Minimalno plačo prejema precej manj zaposlenih, kot trdijo v gospodarstvu

Kadarkoli se v Sloveniji zviša minimalna plača, sledijo opozorila delodajalcev, da bo zaradi tega več deset tisoč ljudi ostalo brez službe. Napovedi so vedno bolj ali manj bombastične. Eno od raziskav na to temo, ki so zbudile največ pozornosti, je leta 2010 opravila Arjana Brezigar Masten, ki od leta 2017 vodi analitični oddelek pri Banki Slovenije. Zaradi takratnega zvišanja minimalne plače s 592 evrov na 734 evrov bruto (minimalna plača danes znaša 1074 evrov bruto) naj bi na daljši rok delo izgubilo točno 17.169 ljudi, je opozorila.

Štiri slike vojne z mediji

Res težko je vsak dan znova, iz tedna v teden opazovati, kako se nekoč soliden informativni program TV Slovenija, ki mu je včasih uspelo pripraviti res dobre novinarske prispevke in oddaje, seseda v neprofesionalnost in politično pristranskost. Težko je za to kriviti vse udeležence v postopku priprave televizijske produkcije, od tehnikov do tistih, ki stojijo pred kamerami. Za zlom so neposredno odgovorni vodstvo RTV Slovenija in tisti uredniki, pa tudi nekateri novinarji, ki so v času politično izsiljenih menjav zavohali priložnost. In jasno, ne gre le za ljudi, ki so neposredno povezani s televizijo, velik delež odgovornosti nosijo člani nadzornega in programskega sveta, ki jih je v upravne organe imenovala do javnega medija sovražna politika. Ti ljudje se tako tudi obnašajo. Javno televizijo razumejo kot politični plen, tukaj so, da jo ukrojijo po meri največje politične stranke. V resnici jim gre zelo dobro.

Tovarne delavcem

Veliki Mike Leigh je pred leti posnel Kar brez skrbi, film o Poppy (Sally Hawkins), samski učiteljici, ki verjame, da je učenje drugih še vedno smiselno, in ki vere v to, kar počne, ne izgubi, četudi je obdana s ciniki, ki se v zrcalo pogledajo prevečkrat na dan, da bi lahko koga sploh še kaj naučili. To, da učenca osrečiš, se ji zdi del učnega procesa. Drugim se to zdi flirtanje s kaosom. To, da izgleda ekscentrično, ne preseneča. Poppy, naturalistična verzija Mary Poppins, je učiteljica, ki noče biti del problema, ampak del rešitve, zato verjame, da je treba učiti najslabše in najboljše. Njeno poučevanje je tako transparentno, kot bi moral biti transparenten idealni učni proces – brez resentimenta, brez frustracij, brez napetosti, brez torture, brez mizantropije. V učilnico prinese le sebe, svoj nasmeh in svojo srečo, da lahko uči. Natanko takšen je Dieter Bachmann, protagonist res epskega fly-on-the-wall dokumentarca Gospod Bachmann in njegov razred, 65-letnik s pleteno kapo, samski happy-go-lucky učitelj v malem, zakotnem, industrijskem Stadtallendorfu, v katerem so nekoč stale nacistične tovarne orožja in streliva in v katerem zdaj živi in dela ogromno priseljencev, Romunov, Bolgarov, Turkov, Kazahstancev, Italijanov, Maročanov, Rusov in Brazilcev, »poceni« delovna sila, gastarbajterji, begunci pred revščino, nemočjo in socialno smrtjo – Bachmann, Poppy v majici benda AC/DC, uči njihove otroke, stare od 12 do 14 let. In uči jih vse – matematiko, zgodovino, umetnost, angleščino, nemščino. Subtilno, z nasmehom, brez jeze. In brez resentimenta, brez frustracij, brez napetosti, brez torture, brez mizantropije. In vmes – v slogu Jacka Blacka in Linklaterjeve Šole rocka – zgrabi kitaro in plane v Smoke on the Water ali Knockin’ on Heaven’s Door ali Jolene. Ne enkrat. In ne sam. Razred – 6B – postane njegov multi-kulti bend. Ve, kdaj je trenutek za premor. Kdaj za comic relief. Kdaj za počitek. Bachmann, holist, boem, kipar in nekdanji revolucionar, ki je začel poučevati šele pred 17 leti, ima neverjeten občutek za ritem in tempo in improvizacijo – poučevanje tako res deluje kot imerzivna naracija, kot zgodba, ki je noče nihče zamuditi, kot avantura, za katero nihče noče, da bi se kdaj končala, kot afirmacija sreče, samozavesti, raznolikosti, drugačnosti in prihodnosti, kot naglo brisanje cinizma, fobij in strahov, kot emfatični portal v življenje, ne pa kot ocenjevanje ali podcenjevanje. Ne, Bachmann noče biti veriga, še manj dreser – biti hoče smiseln. Na nekonvencionalen, nepokroviteljski, udoben, neasimilacijski, transformativen način. Kot Pitagorov izrek. Kot Robin Williams v Društvu mrtvih pesnikov. Ali Richard Dreyfuss v Hollandovem opusu. Ali François Bégaudeau v Razredu. Ali pa Albert Finney v Browningovi verziji. Poskrbeti mora, da bodo vsi ti učenci – otroci težaških delavcev – šli naprej. Na koncu jih mora oceniti, a doda: »Te ocene – to niste vi. Povsem drugačni ljudje ste.« Sam se počasi umika, toda vsem, tako njegovim kolegom kot nam, je jasno, da ga ne more nihče nadomestiti.

Politične sankcije s pravno podlago

Ruski oligarhi bežijo iz Evropske unije, skrivajo, prodajajo premoženje. To je posledica ruskega napada na Ukrajino in evropskih sankcij zoper Rusijo.

Upor

Brutalno. Se je zdelo verjetno, da bo prišel trenutek, ko bodo novinarji TV Slovenija nasilje, ki se je zgodilo nad javnim medijem, opisovali z močnejšimi izrazi, kot jih uporabljamo v tej rubriki? Ta teden se je to zgodilo. Zaposlenim na TV Slovenija je prekipelo – pa ne, ker ne bi bili vajeni političnih pritiskov, to je namreč nekaj, kar je del medijskih poklicev in na kar je večina novinarjev in drugih ustvarjalcev navajena. A to, kar se dogaja zdaj, ni več politični pritisk, ampak brutalno vmešavanje, kot se je izrazila voditeljica Tarče Erika Žnidaršič. Ne gre namreč več za poskuse vplivanja, ampak za grobe napade, napade na družine novinarjev, cenzuro, politično vmešavanje, brutalno žaljenje. Dirigent napada je predsednik vlade Janez Janša – ki je šel pretekli teden tako daleč, da je ustvarjalce Tarče označil za »proruske ekstremiste«. Samo zato, ker postavljajo najbolj normalna novinarska vprašanja, ker preverjajo dejanja slovenske politike, ker se sprašujejo, kateri odzivi so pravi? Pa saj to je naloga novinarjev. Propaganda ni novinarstvo, ampak njegovo temeljno nasprotje.

Pravi in nepravi pari

Nova Slovenija je na strankarskem kongresu predstavila program za naslednje mandatno obdobje. Verjetno najzanimivejša pobuda, ki vztraja pri že dobro preizkušeni formuli sedanje vlade – se pravi, da lahko z vavčerji uspešno odpravimo prav vse težave –, so letni vavčerji »za udeležbo na programih za zdrav in kakovosten partnerski odnos ter pripravo na zakon«. Ti bi bili namenjeni mladim, starim od 18 do 29 let. Predlog najdemo v programu stranke med »ključnimi projekti za pomladitev Slovenije«.

Naj se sliši glas upora

Vsakič znova se 8. marca oglasijo politiki, ki ženskam čestitajo za dan žena, govorijo o tem, da bi bil svet brez žensk slabši, da moramo narediti še veliko za popolno enakopravnost moških in žensk in da res komaj čakajo tisti svetli dan, ko bo 8. marec le vesel in iskren praznik dejanskega dostojanstva. Nedvomno lepe besede, nedvomno lepe želje. Ki ne pomenijo veliko.

Ko patriarh zagrozi, prezident udari

Bilo je 31. avgusta 2018 v istanbulski četrti Fener. Patriarh ruske pravoslavne cerkve Kiril je obiskal ekumenskega patriarha Bartolomeja. Preprečiti je hotel, da bi njemu »enak, a vendarle prvi« (primus inter pares) ukrajinski pravoslavni cerkvi podelil avtokefalnost (’samoglavje’ – samostojnost): »Vaša svetost, če boste Ukrajini dali avtokefalnost, bo tekla kri.« Na to je Bartolomej odgovoril: »Vaša blaženost, nimamo niti vojske niti orožja. Če bo tekla kri, ne bo zaradi nas, ampak zaradi vas.«

Dva shoda, dve policiji

Prejšnji teden sta v torek in sredo v Ljubljani potekala shoda proti vojni v Ukrajini. Prvi na pobudo več nevladnih organizacij na Trgu republike, drugi na pobudo predsednika vlade Janeza Janše na Kongresnem trgu. Čeprav so bile med shodoma vsebinske razlike, saj je bil drugi namenjen tudi ali predvsem temu, da predstavniki vladnih strank pred volitvami nagovorijo volivce, je pri obeh šlo za mirna shoda s približno enakim številom udeležencev. A odziv policije je bil različen in lahko ga uporabimo za še eno ponazoritev tega, da je policija v Sloveniji podrejena vladajoči politiki.

Odnos do beguncev

Ne vem več natančno, ali je pisalo 30 let zmage nad fašizmom ali 30 let od konca vojne, spomnim se samo velikanskega plakata, takrat še ni bilo jumbo plakatov, na levi strani nekega ovinka na cesti čez Gorjance proti Metliki. Zanesljivo pa vem, da je šlo za 30 let in nič več vojne. Komaj sem znala dobro brati, moralo je biti leto 75. Spomnim se tudi tistega občutka, ki me ni zapustil niti v najstniških letih, začudenja in nejevolje nad tem, zakaj se moramo ukvarjati z nečim, kar se je zgodilo že »zdavnaj«. Trideset let je bilo v otroških očeh nepredstavljivo veliko.

Inflacija negotovosti

Statistični urad je prejšnji teden objavil dva pomembna podatka: po prvi oceni, ki bo deležna revizije, je bila lani gospodarska rast 8,1-odstotna, februarja pa je bila inflacija 6,9-odstotna, najvišja po juliju 2008. Zgolj hrana se je v letu dni podražila za 6,4 odstotka, kruh na primer za 14,3 odstotka. Prve analize gospodarske rasti kažejo, da je rast začasno napihnila zlasti država in da nas zaradi tega v izredno negotovem obdobju, ki se je začelo z vojno v Ukrajini, čakajo poglobljene strukturne težave.

dr. Bogomir Kovač

11. 3. 2022  |  Mladina 10  |  Ekonomija

Demilitarizacija in ne oboroževanje

Rusko-ukrajinska vojna se je iz razmeroma konvencionalnega vojaškega spopada dveh držav spremenila v hibridno vojno. V ekonomsko vojno z Rusijo stopa ves »zahodni svet«, politična vojna zajema tudi druge države, zlasti Kitajsko. Stopili smo v tretjo svetovno vojno v dobrih sto letih, z drugačno konfiguracijo sil in akterjev. Hibridna vojna je vojaško, politično in ekonomsko prepletena in informacijsko sila zamegljena. Le tragične človeške žrtve vojn in mrtvi že tisočletja štejejo na tem semnju ničevosti enako. Nam lahko ekonomika vojn pomaga najti mir? Lahko z ekonomskimi sredstvi prisilimo Putinov režim k politični sklenitvi premirja? Kako visoka je ekonomska cena preživetja Ukrajine in njenih državljanov? Ruska invazija na Ukrajino bo povzročila stagflacijo v EU, ekonomske sankcije bodo prizadele rusko gospodarstvo. Vojne so vedno ekonomsko destruktivne in politično zavajajoče. Zato bi bilo bolje namesto večnega pripravljanja na nove vojne investirati v mir.

Počivalšek: »Hvala, Mark Cuban«

»Hvala @mcuban za odlično promocijo Slovenije.« Tako se je minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek na tviterju minulo soboto zahvalil multimilijonarju Marku Cubanu (177. na zadnji Forbsovi lestvici 400 najbogatejših Američanov), sicer lastniku košarkarskega moštva Dallas Mavericks, za katero igra Luka Dončić. Minister je s tvitom v slovenščini, v katerem ni pozabil omeniti prizadevanj vlade za vrhunski šport, pristavil svoj lonček k promocijski prireditvi v Dallasu. Na sobotni tekmi med moštvoma iz košarkarske lige NBA Dallas Mavericks in Sacramento Kings (114 : 113) v Dallasu je namreč potekal »slovenski večer«.

Proti popolni nekompetentnosti

V ponedeljek, na isti dan, ko so se zaposleni na RTV Slovenija odločno uprli napadalnemu vmešavanju vladajoče politike v njihovo hišo, je prekipelo tudi zaposlenim v Moderni galeriji, naši osrednji kulturni ustanovi za sodobno vizualno umetnost. Jasno in glasno, z imeni in priimki, ki so jih prispevali skoraj vsi zaposleni, od direktorja Aleša Vaupotiča zahtevajo odstop, od vlade in ministra za kulturo Vaska Simonitija pa takojšnjo direktorjevo razrešitev.

Vizionar ali zlikovec?

Podjetje SpaceX, ki je v lasti najbogatejšega Zemljana Elona Muska, je najbolj poznano po svojem vesoljskem programu. A SpaceX razvija tudi denimo projekt Starlink, ki v Zemljino orbito že tri leta pošilja množico satelitov. Ti naj bi sčasoma po vsem svetu zagotovili hitro povezavo na medmrežje. Prav zaradi teh satelitov se je ob pričetku ruske invazije na Ukrajino na Muska obrnil podpredsednik ukrajinske vlade Mihajl Fedorov. Kar prek Twitterja mu je sporočil: »Medtem ko poskušate kolonizirati Mars, Rusija poskuša okupirati Ukrajino! Medtem ko vaše rakete uspešno pristajajo, ruske rakete napadajo ukrajinske civiliste!« S tem je Muska javno pozval, naj z omrežjem Starlink pokrije ukrajinsko ozemlje. Tamkajšnja internetna infrastruktura je trenutno namreč močno ogrožena.

»Frankolovski zločin«

Drugega februarja 1945 je med vožnjo s poroke v zasedo partizanske Bračičeve brigade v soteski Tesno padel eden najpomembnejših nacističnih funkcionarjev, celjski okrožni vodja in deželni svetnik Anton Dorfmeister, ki je naslednjega dne v celjski bolnišnici umrl za posledicami ran. Deset dni kasneje je sledil frankolovski zločin, ki velja za enega najhujših nacističnih vojnih zločinov na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno. Nacisti so se odločili Dorfmeistrovo smrt maščevati, zato so v celjskih, mariborskih in trboveljskih zaporih zbrali sto talcev in jih dali usmrtiti. Devetindevetdeset izmed njih so obesili na drevesa ob cesti na Stranicah pri Frankolovem, enega pa so ustrelili med begom za življenje. Med pobitimi so bili tudi mladoletniki, najmlajši talec je imel komaj 16 let.

»Ko bo svoboda, ne bo držav«

Na Dunaju živeča bosanska umetnica Lana Čmajčanin je v roke vzela zemljevid Bosne in nato še drugega in tretjega ... vse do petintridesetega. Postavila jih je enega na drugega in opazovala, kaj se je v 551 letih, ki so minila med najstarejšim in najmlajšim zemljevidom, dogajalo z bosansko mejo. Kako se je premikala in spreminjala. Ponekod so se čisto tanke črte, ki ponazarjajo meje, tako zgostile, da so območja povsem počrnela. Kajti meje niso stalne, niso objektivne, ampak so pogosto, sploh na območjih, kjer se krešejo interesi velesil, posledica pogajanj, partikularnih interesov, vojn in nasilja.

Pozdrav iz Gradca

Graški Kunsthaus je ena najpomembnejših galerij sodobne umetnosti v naši širši okolici. Zgodba o uspehu je že od samega začetka – vse od takrat, ko je to avstrijsko mesto ob reki Muri leta 2003 gostilo projekt Evropska prestolnica kulture in so, da bi mestu ostal trajen spomin nanj, oblikovali povsem nov, velik, v svet odprt razstavni prostor. Kunsthaus je torej vse tisto, česar bližnji Maribor, ko je bil dobro desetletje kasneje tudi sam evropska prestolnica kulture, ni dobil, čeprav so organizatorji ob kandidaturi seveda obljubljali novo kulturno institucijo. V Gradcu je bilo drugače – obljubo so izpolnili, zrasel je Kunsthaus, nenavaden, futurističen objekt. Od daleč spominja na vesoljsko ladjo, ki je zasilno pristala med hišami starega mestnega jedra.

Vlado Miheljak

11. 3. 2022  |  Mladina 10  |  Dva leva

Ruske mačke in poparjeni mačkoni

Že sedaj je jasno, da posledic sankcij proti ruski krvavi avanturi v Ukrajini ne bodo čutili samo ruski državljani, ampak tudi državljani dežel, ki jih evforično izrekajo. Torej Evropejci. Pravzaprav se dogaja pred našimi očmi in z našim soglasjem, včasih celo navdušenjem, putinizacija evropske javnosti in evropske medijske krajine. To je še en dokaz, da je Evropa popolnoma dezorientirana in neučinkovita. Kot vselej. No, ne glede na izvor rusko-ukrajinskega konflikta krvavega Putinovega pohoda nikakor ni mogoče upravičiti. A Ukrajinci so dvakratna žrtev. Ne le ruskega uničevalnega vojaškega stroja, ampak tudi lažnih obetov in ščuvanj vojaške zveze in voditeljev »svobodnega sveta«. Zato po svoje lahko razumemo jezo, razočaranje in moralne ukore, ki jih Zelenski te dni deli Evropi in Natu. Ves čas je bilo jasno, da Rusija v takšno genezo statusa Ukrajine, kot se je nakazovala, ne bo privolila. In čeprav Putin morda ustreza tudi najbolj stereotipni satanizaciji osebnostnega profila, je pravo vprašanje, ali bi kdo drug na čelu Ruske federacije privolil v takšen razvoj državnega statusa Ukrajine in takšno obravnavo ruske manjšine, kot smo ji bili priča. Ne. Nihče ne bi mogel stopiti na čelo Rusije in privoliti v vojaško obkroževanje. Kajti ob tem vprašanju gre tudi za simbolna vprašanja ranjene velesile. Če sta bili še nedavno na mizi kot realna opcija kompromisa vojaška nevtralnost ter avtonomija proruskih ozemelj, bo sedaj bistveno večje okupirano območje (ves obalni pas) trajno zasedeno, čeprav nikoli legalizirano. Pač zatečeno stanje, podobno kot zasedena palestinska območja.