Precej truda za zadovoljstvo

Na septembrsko soboto so v Domžalah pripravili Wheels Manio, kar bi si površen opazovalec plakatov (ki so mamili oboževalce pleha na dveh ali štirih kolesih) lahko razložil kot shod s kakšno dirko ali demo ameriških vozil, s kakršnimi na satelitskih programih demonstrirajo vožnje superterencev po grobiščih starih avtomobilov. Pogled na off in on track program pa je komu, ki vsaj bežno pozna ameriško ikonografijo prejšnjega stoletja, hitro ponudil številne redkosti, med katerimi sta prevladovala parkirišče variacij na temo ameriški vozni park in parada rockabillyjev izpod Alp.

Večino obojega lahko preprosto spravimo v časovni predal petdesetih let, pri čemer sočasno ob to ne moremo postavljati takratne evropske kulture ali filozofije. Rockabilly, življenjski slog z imidžem ter glasbo takratnih generacij, so Američani oponašali že, ko sta Elvis Presley in Johnny Burnette snemala prve singlice, prvemu pravemu angleškemu revival valu pa se je reklo teddy. Vlekel se je že od začetka šestdesetih let, razcvetel se je v sedemdesetih, ko je namesto postanih usnjenih jaken ter zavihanih kavbojk prinesel predolge sakoje in čeveljce creepers z gumijastim podplatom, katerega debelina variira med 2 in 8 centimetri. Kopice novih izvajalcev in oboževalcev so od takrat na svetovnem zemljevidu postavile številne sloge in točke, na katerih se dogajajo shodi s catsi iz bližine in daljine. Tale domžalski je bil prvi nalet preteklosti v tej obliki, saj rockabilly pri nas nikoli ni bil niti približno tako priljubljen kot druga mladostniška subkulturna gibanja.

Vendarle pa se je nekako po začetku devetdesetih let oblikovala kritična masa nekaj deset privržencev, med katerimi za najstarejšega razglašajo Bežigrajčana Sandija. "V imidžu sem 17 let, ves čas sem v tem." Drugače dela kot delavec in pravi, da se je z leti malce umiril. "Zdaj ni več tistega divjanja, samo še od časa do časa, kot danes." Pozna le še nekaj ljudi, "dva čez trideset, ki sta tako nekako kot jaz", sicer pa je sam dejal, da je vprašanje, koliko časa traja zagretost za žanr. Karikirano: pri petnajstih letih jih je sto, pri dvajsetih deset, po petindvajsetem eden.

O sceni

Ravno ob našem prihodu so na odru strunarili Bitch Boys, prvi Slovenci na svetovnem zemljevidu rockabillya in sorodnih žanrov. Bend, katerega člani so prišli iz billy in punk vod, je to poletje imel tudi ameriško turnejo, tisto popoldne pa nekajdesetglavo občinstvo, med katerim večina ni bila našemljena strogo po pravilih. Vseeno očesu ni bilo treba dolgo iskati frizur, z briljantino ali lakom utrjenih v petelinji greben, college površnikov ali jaken z izvezenimi imeni, če bogate country skrinjice modnih dodatkov niti ne omenjamo. Malce naprej je, ob vrsti sanitetnih vozil, ki so datirala iz 2. svetovne vojne, bilo celo nekaj parov v maskirnih vojaških oblekah, ampak kraljevala je naftalinska nostalgija modnih raritet, po katere se ne morete sprehoditi v domače trgovine.

Med urejenimi avtomobili in opazovalci sta stala prijatelja. Eden izmed njiju Italijan, drugi domačin, skupen pa jima je podoben slog oblačenja - izvezeni imeni na prsih. Nista bila ravno najstnika. Od kdaj si rockabilly? "Jaz sem nenehno rockabilly," je odgovoril prvi, "čeprav imam job." Zahodni sosed se je samo smehljal in užival kot uživajo ljudje, ki prepotujejo dolgo pot zaradi srečanja. Kako velike so naše ekipe? "Danes malce večje, drugače manjše, kakor nanese, sicer šravfamo motorje in hodimo na koncerte ter mitinge." V Avstrijo, Italijo, Nemčijo, na Madžarsko. "Pri nas se trudimo, zunaj pa je že zelo razvito." Na hitro sva oplazila tudi lokalno ljubljansko sceno oziroma se vprašala, kam sedaj, ko je zaprt Hound Dog. "Čakamo, da kdo kaj naredi, ali pa bomo morali sami," je resignirano ugotovil.

"Že dalj časa smo v Mariboru," mi je malce naprej jel razlagati starejši visok mladec Denis z edino punco tam naokrog, ki je imela pristno pony tail frizuro. "Prej smo bili na Štuku in v Galeriji, v MC Indie Janezu ..."

Manjša scena izpred nekaj let, ko je bilo tudi zagretežev več, je malce pojenjala, vendar to posameznikom in parom kot pričujočemu nikakor ne vzame volje in želje po tem slogu. "Mogoče se nas je zbralo 20, če je bil dober vikend, in smo imeli partije na 14 dni. Zdaj ni skoraj nič, starejši smo in delamo. Zdaj hodimo naokrog, ampak smo več v Zagrebu kot v Ljubljani."

To gre pripisati golemu dejstvu, da Zagreb revival rock'n'rolla neguje še iz sredine ter predvsem od konca osemdesetih let, ko so britanski teddy bendi kot (Graham Fenton's) Matchbox ali Jets po dva večera zapored razprodajali kultni purgerski klub SKC Kulušić, Jerryja Leeja Lewisa pa so na starejša leta življenja gostili kar v koncertnih dvoranah. Sicer je rockabillyjevska scena po Evropi tradicionalno močna v Nemčiji, Franciji in na Nizozemskem, na tovrstnih shodih (kjer se zbere na stotine fantov in deklet) pa kot glavne zvezde gostujejo imena, ki so bila pred desetletji lokalne zvezde z melodijami, med katerimi tudi manj strokovno našpičenim ušesom zazveni kakšna zimzelena.

O plehu

V petdesetih letih so imeli veliki avtomobili pomembno družbeno vlogo, saj so mladim parom v drive in kinematografih zagotavljali intimo, nadutežem paradiranje, oboževalcem dirk pa številne variacije. Najbolj krute so bile chicken races, pri katerih sta voznika divjala drug proti drugemu na istem voznem pasu; kdor se je umaknil prvi, je bil reva. Sprejemljiv kompromis za ljudi, ki niso želeli izgubiti avtov ali sebe, so bile drag races: avtomobila vzporedno tekmujeta, kateri bo hitrejši. In punce so namesto s štartnimi zastavicami mahale z rutkami ...

Jure vozi Ford Capri, na katerem je izboljšano vse, kar je sploh mogoče.

"Raje vprašaj, česa nisem izboljšal," se je zasmejal. Sicer je član kranjskega Drag Racing Teama, ki se ukvarja z organizacijo dirk na 200 ali 400 metrov. "Letos bomo imeli prvo legalno dirko v Logatcu, drugo leto pa jih bomo delali tudi doma."

Matjaž je sicer iz Kranja, živi pa v Mengšu. Njegov Ford Taunus Coupe, letnik '70, je bil izvorno 1.6, zdaj je 2.8. "Predelal sem ga sam, ampak ni bilo komplicirano. Motor se prilega, samo nosilce zamenjaš, z menjalnikom je malce težav, drugače pa kar gre." Eden tipičnih rockabillyjev, ki rad vijači po svojem jeklenem konjičku, njegova hči Kaja pa se v njem rada igra. Kaj ga spremlja na poti? "50's rock'n'roll mi je všeč nasploh, posamičnega favorita nimam."

Nasploh so restavrirani avtomobili očarali, za vsemi bolj zanimivimi pa tičita tudi osebna zgodba in človek, ki živi skorajda v svojem časovnem obdobju. Vsaj takrat, ko kolesa požirajo milje (ne kilometrov!) asfalta pod seboj. Sicer malce robustni, čeprav lakirani s fantastičnimi poslikavami, spominjajo na njihove rockerske tatuje - ti praviloma niso estetske umetnine, ampak prej sledijo še eni tradiciji - izobčencev. To je prav nasprotno od realnega, saj ima večina odraslih fantov in voznikov službe.

G''nther prihaja iz avstrijskega Gradca, njegova pot pa traja 10 let. Tudi na avstrijskem Štajerskem scena ni bistveno drugačna kot drugod: "Majhna, z dobrimi prijateljstvi. V večini mest po nekaj ducatov ljudi, ki pa so izjemno prijazni." Njegov rdeči Ford '57 (z napisom Red Hot na zadku) je potoval v nasprotni smeri kot njegov nekdanji rojak Arnold Schwarzenegger: "Iz Kalifornije so ga pripeljali na Dunaj in zvedel sem zanj. Videno, kupljeno," je zadovoljno razložil. Njegov je bil najlepši v kategoriji US custom, poleg slave na odru pa je bila nagrada pokal s prekrižanima batoma motorja.

Pravo presenečenje je sledilo po tem, ko je bil izgovorjen pojem Red Hot, kar je sicer naslov ene markantnejših himn rockabillyja. Komad Billyja Leeja Rileyja pravi "Maaa-y girl is reeed hot ...", in ko sem mu zapel to frazo, se je njegov obraz spremeni. Pod voznikovim sedežem je poiskal kovinsko palico, se približal pokrovu na kolesu in ga previdno snel. V notranjosti je bil podpis pevca, ki ga je G''nther dobil pred nekaj leti na festivalu v Italiji. "Pozneje sem podpis še lakiral, da se ne bi prehitro izbrisal."

Prizorišče se je odevalo v temo, nekje vmes je bila podelitev nagrad z vožnjo prek odra, kjer so sicer nažigali še drugi bendi z rock'n'roll vibro, ampak mimo je prišel Damir Legenda, ki ima štartno pozicijo v letu 1989. Kakšen je trenutek zdaj, če izvzamemo zaprtje Hounda? "Vsa čast Gingerju in kompaniji, da so tole speljali, ker je to mogoče začetek konca tega pofukanega slovenskega mrtvila," je trenutek in prostor komentiral sedanji Bitch Boy, ki je - pravoverno gledano - zavil z rockabillyja na surf. Seveda rockerji (kot vsi drugi ekstremisti) radi spregledajo dejanski preboj ekipe v svetovno surf ligo in trosijo komentarje tipa brez-kontrabasa-ni-nič.

Starinski rockabilly vzorec je v osnovno postavo tipičnega tria k vokalu prišteval še kitaro, bobne in kontrabas. Čeprav so tudi slednjega kasneje priklopili na elektriko in je sledil sodobnim rockabilly žanrom kot neo-rockabilly ali psychobilly, je kontrabas v surfu dejansko neznanka. Surf pač ni glasba hribovcev z ameriškega juga, temveč urbanih garaž (predvsem na zahodni ameriški obali).

"Zaradi ozke miselnosti sem kar vesel, da imamo svojo publiko. Tudi v tujini moraš imeti kavbojske škornje, bowling srajčke, kontrabas in kitaro Gretsch za pet tisoč evrov. Pa si car ..." ironično karikira razmerje med videzom in vsebino na sceni. "Ampak ko smo začenjali, sploh nismo ciljali na rockabilly publiko." Damir je, v smislu osebnega upora z razlogom, obul superge. "Edina stvar, ki šteje, je, kaj nosiš v srcu, ne pa na nogah!"