-
Nevarna pot v demokracijo
Tunizijski diktator Zin Abidin Ben Ali, egiptovski Hosni Mubarak, libijski Moamer Gadafi in jemenski Ali Abdulah Saleh so dočakali vsak svoj, bolj ali manj primeren konec dolgoletnih in s krvjo zaznamovanih vladavin. Njihove usode so bile različne. Ben Ali se je rešil s sramotnim pobegom v Savdsko Arabijo, tja je bil namenjen tudi Mubarak, a so ga zadnji hip prestregli in je končal v zaporu.
-
Nasvidenje, tuji študentje
Država se je letos odločila za nov način podeljevanja socialnih transferjev, ki ga ureja zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ta so bila med drugim namenjena tudi tujim študentom, bila, ker tuji študentje z novim letom ne bodo več upravičeni do prejemanja štipendij.
-
Reševanje ugleda namesto planeta
Končni proizvod 14-dnevnega natezanja v južnoafriškem Durbanu ni bil dogovor o boju proti podnebnim spremembam, temveč klasičen medijski spin, da je bil takšen dogovor sprejet. Eno od osrednjih in smešnejših sporočil ob koncu zasedanja je bilo, da je delegatom iz 194 držav, kolikor se jih je udeležilo konference, uspelo doseči dogovor, ki naj »bi danes rešil naš jutri«. Res slaba analiza, ki vsebuje veliko populizma in nič dejstev.
-
Cena kolateralne škode
Uboj 24 pakistanskih vojakov v sobotnem napadu Natovih helikopterjev na njihovo postojanko ob meji z Afganistanom je pretrgal odnose med Islamabadom in Washingtonom. Pakistanska vlada je zaprla mejo za Natove konvoje, ki oskrbujejo tuje sile v Afganistanu. Poleg tega je ukazala osebju Cie in ameriške vojske, da v dobrih dveh tednih zapusti oporišče Šamsi na jugu Pakistana, od koder vzletajo vojaška brezpilotna letala, ki že od 2004 sejejo smrt po pakistanskih plemenskih območjih na meji z Afganistanom. Pakistanci namreč zamerijo Washingtonu tudi to, da je velik del njihove države spremenil v nekakšen „Divji vzhod“, kjer se ameriška vojska igra edinega šerifa. Njena brezpilotna letala, figurativno rečeno, letijo visoko nad normami mednarodnega prava, ko odmetavajo bombe na lokalne skupnosti in pri tem pobijajo na ducate ljudi, tudi popolnoma nedolžne. Eden grozljivejših primerov je bilo bombardiranje šole v kraju Čenegaj leta 2006, ko je bilo ubitih 80 civilistov, od tega 69 otrok. Za ta pokol - kot za številne druge - ni odgovarjal nihče.
-
-
Najzvestejši zavezniki
Svetovna medijska agencija Associated Press (AP) je v torek objavila novico o postopnem umiku tujih sil iz Afganistana. Po zdajšnjih načrtih naj bi to državo do konca leta 2012 zapustilo okrog 40 tisoč vojakov. Največ, in sicer 33 tisoč, jih bodo umaknile Združene države Amerike. Proces umika pa že poteka, že do konca letošnjega leta bo iz Afganistana odšlo 14 tisoč vojakov. Med državami, ki odhajajo, je omenjena tudi Slovenija. Kot poroča AP, „bosta Danska in Slovenija skupno umaknili 120 svojih vojakov“.
-
Prekletstvo belega zlata
Nekdanji voditelj Sovjetske zveze, katere del je bil tudi Uzbekistan, Josif Visarijonovič Stalin, je že pred drugo svetovno vojno odredil, da je treba vodo dveh največjih rek v srednji Aziji, Amu Darje in Sir Darje, ki sta napajali Aralsko jezero, nameniti za namakanje polj bombaževca. Po vojni se je tako začel eden najobsežnejših poskusov v zgodovini človeštva - spreminjanje ogromnih puščavskih območij v polja za pridelovanje zelo žejne rastline. Po podatkih Svetovne banke je v Uzbekistanu za vsak kilogram obranega bombaža izgubljenih 20.000 litrov vode, saj zaradi slabo zgrajenega in nevzdrževanega namakalnega sistema 60 odstotkov vode, napeljane iz rek, ne doseže polj.
-
Neonacizem v Sloveniji: Povej mi, s kom se družiš
Kristjan Podobnik iz Žirov je član tamkajšnje Slovenske demokratske mladine (SDM), podmladka Janševe SDS. Od ustanovitve SDM v Žireh 15. decembra 2010 je Kristjan zelo dejaven v njenih vrstah. O tem pričajo fotografije in njegovo sodelovanje na podmladkovi strani na Facebooku. Udeležuje pa se tudi dogodkov, ki jih pripravlja SDS. Poleg tega, da je Kristjan zvest privrženec SDS, je tudi odkrit neonacist in privrženec neonacistične skupine Blood & Honour.
-
Nasvidenje Vatikan?
Zaradi gospodarske recesije in praznega proračuna, ki je njena posledica, je ena izmed osrednjih tem predvolilne kampanje nadaljnje krčenje državne porabe. Govori se predvsem o javnem sektorju, natančneje o zniževanju plač javnih uslužbencev, odpuščanju v javni upravi in tako naprej. Veliko manj pa se govori o našem diplomatskem aparatu. Bo tudi na tem področju »manj države«, torej bomo imeli manj države po svetu? Slovenija ima v tujini 42 delujočih veleposlaništev, sedem stalnih predstavništev, šest generalnih konzulatov, dva konzulata in en urad. Na diplomatsko-konzularnih predstavništvih (DKP) pa je zaposlenih 265 diplomatov in strokovnih delavcev.
-
Neonacistični terorizem
Odkritje neonacistične teroristične skupine Nacionalsocialistično podzemlje (NSU) je v Nemčiji za nekaj dni odrinilo gospodarsko krizo z naslovnic tamkajšnjih medijev. Državo je šokirala vest o najmanj desetih hladnokrvnih umorih, ki so jih zagrešili pripadniki NSU. Ubili so devet prodajalcev hitre prehrane, osem Turkov in enega Grka, s streli v glavo sredi belega dne na več krajih po državi. Njihova deseta žrtev pa je bila policistka iz mesta Heilbronn. Po razkritju so sledile zaskrbljene izjave državnikov. Notranji minister Hans-Peter Friedrich je posvaril pred novo obliko neonacističnega terorizma, kanclerka Angela Merkel pa je dodala: »To je sramota za Nemčijo in naredili bomo vse, da stvari pridemo do dna. To dolgujemo žrtvam.«
-
V čakanju na ničelno toleranco ...
Kot ugotavlja inštitut, ima samo teh 14 strank in združenj na Facebooku že skoraj 450.000 podpornikov. Okoli dve tretjini jih je mlajših od 30 let, tri četrtine je moških, brezposelnost med njimi pa je višja od povprečne. To je v sodobnem času gospodarske krize še posebej velikega pomena, saj ksenofobija v družbi raste skupaj s krizo.
-
Gorenakova resnica
Poslanec SDS Vinko Gorenak je na svojem spletnem blogu ponovno vzel v bran Katjo Šoba, eno novih pridobitev stranke, ki bo glasove za SDS nabirala na voliščih v Mariboru.
-
Vojno dobičkarstvo
Na začetku tedna je priplavalo na dan, da so evropske ribiške korporacije vojno v Libiji izkoristile za lastno korist in v libijske teritorialne vode napotile ogromno svojih ribolovnih ladij. To jasno ustreza definiciji vojnega dobičkarstva, za katerega je mogoče obtožiti kogarkoli, ki vojno in okoliščine vojne kakorkoli izkoristi za osebne zaslužke. Da, to zdaj spet vemo na pamet zaradi aktualnega procesa proti nekdanjemu hrvaškemu premierju Ivu Sanaderju, a v primerjavi s splošno evropsko tradicijo vojnega dobičkarstva je Ivo res mala riba. Taka grda, a mala.
-
Ljubezenski trikotnik
Majhnim neizmerno prija, ko jih pohvalijo večji, in tako so tudi v stranki SDS na svoji spletni strani takoj pohiteli z objavo sporočila, da je nemška kanclerka Angela Merkel prav posebej pohvalila njihovega Janeza Janšo, rekoč: »Popeljal je Slovenijo v evroobmočje in je velik Evropejec, zato mu želim veliko uspeha in energije v volilni kampanji.« Celotno sporočilo za javnost je nato po pričakovanjih povzel še MMC RTV in ga, v skladu s svojo uredniško politiko, obdržal med glavnimi novicami.
-
Niti Unesco!
Potem ko so članice Organizacije združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco) na zasedanju v Parizu z velikansko večino (107 za, 14 proti, 52 vzdržanih) podprle polnopravno sprejetje Palestine v svoje vrste, sta režima v Washingtonu in Tel Avivu začela dokončno snemati svoje maske. Američani so s tem v bistvu pohiteli že pred glasovanjem z grožnjo, da novembra ne bodo nakazali načrtovanega denarja Unescu; gre za 60 milijonov dolarjev. Grožnjo so nato tudi uresničili. Izraelski veleposlanik pri organizaciji Nimrod Barkan pa je izid glasovanja označil za tragedijo, čemur so prikimali tudi v Tel Avivu, kjer je Netanjahujeva vlada zatrdila, da bo sprejela nove ukrepe za de facto kolektivno kaznovanje Palestincev, ker so si ti sploh drznili zaprositi za polnopravno članstvo v Unescu.
-
Spolni bojkot
Na filipinskem otoku Mindanao se je v dveh odročnih vaseh pred časom vnela vojna. Kdo bi vedel, zakaj, a poganjal jo je - kot pogosto - moški napuh. Stalni spopadi niso terjali samo smrtnih žrtev in povzročali gmotne škode, temveč so tudi dodobra ohromili in izčrpali skupnosti obeh vasi. Cesta, po kateri so pred sporom prebivalci vozili kmetijske pridelke in drugo blago na bližnji trg, je bila zaprta in ljudje so celo postali odvisni od vladne pomoči v hrani.
-
Zdaj bi se seveda pogovarjali
Izraelski premier Benjamin Netanjahu je v torek prek medijev predsedniku palestinske oblasti Mahmudu Abasu ponudil neposredne pogovore, ki bi se, kot je dejal, »začeli v New Yorku ter nadaljevali v Jeruzalemu in Ramali«. Abas je ponudbo vljudno sprejel, a takoj dodal, da ga to ne bo odvrnilo od prizadevanj za priznanje Palestine v Združenih narodih. Po nagovoru pred Generalno skupščino v petek naj bi, tako je predvideno, generalnemu sekretarju OZN Ban Ki Munu predal uradno prošnjo za priznanje suverenosti palestinske države z mejami iz leta 1967 (Gaza in Zahodni breg z Vzhodnim Jeruzalemom kot prestolnico).
-
Ravnodušnost
Ko je sin ljubljanskega župana Jure Janković izrekel grožnjo novinarju Financ Jaki Elikanu, so se v SDS na to odzvali na svoji spletni strani v pisni izjavi »Grožnja, ki nas ne sme pustiti ravnodušne«. Izjavo je napisal poslanec Miro Petek in v njej poudaril, da takšna grožnja ne more biti in »ni nedolžna. Treba jo je jemati nadvse resno, kajti tudi če gre zgolj in samo za grožnjo, ne dejanje, je pomembno, kdo je grožnjo izrekel. Do grožnje novinarju Financ ne smemo biti ravnodušni ravno zaradi tega, ker ne gre za kogarkoli. Prvič, gre za grožnjo novinarju, in drugič, grožnja prihaja od posameznika, ki ima veliko kapitalsko moč in politično zaledje.« Razumljivo je, zakaj je prav Petek podpisal te besede. Pred leti je bil novinar Večera in je preiskoval gospodarski kriminal na Koroškem, zaradi česar je bil surovo pretepen pred svojim domom. Ko protestira zoper grožnje novinarjem, nastopa z neko moralno avtoriteto in kredibilnostjo.
-
Sprašuj in govori!
Politika je pogosto poligon za sprejemanje gnilih kompromisov. Vzorčni primer tega je bil denimo zakon oziroma uredba, ki jo je 21. decembra 1993 sprejel tedanji ameriški predsednik Bill Clinton, nanašala pa se je na služenje homoseksualcev v ameriški vojski. Ker so jih konservativci hoteli brez izjeme pometati ven iz vojske (in potem po možnosti še naložiti na grmade), liberalnejši demokrati pa so se zavzemali za njihovo odprto služenje domovini oziroma interesom naftne industrije, je Clinton tuhtal ter tuhtal in na koncu serviral kompromis: okej, geji in lezbijke lahko služijo v vojski, ampak naj ne razglašajo svoje spolne usmerjenosti, njihovi nadrejeni in soborci ter soborke pa naj jih o tem nikar ne sprašujejo. Ime uredbe se je glasilo »Ne sprašuj, ne govori« (Don't ask, don't tell - DADT). O njej lahko rečemo predvsem to, da so kozo snedli, volk pa je bil še vedno lačen. V resnici ni politika DADT nikogar zadovoljila, liberalci so bili razočarani, fanatiki pa so še naprej grozili s peklom. Kot tudi sedaj, ko je Obamova administracija odpravila to uredbo.
-
12. september
Deseta obletnica terorističnega napada na dvojčka WTC-ja in Pentagon je bila po vseh pričakovanjih spektakelska. Poleg objokovanja »Zakaj nas sovražijo?« je šlo predvsem za manifestacijo ameriške moči v svetu. Eden od vrhuncev obletnice oziroma ena od glavnih ceremonij je bila žalna seja, ki je potekala v Generalni skupščini Združenih narodov. Predsedujoči, Švicar Joseph Deiss, je med drugim dejal: »Tu smo zato, da izrazimo svoje ogorčenje nad strahopetnostjo terorizma, ga brez omahovanja in kategorično obsodimo, se borimo proti njemu in zagotovimo, da bodo krivci zanj odgovarjali.« Lepo.
-
Posli se morajo nadaljevati
Prvega septembra 2009 je bil Tripolis najbolj slovesna prestolnica v vsej Afriki. Vodja tako imenovane zelene revolucije iz leta 1969, polkovnik Moamer Gadafi, je praznoval 40. obletnico svojega prihoda na oblast in v Libijo so se na proslavo, ki jo je zaznamovala tudi vojaška parada, stekale številne državne delegacije z vsega sveta. Nekateri mediji so jo označili za »prvo libijsko mednarodno proslavo«, odkar so bile leta 2004 preklicane gospodarske sankcije proti tej državi. Zahodni voditelji, zaskrbljeni za svoj ugled pred domačo javnostjo, se je niso udeležili, vendar pa so tja vseeno poslali svoje predstavnike - kot znamenje dobre volje. Španija je poslala svojega zunanjega, Italija obrambnega ministra, Francija pa državnega sekretarja. Britancev ni bilo, a so nekaj dni pred samo proslavo iz zapora izpustili Abdula Al Megrahija, sicer obsojenega na dosmrtni zapor zaradi terorističnega napada na potniško letalo, ki je eksplodiralo nad škotskim mestom Lockerbie. Kot se je kasneje izkazalo, je Brownova vlada to storila zato, da bi britanskemu podjetju BP izborila naftne posle v Libiji. Številčna prisotnost gospodarskih delegacij na sami proslavi je bila zgovorna. Skorajda vsa podjetja, ki poslujejo v Libiji, so se prišla priklonit Gadafiju. Južnokorejski Daewoo je pred svojim gradbiščem hotela v centru Tripolisa postavil ogromen pano, posvečen »graditelju slave« za 40 let njegove vladavine. Na eni izmed petih stolpnic, v katerih so bila predstavništva tujih korporacij, je visel velik portret Gadafija in tako dalje. Oktobra isto leto je v Tripolisu potekal mednarodni vojaški sejem, na katerem so bile prisotne tudi tiste korporacije, ki svojo tehnologijo prodajajo državam Nata (EADS, Boeing, General Dynamics, MDBA Missiles Systems ...).
-
Veš, delodajalec, svoj dolg?
Davčna uprava (Durs) je prejšnjo sredo sporočila, da je leta 2010, letos pa še dodatno poostrila nadzor nad plačevanjem prispevkov za socialno varnost, in pri tem zaposlene pozvala, naj morebitne delodajalčeve nepravilnosti sporočajo čim prej. To, kar imenujejo nepravilnosti, so v bistvu kazniva dejanja. Sicer pa je poziv upravičen, saj pregled podatkov iz zadnjih treh let kaže, da so razmere na tem področju katastrofalne. Dursovi izračuni opozarjajo, da so bili delodajalci iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje zaposlenim junija 2008 skupno dolžni dobrih 139 milijonov evrov; ta dolg je nato na leto naraščal za približno 30 milijonov in po podatkih iz 31. maja 2011 znašal že 230.191.529 evrov. Gre za skrb zbujajoče povečanje za 65 odstotkov. Pri tem je treba upoštevati še eno skrb zbujajoče dejstvo. Danes je okrog 60.000 manj zaposlenih, kot jih je bilo pred tremi leti. To pa logično pomeni, da so zdaj delodajalci manj delavcem dolžni več. Ponazorimo s številkami. Če omenjeni dolg razdelimo med vse zaposlene v državi, vidimo, da je ta junija 2008 znašal slabih 176 evrov. Do danes je narasel na več kot 314 evrov, to pa je povečanje za 80 odstotkov.
-
Rojstvo sredi kaosa
V Džubi, prestolnici najnovejše države na svetu, je v soboto vladalo slavnostno oziroma že kar karnevalsko razpoloženje, ko so se pisane reke ljudi stekale na glavni Trg svobode, kjer je na 30-metrskem drogu zaplapolala slikovita zastava Južnega Sudana. Osrednje proslave ob uradni razglasitvi neodvisnosti, na kateri je slovesno prisegel predsednik Salva Kir in podpisal ustavo, se je udeležila dolga vrsta afriških voditeljev in vidnejših predstavnikov mednarodne skupnosti, tudi generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun. Tisti, ki se jim ni uspelo osebno udeležiti dogodka, so poslali pisne čestitke. Denimo ameriški predsednik Barack Obama, ki je med drugim zapisal: »Ponosen sem, da lahko razglasim, da ZDA priznavajo Južni Sudan za suvereno in neodvisno državo. Ponosna zastava danes vihra nad Džubo in zemljevid sveta je začrtan na novo. Ta simbola govorita o krvi in solzah, ki so bile prelite, o glasovnicah, ki so bile oddane, in o upanju, ki se je uresničilo za milijone ljudi.« Britanski premier David Cameron je v svoji čestitki poudaril, da je razglasitev neodvisnosti »zgodovinski dan za Južni Sudan in celotno Afriko«, »najtoplejše čestitke« pa sta poslala tudi ruski predsednik Dmitrij Medvedjev in njegov kitajski kolega Hu Jintao.
-
Princ vojne
Ena izmed zloglasnejših stvari, ki so se dogajale med iraško vojno, je bila vpletenost vojaških plačancev ameriškega podjetja Blackwater v številne poboje Iračanov. Kot so pred časom poročali glavni ameriški mediji, je CIA redno uporabljala storitve Blackwaterjevih plačancev; zanjo so po vsem Iraku izvajali atentate na ljudi, ki jih je tajna agencija sumila sodelovanja z uporniki.
-
Med dvema ognjema
Dom Amal Tavofik Hamd je eden lepših, kar sem jih videl v Bejt Hanunu, kraju na skrajnem severu Gaze. Z zaobljenimi zidovi, širokim glavnim vhodom in velikimi okni v pritličju spominja na vilo. Med zadnjo vojno pred dvema letoma so ga izraelski vojaki uporabljali za bunker. Ko je buldožer podrl del zidu in zapeljal na vrt, se je Amal, ženska skoraj petdesetih let, odločno postavila predenj in od začudenih vojakov...
-
Davljenje Gaze
Ko so prejšnjega izraelskega premiera Ehuda Olmerta novinarji vprašali, kaj meni o humanitarnih posledicah blokade, zaradi katere v Gazi občutno primanjkuje najosnovnejših stvari od zdravil, elektrike in knjig do gradbenega materiala in goriva, je odgovoril: »Kar se mene tiče, lahko ljudje tam hodijo tudi peš.« To je še vedno uradno izraelsko stališče: Palestinci naj se sprehajajo, le kaj je v tem...
-
Valid Tumi: »Pripravljamo se na najhujše«
Zaradi Odisejeve zore, kot se imenuje vojaška akcija zahodnih držav v Libiji, se je mednarodna skupnost že nekaj dni po prvih bombardiranjih dodobra razklala, še posebej po tem, ko je bilo napadeno Gadafijevo vojaško poveljstvo v Tripolisu. Toda kaj si o vsem skupaj mislijo prebivalci Tripolisa in kako doživljajo bombardiranje? O tem in še drugih stvareh smo se pogovarjali z Validom Tumijem, enim izmed tistih prebivalcev Tripolisa, ki si še vedno prizadevajo demonstrirati proti Gadafiju.
-
Dr. Primož Šterbenc: "Protestniki bodo za resnične spremembe potrebovali še veliko energije."
Dr. Primož Šterbenc je odličen poznavalec mednarodnih odnosov, še zlasti v muslimanskem svetu, in pa doktor sociologije religije. Deluje kot raziskovalec in publicist, v svojem raziskovanju pa se osredotoča na islam, politično zgodovino ter religijsko-politične odnose znotraj muslimanskega sveta, politično-varnostna dogajanja na Bližnjem vzhodu, odnose med Zahodom in muslimanskim svetom, politiko EU do Bližnjega vzhoda in globalni strateško-varnostni položaj. Medtem ko se v medijih pojavljajo različno površne interpretacije ljudskih vstaj in uporov v arabskem svetu, ki med drugim zaznavajo komaj kaj več od tega, da gre pri vsem skupaj za tako imenovane Twitter oziroma Facebook revolucije, dr. Šterbenc opozarja, da vrenja v arabskem svetu ni mogoče dobro razumeti brez poznavanja islamske religije, številnih zgodovinskih ozadij ter ne nazadnje vloge neoliberalne ekonomske agende, ki jo je muslimanskemu svetu vsilil Zahod.
-
Konec še ene soap opere
»Nekaj moraš razumeti glede Libije. Tu živimo v nekakšni soap operi, ki traja že 40 let, in nič se ne bo spremenilo, dokler ne bomo zamenjali režiserja,« je povedal Valid Tumi, mladenič iz Tripolisa, medtem ko je neko popoldne septembra 2009 s svojima prijateljema sedel pred kavarno Al Saraja na osrednjem tripolitanskem Zelenem trgu.
-
»To je bil genocid nad kanadskimi Indijanci«
Leta 1992 je Kevin Annett, duhovnik protestantske Združene cerkve (United Church), prispel v Alberni, majhno mesto na zahodni obali Kanade. Kmalu po prihodu je začel ugotavljati, da ima mesto skrivnostno preteklost, s katero se nikakor ne more pomiriti. Domorodni prebivalci so mu pripovedovali, da so v tamkajšnji šoli z internatom za Indijance, ki jo je vodila Združena cerkev, dolga desetletja umirali otroci.
-
Pogled iz grmovja
Čakalnice na letališčih so praviloma polne ljudi, ki imajo vsak svojo zgodbo in namen potovati kamorkoli že, vendar sta tokrat v Kairu na vkrcanje v letalo za Sudan čakali le dve vrsti potnikov. Eni so bili temnopolti prebivalci Južnega Sudana, ki so leteli domov, da bi bili tam navzoči v zgodovinskem trenutku, to je na referendumu o neodvisnosti, drugi pa smo bili »bledoliki« novinarji, ki smo jim...
