Linč Milene Močivnik

Že od malega je bila Milena Močivnik čudna. Ko je bila še otrok, je imela v kleti hiše, kjer je stanovala, ambulanto za najdene in pohabljene živali. Že pri šestih letih je vedela, kako je treba naravnati in poviti zlomljeno kost ali namestiti izpahnjen sklep. Pri ljudeh je na začetku praviloma požela odobravanje, bila je tista drugačna, ki nam nič ne more, ko so se je nekako navadili, pa je postala zoprno moteča. Milena je z oskrbo živali, ki so jih normalni ljudje zavrgli, utelešala družbeno slabo vest in drugič, to je počela s takšno zagrizenostjo, celo samožrtvovanjem, da je bilo to spet težko požreti.

Ključna analiza

Milena se je javnosti zgodila 13. avgusta 1993, ko so Slovenske novice objavile reportažo, v kateri ni manjkalo sočutja v slogu: *Danes se njene hlače svetijo od oguljenosti in umazanije. Gospodarica, ki s toni glasu umirja pse, se ne rokuje več. Pri vsem delu v azilu se čez dan nima časa umiti, zato nastavi zapestje. Ko dobiva goste, da na klop karton. Njeni stoli, klopi, okna, mize in vse, kar ima, so tudi last njenih družinskih članov, ki ne razumejo trapastih človekovih higienskih navad.* Podobno navdušenje je izžarevalo iz številnih kasnejših člankov, objavljenih v večini slovenskih časopisov. Javnost je bila očarana. Posebej goreče se je 31. avgusta istega leta v Janinih pismih bralcev oglasil Roman Turnšek iz Društva proti mučenju živali Trbovlje (DPMŽ Trbovlje): *Srečni vsi (mi), da so med nami še ljudje, kot so ga. Močivnik ... Ljudje, ki so vest človeške vesti - tudi tistih posameznikov, ki je nimajo. Sijoče zvezde v črni temi že davno pozabljenih, zavrženih in izgubljenih človeških vrednot.* Turnšek se je oglasil tudi v Delu 19. januarja 1994, ko je Jana dan prej objavila, da je drugo mesto na izboru Slovenke leta 1993 pripadlo Mileni Močivnik. *Menimo, da je Milenina uvrstitev več kot trdo zaslužena. Toda Milena sama pravi, da ji kljub temu ne pomeni vsega. Prvič zato ne, ker ona tistega, kar dela, ne dela za nagrade in priznanja, ampak iz ljubezni do zavrženih in zapuščenih živali. Drugič pa zato, ker ni časa za razmišljanje o tem. Ni zabava ali hobi skrbeti za in hraniti sto ali sto petdeset živali. Jaz ji verjamem. Pa ne samo na besedo ali zato, ker jo pač poznam, ampak predvsem zaradi dejanj in dobrega srca,* je pisal ves navdušen. Slavo je Mileni pela tudi znana astrologinja Meta Malus: *Hvala bogu, da so na tem svetu še ljudje, ki so pripravljeni žrtvovati še toliko več, kot to počne gospa Milena Močivnik!* (Nedeljski dnevnik, 28. november 1993) in še: *Tudi Maksa, lepega ovčjaka, so vrgli iz drvečega avtomobila. Naslednji voznik ga je povozil, našla pa ga je Milena Močivnik. Dala ga je operirati, ker je imel poškodovano hrbtenico. Ker grem večkrat k njej na Visoko, sem Maksa takoj opazila in ga vsakič ujčkala v naročju.* (Jana, 9. avgust 1994). Skratka, eno samo opevanje - in Milena je bila takrat zelo pod drobnogledom.

Potem pa prvo presenečenje. V Dnevniku je bilo 9. junija 1994 objavljeno pismo Društva proti mučenju živali Ljubljana (DPMŽ Ljubljana) - to društvo se danes imenuje Društvo za zaščito živali Ljubljana. V pismu sta glavna akterja DPMŽ Ljubljana Matjaž Urleb in Mateja Lindič prekinitev sodelovanja z Mileno Močivnik pojasnila z: *... gospa Močivnik ni hotela oddajati psov, kljub večkratnim obiskom zainteresiranih ...* Pustimo ob strani, da je imela Milena tisoč in en razlog za dober premislek, preden je komu oddala kakšno žival, in se raje usmerimo v to, za kakšno sodelovanje je šlo. Temeljilo je predvsem na zbiranju prostovoljnih denarnih prispevkov. Milena je namreč vedno le reševala uboge pse. Iz tega ni naredila podjetja, do takrat ni registrirala nobenega žiroračuna, torej ni mogla zbirati denarnih sredstev. Ko je postala priljubljena, so ji DPMŽ Ljubljana in še nekateri ponudili pomoč: zbiranje prostovoljnih prispevkov. Milena je kmalu ugotovila, da se denar zatika, zato se je, neposredna, kot je, zahvalila za sodelovanje. Takrat je bil eden najglasnejših Mileninih zaščitnikov Turnšek, ki je pri njej tudi delal: *Drži, da živali so in še vedno prihajajo v azil hitreje, kot pa iz njega odhajajo. Kljub temu pa ni res, da jih nismo hoteli oddajati nikomur. Oddajali smo jih po lastni presoji v dobre roke, saj so drugače ves trud, stroški in čas zaman.* (Dnevnik, 5. julij 1994).

Poleg DPMŽ Ljubljana je denar za Mileno zbiralo tudi Društvo za varstvo živali Brin, ki sta ga ustanovili Meta Malus in podjetnica Jana Turk. Tudi njima se je Milena kmalu, avgusta 1994, zahvalila za sodelovanje, to pa je bila verjetno njena najusodnejša poteza. Že 11. septembra 1994 ob novici, da je Milena v Bistri kupila hišo, v Nedeljskem dnevniku, torej v časopisu, v katerem je Meta Malus prej vseskozi opevala Mileno, preberemo članek Matjaža Kranjca in Toneta Janežiča Psi lajajo, karavana pa se prepira naprej, v katerem med drugim pišeta: *Po bližnjih gostilnah menda že govorijo, da tam ne bo samo pasje ljubezni, ampak tudi kupljiva - navsezadnje pod novo streho res lahko zraste marsikaj, ko tja napeljejo vodovod in elektriko.* Namigi so bili jasni: Milena pripravlja bordel in trgovino z mamili. Če komu to ni kapnilo, je bil Nedeljec nekaj mesecev kasneje konkretnejši: *Pogoji za gojenje eksotičnih rožic, med drugim indijske konoplje, so bili pri Močivnikovi v Bukovžlaku idealni. * Kasneje, v Republiki (25. junij 1995), pa je bila sama Meta Malus zelo neposredna: *Lahko vam zagotovim, da se mi od hudega ježijo lasje, kadar nanese pogovor na magičnost Mileninega imena.*

Milena Močivnik je tako morala že jeseni 1994 na podlagi inšpekcijske odločbe izprazniti posest na Visokem in skupaj s psi se je začasno naselila v zapuščeni vojašnici v okolici Celja. Medtem ko je praznila posest, so ji nekaj psov postrelili. V Večeru (22. oktober 1994) smo prebrali razlago za diskreditacijo Milene Močivnik, in sicer: *Roman Turnšek je prepričan, da je bilo sodelovanja med Mileno Močivnik in omenjenimi društvi konec v trenutku, ko so dobičkarske ambicije Mete Malus, Jane Turk in Matjaža Urleba trčile ob Milenino doslednost in moralnost.* Te trditve ni kasneje nihče demantiral. Turnšek pa je tri dni prej (19. oktobra 1994) v 7D napisal hvalospev Mileni v slogu *Mileno Močivnik smo imenovali za častno članico*, potem *prek nas edino pridete v stik z Mileno Močivnik* in podobno.

Potem pa novo presenečenje: Turnšek je na tiskovni konferenci 25. oktobra medije obvestil, da je njegovega sodelovanja z Mileno Močivnik nepreklicno in za vedno konec. Le kaj se je zgodilo v teh šestih dneh, da je nastal takšen preobrat? Nič takšnega, Milena je le obvestila javnost, da je pri Ljudski banki Celje registrirala namensko hranilno knjižico. Torej nič več posrednika med darovalci in Mileno. To je bilo za Turnška, ki je, na računu DPMŽ Trbovlje zbiral denar za Milenine živali, očitno preveč. Sam je priznal: *Saj smo na našem žiroračunu zbrali ogromno sredstev za azil. Ljudje so se nas navadili in nam zaupali.* (Delo, 8. december 1994).

Prikrajšani Turnšek, ki je še nekaj mesecev po prekinitvi sodelovanja z Mileno zbiral denar pod geslom *Za žalostne oči z Visokega*, je postal gromoglasen: *Ni hotela oddajati psov, nihče ni bil dovolj dober, da bi ga dobil.* To je v nasprotju s prej navedeno izjavo iz Dnevnika (5. julij 1994), ko je Mileno branil pred DPMŽ Ljubljana, in dalje: *Močivnikova ni bila nikoli sposobna sama skrbeti za te živali, prav tako ni nikdar, razen v svojo osebno korist, znala z denarjem.* (Delo, 8. december 1994), s čimer opravičuje svojo vlogo, potem *Močivnikova ni nikdar imela uradno registriranega azila z dovoljenjem, pač pa umazano in zanemarjeno mučilnico* (Delo. 12. januar 1995). Letošnjega novembra je za Studio City celo izjavil, da Mileni ni dajal denarja, ker mu ona ni izstavljala računov. Milenino ime in njene živali je izkoristil za zbiranje denarja - in zbral ga je, kot pravi sam, ogromno. In, pazite, letos je Večer (4. september) objavil Turnškovo izjavo, da je njegovo društvo nehalo delovati že pred letom, kljub temu pa še dandanašnji javno novači za dobrodelna nakazila na tekoči račun (npr. Gloss, december 2002).

Meta Malus, Jana Turk, Matjaž Urleb, Mateja Lindič in Roman Turnšek so postali zagrizeni borci proti Mileni. Na novinarskih mizah v različnih časopisnih uredništvih so se od časa do časa znašle debele ovojnice z najrazličnejšim gradivom. Posebej tragično novinarsko vlogo je ob tem odigrala Alma Lorenz. Ob selitvi Milene Močivnik v Bistro je 29. maja 1995 v Slovenskih novicah pisala: *Pri vsej že predolgo trajajoči kolobociji namreč ne razumem dveh reči. Prva je pravzaprav bolj vprašanje, na katerega ne najdem odgovora, in sicer - kakšen narod smo Slovenci, da se s tako silovitostjo vselej in povsod upiramo ureditvi azila za zavržene živali? Saj vendar imamo človeka, ki bi ga lahko vodil - Mileno Močivnik. V preteklosti je ničkolikokrat dokazala svoje veliko srce za živali, pri čemer ji ni bilo žal niti od lastnih ust odtrganih grižljajev.* Že po štirih dneh (2. junija) pa je priznala napako in se bralcem opravičila: *Ko sem prejšnji teden pisala o pasjem azilu Milene Močivnik v Bistri pri Vrhniki, sem ga očitno polomila ... Takšno zbirališče psov je najprej mučenje živali v najžlahtnejši obliki, po drugi plati pa nevarnost za okolico. V tem primeru je vsekakor veliko bolj plemenito psom nakloniti hitro smrt, kot jim omogočati tako življenje še naprej.* Pomislili bi, da si je v teh štirih dneh podrobneje ogledala Milenino zavetišče, saj je izkustvena informacija edina prava, in je na tej podlagi pač prišla do drugačnih sklepov. Vendar sama pravi: *Res sem si ogledala pasjo kmetijo Milene Močivnik, ko je bila še na Visokem, pa še to bolj od daleč.* Nato nam končno razkrije vzroke svojega razsvetljenja: *Toda po zapisu prejšnji teden se je na moji mizi znašel debel šop časopisnih izrezkov o kalvariji psov Milene Močivnik, telefonirali so mi številni ljubitelji živali.* Zato je na koncu jasno in preroško ugotovila: *Naj oblasti vendar ukrepajo in enkrat za vselej naredijo konec. Brez milosti.* To se je 19. oktobra letos tudi zgodilo.

Odvzem psov

Higieniki, ki jih je poslal Vurs, so zjutraj prišli na posest, z zankami in drugim orodjem lovili pse, jih zmetali na tovornjake in odpeljali. Psi, ki so bili v zavetišču selekcionirani, družabni skupaj, asocialni posebej, agresivni izolirani v posebnih ogradah, plašni v ogradah z grmovjem, ločeni goneči se samci in samice ... vse to je bilo pomešano in vrženo na isti tovornjak. Pri odvzemu psov je sodelovalo tudi avstrijsko-nemško društvo za zaščito živali Tierhilfe S*den. Predstavniki tega društva so ob prvih obiskih Mileninega zavetišča trdili, da gre za odličen azil, enega najboljših v Evropi. Potem pa so se zaradi različnih veterinarskih doktrin sprli z Mileno. Čeprav jim je Milena prej že dvakrat popustila: prvič, da so psom pod kožo vstavili čipe, in drugič, da so sterilizirali samice. Ko so hoteli kastrirati še samce, pa se jim je Milena uprla.

Milena ima sedaj še teden dni časa, da odstrani vse dokaze o obstoju zavetišča. Kje je sedaj tista elita, ki je Slovenki leta 2000 tako iz srca čestitala in jo slavila. Zaradi slave je bilo na njeno posest zavrženih še toliko več živali, danes, ko resnično potrebuje podporo, pa je ostala sama. Čeprav nam je jasno, zakaj so se različna društva obrnila proti Mileni, pa je še vedno nerešeno vprašanje, kaj ima od vsega tega Vurs. Zakaj je bila zanj tako zelo moteča Milenina nekooperativnost? Za kakšne veterinarske posle je šlo? Morda se odgovor skriva v informacijah, ki jih dobiva Zveza društev za zaščito živali, da pse že odvažajo v Avstrijo in Nemčijo, pripravlja pa se tudi transport na Češko. Vsekakor bo Vursu težko dokazati karkoli. Direktor Zoran Kovač se vedno izkaže kot rešitelj: enkrat rešuje živali pred Mileninim mučenjem, drugič rešuje Slovence pred zastrupljenim mlekom ... Prepričan sem, da to drugo počne po enakih načelih in z enakimi metodami kot ono prvo. Tako kot nikdar ne bomo izvedeli, kaj se je po 19. oktobru dogajalo s psi Milene Močivnik, tudi ne bomo izvedeli, kakšna je resnica o mleku.