Zarota proti Mileni

Kako ste pomagali Mileni Močivnik?

Postavljali smo žičnate ograje, pesjake, popravljali hišice, čistili, nabavljali hrano, hranili, pomagali pri oskrbi in zdravljenju živali, skratka, trudili smo se, da bi se razmere izboljšale, in delali pravzaprav to, za kar bi morala poskrbeti država. Iz meseca v mesec so bile v zatočišču boljše razmere. O tem obstaja več pisnih poročil, zlasti iz leta 2002. V zadnjem letu sta redno pomagala tudi dva delavca. Iz dneva v dan je bilo več ljudi, ki so pomagali vsak dan. To je tudi bistvo edinega humanitarnega zavetišča za živali, ki ga je po svoji moči oskrbovala civilna družba. Milena pa je desetletje in pol reševala akuten vseslovenski problem pomanjkanja azilov za zapuščene živali.

Glede denarja in Milene mi nekaj ni jasno. Predpostaviva, da en pes poje na dan v povprečju za sto tolarjev hrane. Izračun pokaže, da jih tristo v enem mesecu poje za skoraj milijon tolarjev. Videti je, da je Milena vseeno imela ogromno denarja.

Vsi tovrstni namigi, ki v družbi tako hitro padejo na plodna tla, so v resnici proizvod nepoznavanja osnovnih razmer v zatočišču. K Mileni se je vsak dan dovažalo meso in druga hrana z najrazličnejših koncev: prispevali so jo farme, mesarji, vojašnice, trgovine, restavracije, ribarnice in podobno, ki so hrano raje podarili psom, kot da bi propadla. Vsak teden so k njej vozili kombiji in tovornjaki. Medijsko blatenje pa je v zadnjem času ta dotok močno okrnilo. Veliko hrane je bilo podarjene. Ljudje so ji prinašali vrečke z briketi in konzerve z mesom. Z izkupičkom po našem dobrodelnem koncertu junija 2002 si je končno kupila agregat in je meso lahko shranjevala v tovornjaku hladilniku, tako da je bila oskrba z mesom enostavnejša. Bivalne razmere pri Mileni so bile sicer skromne, vendar je bilo hrane vedno dovolj. Jedli so lahko vsi in ne samo tisti agresivnejši, kot trdijo nekateri. Za to je poskrbela Milena z ločevanjem in razvrščanjem psov po skupinah.

Je res, da živali nikoli niso bile cepljene?

Ni res. Živali so bile cepljene leta 1995, 1996 in 1997, zadnja štiri leta pa smo Vurs prosili za pomoč pri cepljenju, vendar Milena na svoje prošnje nikoli ni dobila odgovora. Za Mileno je finančno breme cepljenja postalo pretežko. V minulih letih ji je pri cepljenjih pomagal tudi veterinar gospod Zaninovič, zato največji delež odgovornosti za to nosi država, ker ni hotela znižati ali odpisati davka na cepivo, niti ni hotela ugoditi prošnji, da bi se strošek odplačeval obročno, še manj prevzeti to breme nase.

Menda Milena ni hotela oddajati psov novim lastnikom.

Da bo Milena težko oddala take pse, je poročal tudi Tierhilfe Sueden, saj so večinoma stari in pohabljeni. Večinoma bi bile take živali na veterinarskih postajah hitro evtanazirane. Pa smo tam. Katera žival je stara in katera žival toliko bolna, da jo je treba usmrtiti? Milena je imela stroga pravila in je oddajala pse le v dobre razmere, po možnosti lastnikom z razmerami, boljšimi od tistih v njenem zavetišču. Veliko psov je imelo slabe izkušnje z otroki, zato jih družinam z otroki raje ni podarjala, s čimer je obvarovala otroke. Ne, z Mileno se ni dalo trgovati. Reševala je pse in jih ni dajala komurkoli. Zakaj pa bi? Zanjo niso bili številke ali predmeti. Reševala jih je sama, bila vsak dan priča grozljivim zgodbam teh ubogih živali, skrbela zanje s svojimi financami (pokojnino) in prispevki posameznikov, ki smo ji po svoji vesti in zmožnostih pomagali v prizadevanjih, da so živali preživele, bile nahranjene, zdravljene ... Državne institucije je niso podpirale v teh prizadevanjih, pošiljali so ji odloke in odločbe, kot bi šlo za rejo psov ali zakonit azil z vsemi bonitetami in financami, kazali s prstom, kaj manjka, nikoli pa pomagali, da bi dobila tisto, kar je manjkalo: elektriko in vodo, hrano, cepivo ... Zaradi visokih stroškov vsega zahtevanega in zaradi številnih administrativnih ovir azil tudi nikoli ni mogel biti legaliziran. In vse grožnje "nelegalnemu azilu", kot so ga poimenovali, so brezpredmetne, saj azila v pravnem smislu nikoli ni bilo, temveč le zatočišče, kjer se je izvajala humanitarna dejavnost.

Se je Milena kdaj pritožila na odločbe in sklepe, ki so ji bili poslani?

Pritožbe na sklepe in odločbe o odvzemu psov so bile oddane v zakonitih rokih osmih dni (prva decembra 2001, druga marca 2002, tretja v začetku oktobra 2002), ni pa bil sprožen pravni spor.

Je Milena res mučila živali, kot trdita Vurs in Tierhilfe Sueden?

Pri Mileni so našle zatočišče in skromen dom zavržene, trpinčene, pohabljene, stare, bolne, predvsem pa breje živali in živali z mladiči. V zatočišču je bilo mogoče vedno videti uboge živali, visoko breje ali izmučene (v zatočišču je bilo 90 odstotkov psic, brejih ali z mladiči, navadno močno shiranih) - vendar ne zaradi Mileninih dejanj, temveč zaradi znanih ali anonimnih okrutnežev. Toda, kakšen paradoks. Trpinčenost želijo izvajalci deložacije in njeni zagovorniki naprtiti oskrbnici zatočišča, ki je reševala, kar se je rešiti dalo. Zato ne morem mimo vprašanja, zakaj in koga je motilo edino humanitarno zavetišče v Sloveniji in po besedah Tierhilfe Sueden (leta 2001) eno najboljših zatočišč za živali v Evropi. Podobnega mnenja je bila tudi ministrova svetovalka gospa Vida Čadonič - Špelič, ko si je marca 2002 ogledala zatočišče in bila nad njim navdušena. Zato je obljubila, da bo naredila vse za legalizacijo. Tu so se živali lahko gibale svobodno, tekale po travnikih, v drugih azilih pa životarijo v tesnih in mokrih betonskih boksih, po večini brez svobode in celo brez dnevne svetlobe, v lastnih fekalijah. Po mesecu pa jih po naši zakonodaji čaka usmrtitev, če se ne najde oskrbnik zanje. Teh je navadno malo, saj nihče ne mara stare ali pohabljene živali.

Ni mi jasno, kako je nastala povezava s Tierhilfe Sueden.

Prav v povedanem tiči tudi jedro spora z organizacijo Tierhilfe Sueden, ki na "nerazvitem Balkanu", kamor očitno po njihovem sodi tudi Slovenija, "rešuje pasjo problematiko" v povezavi z veterinarsko fakulteto z Dunaja (pogodba, 27. oktober 2001) in je želela pri Mileni postaviti svojo veterinarsko ambulanto. Odvažanje psov, zlasti tistih s hibami, v Avstrijo in Nemčijo so z medijsko vojno zavedeni Slovenci pospremili z zadovoljstvom: kot bi se reveži odpeljali v navsezadnje zaslužene toplice. In kot da naši severni sosedje ne bi imeli dovolj svojih zavrženih živali! So pa zagotovo vestnejši pri varovanju njihovih pravic in v boju proti mučenju živali v učne namene. Veterinarske institucije veliko težje dobijo živali za poizkuse. Sumimo, da bi bile naše živali zanimive tudi kot blago za poizkuse veterinarskih fakultet.

V Avstriji in Nemčiji manj znana živalovarstvena organizacija Tierhilfe Sueden je v Sloveniji želela izvajati projekt kastriranja in tukaj naletela na Milenine pomisleke: zakaj naj bi sterilizirali vse psice in še kastrirali pse? Ko so leta 2001 prvič obiskali Mileno, so želeli evtanazirati vse pse starejše od petih let in pohabljene pse. Sama sem se pregovarjala z njimi o tej njihovi "politiki". Naš odbor prav tako sprašuje odgovorne, po katerem zakonu, predpisu, odločbi je to tuje društvo stranka v postopku odvzema živali Mileni Močivnik. Civilna družba želi vedeti, kdo je Tierhilfe Sueden postavil za nadzornika, gospod Kovač ali morda minister But. Kaj je argument za neodvisnost tega avstrijskega društva in njegovih članic, ki so v Sloveniji že več kot leto? Želimo tudi natančna pojasnila o odvozu živali v tujino (živali se še vedno vsak teden transportirajo v Nemčijo), osvetljena iz vseh zornih kotov, prav tako bi radi vedeli, čemu in zakaj.

Kaj se je torej dogajalo 19. oktobra v Dolu pri Borovnici?

Sprva smo le nemo in mirno zrli v početje tostran ograje. Pogled onstran nam ni bil dovoljen, še manj fotografiranje ali kakršnokoli filmanje. Nekomu je le uspelo napraviti nekaj skrivnih posnetkov. Policisti so ovirali filmanje tudi televizijskim ekipam. Le čemu? Na oni strani ograje so se morale dogajati stvari, ki jih naše oči ali katerekoli druge niso smele gledati. Smo pa poslušali krike in tuljenje, ki so več kot zgovorno pričali o dogajanju onstran. Po dogodku je bilo v zatočišču več mlak krvi, na tleh je ostal okrvavljen drog z dlakami, pasje hišice so bile razbite in okrvavljene, ker so se nekatere živali zavlekle vanje, vendar so jih iz njih izvlekli s silo, kar je občasno videla tudi gospa Milena, kadar so ji dovolili vstop v njene prostore. Dve ženski so vklenili v lisice in ju odpeljali na policijsko postajo. Na polju je ostala sama štiriletna hčerka. Vse to v imenu zakonov o zaščiti živali in v imenu reševanja. Pred kom? Očividci najprej nismo mogli verjeti svojim očem in ušesom. In ko nam ni preostalo nič drugega, smo prosili izvajalce in zahtevali, naj ne trpinčijo psov, naj jih pustijo pri miru. Dve lastnici psov sta jokali in obsojali dejanja. To je bil torej naš teror? Ali kot pravi gospod Kovač - "naše oviranje akcije". Je bila zato potrebna četa policistov?

Torej niste ovirali akcije?

Nikakor. Lahko smo le zahtevali in prosili, naj ne mučijo psov.

Kako to, da vaših izjav o tej akciji skoraj ni bilo mogoče zaslediti v medijih?

Medijska blokada je tako rekoč popolna, še v tednih zatem nismo mogli povedati, kaj se je resnično dogajalo v Dolu 19. oktobra. Kratke izjave posameznikov so mediji prenesli skrajšano ali iz konteksta, članki, poslani v dnevno časopisje, ostajajo neobjavljeni. Medtem pa laži dan za dnem še naprej polnijo manipulirane misli bralcev in gledalcev. In polnijo ušesa in pamet ljudi s trditvami o "uspešni akciji" odvzema psov gospe Milene Močivnik, ki naj bi bila psihično motena oseba in nekakšna zbirateljica psov.

Kar se je dogajalo 19. oktobra v Dolu pri Borovnici in v dnevih za tem, je prava farsa in posmeh humanitarnim prizadevanjem v pomoči in skrbi civilne družbe za zavržene in zapuščene živali. Na tej problematiki je svoj oder dobilo maščevanje vrste ljudi, ki so se pojavljali v Dolu s svojimi "zamislimi o reševanju" in jih vsiljevali lastnici iz dneva v dan številnejših zavrženih živali. Spomladi 2002 so se v medijih začele pojavljati zgodbe o hudem mučenju v Dolu pri Borovnici. Milenini inkvizitorji so si izmislili zgodbe, češ da Milena prodaja pse kitajskim restavracijam, skriva živali v straniščno školjko, da odrasli psi v zavetišču žrejo mladiče, da živali poginjajo zaradi bolezni v hudih mukah, o kuhanju psov v loncu, nezdravljenih udih ... Laži prek meja najosnovnejše človeške etike in dobrega okusa! Še zlasti laži tistih, ki niso nikoli obiskali zavetišča. Naj omenim, da so med drugim neznanci ponoči v jeseni 2002 vrgli čez ograjo zatočišča dve razpadli pasji trupli, ki ju je nato Tierhilfe Sueden poslikal in objavil na internetu kot obtožbo Mileninih dejanj. Prav tako so se na internetnih straneh pojavljali izmaličeni psi, ki niso bili Milenini.

Koliko psov je bilo odpeljanih iz Dola? V medijih se pojavljajo zelo različne številke.

Pravih podatkov o številu odvzetih živali ni, prebiramo in poslušamo o številkah 237, 272 in 322. Gre za lažne podatke ali zopet za nevestnost državnega organa, ki ne ve niti natančnega števila odvzetih živali. In kot kaže, posvojiteljem ne vedo povedati niti, ali so bile cepljene ali ne, ali so bile sterilizirane ali ne.

Menda so bili Milenini psi v Sloveniji prvi čipirani.

Res je. Milenini psi so bili čipirani prvi v Sloveniji. Psi so dobili pod kožo mikročipe, ki jih je moč odčitavati, pse kontrolirati ... Seveda, najprej se je treba naučiti na živalih ... Gospa Milena je popustila zaradi pritiskov in "miru". Čipiranje in prvo učenje je bilo izpeljano spomladi 2002. Tujki v telesu niso mačji kašelj. Telo se upira, poskuša izvreči tujek, podobno kot na primer trn; čip lahko potuje po telesu ... Odpornost telesa se zmanjša, možnost izbruha različnih bolezni se veča.

Kakšno je bilo zdravstveno stanje živali ob odvzemu?

Avgusta je Tierhilfe Sueden napisal zadnje poročilo o stanju v zatočišču, v katerem navaja, da so živali dobro hranjene in oskrbovane in da se razmere v zatočišču še iz dneva v dan izboljšujejo. Na tiskovni konferenci v Dolu septembra 2002 je bila dana veterinarska ocena z navedbo, da so živali tudi veterinarsko zadovoljivo oskrbovane in zdravljene. Nekaj mesecev je namreč v Dolu že delovala slovenska veterinarska služba.

Pri tristotih psih jih je bilo nekaj z alergijo, to je pri hranjenju z briketi pogost pojav, nekaj s starimi ranami in praskami, kar je iz že povedanega razumljivo, saj je gospa Milena sprejemala poškodovane pse, nadalje nekaj psov z vnetimi očmi in ušesi, kar je tudi pogost starostni pojav ali pojav zaradi slabšega imunskega sistema psov, preden so prišli k Mileni. Milena je reševala živali najhujšega, podhranjenosti in hudih ran, tudi takih, ki so nastale pri trčenju z avtomobili in avtobusi, po čemer so živali obležale ob cesti, z mikroskopom pa glivic ni iskala. Poleg tega tudi te nadloge minejo, ko minejo stresi in šoki ter podhranjenost. Pri neki psički naj bi bili našli notranje vnetje, dve psički sta skotili ... Vse navedeno kaže, glede na številnost živali iz zatočišča, na zelo majhno problematičnost. Še posebej, ker je Milena sprejemala v zatočišče predvsem bolne in podhranjene živali. Po načelu "rekla - kazala" pa so bili naenkrat vsi psi bolni in garjavi, z vnetimi očmi in ušesi ... Od pomladi 2002 je v zatočišču deloval tudi veterinar gospod Frantar iz klinike za kirurgijo in male živali veterinarske fakultete v Ljubljani, nekatere poškodbe pa je - tako kot že leta poprej - oskrbovala veterinarka gospa Zlata Čop iz Lesc. Oba sta pripravila poročilo o zadovoljivi veterinarski oskrbi.

Menda so že prvi teden po odvzemu začeli oddajati pse v Lahovem. Torej so bili zdravi?

Teden po akciji so živali v Lahovem oddajali novim lastnikom (menda kar 80 prvi teden) kot zdrave in neproblematične, šele po tednu dni so opravili tako imenovano triažo za zagotavljanje ustreznega zdravstvenega stanja preostalih odvzetih živali. Vsakovrstna nadaljnja poročila pa so prav tako vprašljiva, saj pripadniki civilne družbe nimamo možnosti nadzora in vpogleda. Pospešeno oddajanje psov kamorkoli se nadaljuje. Vsaj četrtino psov so rešili Milenini prijatelji. Zagotovo pa bi lahko s financami, ki so bile potrebne za izvedbo odvzema, več kot uredili zatočišče in mu dali, kar mu manjka - predvsem elektriko in tekočo vodo. Milena, Slovenka leta 2000, priznanje ji je izročil gospod Milan Kučan, je bila zaradi šoka teden pozneje hospitalizirana. Očividci pa smo izgubili vero v pravno in varno državo.

Kakšno vlogo ima v tej bitki Helsinški monitor?

V to bitko za human odnos do živali se je vključil tudi Helsinški monitor Slovenije - združenje za človekove pravice, ki je bilo priča podobnemu pokolu leta 1999 v romskih naseljih na Dolenjskem, kjer je Vurs izpeljal pokol več kot dvesto romskih psov; ti so bili pobiti in evtanazirani v rokah jokajočih romskih otrok. Helsinški monitor je obvestil mednarodno javnost o tem dogajanju in te dni sprejema visoke uradnike Združenih narodov.

Omenili ste že ovadbe. Proti komu so bile vložene in zakaj?

Kazenske ovadbe so bile podane zoper storilce omenjene akcije (zoper direktorja Vursa Zorana Kovača in inšpektorico Anito Kermavnar), zoper zavajajoče in nekorektne medijske poročevalce, zoper Tierhilfe Sueden, zoper psihiatra Mirka Poliča zaradi neodgovornih izjav, zoper ljubljansko društvo za zaščito živali in trboveljsko društvo proti mučenju živali, dopolnjuje se seznam z ovadbami časopisnih novinarjev, ki so kljub opozorilom raznašali govorice in nekorektno poročali. To problematiko proučuje in zagovarja odvetniška pisarna Čeferin, ki je ponudila brezplačno pomoč.

Mediji so trdili, da Koordinacijski odbor in Zveza društev proti mučenju živali Slovenije nista upravičena do nobene dokumentacije in poročil, niti jih nimata pravice zahtevati, še zlasti, ker nista stranki v postopku.

Naš odbor meni takole: direktor Vursa Zoran Kovač bo moral slovenski javnosti pojasniti, kako lahko njegova ozkost pri obravnavi, kdo sme imeti vpogled v postopke državnih organov, onemogoča civilni družbi opravljati njene naloge: bdeti nad samovoljo oblasti. In seveda, kako je to povezano s 6. členom zakona o državni upravi, po katerem je "uprava dolžna zagotavljati javnost svojega dela". Mnogi v odboru smo bili botri in tudi lastniki nekaterih živali in s tem stranka v postopku. Prispevali smo finančna sredstva za oskrbo in cepljenje živali. Torej nas vpogled v dokumentacijo ne bi smel skrbeti. Pa tudi o akciji odvzema psov bi morali biti obveščeni vsi mi.

Po drugi strani je Zoran Kovač neverjetno širok v obravnavi, kdo je stranka v postopku. Spomnimo naj na aktivno sodelovanje nemško-avstrijskega društva Tierhilfe Sueden. Na tem mestu sprašujemo, po katerem zakonu, predpisu, odločbi je to tuje društvo stranka v postopku odvzema živali Mileni Močivnik.