Plečnikov stadion jutri

Ob 150. obletnici rojstva arhitekta Jožeta Plečnika je bilo leto 2022 razglašeno za Plečnikovo leto. Hkrati teče že petnajsto leto, odkar je stadion za Bežigradom, kulturni spomenik državnega pomena in športno-rekreacijski prostor, zaprt in skrit za gradbiščne ograje javnosti nedostopen in prepuščen propadanju. Najlepši poklon pomembnemu jubileju velikega arhitekta bi bila nedvomno ponovna oživitev spomenika v njegovi izvirni podobi in namenu ter vrnitev stadiona za Bežigradom na zemljevid Plečnikove Ljubljane.

Jamstvena shema za mlade

Poslanke in poslanci državnega zbora so 6. aprila, na zadnji seji pred volitvami, sprejeli zakon o stanovanjski jamstveni shemi za mlade. Predlagatelji zakona, prvopodpisani je bil poslanec vladne SDS Danijel Krivec, so zakon predstavili kot pomoč mladim pri prvem reševanju stanovanjskega vprašanja. Vendar različni deležniki, tudi banke in raziskovalci preskrbe s stanovanji, izražajo številne pomisleke, ali bo zakon, pomenljivo sprejet v predvolilnem času, zares dosegel namen.

Javno dobro

Ker je prostor omejena dobrina, je nujno, da so posegi vanj skrbno pretehtani. Kar bomo zgradili danes, bo ostalo nam in našim potomcem v trajno uporabo. Stavbe praviloma preživijo svoje avtorje in naročnike. Zato je izjemno pomembno, da odločitve o posegih v prostor, ki so vedno posegi v skupno dobro, posebej skrbno tehtamo. Javni natečaj se je v stoletjih izkazal za eno boljših orodij za transparentno tehtanje prostorskih odločitev. Pri nas imajo natečaji dolgo tradicijo, ki sega v čase avstro-ogrske monarhije. Od takrat so z nami in so pripomogli k nekaterim najpomembnejšim dosežkom v arhitekturi, krajinski arhitekturi in urbanizmu.

Trajnostno prostorsko načrtovanje

V Evropi smo po letih govoričenja o razogljičenju družbe in zelenem prehodu še vedno na začetku. Čeprav ta ugotovitev ni ravno presenetljiva, se je zdaj razjasnila z nepričakovano tragičnostjo. Ne s posledicami podnebnih sprememb, ki so zaradi počasnega tempa ravno dovolj neočitne, temveč z vojno v Ukrajini. Evropske države se zaradi velike odvisnosti od ruske nafte in plina ne morejo v celoti postaviti po robu tamkajšnjemu režimu in ga odrezati od glavnega vira prihodkov, saj bi se s tem dobesedno ustavilo tudi njihovo gospodarstvo oziroma kar celotna družba. Zdaj se mrzlično iščejo drugi ponudniki, razmišlja se o terminalih za utekočinjeni naftni plin, cene naftnih derivatov smo ponovno regulirali, da bi omejili finančni pritisk na gospodinjstva in gospodarstvo. Dodaten zagon je seveda dobilo vlaganje v obnovljive vire energije. Jedrska energija, o kateri v Sloveniji že nekaj let spet teče razprava, se kaže kot vse bolj neizogibna. Pri odpravljanju posledic pa je, vsaj v Sloveniji, zelo malo razmišljanja o odpravljanju vzrokov za tako odvisnost. Da smo se z zelenim prehodom preveč obotavljali, je le delen odgovor. Med najpomembnejšimi, a najpogosteje zamolčanimi vzroki je prostorski razvoj Slovenije, ki je že desetletja naravnan v suburbanizacijo, temelječo na avtomobilizmu. Za to je nujna velika poraba energije za transport ter za ogrevanje in hlajenje stanovanj, kar nima le negativnih okoljskih učinkov, ampak vse bolj pomeni tudi finančno in varnostno tveganje.

Arhitektura po meri človeka in planeta

Zdi se, da je bila leta 1979 ustanovljena Pritzkerjeva nagrada vse do devetdesetih let namenjena (in tudi razumljena) le za nagrajevanje življenjskega dela priznanih arhitektov pretežno iz anglosaških dežel s poudarkom na ZDA in VB, manjkrat so je bili deležni Španci, Francozi, Nemci in Skandinavci. Zato pa so Pritzkerjeve žirije pogosto nagradile japonske arhitekte, manj kitajske in korejske, pa vendar opazile tudi brazilska modernista Oscarja Niemeyerja in Paula Mendesa da Rocho ter Avstralca Glenna Murcutta. Tako ima letošnja izbira Kéréja simboličen pomen, saj poskuša popraviti zgodovinske krivice in postaviti v ospredje vprašanja identitete, pomena različnih kultur, vloge trajnostnega in vzdržnega načina razvoja civilizacije in tudi arhitekture, ki pri načrtovanju upošteva osnovne potrebe prebivalstva, omejena finančna sredstva, sodelovanje s skupnostjo, pa tudi to, kako redefinirati tehnološke standarde in uporabo tehnologije nasploh, ter razmislek, kako zagotoviti, da ljudski, domači postopki gradnje ne bodo prepuščeni pozabi. Vse to so tudi značilnosti Kéréjeve arhitekture in pri vsem tem njegove stvaritve ne izgubijo čara dobre arhitekture.

Tapete se vračajo

Baročne tapete, ki jih je v filmu Zajtrk pri Tiffanyju za spalnico Paula Varjaka (igra ga George Peppard) izbrala njegova premožna ljubica. Razkošna dnevna soba v muzikalu Visoka družba, opremljena z metino zelenimi tapetami v slogu kitajskih stenskih poslikav. Zlatorumene tapete z vzorci, ki spominjajo na lovorove vence, v spalnici Anne Kalman (Ingrid Bergman) v romantični komediji Nediskretna. Vsi trije filmi, ki danes veljajo za klasike, so bili posneti v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. A tudi, če med ogledom drugih filmskih izdelkov iz tega časa pozorneje opazujemo notranjo opremo domov, bomo težko našli stanovanje ali hišo, ki tapet ne bi imela v vsaj enem prostoru.

Lani so cene nepremičnin v povprečju za 53 odstotkov presegale ravni iz leta 2015

Cene stanovanjskih nepremičnin se v Sloveniji nenehno zvišujejo zadnjih sedem let, zrasle so vsako četrtletje od konca leta 2015, kažejo statistični podatki. Konec tretjega četrtletja lani so cene v povprečju za 53 odstotkov presegale ravni iz leta 2015, v povprečju evrskega območja pa »le« za 36 odstotkov. Kaj se obeta – tudi če bo uveljavljena nakazana zaostritev pri stanovanjskem kreditiranju?

Zelene mestne površine

Povsod, tudi pri urejanju javnega prostora, je prevladal neoliberalni miselni model s svojim geslom – trg bo uredil vse. Tako je med drugim posegel v urejanje mestnih javnih in zelenih površin. Urejena narava kot infrastruktura, ki naj služi sistemu in ustroju zabetoniranih mestnih struktur? »Seveda!« pravi dr. Maja Simoneti, krajinska arhitektka in urbanistka z dolgo prakso načrtovanja in proučevanja upravljanja mestnih zelenih površin. Že nekaj let je zaposlena na Inštitutu za politike prostora (IPoP), v nevladni, svetovalni in raziskovalni organizaciji, ki se ukvarja s trajnostnim urejanjem prostora. Pred tem je dolga leta službovala na Ljubljanskem urbanističnem zavodu, kjer je izdelovala prostorske načrte in strokovne podlage ter raziskovala za potrebe države in občin. Tako je vpeta v prizadevanja za celostno in strokovno urejanje javnih in posebej zelenih površin že več kot 30 let. Za svoje vztrajno in natančno strokovno delo je prejela več strokovnih nagrad, poznamo pa jo tudi po nekaterih študijah, kot je knjiga Mestne zelene površine iz leta 1997 pa knjiga o

Zahodno pristanišče

Malmö, tretje največje švedsko mesto, je slovenskemu občinstvu verjetno najbolj znano po nenavadni kombinaciji mosta in podvodnega predora, s katerima je prek morske ožine Öresund povezano z dansko prestolnico København. Športnim poznavalcem je Malmö znan tudi po nogometnem klubu, navdušencem nad sodobno arhitekturo pa gotovo po nenavadni stolpnici Turning Torso, ki jo je načrtoval sloviti španski arhitekt Santiago Calatrava. Manj znano je, da je mesto, ki je s približno 350 tisoč prebivalci le nekoliko večje od Ljubljane, eden od uspešnejših primerov trajnostne urbane revitalizacije v Evropi, ki pa je razkrila tudi zapletenost in pasti takih procesov.

Življenje ob vodi

Ni treba posebej razlagati, kako pomembna je voda za življenje, niti tega, da je bila bližina vodnih virov vedno pomemben dejavnik pri nastanku človeških naselij. Poleg utilitarne funkcije naravnih vodotokov in hkrati stalne potencialne nevarnosti v obliki poplav se vse bolj zavedamo tudi ambientalne vloge, ki jo ima lahko voda v urbanem okolju. Z gradnjo vodovodnih in kanalizacijskih omrežij smo vodo v naseljih skrili v podzemne cevi. Dlje je ostala aktualna njena vloga v transportu in industriji, a se je tudi ta s tehnološkim razvojem in spremembami industrijske proizvodnje sčasoma manjšala. Nevarnost poplav smo dolgo reševali z invazivnim gradbenim urejanjem vodotokov, na primer z betonskimi koriti in preusmeritvami strug, dokler se ni pokazalo, da so pri hujših povodnjih taki ukrepi povsem neučinkoviti. Dandanes zaradi umikanja industrije in pristanišč z rečnih ali morskih obrežij nastajajo čudoviti novi mestni predeli s svojstvenim čarom. Drugod pa z bolj sonaravnimi poplavnimi ureditvami ob rekah in potokih nastajajo nova parkovna oziroma rekreacijska območja.

Za koliko se bodo zvišale neprofitne najemnine?

Maja letos je državni zbor sprejel spremembe stanovanjskega zakona, ki se nanašajo tudi na neprofitne najemnine. Uvedene bodo postopoma do aprila 2023. Kako pa bodo učinkovale na višino neprofitnih najemnin?

Nov pritisk na cene nepremičnin

»Od lesa, barve do betona - stroški tako rekoč vsakega posameznega materiala, ki se uporablja za gradnjo hiš v ZDA, se povečujejo. Za nekatere materiale je zvišanje cen od začetka pandemije preseglo sto odstotkov,« je nedavno o dogajanju na ameriškem trgu poročal portal Bloomberg. Višje cene gradbenega materiala se zdaj prelivajo v prodajne cene stanovanjskih nepremičnin, te ponekod že za več deset odstotkov presegajo cene iz predpandemičnega leta 2019. In pri nas?

Slovo od Bloudkove Ilirije

Letošnja plavalna sezona v odprtih bazenih se je iztekla. Septembrski dež je odgnal še najbolj zagnane plavalske navdušence in ustavil tudi neutrudne plavalce Plavalnega kluba Ilirija, ki so pridno trenirali na mestnem kopališču Ilirija na robu ljubljanskega Parka Tivoli. Kopališče Ilirija ima več kot 90-letno zgodovino, Plavalni klub Ilirija pa obstaja že 101 leto. A življenje Bloudkovega športnega objekta se izteka, končni udarec mu bodo mestne oblasti zadale januarja 2022, ko naj bi bagri začeli podirati stare kopališke zidove. Tako bo izginil še en spomin na življenjski slog ljubljanskega meščanstva z začetka 20. stoletja, hkrati pa se postavlja vprašanje, ali bo več kot sto let staro Športno društvo Ilirija z domicilom na starem kopališču Ilirija v novem objektu dobilo ustrezne prostore za delovanje. Ali bo novi center namenjen le poklicnemu športu ali tudi ljubiteljskemu, še ni povsem jasno, prav tako ne, ali bo v prihodnje Ilirija mestno kopališče ali pa le še en športni objekt, ki bo v službi kapitala in njemu podrejenega športa.

Kako v vsakdanjem življenju čim bolje spremljati osebni ogljični odtis

V romanu Tranzit (Transit) slavne britanske pisateljice Rachel Cusk se pripovedovalka na letalu znajde ob neznanem moškem; ta ji na lepem začne pripovedovati o prijatelju pilotu, ki je kljub svojemu poklicu zaveden okoljevarstvenik. Vozi električni avto, doma uporablja sončne kolektorje in vetrno energijo, obsesivno reciklira in med dopustom kampira v hribih nekje v bližini doma. »Toda isti človek ni imel težav s tem, da je redno oblekel uniformo, zlezel v pilotsko kabino petdesettonskega letala in odpeljal gručo alkoholiziranih dopustnikov na Kanarske otoke,« nadaljuje moški. »Težko bi si zamislili slabšo linijo za vožnjo, a on je na tej relaciji vozil dolga leta. Poleg tega je delal za nizkocenovno letalsko družbo, ki sta jo zanimala samo prihranek in dobiček.«

Lani 3961 novih sončnih elektrarn

Konec leta 2020 je bilo v Sloveniji skupno nameščenih 11.990 sončnih elektrarn ali 3961 več kot leto prej. Številke se zdijo visoke, a dr. Kristijan Brecl iz Laboratorija za fotovoltaiko in optoelektroniko ljubljanske Fakultete za elektrotehniko opozarja, da je Slovenija tako pri skupni moči vseh sončnih elektrarn kakor pri moči per capita v zadnji tretjini med državami EU. »V Sloveniji nismo postavljali velikih fotovoltaičnih polj kot na primer Nemci in Španci,« pravi dr. Kristijan Brecl in dodaja: »V Sloveniji je delež majhnih elektrarn za samooskrbo prevladujoč.« Dr. Brecl je eden ključnih pripravljavcev portala in letnih poročil o stanju fotovoltaičnega trga pri nas. V poročilih so zajeti podatki Javne agencije RS za energijo, Statističnega urada ter družb Borzen in SODO, ki izvajata gospodarski javni službi operaterja trga z elektriko oziroma službo distribucijskega operaterja električne energije.

Kam so šle poslovne stavbe?

Razmah gradbene dejavnosti v Sloveniji je nekoliko presenetljivo sovpadel z zdravstveno krizo, ob njem pa nastaja precejšnje strukturno nesorazmerje glede vrste novogradenj. Poleg infrastrukturnih projektov je namreč daleč največ stanovanjske gradnje. Ta je sicer tudi v običajnih razmerah skoraj vedno na prvem mestu, a zdaj vodi z naskokom, skoraj povsem zamrla pa je gradnja poslovnih stavb, natančneje, pisarn. Glavni razlog je gotovo to, da je večletna stagnacija gradbenega sektorja povzročila veliko pomanjkanje stanovanj, ta so zato zdaj dražja kot kadarkoli, cene pa dodatno podpirajo še nizke obrestne mere za posojila. Tako se gradnja stanovanj investitorjem veliko bolj splača kot gradnja pisarn.

»Zelo intenzivno si prizadevamo za ozelenitev fasad«

Za nekoga, ki se ukvarja s področjem, od koder prihajajo vsak dan bolj črne napovedi – podnebnimi spremembami –, je dunajski politik Jürgen Czernohorsky neverjetno vedra oseba. Štiriinštiridesetletni politolog in sociolog je v politiko vstopil že v študentskih letih, ukvarjal pa se je predvsem z izobraževanjem – pred štirimi leti je prevzel tudi mestno ministrstvo za izobraževanje. Po koncu mandata se je preselil na drugo področje: prevzel je dunajsko mestno ministrstvo za podnebne spremembe in okolje.

Kvadratura kroga

Leta 2014 sta dve vodilni znanstveni reviji – Nature in Science – izrazili skrb glede usode naravoslovnih zbirk ter pripravili niz poglobljenih člankov. Te zbirke so namreč edini arhiv, edini dokazi o okolju, ki ga človek tako hitro spreminja. V obdobju biodiverzitetne krize so nenadomestljive pri dokumentiranju raznovrstnosti življenja, predvsem pa zaradi njihovega propadanja. Poročali so, da je v naravoslovnih muzejih Italije propadla najmanj tretjina bioloških primerkov, a italijanski primer je menda le eden izmed mnogih. Gre za to, da zbirke niso hranjene v ustreznih prostorih, in podobno je tudi pri nas. Prav naravoslovna zbirka je bila temelj prvega muzeja. Kranjski deželni stanovi so namreč oktobra leta 1821 s sklepom ustanovili Deželni muzej. Iz njega sta kasneje nastala dva muzeja: Prirodoslovni muzej Slovenije in Narodni muzej Slovenije. Tako letos oba praznujeta 200. obletnico, a še vedno sobivata v isti stari stavbi – v Rudolfinumu na Prešernovi, v stavbi, ki jo je dal leta 1883 zgraditi cesar Franc Jožef po načrtih arhitekta Viljema Trea.

Igrišča za odrasle

Prizor iz filma. Dogaja se v nekem mestu, verjetno metropoli, ni pa nujno. Izkušena policista preiskujeta zločin. Malo prej sta od informanta prejela namig o potencialnem storilcu/priči/viru podatkov. Poznata ga, vesta, kje se giblje. Takoj zavijeta okoli vogala, na košarkarsko igrišče v sosednji ulici, kjer seveda nabija žogo prav tista skupina lokalcev, ki pozna osumljenca. Verjetno ni nikogar, ki tega prizora (ali podobnega) ne bi videl vsaj v enem, če že ne v več filmih. Ni naključje, da ga tako pogosto uporabijo.

Arhitektura, ki tiho podpira življenje

»Preoblikovanje že obstoječega daje možnost, da narediš več in bolje. Odloćitev za rušenje je sicer lažja, vendar zelo kratkoročna, saj pomeni zapravljeno priložnost. Z rušenjem se po nepotrebnem troši energija, zavrže material, predvsem pa se izgubi zgodovina,« je Anne Lacaton razložila, zakaj sta obnova in preoblikovanje že obstoječe arhitekture koristna in dobra za prebivalce, mesto in družbo. Poudarila je tudi, da ima rušenje negativne družbene posledice. Zanjo je rušenje akt nasilja. Prav zaradi tega stare stavbe raje obnavljata in jim dajeta povsem nove razsežnosti in pomene.

Kaj se dogaja na Bledu?

Kjer je nekoč stal majhen hotel Evropa, želita občina Bled in tuji vlagatelj postaviti hotel s petimi zvezdicami. Investitor je sprva načrtoval hotel z 90 sobami, a je ZAPS (Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije) dosegla, da so predvidene hotelske zmogljivosti zmanjšali za tretjino. Po zaključku javnega natečaja pa se je na družbenih omrežjih razvila vroča razprava, kajti računalniška vizualizacija novega hotela je osupnila vse. Ogorčeni so Blejci, pa tudi vsi ljubitelji Bleda in narave. Marsikomu, doma in v tujini, ni vseeno, kaj se bo zgodilo s tem tako imenovanim gorenjskim biserom.

Mestna pritličja

Pred nekaj desetletji, verjetno nekje v osemdesetih letih, se je v arhitekturi in urbanizmu razširil pojem »mestotvornost«. Takrat se je namreč pokazalo, da v novih stanovanjskih soseskah, katerih gradnja je tedaj dosegla vrhunec, nekaj manjka. Še tako premišljeno zasnovane soseske niso bile »pravo« mesto in po stimulativno urbano vzdušje se je bilo treba vračati v zgodovinska mestna središča. A kaj je tisto, kar v mestnih središčih ustvarja ta prijetni človeški vrvež, ki je v soseskah nekako umanjkal? Ugotovitev je bila, da so to stavbe, ki okoli sebe oblikujejo dobro definirane javne prostore, kot sta tradicionalna mestna ulica in trg, ter imajo aktivna pritličja z javnim programom, ki s privabljanjem obiskovalcev dopolnjuje zunanji javni prostor. Predvsem pritličja naj bi torej bila javna, aktivna oziroma mestotvorna. A izraz danes zasledimo le redko, čeprav bi morali biti zdaj še pozornejši na to, kakšna so pritličja stavb, ki se gradijo. Nekoč se je že zdelo, da so aktivna pritličja obsojena na propad in jih investitorji sploh niso hoteli graditi, marsikje pa so ponovno zaživela – seveda predvsem tam, kjer so v stiku z ustrezno urejenim javnim prostorom. Še več, pritličja s poslovnimi prostori so celo prvi pogoj za optimalno delovanje lokalnega gospodarstva.

Igra »mladi do 29. leta do stanovanja«

Potem ko je Mestna občina Ljubljana pred dnevi trideset najemnih stanovanj za mlade razdelila z žrebom, ki ga je predvajala v živo, bo do poletja objavljen še razpis Republiškega stanovanjskega sklada za postelje v Stanovanjski skupnosti za mlade Gerbičeva. Če bo ustreznih prijav preveč, o najemnikih ne bo odločil žreb, ampak »naključni računalniški izbor«.

Kvadrat za 2900 evrov

Ponudba rabljenih stanovanj je omejena, neluksuznih, cenovno dostopnejših novogradenj pa je premalo – to sta pomembna dejavnika, ki ohranjata cene na visokih ravneh.

Graditelj sodobne Ljubljane

Spomin na nedavno preminulega arhitekta, urbanista in akademika Milana Miheliča (1925–2021) v sebi ne nosi le žalosti, ampak tudi nekaj trpkosti, saj je »njegov« Bavarski dvor v zadnjih treh letih postal urbanistični spaček. Vemo, da je bil Mihelič zaradi tega nesrečen, ni mu bilo vseeno, kaj se dogaja z javnim prostorom »Bavarca«, ki je imel velik potencial sodobne mestne četrti. Bavarski dvor deli usodo z marsikatero arhitekturno stvaritvijo slovenskih modernistov, saj je njihova arhitektura zadnjih 30 let na udaru tako imenovanih developerjev. Pri tem so sodelovale in še vedno sodelujejo mestne oblasti, tako da spremenijo mestni prostorski načrt, kot ustreza tem istim developerjem. Pri tem pa sodeluje tudi del arhitekturne srenje, ki ob tem s svojimi posegi neusmiljeno gazi in uničuje žlahtno arhitekturo generacije vrhunskih arhitektov šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja.

Univerza v Ljubljani ali pri Ljubljani?

Univerza v Ljubljani je ena od največjih institucij v slovenski prestolnici ter ima pomembno simbolno in družbeno vlogo v mestu in tudi v državi. Na njej se izobražuje in dela več deset tisoč ljudi, ki so obenem (vsaj začasni) prebivalci mesta in uporabljajo njegove stanovanjske, storitvene, infrastrukturne in druge zmogljivosti. Tako je tudi urbanistični razvoj Ljubljane močno prepleten s prostorskim razvojem ljubljanske univerze. Prav zdaj se dogajajo večji premiki na področju prostorske umestitve fakultet v mestu, s čimer se je odprla razprava o prostorski strategiji Univerze v Ljubljani. Pri tem se srečujeta dva urbanistična koncepta, »univerza v mestu« in »univerzitetni kampus«.

Čigavo je mesto?

V poplavi komentarjev na zadnje dogodke v Rogu opažam predvsem dve poudarjeni stališči. Čeprav sta v svoji raznolikosti obe legitimni in pravilni, pa hkrati kažeta tudi podobno ujetost v trenutno zastavljene sistemske okvire. Prvo, ki ga rogovci in njihovi podporniki najbolj poudarjajo, se tiče predvsem vprašanja gentrifikacije1, nadzora in svobode umetnosti ter lastništva javnega prostora. Drugo pa izhaja s pravnega vidika in se osredotoča na dejstva in dokaze lastništva ter poudarja nelegalnost skvotanja.

Lepota bivanja tudi v jeseni življenja

Morda za začetek nenavaden podatek. Če v spletni iskalnik (v angleščini) vpišete »prvi dom za starejše v Evropi«, ne boste našli ničesar. Tudi slovenska različica ne bo obrodila sadov. V ZDA morda najdete kakšen podatek o prvem domu za vdove, ki so ga tam okoli leta 1826 odprli v enem izmed industrijskih mest (morda v Pittsburgu), a kaj več od tega težko. Wikipedija na nobeni izmed strani na temo gerontologije ne ponuja tega podatka. Stran z opisano zgodovino razvoja oskrbe starejših ne obstaja. Najbolj zagrizeni boste morda našli povzetke v kateri izmed digitalno objavljenih diplomskih nalog, a za bolj izčrpne informacije bo treba poseči po tiskanih izdajah. V slovenščini imamo na primer knjigo dr. Jane Mali »Od hiralnic do domov za stare ljudi«. A kar se tiče spleta, ta zgodba tako rekoč ne obstaja.

Ko arhitekta izzove teren

Na zahodu Slovenije, kjer pokrajina prehaja v Furlansko nižino, leži od vetra in sonca izklesana vinorodna Vipavska dolina. Nad njo se dviguje Nanoška planota, ki prehaja v rob Trnovskega gozda, od Krasa pa dolino ločujejo Vipavski griči. Submediteransko podnebje, ki z nenehnim menjavanjem toplo-vlažnega jugozahodnega vetra, imenujejo ga mornik, in mrzle severovzhodne burje, ki zapiha s Trnovske planote, daje dolini svojstven pečat.

Pokopališča, mesta mrtvih

Obredno pokopavanje umrlih velja za enega od prvih znanilcev človeške kulture, grobna arhitektura in z njo povezani verski objekti pa so že od nastanka prvih civilizacij ena od najpomembnejših tem arhitekturnega ustvarjanja. Grobovi različnih vrst ter pokopališča kot prostori za pokopavanje umrlih sodijo med najstarejše ohranjene arhitekturne ureditve in nam veliko povejo o navadah in prepričanjih ljudi, ki so jih postavili, pa tudi o nekdanjih in današnjih družbenih odnosih. Poleg verskih dogem in družbenega statusa je na način pokopavanja vplivala tudi skrb za preprečitev skrunjenja in ropanja grobov, človeštvo pa je zgodaj spoznalo tudi higienske vidike umeščanja pokopališča v naselja ali ob njih, pri čemer pa lahko že govorimo o prostorski problematiki oziroma urbanizmu.