Erik Valenčič
-
21. 9. 2018 | Mladina 38 | Politika
V svetu potekata procesa, ki bosta močno zaznamovala 21. stoletje. Širijo se območja brezvladja, ki dolgoročno uničujejo celotne države in regije. Po navedbah Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) je bilo zaradi vojn, nasilja in preganjanja lani razseljenih 16,2 milijona ljudi, zaradi česar je število beguncev po svetu naraslo že peto leto zapored, in sicer na 68,5 milijona. Predstava, da je večina razseljenih ljudi nastanjena v razvitih državah, je napačna, opozarja UNHCR: »Podatki kažejo, da je res ravno nasprotno – kar 85 odstotkov beguncev je v državah v razvoju; številne od njih so brezupno revne in prejemajo le malo pomoči za oskrbovanje teh ljudi.« Revščina ogroža tudi prihodnost stabilnejših držav. Za primer, Brazilski forum za javno varnost, neodvisni inštitut, ki objavlja statistične podatke o kriminalu, je nedavno razkril, da je bilo v Braziliji lani umorjenih 63.880 ljudi, kar presega skupno število ubitih v medijsko pogosteje omenjanih Venezueli in Mehiki. Vse večjo grožnjo svetovnemu miru pa pomenijo tudi podnebne spremembe, ki jih v Pentagonu imenujejo »množitelj groženj«, saj občutno prispevajo k stopnjevanju družbenih napetosti in vojn ter zagotavljajo nadaljnjo širitev območij brezvladja.
-
18. 10. 2019 | Mladina 42 | Politika
Bilo je januarja 2016, nekaj deset kilometrov severozahodno od Erbila, glavnega mesta iraškega Kurdistana. S prijateljem Hogerjem, sicer majorjem v pešmergi, kot se imenuje kurdska vojska v Iraku, sva se vozila skozi uničene kraje in vasi, ki so jih Kurdi ob velikih žrtvah iztrgali iz krempljev Islamske države. Spomin na avgust 2014, ko so islamisti resno ogrozili dvomilijonski Erbil, je bil še vedno zelo živ. Šele zračno posredovanje koalicijskih, v glavnem ameriških zračnih sil je takrat razmerje moči prevesilo na kurdsko stran in Kurdi so – najprej v Iraku, nato pa še v Siriji – krenili v odločne protiofenzive, s katerimi so uspeli zlomiti Islamsko državo, ki je predstavljala dolgoročno grožnjo praktično vsemu svetu. Leta 2016 je med Kurdi prevladoval plahi optimizem; verjeli so, da bo mednarodna skupnost nagradila njihovo žrtvovanje in jih zaščitila, če že ne zaradi hvaležnosti pa vsaj zaradi logičnih geopolitičnih interesov. »Toda bojim se, da bomo spet izdani,« je komentiral Hoger. »Da nas bodo veliki in močni spet pustili na cedilu. Imamo pregovor, ki pravi: ’Ni pravega prijatelja razen gore.’«
-
Združene države Amerike se na migrantsko krizo na svoji južni meji ne odzivajo bistveno drugače od drugih razvitih držav. Nasilno se ograjujejo od težav, ki so jim deloma tudi same botrovale. Ošabni rasizem predsednika Donalda Trumpa to kvečjemu poudarja. A Trump ni ne prvi ne zadnji predsednik, ki je oziroma bo imel opraviti z množičnimi migracijami, in sedanje razmere niso najhujše doslej, čeprav je razglasil izredne razmere. Svojevrstno humanitarno krizo je Amerika doživljala leta 2014, ko je v državo poleg drugih migrantov vstopilo še 67.339 otrok brez spremstva. Barack Obama je zahteval »enoten in usklajen odziv zveznih oblasti«. Otroke so zaprli v kakih 150 centrov in vojaških oporišč in tako kot danes so tudi takrat marsikje spali na betonskih tleh, stisnjeni drug ob drugega. Oči zgrožene ali pač ogrožene nacije ostajajo uprte v južno mejo. Prvi govorijo o humanitarni stiski, drugi o grožnji nacionalni varnosti. Oboji so v glavnem kratkovidni. Žarišče te človeške katastrofe ni mehiško-ameriška meja, temveč celotna Srednja Amerika, z Mehiko vred. Ljudje, ki ZDA prosijo za azil, bežijo pred nasiljem, ki je primerljivo z vojnami. Korenine tega zla so zelo globoke.
-
Tudi evropsko-ruski trilerji niso slabi
»Zveni kot fikcija, vendar je res. FBI je sprožil preiskavo, ali ameriški predsednik dejansko dela za Rusijo,« se je glasil eden od zapisov na družbenem omrežju Twitter, potem ko je New York Times razkril, da je bil ameriški Zvezni preiskovalni urad maja 2017 že toliko zaskrbljen zaradi ravnanj Donalda Trumpa, da je začel preiskovati, ali Trump služi ruskim interesom in ali pomeni grožnjo nacionalni varnosti. Toda roko na srce, tudi to razkritje je bilo komaj kaj več kot zgolj še eno poglavje v dolgotrajni zgodbi o povezavah med Trumpovim krogom in režimom Vladimirja Putina.
-
3. 8. 2018 | Mladina 31 | Družba
Farsična revolucija na smetišču sveta
Podatki so zares skrb zbujajoči, če ne že kar depresivni. Ameriški znanstveniki in raziskovalci z univerz v Georgii in Santa Barbari ter z inštituta Sea Education Association so v lani objavljeni študiji predstavili ugotovitve, da je človeštvo od začetka petdesetih let prejšnjega stoletja do leta 2015 ustvarilo 8,3 milijarde ton plastike. Ker je ta količina nepredstavljiva, bo zadostovalo, če zapišemo, da je to dovolj plastike, da bi iz nje ’izdelali’ dodatno celino. Nekaj podobnega pravzaprav že obstaja. Imenuje se Velika pacifiška zaplata odpadkov. Gre za ogromen pas v glavnem plastičnih smeti, ki plavajo na morski gladini in tik pod njo med Kalifornijo in Havaji. Okoljevarstveniki vedo zanj že tri desetletja, a šele marca letos so na podlagi novih opazovanj in meritev ugotovili, da je dvakrat večji (presega dvakratno velikost Francije) in da je v njem 16-krat več smeti (79 tisoč ton), kot pa so mislili doslej. Od 8,3 milijarde ton plastičnih izdelkov smo jih 6,3 milijarde že odrabili. Od tega smo jih devet odstotkov reciklirali, 12 odstotkov sežgali, preostalih 79 odstotkov pa jih je končalo na odlagališčih oziroma v naravnem okolju. Podatek, ki zbuja še največ skrbi, je, da smo polovico plastike od leta 1950 do danes proizvedli v zadnjem desetletju in pol. Marsikdo bi odgovornost za to takoj pripisal velesilam v razvoju na čelu s Kitajsko, vendar stvari niso tako preproste. Kitajska je šele leta 2010 prehitela Evropo in postala vodilna proizvajalka plastike, čemur ni botrovala tako zelo opevana evropska zavest o varovanju okolja, temveč gospodarska recesija. Poročilo združenja evropskih proizvajalcev PlasticsEurope iz leta 2011 navaja: »Evropska unija je bila vedno pomemben neto izvoznik plastike in plastičnih izdelkov. Njena trgovinska bilanca se je med letoma 2000 in 2010 povečala za več kot sto odstotkov in leta 2010 je ustvarila 15,7 milijarde evrov trgovinskega presežka. Kljub zmanjševanju števila delovnih mest in izgubi vodstvenega položaja [v svetu] evropska industrija plastike ključno prispeva k trgovinskemu presežku EU.« Povedano drugače: ključno prispeva k onesnaženju planeta.
-
20. 7. 2018 | Mladina 29 | Kultura | Portret
Matjaž Javšnik, igralec in organizator filmskih festivalov
Iz njega pravzaprav ne bi smelo biti nič. Že to, da je sploh tako živ(ahen), je mali čudež zase. Precejšen del zgodnjega otroštva je namreč preležal v postelji, ohromljen od bolezni. Napadi astme so bili včasih tako hudi, da so »zdravniki nekajkrat svetovali moji mami, naj moli«.
-
11. 5. 2018 | Mladina 19 | Kultura
»Bodeča žica, ki sredi miru, NE vojne, spet reže in deli Istro, je za nas poziv k zgodovinski čuječnosti. Gre za napad na temelje evropske demokracije, utemeljene v francoski revoluciji: enakost, bratstvo, svoboda. V Istri so se te vrednote kovale skozi stoletno convivenzo-sožitje in antifašistično fratellanzo-bratstvo. Forum Tomizza širi in sporoča misel in vizijo pisatelja Fulvia Tomizze o tem, da nam je sodelovanje in sobivanje dano in usojeno. Brez večetnične, večkulturne troedinosti slovenskega, hrvaškega in italijanskega naroda – Istre ni. Dvigamo glas proti barbarskemu posegu, ki istrski vrt različnosti spreminja v koncentracijsko taborišče.« S temi besedami je dolgoletna humanitarna in kulturna aktivistka iz Kopra Irena Urbič nagovorila množico Slovencev, Italijanov in Hrvatov, ki so se decembra 2015 zbrali na protestu proti nerazumni vladni odločitvi o namestitvi žice z rezili na slovenski meji v Istri. Izjavo je podpisal Forum Tomizza Koper Trst Umag.
-
23. 3. 2018 | Mladina 12 | Politika
V Evropski uniji si ni več moč predstavljati volitev brez protibegunske (oziroma protimigrantske) retorike, ki je skupni politični prostor okužila z rasizmom in marsikje celo z nacifašizmom. Pred stotimi leti je bilo glavno gorivo evropske skrajne desnice antisemitizem, danes je to islamofobija. Prihod več kot milijona pribežnikov pozimi 2015 je dal zagon desničarskim populistom, ki so že ustaljeno sovraštvo do muslimanov nadgradili s sistematično histerijo. Ta še vedno traja. Skrajno desne stranke prepričujejo javnost, da želijo Arabci oziroma muslimani zasesti Evropo in da begunci z Bližnjega vzhoda s seboj prinašajo terorizem in islamizacijo.
-
Hupa Brajdič, umetniški kolektiv
Hupa Brajdič ni oseba. Je entiteta, ki se v trenutkih ustvarjalnega zanosa naseljuje v približno 20 posameznikih, skupini prijateljev z umetniškimi ambicijami. Pa vendar njeno ime zveni kot duh lepe Ciganke, ki se je sukal že marsikje: s kamero je odkrival intimo v zaporih, na grškem Lezbosu je pozdravljal migrante, opazoval je razmere v saharskih begunskih taboriščih. Na odru se je spraševal, kdo je ukradel Luno in kdo je Gaji poslal telegram. Ozvočil je ljubljanske ulice, kjer je, preoblečen v čarovnice, turiste vabil tudi na zabavo sredi belega dne. Hupa Brajdič srce preizkuša kot zvočni inštrument in pod svojo streho najraje gosti glasbenike.
-
8. 9. 2017 | Mladina 36 | Svet
Kraljestvo črnega zlata in črnih zastav
Britanski zgodovinar Robert Lacey je v knjigi Inside the Kingdom napisal verjetno najboljši uvod v analizo Savdske Arabije: »Teoretično Savdske Arabije ne bi smelo biti – njeno preživetje se upira zakonom logike in zgodovine. Poglejte njene vladarje, oblečene v smešne obleke, možje bolj zaupajo bogu kot ljudem in svojo naftno državo upravljajo na načine, kakršne je večina sveta z olajšanjem opustila.« Lacey ni rasist, kar bi bilo mogoče sklepati iz besed »oblečene v smešne obleke«; iz knjige je razvidno, da se je med 18-mesečnim bivanjem v Džedi precej navezal na kraljevino.
-
4. 8. 2017 | Mladina 31 | Politika
Od Erbila, moderne prestolnice iraškega Kurdistana, do razdejanega Mosula je približno 90 kilometrov. Cesta je razmeroma dobra – nobena vojska je ni uničila, saj nobeni to ne bi koristilo –, a kljub temu vožnja praviloma traja več ur in človek nima stoodstotnega zagotovila, da bo prispel na cilj. Tako je zaradi številnih nadzornih točk, ki so jih postavili pripadniki vojaških sil in najrazličnejših paravojaških enot. Nad njihovimi glavami, ki se v tem času kuhajo pri stalni temperaturi 50 stopinj Celzija, plapolajo zastave različnih barv in z različnimi simboli, od kurdskega orla do kalifa Alija, ki ga častijo šiiti. Nobenega ponosa ni v tem plapolanju, prej se zdi, da se zgolj ogibajo peklensko vročim sunkom vetra.
-
21. 7. 2017 | Mladina 29 | Kultura | Portret
Miha Mohorič, filmski ustvarjalec
Poenostavljeno povedano je pripadnik ljudstva, ki ni zamejeno z nacionalnostjo, raso, religijo ali specifično ideologijo. To ni nikakršna skupnost, prej je to razpršena množica nomadov, svetovnih potepuhov, izučenih v različnih obrteh. To ljudstvo ne sprejme nikogar, vendar je odprto za vse. Zgolj od vsakega posameznika je odvisno, ali želi biti njegov član. V angleškem jeziku se njegovim pripadnikom pavšalno reče freelancers, po naše svobodnjaki oziroma svobodne duše. Velikokrat se jih drži stigma zanesenjakov, ki bežijo od stabilnega življenja, vendar ti ljudje zelo dobro razumejo sporočilo ameriške anarhistke Emme Goldman: »Ljudje imajo samo toliko svobode, kolikor imajo pameti, da si jo želijo, in poguma, da si jo vzamejo.« Mohorič sodi med tiste, ki so našli pot ven iz mišjega labirinta, ki je pravzaprav naša družba z vsemi svojimi zidovi, ovirami in bedno majhnimi nagradami.
-
22. 7. 2016 | Mladina 29 | Svet
Lahko noč, Turčija, in čim manj nočnih mor
Samo še fanfare mu manjkajo, da bi bili njegova aroganca in pompoznost dovršeno usklajeni, uglašeni in sploh popolni. Kako močan se te dni zdi sam sebi Tayyip Recep Erdogan, ko o tistih, ki jih je obtožil, da so vodje pučistov, razglaša: »Ljudje menijo, da je treba te teroriste ubiti. Zakaj bi jih leta in leta držal in hranil v zaporu?« V zrcalni podobi se najbrž vidi kot oče nacije in angel varuh, ko kriči v mikrofon: »Če zahtevate smrtno kazen, vam bo vaša vlada ugodila!« In kako nepremagljivega se mora počutiti, ko obkrožen z množico vedno glasnejših islamističnih fanatikov pred mošejami naznanja: »Ne bomo zapustili javnih trgov. To ni dogodek, ki bi trajal samo dvanajst ur!«
-
15. 7. 2016 | Mladina 28 | Svet
Mohamed Ilyas, raziskovalec terorizma
Mohamed Ilyas, Britanec pakistanskega rodu, je raziskovalec na oddelku za sociologijo, družbeno politiko in kriminologijo na Univerzi v Liverpoolu. Natanko deset let po najhujšem terorističnem napadu na ZDA je doktoriral na londonski univerzi Goldsmiths z disertacijo na temo džihada, islamske svete vojne, proti Zahodu. Velja za enega uglednejših britanskih raziskovalcev na področju globalnega terorizma, islamizma in zločinov iz sovraštva. Kmalu zatem, ko se je pred enajstimi leti, po bombnem napadu v Londonu, odločil preučevati islamski ekstremizem, je ugotovil, da preučevanje enega ne gre brez razumevanja drugega. Ekstremizmi hranijo ekstremizme, slednji spet hranijo prve … in tako po spirali navzdol.
-
Kurdi veljajo za ene najboljših borcev na Bližnjem vzhodu. To sem spoznal tudi sam decembra 2014, ko sem se vozil v dolgi koloni vojaških vozil in tovornjakov s človekoljubno pomočjo, namenjenih na goro Sindžar na skrajnem severovzhodu Iraka. Takrat je pešmerga, kurdska vojska, izvedla silovito ofenzivo na ozemlje samooklicane Islamske države in v nekaj dneh ji je uspelo prebiti obroč islamistov okoli gore, na kateri je stradalo več tisoč pripadnikov verske manjšine jezidov, ki so preživeli srhljive pokole. Če jim ne bi priskočile na pomoč najprej kurdske Ljudske obrambne enote (YPG) iz Sirije in nato še pešmerga, bi bil genocid popoln. V obeh državah so se Kurdi, sicer sunitski muslimani, izkazali za zaščitnike manjšin. To je eden od razlogov, zakaj jim zahodne države pomagajo z oborožitvijo in usposabljanjem. In Kurdi oboje res potrebujejo. Pri ofenzivi na Sindžar so bili bistveno slabše oboroženi kot islamisti, premoč v boju so jim zagotovile šele ameriške zračne sile.
-
Asirske kristjane sem prvič srečal v Ankavi na severu Iraka decembra 2006; takrat sva s fotografom Matejem Leskovškom za Mladino poročala o razmerah v iraškem Kurdistanu. Za pomoč pri opravljanju dela sva najela lokalnega »fikserja«, to je prevajalca in vodnika. Njegovo ime mi je že davno ušlo iz spomina, ne bom pa pozabil pogovora ob prvem srečanju. »Ne, nisem Kurd, Asirec sem,« je dejal. Bil sem prepričan, da sem narobe slišal. »Aha, iz Sirije si?« sem vprašal in potihoma negodoval, kaj, za vraga, mi bo fikser iz Sirije v Iraku. Nasmehnil se je in me vljudno popravil: »Ne, ne, prijatelj moj. Od tu sem, ampak moji ljudje so Asirci.« Vrglo bi me na rit, če ne bi že sedel. »Čakaj malo … Asirci? Iz tistih časov kot … Feničani in Sumerci?« Pokimal je in potrpežljivo čakal na nove izbruhe neznanja. »Vau,« sem se lovil. »O vas sem se učil v osnovni šoli. Pa … čestitam, da ste preživeli do zdaj, mislim, glede na vse skupaj.« V njegovih očeh se je prikazala žalost, ki je takrat še nisem dobro razumel. Rekel je: »Da. Ampak ne vem, koliko časa bomo še obstali tukaj.«
-
20. 11. 2015 | Mladina 47 | Politika
Stara celina vse bolj občuti posledice vojn, ki so jih vodilne evropske sile pomagale začeti na Bližnjem vzhodu oziroma so jih začele v severni Afriki. Te se kažejo v več oblikah, med drugim v nepreglednih begunskih tokovih, v radikalizaciji pripadnikov evropskih muslimanskih manjšin in v zvezi s tem v krepitvi evropske skrajne desnice in v vse glasnejših pozivih k militarizaciji družbe. Reke krvi, ki jih je zahodna javnost zadnja leta z vse manjšim zanimanjem spremljala prek televizijskih zaslonov, so začele teči tudi v Evropi. In resna je grožnja, da bodo v prihodnjih letih narasle. Če bodo, bodo s seboj odplaknile osnovne človeške vrednote, kot so strpnost, odprtost, solidarnost in večkulturnost. Z njimi bo poniknilo tudi naše razumevanje svobodne družbe. To je resda zelo črn scenarij, vendar so razlogi za pesimizem konkretni.
-
30. 10. 2015 | Mladina 44 | Politika
Vse, kar vidimo, so nepregledne množice ljudi. Kolone tisočih tu, polni zbirni centri tam. In zgodbe posameznikov? O njih voditelji in množični mediji ne govorijo. Številni begunci nam poskušajo povedati, kaj se je zgodilo njihovim družinam in domovom, vendar nimajo glasu in pogosto tudi nikogar, ki bi jih poslušal.
-
16. 10. 2015 | Mladina 42 | Svet
Dvojni samomorilski napad na udeležence prokurdskega, mirovnega shoda v Ankari 10. oktobra, ki je zahteval 97 življenj (to trdijo turške oblasti) oziroma 128 (to zatrjuje prokurdska Ljudska demokratična stranka – HDP), je odprl številna neprijetna vprašanja. Vprašanja, ki jih je v Turčiji nevarno postavljati, saj spodkopavajo avtoriteto in integriteto predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. V državi, v kateri stroga cenzura riše medijsko podobo družbe ter sveta in v kateri je, denimo, za žaljenje predsednika predvidena kazen do pet let zapora, je o marsičem bolje molčati. A pok bomb je presekal tišino. Dan po najhujšem terorističnem napadu v zgodovini Turčije se je na ulice Ankare kljubovalno odpravilo na tisoče ljudi, ki so z glasnimi vzkliki Erdoğana označili za morilca in lažnivca. Vzrok za jezo je bila tudi javna špekulacija premiera Ahmeta Davutoğluja, da lahko za napadom stojijo celo levičarji ali Kurdska delavska stranka (PKK), češ, napadli so sami sebe. Šele kasneje so oblasti oznanile, da je glavna osumljenka Islamska država.
-
9. 10. 2015 | Mladina 41 | Svet
Rusko posredovanje v Siriji je pri zahodnih voditeljih in glavnih predstavnikih Nata spodbudilo ostre odzive, skoraj šok, toda, roko na srce, bilo je pričakovano, z njim pa namerava predsednik Vladimir Putin doseči troje. Kot glavni razlog se v zahodnih medijih navaja, da z bombardiranjem upornikov rešuje sirskega predsednika Bašarja Al Asada. Toda ne gre za Al Asada osebno, v Moskvi so že večkrat namignili, da si prihodnost Sirije predstavljajo tudi brez njega. Rusija želi zavarovati vojaško-politični režim, ki ga je Asad kvečjemu podedoval od očeta Hafeza, in s tem svoje dolgoletne interese ne le v tej državi, ampak tudi v širši regiji. V zvezi s Sirijo se omenja še morsko oporišče Tartus, ki pa vendarle nima večjega strateškega pomena (za začetek je premajhno, da bi sprejelo letalonosilko), razen da je edino rusko vojaško pristanišče v Sredozemskem morju in Moskva se mu seveda ne namerava odpovedati.
-
4. 9. 2015 | Mladina 36 | Komentar
Basen o mišji strahovladi na RTV
S tem javnim pismom želim doseči dvoje. Prvič, rad bi se v svojem imenu in imenu drugih novinark in novinarjev, ki v zadnjem času na RTV doživljajo ponižanja in pritiske, zahvalil javnosti za vso podporo – od številnih zapisov na družbenih omrežjih in v medijih do napisa na pročelju stavbe RTV. Ne bi bilo prav, da bi ob vsem tem molčal. Drugič, želim pojasniti okoliščine, ki so privedle do moje odslovitve z delovnega mesta, in tako razkriti manipulacije, s katerimi želi vodstvo RTV zamegliti dejstvo, da na RTV poteka čistka. Tarče tega procesa smo družbenokritični novinarji in novinarke.
-
26. 1. 2012 | Družba
Kar zadeva mednarodna povezovanja, so slovenski neonacisti do sedaj najraje prijateljevali s svojimi somišljeniki iz Madžarske, Avstrije, Nemčije in Italije. Tuje neonaciste so vedno označevali za svoje »kamerade« oziroma za »prijatelje iz zamejstva«, kakor so poimenovali tudi člane italijanske glasbene skupine Ultima Frontiera, pa čeprav ti v svojih pesmih pojejo, da Istra ni slovenska ne hrvaška, temveč italijanska. Pač. Druženja z južnimi in vzhodnimi somišljeniki ni bilo.
-
Mestni svet Rivas-Vaciamadrida, kraja, ki leži v bližini Madrida, je pred kratkim sklenil, da odda v dolgoročen najem kos zemljišča za gradnjo prvega španskega doma za upokojence, ki so geji, lezbijke in transseksualci. Za to si je že nekaj časa prizadevala tamkajšnja civilnodružbena organizacija Fundacija 26. december.
-
Ameriški veleposlanik Joseph A. Mussomeli je imel minuli teden veliko dela. Ko je pojasnjeval svoje vmešavanje v notranje zadeve, pa je izrekel tudi kakšno laž. V intervjuju za Finance je na vprašanje, kako bi umik naših vojakov iz vojne v Afganistanu vplival na odnose med Slovenijo in ZDA, odgovoril: „Umik 90 slovenskih vojakov za samo operacijo praktično nima večjega pomena, simbolno pa pomeni neizmerno veliko. Če Slovenija umakne svoje vojake, bo to storila kot prva članica zveze Nato in tri ali štiri druge male članice so že spraševale, kaj se dogaja s Slovenijo. Vsi smo šli skupaj noter in vsi naj bi šli skupaj ven leta 2014, ne gre za ZDA, bo pa opazno v zvezi Nato, da Slovenija ne izpolnjuje svojih zavez zavezništvu. To bi bilo šokantno.“
-
Prihodnji teden bodo minili trije meseci, odkar so aktivisti in zagovorniki socialne pravičnosti, združeni v gibanju 15o, zasedli ploščad pred Ljubljansko borzo. Čeprav je število rednih udeležencev upadlo, ljudska zasedba še traja in ploščad ostaja odprt prostor za razprave, predavanja in pripravo aktivističnih pobud in neposrednih akcij. Borza tako ostaja Bojza (Boj za). Čeprav so nedavno varnostniki na pročelje stavbe vrnili črko R, so aktivisti na redni skupščini izglasovali, da se ta takoj spet zamenja z J.
-
30. 12. 2011 | Mladina 51 | Družba
Sovražni govor v hrvaški cerkvi. O maticah in vijakih
V hrvaških cerkvah so začeli prodajati še eno čtivo, ki je po stopnji sovražnega govora doseglo najnovejše dno. Naperjeno je proti istospolno usmerjenim. Avtor protihomoseksualne literature, 80 strani dolge knjižice Gejevske parade – manifestacije sprijene spolnosti, je don Andro Ursić z otoka Brač. Publikacijo je posvetil junijski Paradi ponosa v Splitu, na kateri so huligani fizično obračunali z udeleženci, jih obmetavali s kamenjem in podobno. Takrat je don Ursić javno razglašal, da je mesto gejevski skupnosti v dolini gobavcev.
-
23. 12. 2011 | Mladina 51 | Svet
Ko sta 22. julija v središču Osla v neposredni bližini vladnih poslopij odjeknili dve siloviti eksploziji, so svet obkrožile špekulacije, da so za napad odgovorni islamski teroristi. Ko so te špekulacije krožile po svetu, se je svetlolasi Anders Behring Breivik že izkrcal na otoku Utoya, kjer je potekalo letno srečanje podmladka vladajoče laburistične stranke. Oblečen v policista je k sebi priklical mladostnike in začel streljati. Tisti dan je Breivik vzel 77 življenj, 151 ljudi pa je ranil.
