Konec enotnih misli

V pol leta je Sloveniji uspel izjemen premik – in glavnino zaslug zanj si lahko pripišejo prav tisti, ki so organizirali in se udeleževali protestov na slovenskih ulicah. Pri tem ne mislimo na politične spremembe, ki so se zgodile: odhod Janeza Janše in SDS z oblasti, zamenjavo predsednika Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića z Alenko Bratušek in njen prevzem premierskega položaja, novo vlado. Premik se je zgodil v mišljenju, predvsem pa se je mišljenje o družbi vrnilo, razbremenjeno prejšnje brezplodne ujetosti. Vrnila se je splošna razprava o političnih sistemih, v javnost je s svojimi idejami vstopilo veliko ljudi, novih in tistih, ki so se v prejšnjem času umaknili, predvsem pa so nenadoma vse te ideje postale predmet resne in legitimne javne razprave.

Preprost pogum za odločanje

Na zadnjih straneh svoje monumentalne knjige Druga svetovna vojna Winston Churchill razglablja o uganki vojaških odločitev: potem ko strokovnjaki (ekonomski in vojaški analitiki, psihologi, vremenoslovci) predstavijo svoje ugotovitve, mora nekdo prevzeti preprosto in prav iz tega razloga najtežjo nalogo: vse te zapletene analize mora povzeti v preprosti »Da« ali »Ne«. Ali bomo napadli ali bomo še čakali ... To potezo, ki je nikoli ni mogoče v celoti razumsko utemeljiti, mora narediti Gospodar. Naloga strokovnjakov je, da predstavijo stanje v vsej njegovi zapletenosti, Gospodar pa ga mora poenostaviti in prevesti v odločitev.

Premišljevanja o lastnini

Nostalgija po starih časih je razumljiva. Mladi jih ne poznajo, starejši pa smo pozabili na inflacijo, na olje in kavo, ki ju je kdaj pa kdaj zmanjkalo, na bone, lihe in sode številke, nismo pa pozabili socialne varnosti, ki nas je spremljala od zibke do groba. Kako torej napisati ne predolg članek, ki naj bi nekako primerjal socializem pred letom 1991 s kapitalizmom leta 2013? Lahko bi primerjali transformacijsko depresijo z zdajšnjo krizo, življenjsko raven takrat z življenjsko ravnjo zdaj, razlike v delitvi, ali Slovenijo v Jugoslaviji s Slovenijo v EU. Namesto tega sem se odločil kar za svoje poglede na lastnino in privatizacijo. Način je nenavaden; a kronologija pogledov na lastnino posredno razkriva dileme, s katerimi se je in se še srečuje slovenska družba, pa tudi na iluzije o prihodnosti in o kapitalizmu. Letnice pogledov so pomembne; odkrivajo tudi pot z »desne« na »levo«.

Recesija v očeh

Zdi se mi, da sem vse to skupaj nekoč že doživel. Sicer nekje drugje, na drugačen način, a občutki kljub temu ostajajo enaki. To pot od evforije do apatije sem pred kratkim že prehodil. Zato se zadnjega pol leta v pogovorih o aktualnem družbenem dogajanju vedno znova vračam k svojim doživetjem izpred dveh let.

O izkušnji, imenovani Open

Včasih pojavi, stvari, ljudje in razmerja do njih niso strokovni, še manj znanstveni, ampak zelo osebni. Zato je primerno ali vsaj dopustno, čeprav za težo zapisanega tvegano, da se o njih piše osebno. Do gejev in lezbijk prijazen lokal Cafe Open je bil za marsikoga ena od takšnih osebnih zgodb, ki se je odprla pred petimi leti in se na sedanji lokaciji zaprla pred nekaj dnevi, na način, na kakršnega je živela: z druženjem raznolikih ljudi, ki jih je varovala policija in jih nazadnje tudi spodbudila k odhodu domov, ker je bila ura že nekaj čez polnoč. Vsem, ki so bili vključeni v njegovo dosedanje življenje, je dal priložnost, da so se o marsičem marsikaj naučili: o pomenu fizičnega prostora za vidnost ideje, o zaprtosti in odprtosti slovenske družbe, o zakonitostih gostinske dejavnosti, o vplivu birokratskih ovir na življenje ljudi in o mentaliteti slovenske prestolnice.

Kriza v kapitalizmu ali kriza kapitalizma?

Trenutna kriza, katere začetek običajno postavljamo v leto 2007, ko je v ZDA propadla investicijska banka Lehman Brothers, se že od začetka prikazuje kot finančna ali, natančneje, dolžniška kriza. Začela se je kot kriza hipotekarnih kreditov najrevnejših ameriških gospodinjstev, kmalu pa se je prek mednarodnih trgovinskih, denarnih in finančnih trgov razširila še na preostanek sveta.

Hlapčevstvo ali razvoj?

Odgovor na vprašanje, ali si državljani Slovenije v tem političnem trenutku lahko odpremo razvojno perspektivo ali pa se bo dežela pogreznila v še hujši obup in mrtvilo, je odvisen od tega, kako si odgovorimo na dve logično poprejšnji in politično nujni, neizogibni vprašanji: ali smo sposobni preseči golo ogorčenje in racionalno analizirati globalne razmere, položaj Slovenije, razporeditev mnenj in razmerja sil v Sloveniji? Ali smo v skladu s tem sposobni razlikovati med dolgoročnimi dilemami Evrope in Slovenije na eni strani in kratkoročnim položajem v državi? Če tega nismo sposobni, bodo naša dejanja nepremišljeni odzivi na trenutni videz položaja, zaradi česar bomo zabredli še huje. Če pa tako analizo lahko naredimo, se je mogoče družbeno angažirati in politično organizirati za perspektiven razvoj Evrope in Slovenije.

Zamujena priložnost?

Domovina je ena, nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt« je v en sam verz pesnik Oton Župančič stisnil človekovo eksistencialno resnico. Vsi smo v smrtnosti »bratje«, bratje-v-smrti. Vsakdo ima svojo smrt. Pred skrivnostjo smrti smo vsi majhni, posamezniki. Smrt ne pozna ne herojev, ne izdajalcev, ne krivcev, ne osamosvojiteljev.

Jutrišnje sreče

Leta 1989 se je na pariških ulicah ob dvestoti obletnici francoske revolucije zbralo veliko število ljudi. Francoskemu simbolizmu pa ni bilo videti konca. Medtem ko so tod peli hvalnico revoluciji, je na nemški strani padal berlinski zid, kar je bil začetek spektakularnega konca socialističnih revolucij 20. stoletja. Kapitalizem je slavil zgodovinsko zmago, Fukuyama je s heglovskim zvenom oznanil »konec zgodovine«. Politična prevlada liberalne demokracije in ideologija tržne ekonomike sta končno dobili univerzalni sij, »washingtonski konsenz« je postal edina zgodovinska alternativa.

Na starih polih

Leta 2001 sta avstrijska ekonomista Ernst Fehr in Simon Gächter v reviji Nature objavila kratek a odmeven članek, ki je z laboratorijskim poskusom pokazal, da skupine ljudi dosežejo učinkovito sodelovanje le prek medsebojnega kaznovanja. Udeleženci so bili razdeljeni v dve skupini. Vsak član prve skupine je moral svoj denar ali trud razdeliti med dva projekta: skupinskega in osebnega. Skupinski je bil veliko bolj dobičkonosen, a je bil njegov uspeh odvisen od celotnega vložka. Člani druge skupine so poleg vložka v oba projekta svoj denar lahko namenili tudi v kaznovanje drugih članov. Udeleženci prve skupine so sčasoma v skupinski projekt vlagali vedno manj denarja.

Slovenec sem, Slovenec tja

Taras Kermauner, menda eden vidnejših slovenskih intelektualcev, se je leta 1955 vrnil s študijskega izpopolnjevanja v Parizu. Domnevno ne zato, ker bi bile razmere za življenje in delo v domovini boljše, marveč ravno zato, ker niso bile dobre. Zato je Kermauner začutil nekaj takega kot državljansko dolžnost – tako kot so mladinske delovne brigade gradile ceste in proge – in zdelo se mu je, da mora nekdo za delo sposoben zgraditi delujoč intelektualni prostor. In tako je, prosto po Gandiju, postal sprememba, ki si jo je želel videti v svetu.

Aprilske teze

Tovariši!
Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi: na krilih decembrsko-februarske vstaje je zmagala buržoazna evolucija, »car Janez II.« je res odstavljen, novo vlado pa sestavljajo isti stari »prijatelji ljudstva« – socialdemokrati, desni in levi liberalci, socialno povzpetniški pozitivni kadeti, partijski veterani in drugi, ki jih dobro poznamo, jim ne zaupamo in smo jih imeli že za »gotove«. Sindikati javnega sektorja in NVO-ji se spet pogajajo z vlado. Pa še naš »Kerenski« je ženska – težko je napadati žensko, ne da bi padli pod raven revolucionarnih bratov na Bližnjem vzhodu. Vstaja je zastala.

Čudna logika

Ob osamosvojitvi smo sistem plansko-tržnega gospodarstva zamenjali s tržnim, saj se je trg izkazal za najučinkovitejši sistem nadzora ekonomskega življenja. Zaradi izgube jugoslovanskega trga so poslovneži poiskali nove priložnosti na zahodnih trgih. Politiki so se ukvarjali z oblikovanjem nove države in njenim vstopanjem v evroatlantske povezave. Cilji politične in poslovne elite so bili v prvi razvojni dekadi razmeroma jasno opredeljeni. Vsi skupaj so dovolj dobro razumeli pomembnost zgodovinskega trenutka in svoje poslanstvo. Politične in poslovne elite so zato uživale visoko stopnjo zaupanja v družbi. Večina prebivalcev je dojemala Slovenijo kot zgodbo o uspehu.

Vaje v utopistikah

Utopistike, pravi Immanuel Wallerstein, ki si je pojem izmislil, niso utopije. Utopistika je resna ocena zgodovinskih možnosti, je vaja v presoji substantivne racionalnosti alternativnih možnosti družbenega razvoja. To je trezno, racionalno in realistično ovrednotenje človeških družbenih sistemov, njihovih omejitev in področij, ki so odprta za človeško ustvarjalnost. To ni podoba popolne ali neogibne prihodnosti, temveč obraz alternativne prihodnosti, za katero verjamemo, da bi bila lahko boljša, in za katero vemo, da je zgodovinsko mogoča.

Alternative: Skoraj nepogrešljiva

Bo morala Slovenija opustiti evro? Bo postala članica periferne EU? Ali sploh ne bo več njena članica, ker tudi Unije ne bo več? O tem, kam naprej, se špekulira, a tudi resno razmišlja. Pravzaprav pa ne Slovenija ne velika Unija ne vesta, kaj bo z njima.

Neoliberalizem. Upor. Socializem.

Konec prvega desetletja novega tisočletja sta zaznamovala dva procesa: kriza in protesti. »Save people, not banks!« vzklikajo ameriški protestniki, »Detener la austeridad!« vzklikajo španski, »L'humain d'abord!« francoski. In naposled je protestniški val zajel tudi Slovenijo. Jasno je torej, da dogodki, ki so v zadnjih mesecih pretresli naše politično ozračje, niso nikakršna posebnost, ampak je Slovenija le delček v mozaiku svetovnega dogajanja. To nas sili v sklep, da vzroki za izbruh jeze in nezadovoljstva niso specifično slovenski. In da problemi, ki nas neposredno prizadevajo – vse višja brezposelnost, vse nižje plače, vse več korupcije in klientelizma –, niso ekscesi, ki bi jih povzročili skorumpirani posamezniki na visokih položajih, temveč so sistemski pojavi.

Štiritisoča generacija

Zemlja je super planet, ravno prav daleč od Sonca, s pravšnjim ozračjem, z obilico vode, živim morjem in raznolikim, pogosto zelenim kopnim, ki v sebi skriva zaklade – od premoga do nafte. Naš planet ima le eno napako – da je omejen. Ljudi je vse več, gospodarski apetiti rastejo, planet pa ostaja enako velik, a z veliko bolj omejenim dostopom do naravnih virov na Zemljana. Sladke vode in zemljišč, primernih za pridelavo hrane, je na njem še vedno toliko, kot jih je bilo za časa Julija Cezarja, čeprav je moral planet takrat preživljati le tristo milijonov ljudi, danes pa hoče piti in jesti že več kot sedem milijard Zemljanov.

Ideologija vstaj in njeni sovražniki

Obsežno vstajniško gibanje v Sloveniji je nesporno porodilo izjemna pričakovanja družbenih, ekonomskih in političnih sprememb. S svojo artikulacijo zahtev je eksplicitno naplavilo nepričakovano alternativo etablirani politiki in s tem iz zimskega dremeža vrglo dobršen del apatičnih državljanov. Sprožene so bile soglasne simpatije in državljanom se je povrnilo izgubljeno upanje, da so lahko pri pomembnih odločitvah bolj neposredno udeleženi. Ali bo prišlo do političnega zasuka še pravočasno – glede na radikalno krizno situacijo po svoje tudi tvegano dejanje –, bomo videli šele v prihodnje. Znašli smo se v vakuumu, ko večinsko ugibamo o potencialu za nadaljnji razvoj in organizacijo protestniških skupin. Stvar doumetja zgodovinske ironije je, zakaj takšni vsaj na prvi pogled epohalni dogodki, ki smo jim priča, venomer prihajajo prepozno, tako kot človeško spoznanje – ali morda vsaj v zadnjem trenutku. Podobna ugotovitev velja, na mikroravni, tudi za mariborske dogodke, kjer bi Kanglerjeva dejanja morala sprožiti revolt že bistveno prej, pa ga niso.

Medlo in mleko

»Intelektualcev okoliščina, da imajo v glavnem opraviti z intelektualci, ne bi smela zapeljati k temu, da imajo sebi podobne za še bolj nizkotne od preostalega človeštva. Kajti drug drugega vseskozi doživljajo v najbolj sramotnem in nedostojnem od vseh položajev, v položaju konkurenčnih prosilcev, in se tako skorajda pod prisilo kažejo drug drugemu s svoje najbolj gnusne strani.«

Kriminalizacija življenja

Je sanjati o policiji nenavadno? Na eni od vstaj je udeleženka poleg mene začela pripovedovati, da se je od vstaj v Mariboru dinamika njenih sanj spremenila. Petnajst let se je repertoar njenih nočnih mor vrtel večinoma okoli maturitetnega preizkusa iz matematike. Zdaj sanja o policistih, ki jo preganjajo. Za petami so ji, teči mora zelo hitro po ozkih ulicah, na poti pa so ji kandelabri, ki so vsi po vrsti videti kot pendreki. Sanje so se torej preobrazile iz strahu pred intelektualnim preizkusom v strah pred fizičnim preganjanjem.

Smrt je mrtva!

Blue Moon. Strel. Padec. Lutka. Poslednje doživljam pogosto. Pa naj bo pred štiriletniki na sredi Moskve, naj bo pred razgreto množico na Tasmaniji, v mali italijanski vasici ali pa v klubu zamejskih Slovencev. Na začetku izvedem samomor ter nato zaigram predstavo z lastnimi kostmi. Panda, edini govoreči element predstave »Happy bones«, govori včasih rusko, drugič italijansko. Nikoli ne vem, kaj bo zinil, nikoli ne vem, kdaj me bo spravil v škripce s svojim izrekanjem resnic. Panda vedno pove resnico. Brez omahovanja. Ime mu je Fergus. Kupil sem ga v štacuni z igračami sredi Melbourna. Za 65 dolarjev. V bistvu 55, potem ko je prodajalki odigral kratko kung-fu sceno.

Zgodovina ljudske vstaje

Janševa vlada je padla. Nekateri komentatorji trenutnega političnega življenja zato napovedujejo oseko vstajniškega gibanja, druge skrbi počasno oblikovanje vstajniškega telesa v nove politične stranke, tretji pa svarijo pred notranjim razcepom, ki da bo najbolj koristil vladajočemu političnemu establišmentu. Ocene položaja so na splošno pesimistične. Te površne ocene je treba nadomestiti z analizo, ki upošteva daljši časovni, pa tudi prostorski kontekst trenutnega družbenega dogajanja. Ljudska vstaja v Sloveniji kljub pomembnim novostim ni od včeraj, ima svojo zgodovino. Kratek pregled te zgodovine nam lahko v marsičem pomaga razumeti razloge za nihanje v številu udeležencev in udeleženk protestov, za nesoglasja v vstajniški taktiki, za neenotnost v postavljanju dolgoročnih ciljev gibanja, pa tudi za težave pri sklepanju zavezništev med različnimi skupinami.

Danke Deutschland

Konec leta 2012 je nemški predsednik Joachim Gauck obiskal Hrvaško. Po naključju sem imel čast biti med tremi hrvaškimi intelektualci, ki so jih izbrali, da bi se srečali z njim na zaprtem pogovoru o hrvaškem vstopu v Evropsko unijo, vendar smo se v glavnem posvetili intelektualni in kulturni sferi.

Ma ne sz manu

V mojih letih človek precej pozablja – ampak nekaterih dogodkov se pa morda še zmeraj dobro spominja, četudi se zdijo na videz nepomembni. Bila sem komajda dobro polnoletna, ko sem si služila kruh v raznih takih ali drugačnih lokalih z igranjem na klavir in občasno s petjem v obmorskih hotelih. Seveda so me imeli za kurbo, pa kaj. No, tako smo se nekega poletnega poznega popoldneva pred »šihtom« z ansamblom sprehodili po piranski rivi. Pred nami sta hodili dve punci, ritasta Sonja in njena prijateljica, obe v preozkih krilih, jaz pa seveda tudi. Basist v ansamblu je bil pravi kvantaški gobec in je ves čas na ves glas nakladal, kako potreben da je, in zatrjeval v svoji ljubljanščini: »Fantje, dons hočem pa jebat in bom jebu!« Takrat se je Sonja ustavila, se obrnila in ga prezirljivo premerila od nog do glave, potlej pa mu je po primorsko zabrusila: »Ma ne sz manu, mona!« Prijateljici pa je še dodala: »Jebite se vi medjusobno …«