaj v slovenski družbi, ni le slovenski problem, in še, da je prizadevanje za takšno »spravo« v bistvu problematično.
-
16. 11. 2018 | Mladina 46 | Kultura
Čeprav so si posamezni režiserji zadnja leta z obravnavo tem na nove načine in novimi produkcijskimi postopki prizadevali iztrgati evropska mestna gledališča iz domicilne meščanske ideologije in jih približati sodobni misli in urbanemu življenju, so takšni poskusi v glavnem spodleteli. Ne le zato, ker se vodilne gledališke hiše bojijo osipa gledalcev, temveč ker takšni gledališki vizionarji pogosto posežejo v produkcijske razmere v gledališčih. Ni naključje, da so politične sile (in kulturna elita) v strahu za položaje – če navedemo le najbolj znan primer – tako rekoč »zmlele« prizadevanja režiserja Matthiasa Lilienthala, ki je skušal münchenski Kammerspiele odpreti z vključevanjem naturščikov in beguncev v predstave tega gledališča.
-
16. 11. 2018 | Mladina 46 | Politika
V soboto popoldne smo bili pred ljubljanskim gledališčem Drama priče vseevropskemu dogodku: razglasitvi Republike Evrope. Organizatorji slovesnosti, ki je sočasno potekala pred več kot 200 evropskimi kulturnimi ustanovami – v Sloveniji še v Kamniku in Slovenj Gradcu –, so se za ta korak odločili, ker je bila izvorna misel »očetov EU« o Evropi »izdana«. Sklicevali so se zlasti na Jeana Monneta, ki je dejal, da »bistvo Evrope ni v povezovanju držav, temveč v združevanju ljudi«. A ker je integracija temeljila le na povezovanju držav, je bilo prizadevanje po pristnem povezovanju državljanov EU potisnjeno ob stran. To je omogočilo nacionalnim političnim elitam, da so tudi v EU v glavnem zagovarjale le interese svoje države. Obenem so dopustile, da sta ključni sestavini transnacionalne evropske gospodarske skupnosti, enotni trg in evro, »postali lahek plen neoliberalnega programa«.
-
2. 11. 2018 | Mladina 44 | Družba
V nedeljo, 18. novembra, dopoldne bo v Cankarjevem domu predaval svetovno znani kanadski profesor psihologije in klinični psiholog Jordan Peterson. V Sloveniji bo predstavljal svojo najnovejšo knjigo 12 pravil za življenje: protistrup za kaos, slovenski prevod je izšel pri založbi Družina, zagotovo pa se bo v Ljubljani, kot tudi drugod na njegovi zdajšnji evropski turneji, dotaknil tudi tistih tem, ki jih je kritično razčlenjeval v zadnjih letih, ko se je iz razmeroma neznanega profesorja z Univerze v Torontu prelevil v »najbolj vplivnega intelektualca Zahoda«.
