Lahkomiselnost

Ne gre za iskanje krivcev, ne gre za iskanje odgovornih: glede druge svetovne vojne je vse jasno. In za to pri tej posebni izdaji gre: namenoma smo se omejili na tuje pisce, pri čemer smo bili še natančnejši – vsi avtorji, katerih besedila o drugi svetovni vojni objavljamo v tej posebni izdaji, prihajajo iz Nemčije. Zakaj? Ker s tem nastavljamo ogledalo slovenski razpravi o drugi svetovni vojni in poskusom spreminjanja zgodovinskih dejstev. Ker s tem vnaprej preprečujemo razpravo, da je resnic več. Druga svetovna vojna se ni začela ne leta 1941 ne leta 1945, začela se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja z vzponom nacizma, z vzponom populistične govorice in iskanja priročnih krivcev. Da bo vojna, je bilo jasno po razkosanju in nato dokončnem zavzetju Poljske. In pred prvim strelom so v vseh državah po Evropi obstajali ljudje, ki jih je očaral in prepričal model, ki ga je ponujal Adolf Hitler.

Izgubljeni mir

Zgodovina druge svetovne vojne se je začela leta 1919 – ob koncu prve. Pogodbe, s katerimi so končali globalni spopad, v katerem je med letoma 1914 in 1918 padlo približno deset milijonov vojakov, in ki naj bi naznanjale obdobje miru, so ustavile zgolj bojevanje. Premirje je bilo kratke sape, krhko in vedno znova prekršeno z območnimi spori.

Kancler in diktator

V šoli je bil neuspešen, kot umetniku mu je spodletelo, pa tudi kot vojak v prvi svetovni vojni ni prišel daleč. Adolf Hitler je bil sanjač in socialni posebnež, čigar govorniški in samopromotorski talent so odkrili prejkone po naključju. Šele leta 1919 je našel svoje življenjsko poslanstvo v politiki in hitro napredoval do vodje Nacionalsocialistične nemške delavske stranke, NSDAP. 30. januarja 1933 so ga imenovali za nemškega kanclerja, poslednjega v Weimarski republiki. To je namreč uničil.

Ljudstvo na strankini liniji

Korakali so, nosili zelene uniforme in vojaške čepice, pas in trak s kljukastim križem. Prepevali so priljubljene režimske pesmi, kot je Siehst du im Osten das Morgenrot, ki jo je skladatelj posvetil Goebbelsu, nad njihovimi glavami je vela zastava s kljukastim križem. Vaščani so ob pogledu nanje dvignili roko v nacistični pozdrav ali pa se poskrili v hiše.

Ustrahovalna oblast

Centrala strahu ni delovala skrivaj. Sedež je imela sredi Berlina, le kilometer od Brandenburških vrat, na Cesti princa Alberta 8. To je bil naslov, ki so se ga vsi v državi najbolj bali.

Prvi strel

Alfred Helmut Naujocks je v hotelu Haus Oberschlesien v mestu Gleiwitz blizu poljske meje več kot dva tedna čakal na ukaz za napad. Končno je 31. avgusta 1939 malo pred četrto uro popoldne prišel klic iz Berlina z dogovorjenim geslom: Babica umrla.

Vojna grozot

Dan, ki se ga Judje iz Białystoka spominjajo kot krvavega petka, je Johann Pflugbeil imenoval ponosni dan. Tako je namreč generalpodpolkovnik 27. junija zvečer ta dogodek zabeležil v vojnem dnevniku svoje 221. varnostne divizije. Tistega dne je opazoval, kako je v veliki sinagogi v mestu zgorelo več kot 700 Judov. To je bil eden prvih velikih zločinov v nemško-sovjetski vojni; povsod na zasedenih območjih so se napadalci začeli izživljati nad milijoni civilistov. Grozote so trajale štiri poletja in tri zime.

Stalingrad

Radijsko sporočilo je v Stalingrad prispelo 22. januarja 1943 ob 19. uri: »Kapitulacija izključena. Četa se brani do zadnjega. Srčnost in vztrajnost sta pripomogli k začetku nove fronte in kontraoperacij. Šesti armadi je tako uspel zgodovinski prispevek v najbolj krvavem boju v nemški zgodovini.«

Stalin vrne udarec

Pripadniki nemške vojske so bili brezupen boj. Sovjetska bojna letala so bombardirala njihove položaje v beloruskem mestu Bobruisk, silovito jih je obstreljevalo tudi topništvo Rdeče armade, Nemcem pa je ostalo še komajda kaj streliva za redke preostale topove. Vse več enot se je z vzhodnih položajev umaknilo v mesto. Nekateri so poskušali celo pobegniti na zahod, a so jih tudi tam čakali sovražni tanki, ki so 27. junija 1944 obkolili okrog 70.000 nemških vojakov v Bobruisku ter jih dva dni neizprosno obstreljevali. Nato so rdečearmejci vkorakali v mesto.

Spomini na tovarno smrti

Januar 1945. Desetletna Frieda, judovska deklica iz Poljske, je skupaj z mamo hotela zapustiti uničevalno taborišče Auschwitz-Birkenau. Esesovci so ga praznili in taboriščniki naj bi se peš premaknili nekam proti zahodu. A ko sta Frieda in mama prišli do vrat, ju je neki esesovec poslal proč in zarjovel: »Po vaju bo prišel velik voz.« Tudi drugi taboriščniki so ostali, bilo jih je kar nekaj tisoč.

Sramota po Auschwitzu

Akcija je bila skrbno pripravljena. Preiskovalni uradi Severnega Porenja - Vestfalije, Bavarske, Hessna in Baden-Württemberga so družno udarili 19. februarja lani točno ob devetih. Preiskovalci so se s civilnimi vozili pripeljali na 12 krajev in osumljencem pokazali naloge za hišno preiskavo. Pred tem so preverili, ali imajo preiskovanci orožni list oziroma dovoljenje za ravnanje z eksplozivnimi sredstvi.

Napad na Tihem oceanu

Napad je ZDA presenetil med spanjem, čeprav so jih opozarjali, da se to lahko zgodi. So res odpovedale tajne službe? Ali pa je ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt zavestno dopustil tragedijo, da je končno dobil razlog za vključitev svoje države v vojno, kljub temu da je narod temu nasprotoval?

Dan D

Prizor, ki so ga številni zagledali tik pred smrtjo: obala v obliki polmeseca, peščeno in kamnito nabrežje pod visoko pečino, trava, ki valovi v vetru, zvonik normandijske cerkve, siv kot jutranje nebo. Lep prizor.

Zadnja bomba

Zdelo se je, da bo 9. avgust 1945 enako vroč kot prejšnji dan. Jutranje nebo je bilo brez oblačka, škržati so že peli. Na hodnikih bolnišnice Daj Iči na severu mesta pa je bilo prijetno hladno. Čeprav so zatulile sirene, ki so svarile pred bombnim napadom, je 29-letni zdravnik Tacuičiro Akizuki ob 8.30 sprejel prvega pacienta. Siren je bil že vajen: ameriška letala so v zadnjih nekaj mesecih Nagasaki bombardirala že petkrat, vendar je mesto napade preživelo brez hujših posledic.

Delitev sveta

Voditelji zavezniške koalicije nasprotnikov Nemčije in Japonske so imeli skupen cilj: nikakor niso želeli ponoviti napak držav zmagovalk v prvi svetovni vojni. Leta 1919 so politični voditelji zahodnih zaveznic na pariški konferenci hoteli vzpostaviti ureditev, ki bi zagotovila dolgo obdobje miru in preprečila vnovično prelivanje krvi, kakršno je svet doživel med letoma 1914 in 1918. Toda v tridesetih letih je Japonska napadla Mandžurijo, Mussolinijeva Italija je začela v Afriki ustvarjati sodobni Imperium Romanum, nacionalsocialistična Nemčija pa se je oboroževala za svetovno prevlado na Vzhodu.