Michael Moore

Michaela rodijo 23. aprila 1954 v mestecu Flint, ki leži v zvezni državi Michigan, na ameriškem srednjem zahodu. Njegov oče - tako kot mnogi Flintčani - tezgari za tekočim trakom avtomobilske tvrdke General Motors. Michael mladost preživi v proletarskem Flintu in njegovo odraščanje se ne razlikuje od odraščanja drugih proletarskih otrok s srednjega zahoda - v nedeljo hodi k maši ter se mojstri v skavtskih prvinah, zlasti v streljanju, kar počne tako zavzeto in navdušeno, da kmalu postane celo prvak v streljanju. Vsak dan v Flintu se mu zdi lep. Toda ko kot najstnik stoji v proletarski dolini, med malimi ljudmi, se mu zlagoma zazdi, da je zgoraj, na hribu, vse narobe. In res, pri šestnajstih se prelevi v aktivista - na nekem lokalnem tekmovanju nastopi s protestnim govorom, v katerem razsuje elitni Elks Club, ki še vedno sprejema le belce, kar mu prinese nagrado in klic s TV mreže PBS.

Nič usodnega, le zanima jih, kdo je ta fant, ki so mu tako všeč radikalni, angažirani duhovniki, kakršna sta brata Berrigan, da nekaj časa celo koketira s semeniščem. Kmalu si premisli. Med Bogom in politiko izbere politiko, kar je modra odločitev - leta 1972 namreč postane član šolskega sveta. In to ni mala stvar.

Vpiše se na faks (University of Michigan), toda po enem letu mu je vsega dovolj. Priložnost vidi v žurnalizmu, zato ureja Flint Voice in kasneje Michigan Voice. Leta minevajo, bolj ali manj nespektakularno. V osemdesetih začne iskati boljše partije in večje zgodbe, kar ga leta 1986 pripelje v San Francisco, k sloviti, razkrivaški, levo orientirani reviji Mother Jones, kjer postane kolumnist in urednik. Njegov mandat pa je sila kratek - že po štirih mesecih ga namreč odpustijo. Michael pravi, da gre za kreativna nesoglasja in politične razlike - jonesovci pravijo, da se Michael obnaša skrajno neprofesionalno, da vse počne zelo približno, da je preveč sumničav in da zamuja roke. Da sodbe ne bi prepuščal ulici, vloži tožbo, ki mu prinese 58.000 dolarjev. Ker pa se mu zdi, da bi bilo ta denar pametno kam vložiti, sklene, da bo posnel film, magari dokumentarec. Slike vidijo in povejo več kot besede. Da nima filmske izobrazbe in da ni še nikoli ničesar režiral, ga ne moti. Budžet krpa na vse mogoče in nemogoče načine, tudi tako, da v svoji hiši fura bingo. In leta 1988 končno posname svoj prvi epos - dokumentarec Roger & Me, ki je na prestižnem festivalu v Tellurideu sprejet z takim navdušenjem, da takoj dobi distributerja, pride v kino in postane orjaški hit. Noben nekoncertni dokumentarec ni bil v Ameriki še tak hit.

Michael v dokumentarcu Roger & Me lovi Rogerja Smitha, izmuzljivega direktorja korporacije General Motors - lovi ga povsod, po celi Ameriki, v pisarni, v yacht clubu, v telovadnici, na skupščini delničarjev. Kamor gre Roger, gre tudi populistični Me.

In Michael se na skupščini zrine celo pred mikrofon, a mu ga Rogerjevi stražarji v zadnjem trenutku ugasnejo. Na vsak način ga hoče dobiti pred kamero - in mu pokvariti dan. Kar počne gverilsko in brez sramu, toda duhovito, zabavno in predvsem ne brez razloga - General Motors je namreč v osemdesetih v Flintu odpustil več kot 30.000 delavcev, svoj obrat pa preselil v kraje s cenejšo delovno silo, s čimer je Flint, srečno, varno, mitsko in ponosno industrijsko mesto, v katerem je vedno sijalo sonce, spremenil v wasteland. Ljudje so ostali brezposelni, izgubili so domove, kriminal je drastično poskočil, mesto so okupirale podgane - in Michael skuša Rogerja, grobarja srednjega razreda, ki zelo rad citira Dickensovo Božično pravljico, prepričati, da bi obiskal ljudi, ki jih je uničil, in mesto, ki ga je revija Money razglasila za "najslabše mesto za življenje". Nič ni iz tega. Roger se noče in noče soočiti z opustošenjem, ki ga pušča za sabo. Roger & Me, napol politični happening in napol filmska bomba, je reportaža o brezdušnosti korporacij in "nove ekonomije", esej o Reaganovi Ameriki in komedija o ameriškem snu - obupani Flintčani hočejo svoje mesto, prvo žrtev globalizacije, preleviti v turistično atrakcijo, zato si omislijo AutoWorld, svojo verzijo Disney Worlda. Michaelu prvenec, pri katerem kot eden izmed štirih snemalcev sodeluje tudi Kevin Rafferty, Bushev bližnji sorodnik, prinese slavo in kopico nagrad. Mnogi kritiki rečejo: To je dokumentarec leta! Nekateri rečejo celo: To je film leta! Toda Roger & Me za Oskarja ni nominiran, med drugim tudi zato, ker se nekaterim članom Akademije zdi "preveč režiran". Michael se zelo trudi, da Amerika ne bi pozabila Flinta, zato posname celo polurno nadaljevanje, Pets or Meat (1992) - dokumentarec o tem, kako je njegov dokumentarec Roger & Me vplival na Flint.

Da pa ne bi ostal le kronist Flinta, leta 1994 spočne TV serijo TV nacija (TV Nation), komično, satirično, burleskno alternativo TV dnevniku, v kateri iz tedna v teden namaka establišment, korporacije, družbeno elito, politično desnico, O.J. Simpsona, KKK in druge ameriške nezgode.

Mreža NBC jo vrti poleti, toda v udarnem terminu - v torkih ob osmih zvečer. Michael v eni epizodi sklene, da se bo objel z vsemi ameriškimi guvernerji (in potem jih čaka v zasedi), v drugi najde ameriško mesto brez kriminala (z vrati je ločeno od sveta), v tretji lansira piščance, ki naj bi obračunali s korporativnim kriminalom, v spet drugi direktorja firme, ki izdeluje avtomobilske alarmne sisteme, zjutraj zbudi s trumo avtomobilskih alarmov, v neki drugi ku-kluks-klanovcem rola viže o strpnosti, v spet drugi išče "mini kondom", v neki drugi se sprašuje, če zna direktor Phillipa Morrisa zrolati cigareto, in tako dalje. Ko mu NBC "poročila" zaradi "prenizkih ratingov" umakne, se vrnejo na mreži Fox. Kljub temu ne trajajo prav dolgo, pa četudi dobijo ugledno TV nagrado Emmy ("najboljša informativna serija"), množico fanov in himne TV kritikov. Michael o tem svojem kultnem showu kasneje napiše knjigo (Adventures in a TV Nation, 1998). Tistim, ki mu očitajo, da navija za demokrate, pojasni, da je zelen.

Daleč od kulta pa tisti čas ostane Kanadska slanina (Canadian Bacon, 1995), njegov prvi in edini igrani film, satira, v kateri ameriški predsednik po koncu hladne vojne ostane brez sovražnika - in ker Rusi niso več za stvar, hladno vojno napove Kanadi.

Pred volitvami si hoče pač dvigniti ratinge. Toda film, ki zbada tako Kanado (nacionalizirano zdravstvo, obsedenost z mestno čistočo, pretirana prijaznost, dvojezična policija) kot Ameriko (armagedonska desnica, vojaško-industrijski kompleks, oportunistični mediji), več kot leto ostane na hladnem, ko pa ga vendar pomočijo v kino, pogori in izgine brez sledu. Michael pravi, da ga je distributer namerno potopil, ker da je za h'woodski okus preveč liberalen. Neuspeh ga prisili, da se vrne h koreninam - nazaj v Flint. Leta 1997 namreč dokumentarcu Roger & Me napiše neke sorte nadaljevanje - knjigo Zmanjšaj to! (Downsize This!), v kateri spet sarkastično napade nenasitne korporacije, ki kljub mastnim davčnim olajšavam odpuščajo delavce, svoje obrate pa selijo v Tretji svet, recimo v Mehiko in Indonezijo, kjer potem zlorabljajo poceni delovno silo, tudi otroke. S knjigo krene na masivno promocijsko turnejo (45 mest!), vse to - intervjuje, talk showe, podpisovanje itd. - pa tudi posname, tako da še isto leto v kino pride dokumentarec Veliki (The Big One), ki simultano prikazuje oboje, njegovo promocijsko odisejado in njegov lov na "downsizerje", korporacije, ki odpuščajo delavce in ki kljub bajnim profitom zapirajo obrate ter jih selijo iz Amerike. Rogerja Smitha, direktorja General Motorsa, sicer nadomešča Phil Knight, direktor Nikea, ki celo pristane na intervju, toda zvezdnik tega dokumentarca je definitivno Me-Michael, obdan s telesnimi stražarji, napol Seinfeld, napol Mark Twain, ki čaka na svoj veliki hit. Veliki ni ravno The Big One.

V čakanju na hit se vrne k TV formatu - v seriji Strašna resnica (The Awful Truth, 1999-2000), kolekciji satiričnih, anekdotičnih, moralističnih vinjet, zelo podobni TV naciji, si privošči vse običajne osumljence, predvsem kakopak korporacije in desnico: "piščance" pošlje nad firmo, ki onesnažuje okolje, "čarovnice" nad politične grešnike, "pogrebce" nad zavarovalnico, ki nekemu bolniku noče plačati operacije, v kvizu sooči bogataše in delavce, izračuna odstotek Američanov, ki menijo, da bodo mamila ostala prepovedana, "ker bi si jih morali policaji sicer sami kupiti", in seveda, bejbi, ki je Lindo Tripp pregovorila, da je snemala svoje zaupne pogovore z Monico Lewinsky, pred stanovanje skrivaj nastavi webcame, da bi tudi na lastni koži izkusila, kako neprijetno je vdiranje v zasebnost. Ta domislica je velik hit, ne pa tudi serija, ki jo vpelje replika "Na začetku je bila svoboda tiska" in ki jo po dveh sezonah ukinejo, pa četudi dobi nagrado Hugha Hefnerja ("za uveljavljanje prvega amandmaja v umetnosti in zabavi"). Michael se leta 2000 priključi predvolilni kampanji Ralpha Naderja, predsedniškega kandidata zelenih.

Ko v Belo hišo pride Bush, se Michael tega tako razveseli, da napiše zabavno protibushevsko knjigo Neumni beli možje (Stupid White Men), ki naj bi izšla 2. oktobra 2001, toda po 11. septembru Bushevi ratingi in patriotizem tako poskočijo, da založba HarperCollins, posest Ruperta Murdocha, z izidom zavlačuje. Šele protest knjižničarjem, ki v tem vidijo cenzuro, založbo prisili, da knjigo na začetku leta 2002 vendarle izda.

Michael Busha razglasi za "pijanca, tatu, potencialnega zapornika, dezerterja in mevžo", ki je Ameriko spremenil v "nacijo idiotov" - in predloži trumo dokazov.

Knjiga, ki je večina velikih medijev ne recenzira, dobesedno eksplodira, tako da postane največji non-fiction bestseller leta 2002. Michael krene na gverilsko promocijsko turnejo, ki povzroči prometne zastoje, na netu pa se pojavi celo peticija, ki ga poziva, da naj leta 2004 kandidira za ameriškega predsednika. Michael Moore, omarasti, neobriti medvedek Bu z bejzbolsko kapo, "Noam Chomsky za otroke", postane energetski napitek levice in multimedijski simbol upora proti Bushu. Ne le v Ameriki, ampak tudi v Evropi.

Da pa bi železo ostalo vroče, knjigi takoj posname nadaljevanje - dokumentarec Bovling za Columbine (Bowling for Columbine, 2002), v katerem na tragikomičen način razkrije skrivnost ameriške obsedenosti z orožjem in nasiljem.

Ključ je strah: bolj ko so Američani prestrašeni, bolj se oborožujejo - in bolj ko se oborožujejo, bolj so prestrašeni. Strah nosi puško - iluzijo, da šele nasilje jamči varnost, kakopak najbolje izkorišča prav Bush, toda ameriško nasilje v tujini poraja nasilje v sami Ameriki.

Bovling postane prava senzacija in orjaški hit - najbolj gledan doku vseh časov (21 milijonov dolarjev v Ameriki + 10 milijonov v tujini), dobi pa tudi Oskarja. Michael povzroči pravi vihar desnega ogorčenja, ko v zahvalnem govoru - sredi iraške vojne - krikne: "Sram naj vas bo, gospod Bush! Sram naj vas bo!"

Leta 2003 objavi knjigo Stari, kje je moja dežela? (Dude, Where's My Country?), še en bestseller, v katerem polemično popiše, kako je tolpa neokonzervativcev z vojami, patriotsko zakonodajo, zastraševanjem in korporativnim kriminalom ugrabila Ameriko in kako je družina Bush poslovno zlizana s Savdsko Arabijo in družino bin Laden.

Na začetku leta 2004 vse preseneti, ko podpre predsedniško kandidaturo generala Wesleyja Clarka, bušije pa šokira, ko Busha razglasi za "dezerterja". Za pravi protibushevski tsunami pa poskrbi z dokumentarcem Fahrenheit 9/11, ilustracijo knjige Stari, kje je moja dežela? (bin Bush vs. USA-ma), ki mu prinese Zlato palmo in rekordne ovacije, a obenem tudi spor s studiem Disney, ki ga noče distribuirati. Vname se medijska vojna, desnica nori, kar pa ne pomaga - 25. junija pride film v ameriške dvorane in že prvi vikend pridela za dokumentarec rekordnih 22 milijonov dolarjev. V treh dneh ga vidi 3 milijone Američanov. Michael je najboljši poti, da zruši Busha.

Projekcija: Bush izgubi volitve in Michael se vrne v Flint, kamor preselijo tudi goro Rushmore, da bi lahko sproti nadzoroval klesanje svojega obraza. Toda šit - ponovno štetje glasov pokaže, da je zmagal Bush, kar je lepa priložnost, da Michael ponatisne vse svoje knjige in reprizira vse svoje dokumentarce.