Premik?

Še dobro, da smo ljudje naravnost prisiljeni zelo natančno opazovati in spremljati krizno dogajanje, saj premočno vpliva na naše življenje, da bi ga lahko spregledali. Če namreč ta kriza ne bi tako vplivala na nas, bi spreminjanje družb, glavno, kar se dogaja v zadnjih letih, preprosto prezrli. A ker gre za poseg v naša življenja, je široka javnost v vseh prizadetih državah dovolj pozorna, da ve, kaj se dogaja. V slovenski javnosti je danes splošno razširjeno, da je bilo brezglavo varčevanje neumnost, na primer, in javnost ve tudi to, da njegovi glavni protagonisti tega prav tako ne verjamejo več.

Jože Mencinger: Tri unije – denarna, fiskalna, bančna. In Slovenija

Ekonomisti, politiki, domače in tuje institucije se kar naprej ukvarjamo z vprašanji, kako smo prišli sem, kjer smo, kje sploh smo in kam gremo. Če ne vemo odgovora na prvo in drugo vprašanje, ni razlogov, da bi poznali odgovor na tretje. Celo če bi znali odgovoriti na prvi dve, bi bil odgovor na tretje vprašanje negotov; netočnost je v »znanosti«, kot je ekonomija, razumljiva. Ekonomisti sicer menimo, da smo znanstveniki, vendar smo največkrat le pridigarji vsakokrat veljavnih dogem o delovanju gospodarstva in morda bolj teologi kot znanstveniki.

Paul Krugman: Kockanje s civilizacijo

Pred 40 leti je genialen mlad ekonomist z Univerze Yale, William Nordhaus, objavil prelomno razpravo The Allocation of Energy Resources (Razporeditev energetskih virov), s katero so se v ekonomskih analizah odprla nova obzorja. Nordhaus je trdil, da je za trezen premislek o ekonomiki končnih virov energije, kot sta nafta in premog, nujno treba pogledati daleč v prihodnost in oceniti vrednost teh virov, ko jih bo začelo primanjkovati – takšen pogled v prihodnost bi moral nujno vključevati tudi premislek o verjetnih prihodnjih tehnologijah, ne le o razpoložljivih virih in pričakovani gospodarski rasti. Poleg tega je razvil metodo za upoštevanje vseh teh podatkov – torej ocen o zalogah, dolgoročnih gospodarskih napovedi in ugibanj inženirjev glede cene prihodnjih tehnologij – v kvantitativnem modelu dolgoročnih cen energije.

Miha Blažič – N’toko: Samouresničujoča se prerokba

Informativne oddaje Utrip na nacionalni televiziji se spomnim še iz otroštva. To je tisti shizofreni pregled domačega dogajanja v preteklem tednu, ki te vsako soboto zvečer potiska v razmišljanje o samomoru ali selitvi na Novo Zelandijo. Stvar gre nekako tako: v ozadju dramatična glasba, temačni ministri kot kakšni Nazgûli stopajo iz sejne dvorane, sledi izjava vladnega poslanca, ki zagotavlja, da je vse v najlepšem redu, nato pa nenaden REZ, dramatično orkestracijo zamenjajo melanholične violine in kamera fokusira na brezposelno mater samohranilko, ki ne more več preživljati hčerke in razmišlja, da bi obe skočili pod vlak.

Vlado Miheljak: Kdo so sovražniki, kdo prijatelji ljudstva?

Ne! V težave se nismo pahnili sami. Profeti novega liberalizma nas sicer ves čas prepričujejo o nasprotnem, da smo si krivi sami. Sami, ker nismo sprostili davkov … sami, ker nismo do konca razprodali državnega premoženja … sami, ker nismo do konca razgradili socialne države …. In ponujajo rešitve, ki so zanesljiv recept – za katastrofo.

Alenka Zupančič Žerdin: Ko preštejem do deset, boste mrtvi …

Leta 1991 je Lars von Trier posnel film Evropa – zadnji film v svoji t. i. evropski trilogiji in prvi film, s katerim je širše zaslovel. Kot kaže letnica, je bil film posnet na vrhuncu pro- in predevropske evforije, v pričakovanju nastopa Evropske unije. In film (ki sicer na neposredni narativni ravni govori o drugih – povojnih – evropskih časih) se dejansko začne z odštevanjem, s katerim nas hipnotični glas Maxa von Sydowa popelje v »Evropo«: »Zdaj boste poslušali moj glas. Moj glas vam bo pomagal in vas popeljal še globlje v Evropo ... Ko bom preštel do deset, boste v Evropi. Ena …« Film se prav tako konča z odštevanjem. Vlak, s katerega je posneta uvodna hipnotična sekvenca, na koncu z visokega mostu strmoglavi v reko in film se konča s prav tako hipnotičnim utapljanjem glavnega protagonista, ujetega v vagonu. »Ste na vlaku v Nemčiji. Zdaj se vlak potaplja. Utopili se boste. Ko preštejem do deset, boste mrtvi.« In ob počasnem štetju (spet) karizmatičnega glasu Maxa von Sydowa spremljamo obupano, mučno in brezizhodno utapljanje glavnega protagonista. Ko glas prešteje do deset, je slednji mrtev.

Božo Repe: Saj imamo internet!

Slovenci smo na geografskem križišču od vekomaj. Na stičišču germanskega, madžarskega, romanskega in slovanskega sveta. Imamo kar tri tromeje. Iz Ljubljane si po sodobnih avtocestah v nekaj urah ali enem dnevu v najbolj atraktivnih evropskih mestih. Dežela na prepihu, sem zapisal, ko smo postavljali razstavo o slovenski zgodovini (ne zgolj zgodovini Slovencev!) na Ljubljanskem gradu, ki je postala priljubljena turistična točka v Ljubljani.

Aljoša Bagola: Poklic na pomoč

Zaverovanost vase mora odlikovati vsak uspešen kreativni um. Oglaševalci so s pregovorno steroidno dozo le-te takoj po drugi svetovni vojni zasedli kreativni prestol in kot vešči agitatorji kapitalizma pomagali ustvariti moderni gospodarski ekosistem. A pri tem niso slutili, da bo njihov kreativni monopol zmuzljiv tako kot iz njihovih pisarn valeči se cigaretni dim in zadah po dopoldanskem viskiju. Kot na obljubljeno nepotopljiv Titanik namreč tudi na kreativne poklice preži marsikatera ledena gora.

Iz novih Alternativ: Zakaj dovolimo praznim flašam, da najbolj donijo?

Pred nekaj več kot dvema letoma sem kot soustanoviteljica sodelovala pri projektu državljanske tribune Za prostore svobode. Povod za konkretnejšo akcijo je bil sporni referendum o Družinskem zakoniku, ki je v javnosti sprožil razprave o pravih in nepravih družinah. Takrat smo ugotavljali, da je zaspala civilna družba, da se je zaradi nedelovanja nadzornega mehanizma zmanjšal sicer nujen pritisk na politične stranke, občutek za odgovornost pa so v veliki meri izgubili tudi mediji. Zato smo organizirali akcijo, s katero smo med drugim opozarjali na potrebo po pravni državi, ki bi delovala enako za vse. Zavzeli smo se za družbo, v kateri bo prav vsak posameznik in posameznica lahko to, kar je: da bo lahko živel svoje življenje na svobodno izbrani način, če le s tem ne bo ogrožal pravic drugih.

Ivan Ribnikar: Rekapitalizacija bank in bremena davkoplačevalcev

Težko je vsaj ne omeniti sanacije bank, slabe banke, velike luknje v njihovi premoženjski bilanci in tega, koliko bodo spet obremenjeni davkoplačevalci zaradi dokapitalizacije bank, kjer je država pomembna lastnica, ter nujnosti hitre privatizacije, saj Slovenija že nekaj časa živi z vsem tem. To bi bilo nedopustno ignoriranje žgočih ekonomskih in družbenih vprašanj, zato si tega ne upamo privoščiti, vendar bo vse to v tem besedilu obrobno.

Miklavž Komelj: K diskusiji o »demokratičnem socializmu«

Eden redkih razveseljivih rezultatov družbenih in političnih turbulenc zadnjega leta v Sloveniji je to, da se je beseda socializem – po dveh desetletjih, ko je bila ta v prevladujočem javnem diskurzu psovka – znova pojavila v povezavi z nečim, kar naj bi bilo zametek konkretnega političnega programa. Mladi ljudje govorijo in pišejo o »demokratičnem socializmu«.

Jože Vogrinc: Erozija države

Oslovski most razumevanja družbenega položaja danes (na katerikoli ravni, saj položaja Slovenije ali kateregakoli dela slovenske družbe pač ni mogoče misliti zunaj položaja Evrope v svetu) je upoštevanje tega, da je kapitalizem kot globalni proces, kot svetovni sistem in še zlasti kot način družbene reprodukcije v dolgotrajni, strukturni krizi. Nujni pogoj ekspanzije sistema in nadaljevanja procesa – razširjena akumulacija in vse, kar je z njo povezano (»rast« v naturni ideologiji) – povsem očitno uničuje naravne in družbene razmere družbene reprodukcije same, torej svoje lastne vsebine in razloge za svoj obstoj: destabilizira ekološke procese v naravi, uničuje ekosisteme, povzroča množična izumrtja živih vrst, človeških skupnosti, jezikov, kultur, trajnih načinov človeškega preživetja in sožitja.

Cene Gostinčar: Družba dobičkonosnega znanja

Visokotehnološko gospodarstvo. Raziskave in razvoj. Odličnost, kompetentnost, inovativnost. Družba znanja. Ob floskulah, ki so jih polni politični govori, bi človek pomislil, da znanje še nikoli v zgodovini ni bilo tako spoštovano kot danes.

Manca G. Renko: Alternativa je privilegij

Prijatelj, švedski založnik, je pripovedoval zgodbo o tem, kako se je pred leti po naključju znašel na snemanju priljubljene ameriške pogovorne oddaje Ricki Lake. Tisto ni bila navadna oddaja, je poudaril. Niso torej razkrivali šokantnosti – brat gostje ni spal z njenim možem in nihče ni izvedel, da otrok, ki ga je imel za svojega, v resnici ni njegov. Družinske drame je zamenjala državna: pogovarjali so se o enem od pokolov na srednji šoli in prosti prodaji orožja. O stvareh, ki ameriško javnost zadevajo. Ko so se kamere ugasnile in je občinstvo še sedelo v studiu, je voditeljica izkoristila priložnost in ljudi vprašala, ali jim je bila oddaja všeč in ali bi želeli, da v oddaji večkrat namenijo prostor resnim stvarem, ki zadevajo vse. Za nekaj trenutkov je zavladala tišina. Nato je starejša ženska v trenirki vstala in zakričala: »No, we want trash!« Njen vzklik je bil deležen bučne podpore.

Peter Tomaž Dobrila: Slovenija, dežela umetnosti

Pred novo finančno perspektivo Evropske unije 2014–2020 je razmislek o prihodnji strategiji razvoja Slovenije vsaj toliko nujen kot pregled načrtovanih usmeritev Evrope, seveda če se počutimo dovolj državljani in državljanke EU. Brez spuščanja v globine dokumentov, ki opredeljujejo sredstva evropske kohezijske politike, strukturnih in regionalnih ter socialnih skladov, je v prvi vrsti pomembno, kje najti podlage za uresničevanje ciljev, kako postaviti merila, s čim podkrepiti osnovne strateške, razvojne in druge dokumente, ki so ključni za izrabo evropskega denarja. Tega smo v minulem obdobju zelo slabo izrabili, saj ga za zdaj okoli polovico puščamo na računih v Bruslju, ker nismo znali, mogli, uspeli počrpati nam namenjenega oziroma tistega, za katerega se je slovenski vladi uspelo izpogajati za obdobje finančne perspektive 2007–2013.

Dino Bauk: Dobri mrtvi državljani

»Bež´te bre miševi!« vpije Švabo, ki v družbi Pinkija sedi za volanom svojega BMW-ja, ujetega v množico protestnikov, maskiranih v bele obrazne maske, ki se z bobni, emajliranimi posodami in drugimi priročnimi tolkali sprehajajo po ulicah in izražajo svoj protest proti vladajoči politični eliti. Gre za uvodno sceno kultnega srbskega filma Rane, ki je postavljena v Beograd leta 1996, v čas po volilni prevari in pred padcem Miloševićevega režima. Švabova psovka najbolje ponazarja tudi odnos naših političnih, ekonomskih in tudi tistih zakulisnih elit do ljudi, ki so šestnajst let pozneje kot vstajniki polnili slovenske ulice. Miši. Mali, nepomembni, škodljivi glodavci, ki se večino časa skrivajo v svojih luknjah in le redko, večinoma ponoči, pridejo na plano.

Iz Alternativ: Pol leta demokratičnega socializma

Prvega maja letos je bila ustanovljena Iniciativa za demokratični socializem, prva organizacija v Sloveniji po razpadu Jugoslavije, ki se je javno zavzela za socializem kot alternativo kapitalizmu. Odzivi na to dejanje so bili v skladu s pričakovanji sočni.

Eva Bahovec: What is left on the left?

Dvajseto stoletje, piše marksistični zgodovinar Eric Hobsbawm, je bilo kratko stoletje. To je bilo stoletje, ki je trajalo od prve vojne do padca Berlinskega zidu. Ta »konec socializma« se je na Zahodu časovno ujel z véliko gospodarsko krizo. Obdobje od prve vojne do zatona socializma je trdno jedro stoletja in sorazmerno homogena celota. Približno od leta 1990 živimo tako rekoč v 21. stoletju. Živimo v nekem drugem stoletju. Živimo v neki drugi dobi.

Bogomir Kovač: Ujeti v pasti

Bolonjska šolska reforma je v teh letih v različnih državah praznovala desetletnico. Pred letom dni so Nemčijo pretresali številni študentski nemiri. Profesorji in študenti so protestirali, ker menijo, da so z bolonjsko prenovo izgubili humboldski duh svoje tradicionalne univerze, posebnosti visokih strokovnih šol, vpeljani sistem pripravništva in razvit inženirski pristop, ki jim prinaša eno od osrednjih konkurenčnih prednosti na globalnih trgih. »Rešite šolstvo, ne le banke«, »Vlaganje v šolstvo – donos zagotovljen« sta se glasila dva značilna in zgovorna protestna transparenta. Nemci so nezadovoljni s svojim šolstvom, Merklova pa drugim ponuja nemški visokošolski model kot dobro reformno orodje za razvojni preboj. Ne v nemškem ne v evropskem območju in tudi v Sloveniji ne vemo, ali naj univerze proizvajajo intelektualce ali eksperte kot njihov antipod, brez kritične refleksije in moralne odgovornosti. Kaj se dejansko dogaja?

Dušan Keber: Umiranje solidarnosti v zdravstvu

Vsa leta samostojnosti slovenska oblast vztraja v iluziji, da ohranja javno zdravstvo kot ključni steber socialne države v skladu z načelom, da morajo biti vsaj takrat, ko je od tega odvisno zdravje ali bolezen, življenje ali smrt, vsi državljani enaki. Priseganje na enakost, pravičnost in solidarnost spremlja vsak ukrep ministrstva za zdravje in zavoda za zdravstveno zavarovanje.

Janko Lorenci: In vendar prelom?

Stanje Slovenije je labilno in negotovo. A nekaj je jasno: če bo tako ostalo, če bo sedanja razporeditev politične, ekonomske in druge moči ostala nespremenjena, bomo hirali naprej, družbena konfliktnost pa se bo večala. To bi bila temna prihodnost.

Andrej Fištravec: Biti župan

Berlin, 29. oktobra 2013. Z družino sedim v kavarnici na Pariškem trgu tik ob Brandenburških vratih. S padcem Zidu se je središče Berlina (kot ga zaznavam in doživljam) znova preselilo od razrušene Spominske cerkve pri Europa centru na obsežno območje med Aleksandrovim trgom in poslopjem zveznega parlamenta. Komercialni in realni Berlin. Berlinski medved z nemško zastavo. Beli in črni ameriški vojaki z ameriškimi in nemškimi zastavami, pripravljeni na poziranje pred fotoaparati in kamerami. Zeleni krokodil. Iranski demonstranti v podporo gladovno stavkajočim pred ameriškim veleposlaništvom. Starbucks. Hotel Adlon. Ulična razstava, katere tema je nacistični vzpon leta 1933. Umetnostna akademija. Jean Paul: »Schreiben ist Wierklichkeit.« Pogled ustavi klic iz Ljubljane. Mladina. Alternative. Do 20 tisoč znakov s presledki. Do 6. novembra. Avtorefleksija mojega trenutnega položaja. Kje sem? Kje je Maribor? Kje je Slovenija?

Svetlana Makarovič: Kje je ptica?

Ne vem natanko, kako je s temi državniškimi govori na raznih proslavah. Si je tisti, ki očitno ali na skrivaj bere na govorniškem odru, sam izmislil dober govor – ali pa običajno mrlezganje tja v en dan – ali mu ga je napisal kdo drug. Upam vsaj, da je na proslavi ob dnevu reformacije ta luštkana predsednica samo prebrala oslarije, ob katerih smo se držali za glavo ali želodec, ampak vic je v tem, da jih je ona osebno izgovorila in s tem prevzela odgovornost zanje, prav žal. Kajti večina tistih, ki smo poskušali ujeti pomen izgovorjenega, namesto da bi strmeli v njeno luštkano pojavo, se je res držala za želodec. Ne morem si kaj, da ne bi ugibala, katera mona ji je ta govor napisal ali napisala. Bodisi ona osebno bodisi avtor tega mrlezganja se lahko tudi osebno sprašujeta, kje je tista ptica, ki si ne pusti natresti soli na rep, ampak metafora se vrača k pesniku Borisu A. in naj noben politik ne misli, da si jo bo po nemarnem sposojal samo zato, da bi izpadel bolj kulturen in izobražen.