Ne spreminjamo prostorov, ampak pogled na svet

Beatriz Colomina, znamenita španska arhitekturna zgodovinarka, v svoji knjigi »X-Ray Architecture» pravi: »Tuberkuloza je pomagala, da je moderna arhitektura postala moderna.« Danes, ko je modernistična estetika že zdavnaj postala del vsakdana, zlahka pozabimo, da je stara že več kot sto let. Nanjo gledamo kot na ikonični slog dvajsetega stoletja in jo v glavah povezujemo predvsem z obnovo po drugi svetovni vojni. Takrat je morda res doživela največji razmah in si prislužila ime, ki se je drži še danes – »International Style«, mednarodni slog.

Več posluha do narave

Mariborčanka Natja Mrevlje je bila že kot otrok velika ljubiteljica živali, ob planinarjenju z očetom pa sta se postopoma razvijali tudi njena naklonjenost do narave in želja živeti v čim večjem sožitju z njo. Ni presenetljivo, da je danes ambasadorka projekta EkoBrain, platforme, namenjene ozaveščanju o problemih, ki pestijo naše okolje. Skupaj z ekipo, ki sodeluje pri projektu, želi ljudi opomniti na lepote našega planeta in živih bitij na njem ter jim približati problem onesnaževanja okolja. S pomočjo člankov in videovsebin nameravajo ozaveščati in učiti mirnejši način življenja, v katerem bo prostor za več posluha do narave. Predvsem se bo projekt osredotočal na mlade – otroke v vrtcih in osnovnih šolah bo med drugim naučil, zakaj ne ubijati čebel in kako pomembne so za našo prihodnost, jim pokazal, kako odgovorno ravnati z odpadki, ter jim razložil, zakaj ima vsako bitje pod soncem svojo vlogo v ekosistemu.

Z gradbenimi projekti proti pokoronski recesiji …

Ali bo hujše posledice povzročila epidemija novega koronavirusa ali ukrepi za njeno zajezitev, je vprašanje, ki si ga zadnje mesece zastavljajo povsod po svetu. Da stojimo na pragu hude recesije ali smo celo že korak v njej, je splošno uveljavljeno prepričanje. In čeprav borzni indeksi po svetu spet kotirajo nenavadno visoko, o prihajajočih težavah v Sloveniji pričajo podatki o porabi elektrike, ki kažejo precejšen upad gospodarske aktivnosti, ter porast evidentirane brezposelnosti. Prav tako je jasno, da je med najbolj prizadetimi panogami turizem in da je zato prav, da se z nekaterimi ukrepi poskrbi za obstoj kakovostnih ponudnikov, ki jim je nenaden in nepričakovan izostanek tujih gostov odnesel praktično vse prihodke; kako uspešni bodo pri tem turistični boni, ki naj bi spodbudili domačo potrošnjo, bo pokazal čas. A podobno kot epidemija ima tudi gospodarska kriza težnjo, da se hitro razširi na vse dele gospodarstva. Zato bodo morali hitrim kriznim ukrepom slediti še drugi, ki bodo potrošnjo spodbujali na daljši rok in imeli najširši možni domet. Velike možnosti za take ukrepe ponuja področje gradbeništva oziroma gradbenih investicij, saj imajo te visok multiplikacijski faktor in obenem lahko pomenijo veliko družbeno dobrobit in celo izboljšajo možnosti za bodočo gospodarsko rast. Politika je do tega spoznanja že prišla in napoveduje projekte ter zakonodajne in druge spremembe, med katerimi pa so žal tudi take, ki jih ne bi pričakovali ali si jih želeli.

Vinska klet med preteklostjo in sedanjostjo

Drobna arheološka najdba, kepa zemlje in v njej več kot 2500 let stare grozdne pečke, govori o tem, da je vinska trta rasla v Goriških brdih že v mlajši železni dobi. Dokaz za to so arheologi našli ob izkopavanjih v Golem Brdu tik ob italijanski meji. Vendar je zgodovina te kulturne rastline daljša. Za izvorno deželo vinske trte velja Perzija, njena pokrajina Širaz, drugi arheološki dokazi govorijo, da so na ozemlju današnje Armenije in Gruzije trto gojili že v neolitiku. Vinska trta se je naglo širila z območja Črnega morja v Sredozemlje. Po Evropi so jo razširili Grki in Rimljani. Ko so Rimljani dosegli Brda in se tod naselili, se je vinogradništvo okrepilo in postalo pomembna gospodarska dejavnost. Rimljani so trto sadili pod sadnim drevjem in vino hranili v keramičnih amforah. Stoletja so minevala, vino se je pilo, a pridelovalo se je v različnih prostorih tako ali drugače. Arhitekturni objekti, namenjeni izključno vinarski dejavnosti, so se pojavili šele na prehodu iz 18. v 19. stoletje v francoski pokrajini Bordeaux, ki ima bogato enološko tradicijo. V drugi polovici 19. stoletja pa se je težišče novosti v arhitekturi vinskih kleti preneslo v Španijo. Naključje ali ne, ob koncu 19. stoletja, natančneje leta 1881, je v Goriška brda prišel katalonski grof Silverio de Baguer (1838–1927), se poročil v družino Catterini, ki je imela v lasti grad Dobrovo, ter v Brda prinesel nekaj vinogradniškega znanja in novosti iz Španije. Pomemben je zato, ker je vinograde zasadil na nov način brez opore dreves, kot je bil tod običaj prej. Grajska vinska klet tega renesančnega dvorca pa je postala nepogrešljiv prostor za zorenje vina.

Visoki leseni gradnji se obeta revolucija

Ko je okoli leta 1300 na pobočju, ki je danes del narodnega parka Redwoods v ameriški Kaliforniji, vzklilo seme vrste Sequoia sempervirens, je človeška vrsta uporabljala les kot gradbeni material že približno 8000 let. V naslednjih 700 letih je iz tega semena zraslo najvišje drevo na svetu, orjaška sekvoja po imenu Hyperion, ki danes meri v višino 115 m. V tem času je človeška vrsta naselila tako rekoč vsak kotiček planeta, lesene stavbe pa so bile veliko nižje kot omenjena sekvoja. Toda nedavne spremembe na področju trga in tehnologije lesene gradnje obetajo radikalne spremembe.

Preobrazba kitajskih mest

Že od druge polovice devetdesetih let Kitajska doživlja silovito gospodarsko rast. V teh 25 letih se je obseg kitajskega gospodarstva vsakih osem let podvojil in zdaj je drugo največje gospodarstvo za ameriškim, morda pa celo že prvo. Kitajska ima več kot 1,4 milijarde prebivalcev, ki živijo na velikanskem ozemlju 9,6 milijona kvadratnih kilometrov. In kot pravijo kitajski voditelji, je njihovo ljudstvo marljivo, ubogljivo in pogumno. Hkrati med vrsticami preberemo, da svojo delovno silo ponujajo svetu za mizerne mezde, to pa velike svetovne korporacije s pridom izrabljajo. Svet in Evropa sta zaradi pohlepa postala odvisna od Kitajske in tamkajšnje delovne sile in prav to se je silovito pokazalo v prvi polovici letošnjega leta. Predvsem pa je Kitajska finančno močna, po podatkih IMF je po kupni moči že leta 2014 prehitela ZDA. Moč je rasla postopoma, na primer že v prvih mesecih leta 2006 je vrednost naložb v gradbeništvo znašala 984 milijonov evrov, od takrat se le še povečuje. Povod za še večji razmah gradnje in vlaganja kapitala v »veliko« arhitekturo pa so bile olimpijske igre leta 2008 v Pekingu. Velike naložbe in to, da je na natečajih za ključne stavbe, namenjene pekinški olimpijadi, zmagalo kar nekaj pomembnih mednarodnih arhitekturnih birojev in slavnih arhitektov, so Kitajci šteli za »odpiranje v svet«, četudi so vsi morali imeti logistično in administrativno podporo domačih, kitajskih projektantskih birojev.

»Potrebo po redu, po lepem čutimo že ves čas. S tem si bivanje naredimo znosnejše.«

Ko rečemo krajina, pravzaprav govorimo o nečem zelo kompleksnem. Za začetek bi mogoče najprej pojasnila, da za namene razumevanja in ravnanja – urejanja – delimo krajino v tri kategorije – naravno krajino, kulturno krajino in oblikovano krajino. Naravna krajina se razvija zgolj z naravnimi procesi, kulturna je ta, ki ste jo omenili, potem pa je tu še oblikovana krajina, ki nastaja z namenom, da bi nekaj sporočila. V tem smislu bi lahko rekli, da je človek krajino oblikoval, že preden je izumil orodje in preden se je začel ukvarjati s poljedelstvom. Še ko je bil lovec, je že puščal za sabo sledi, ki so bile povezane s transcendentnim – gomile. Prve gomile so bile kamnite. Kamen, zložen v gomilo, ni več kamen, temveč postane nekaj več, nekaj sporoča.

Urbanizem v času socialnega distanciranja

Nehvaležno je pisati o položaju, v katerem smo se znašli, v času, ko izhod iz njega in njegove dolgoročne posledice še zdaleč niso vidni. O novem koronavirusu in bolezni, ki jo povzroča, nekaj mesecev po izbruhu epidemije še vedno vemo premalo; statistike, interpretacije teh, modeli in projekcije se preveč razlikujejo in spreminjajo, da bi se nanje z gotovostjo zanesli. So pa ukrepi, sprejeti za zajezitev in upočasnjevanje širjenja epidemije, razgalili nekatere plati vsakdanjega življenja, ki jih sicer ne opazimo. Doživljamo nekakšen laboratorijski eksperiment, neizvedljiv v vsakdanjih razmerah. Socialno distanciranje je močno poseglo v medčloveške odnose, omejitve gibanja pa v našo mobilnost. Oba ukrepa sta spremenila dojemanje javnega prostora, ki je za nas postal večidel nedostopen. A spremenilo se je tudi dojemanje zasebnega prostora, doma, na katerega smo bili za daljše obdobje omejeni. Nekatere značilnosti slovenskega prostora, na primer razpršenost poselitve in zanašanje na osebne avtomobile, se ta čas zdijo celo prednost, čeprav v vsakdanjih razmerah veljajo za težavo. Vendar nas spoprijemanje z epidemijo ne sme zavesti, da so okoljske, prostorske, gospodarske in druge težave izginile. Življenje se bo prej ko slej vrnilo v prejšnje, čeravno spremenjene tirnice; z omilitvijo ukrepov se v to novo normalnost že postopoma vračamo.

Odprimo vrata Križank

V zadnjem času je bilo o ljubljanskih Križankah rečenega in napisanega že veliko. Nam, mladim prebivalcem mesta Ljubljane in študentom, se zdi, da je bilo premalo poudarka posvečenega premisleku o razširitvi dejavnosti različnih uporabnikov znotraj Križank in njihovi ureditvi v kulturno in izobraževalno javno prizorišče, kot je to v petdesetih letih 20. stoletja idejno zasnoval in udejanjil naš največji arhitekt in profesor Jože Plečnik. Takšna zamisel je še danes kakovostna posebnost celo na evropski ravni. Pomemben del Plečnikove zamisli sta delovanje Srednje šole za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) in Festivala Ljubljana, dveh izjemo priznanih institucij.

Ogrevanje brez oglasov

Za ogrevanje bivalnih prostorov porabimo več kot polovico energije, porabljene v gospodinjstvih. Zato je prihranek denarja ključna motivacija ljudi, ko se odločajo za zamenjavo ali nadgradnjo ogrevalnega sistema. A izbira optimalne rešitve ni vedno preprosta, pogosto pa jo, tudi z medijskimi prispevki, otežujejo ponudniki ogrevalnih sistemov, ki si prizadevajo predvsem za prodajo svojih izdelkov, ne glede na morebitno boljšo konkurenčno možnost. V takih razmerah je nasvet neodvisnega strokovnjaka lahko zlata vreden.

Živeti na višini

Razgled in privzdignjenost nad okolico od nekdaj sodita med najbolj zaželene značilnosti človeških bivališč. Razlog je predvsem psihološki, taka lega je nekdaj pomenila večjo varnost, saj je dober razgled po okolici omogočal, da je človek prej zaznal morebitno nevarnost, privzdignjeni položaj, na primer na lokalni vzpetini, pa je sovražniku otežil dostop. Ker je prostora na vrhu zaradi naravnih danosti malo, so na vrhovih gričev ali hribov bivališča najpogosteje gradili vladarji in drugi pomembneži. Ker so bili s tem fizično ločeni od »navadnih ljudi«, so stavbe s privzdignjeno lego pridobile pridih elitnosti. Zato je zanimivo, da je v večnadstropnih stavbah, ki so jih od nekdaj gradili predvsem v mestih, do nedavna veljala povsem nasprotna logika. Najimenitnejša stanovanja so bila tradicionalno urejena v prvem nadstropju, imenovanem piano nobile, kjer je navadno prebivala družina, ki je imela stavbo v lasti. V pritličju so bili servisni prostori, lahko tudi trgovine ali lokali, v nadstropjih so prebivali najemniki, v najvišjih etažah ali na podstrešju pa služinčad. Razlog za tako razporeditev je preprost: stavbe niso imele dvigal, zato je bilo v višja nadstropja treba iti peš, to pa z višino postane vedno bolj naporno. Poleg tega so bila podstrešja pozimi premrzla, poleti pa prevroča, saj jih od zunanjosti niso ločili masivni zidovi, temveč le tanka plast kritine brez izolacije. Bila so tudi temna, ker navadnih oken ni bilo mogoče vgraditi, tako da so jih osvetljevala le majhna okenca v frčadah. Urejanje primernih bivalnih prostorov so dodatno zapletli lesena konstrukcija ostrešja in nizki nagnjeni stropi. Zato so podstrešja najpogosteje ostala neizkoriščena in so rabila kvečjemu za odlaganje stare šare ali sušenje perila.

Lahko iz pisarn nastanejo stanovanja?

Ko je 19. aprila 1931 direktor Pokojninskega zavoda Vekoslav Vrtovec na križišču današnje Slovenske ceste in Tomšičeve ulice položil temeljni kamen za ljubljanski Nebotičnik, v Ljubljani niso začeli graditi samo najsodobnejše stavbe v tem prostoru z armiranobetonsko konstrukcijo, prvo klimatsko napravo in tremi dvigali, ampak je mesto predvsem dobilo povsem novo tipologijo – stanovanjsko-poslovno stolpnico. Po drugi svetovni vojni ji je z gospodarsko rastjo sledilo še več drugih – Metalkina, Petrolova, Avtotehnina, Delova in kompleks na Trgu republike. Nova velika podjetja so želela svojo moč in napredek poudariti s prepoznavnimi simboli rasti in razvoja.

Kaj delamo narobe zadnjih 150 let?

Preden smo dokončno vstopili v krasni novi svet neoliberalizma, smo še imeli zanimive zamisli in vizije. V osemdesetih letih smo še vedeli, kako ravnati s prostorom in kakšna naj bi bila urbanizem in arhitektura, kakšno infrastrukturo potrebujemo in kaj pomeni varovanje naravnega okolja. »Na začetku devetdesetih let smo na Fakulteti za arhitekturo pripravili okroglo mizo na temo Razvoj Slovenije – kako in v katero smer. Takrat se je razmišljalo, da bi bilo idealno razvijati Slovenijo po načelu velikega mesta, in to v skladu s konceptom mesta parka. Kar se infrastrukture tiče, je bil ključni poudarek na železnici in ne na avtocestah.

»Pri nas želi biti vsak zelo drugačen od drugih.«

Maruša Zorec je arhitektka in profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kjer med drugim predava prenovo. Znana je po občutljivosti za prostor, prepoznavnem smislu za material in poglobljenem, poetičnem razmišljanju o grajeni dediščini. Za svoj opus je med drugim prejela Steletovo nagrado za prenove, Plečnikovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Lani so jo kuratorke izbrale za sodelovanje na razstavi, pripravljeni za arhitekturni bienale v Benetkah.

Talija s čipkastim šalom

Stara dama SNG Drama se bo pomladila, z letošnjo pomladjo je prišel nov minister za kulturo in z njim svež veter v jadra vsaj dveh kulturnih ustanov – Narodne in univerzitetne knjižnice in Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana. Ministra Zoran Poznič in Jernej Pikalo sta dala pobudo in zagotovila denar za pripravo celotne projektne dokumentacije in tako zagnala več let mirujoče kolesje, ki bo omogočilo začetek gradnje obeh stavb, prepotrebnih in pomembnih za slovensko kulturo. Prva je za gradnjo na vrsti SNG Drama, kajti za njeno prenovo je bil skrajni čas že zdavnaj. Stara stavba je povsem dotrajana, streha se krivi, saj je iz leta 1911, torej iz leta, ko so stavbo zgradili in jo izročili v uporabo, tudi strop nad odrom je tik pred tem, da se zruši, električna napeljava je iz treh različnih obdobij, komajda še varna, tehnična oprema je zastarela, igralci nimajo ustreznih vadbenih prostorov, prostori so vlažni in plesnivi ... Pa vendar, nekaj se premika in slovenska kultura, bodimo optimistični, bo dobila eno povsem novo zgradbo – to je NUK II – in prenovljeno stavbo SNG Drama s prizidkom. Ja, spet smo obtičali pri prizidku, podobno kot pri SNG Opera Ljubljana in Narodni galeriji. Zato se nas je že prijel vzdevek dežela samoprizidkov.

Jadranska turistična arhitektura

Z nedavno razstavo v newyorškem muzeju sodobne umetnosti MoMA smo dočakali splošno potrditev kakovosti modernistične arhitekture iz obdobja socialistične Jugoslavije. A pri tem, ko so z naslovnic uglednih tujih revij v fotografski popolnosti zasijali nam vsem dobro znani stavbe, soseske, spomeniki in celo kioski, smo nekoliko spregledali številne vsebinske ugotovitve, izpeljane iz razstave, med drugim o arhitekturi turističnih objektov in naselij na jugoslovanski obali. O njej je bilo doslej znanega bolj malo, sploh med mlajšo generacijo, ki je zamudila fenomen sindikalnega turizma oziroma se je s temi turističnimi kompleksi seznanila, ko so bili že močno dotrajani ali povsem predelani. Kljub temu velja tedanja turistična gradnja za vrhunsko v najširšem smislu, vse od kakovosti arhitekturnega oblikovanja do premišljenega lotevanja urbanizacije tedaj še redko poseljenih predelov države, kjer je bila posebna skrb namenjena varovanju in ohranjanju naravnih vrednot in iskanju ravnovesja med novim in tistim, kar je stalo že prej. Lahko bi celo rekli, da je šlo za trajnostni način, desetletja preden je ta postal osrednje načelo razvojnih politik – a žal preredko tudi prakse. Prav zato bi veljalo obnoviti nekatere vidike tedanjega razmišljanja o turistični arhitekturi in urbanizmu – danes celo bolj kot kadarkoli prej, saj panoga doživlja bliskovito rast.

Uspešen primer »izvoza« slovenske arhitekture v obdobju gibanja neuvrščenih

Skladnost z okoljem velja za eno od pomembnejših značilnosti dobre arhitekture. Če že ne dobesedno, naj bi se dobra arhitektura vsaj v likovnem, materialnem ali kakšnem drugem smislu navezovala na prostorske ali druge okoliščine. Le redko se zgodi, da je mogoče stavbo, skrbno načrtovano za neko lokacijo, prenesti v ne le zemljepisno, ampak tudi kulturno povsem drugačno okolje in da tam deluje kot ulita. Prav to je zgodba luksuznega hotela, ki ga je konec šestdesetih let za črnogorsko obalo projektiral Edvard Ravnikar, krivulje zgodovine in mednarodne politike pa so ga prinesle na breg reke Tigris v Bagdadu, kjer je bil zgrajen dobro desetletje kasneje in poimenovan Hotel Babilon. Ta tam stoji in deluje še danes. Zgodovino projekta v članku Gradnja Babilona neuvrščenih (Building the Non-Aligned Babel) opiše arhitekturni zgodovinar in kritik Vladimir Kulić. Vsaj delno pa je znana tudi delu generacije slovenskih arhitektov in arhitektk, ki so tedaj, na začetku poklicne poti ali še študenti, z Ravnikarjem sodelovali pri načrtovanju.

Kako obuditi najemniška stanovanja?

Slabih trideset let po spremembi političnega sistema, s katerim smo ukinili socialistično stanovanjsko politiko, je Slovenija pri dnu evropske lestvice po deležu najemnih stanovanj. Soočeni z nereguliranim trgom nepremičnin, slabo pravno zaščito najemnikov in naraščajočimi cenami najema se ljudje večinoma odločajo za nakup nepremičnine. Naložijo si dolgoročne kredite, ki jih finančno bremenijo, jim manjšajo kupno moč ter tako manjšajo tudi splošno potrošnjo in prilive v gospodarstvo. Seveda, vse to velja le za tiste, ki si nakup lahko privoščijo. Nizke plače in nestalne zaposlitve ter visoka zahtevana lastna udeležba mnogim dostop do nepremičninskih kreditov popolnoma onemogočajo. Zaradi visokih cen najema nepremičnin in porasta prekarnega dela vse več mladih ostaja pri starših, ker si najema stanovanja preprosto ne morejo privoščiti.

Kako graditi v alpskem svetu

Po vrhunskih uspehih kolesarja Primoža Rogliča so prebivalci Slovenije vedno bolj zagreti za kolesarjenje. V tej evforiji se zdi kolesarska pot, ki povezuje Zgornjo in Spodnjo Bohinjsko dolino, pionirski projekt. Že leta 2011 sta arhitekta Aleksander Ostan in Nataša Pavlin speljala traso kolesarske poti po starih poljskih in gozdnih poteh in ob poti oblikovala počivališča z različno arhitekturno opremo. V središču razmisleka je bil trajnostni vidik in v razgibani slovenski pokrajini bi lahko kolesarskim navdušencem uredili še nekaj podobnih poti. Slovenija, ki se razteza na površini 20.273 kvadratnih kilometrov, je dinamična pokrajina; z roba Panonske nižine prek predalpskega hribovja in Alp prehaja v dinarsko gorovje ter se nasloni na obalo Severnega Jadrana. Njena lega je dokaz, da Slovenija geografsko in kulturno pripada Srednji Evropi. Vendar nas zadnjih 20 let nekateri domači in tuji »preroki« želijo prepričati, da smo bili in smo vzhodnoevropska država. In vse kaže, da so prav oni tisti, ki po Sloveniji gradijo tako imenovano turbo arhitekturo v slogu vzhodnoevropskih oligarhov in pri tem ne upoštevajo niti geografske lege niti zgodovinskih dejstev, še najmanj pa kulturni kontekst. Žal je v zadnjih letih zraslo preveč tovrstne arhitekture. Preprosti projekti, kot je na primer bohinjska kolesarska pot, so častne izjeme.

Popravljanje predmestja

Že nekaj desetletij se pretežni del urbane rasti v zahodnem svetu ne dogaja v osrednjih predelih mest in naselij, ampak na njihovem obrobju, v predmestjih. Zanje so značilni poselitev z enodružinskimi hišami, nakupovalna središča in drugi poslovni kompleksi z ogromnimi parkirišči, vse skupaj pa podpira obsežna cestna infrastruktura. Zaradi nizke gostote in razpršenosti v predmestjih ni mogoče organizirati učinkovitega javnega prometa, razdalje in ureditev cestnega prostora onemogočajo hojo in kolesarjenje, primanjkuje javnega prostora, ki bi omogočal socialno življenje prebivalcev ter spodbudil oblikovanje družbenih vezi in občutka skupnosti. Posledice suburbanega razvoja in z njim povezanega življenjskega sloga so znane – od onesnaženja in nesmotrne izrabe prostora do vplivov na človeško zdravje in medsebojne odnose. Negativnih plati suburbanizacije se najbolj zavedajo v ZDA, kjer so predmestja že dolgo prevladujoč tip urbanizacije in tradicionalnih mest evropskega tipa skorajda ne poznajo; kritika ameriškega predmestnega življenja je prešla celo v polje popularne kulture in je pogosta literarna ali filmska tema. Prav v ZDA je namreč najopazneje tudi nazadovanje teh območij: starejša nakupovalna središča izgubljajo tekmo z novejšimi, številna se zaprejo in nato žalostno propadajo, za njimi pa ostanejo neizkoriščena obsežna parkirišča. Ob gospodarskih krizah so ogroženi tudi prebivalci predmestnih naselij, saj jim lahko znižanje osebnih prihodkov ali izguba službe podre domačo finančno bilanco, v kateri imajo neizogibno precejšen delež stroški avtomobila. Če jim je, v skrajnem primeru, njegova uporaba onemogočena, ostanejo brez možnosti za vožnjo v službo, trgovino, šolo, po vsakodnevnih opravkih …

Nova doba stanovanjske gradnje

V Sloveniji se pomembno krepi gradnja lastniških stanovanj višjega cenovnega razreda, še zmeraj pa močno primanjkuje najemniških nepremičnin, ki bi bile dostopne širši populaciji in predvsem mladim. Država in občine za javno stanovanjsko gradnjo skupaj namenijo komaj 0,05 odstotka BDP, kar je odločno premalo, za nameček pa iniciativo na tem področju dušijo administrativne ovire in neustrezno določena višina neprofitnih najemnin. Zaradi tega je pomanjkanje neprofitnih najemnih stanovanj vse očitnejše, samo Ljubljana bi potrebovala okoli 4000 novih. Da bi vlada okrepila to področje in vanj privabila tudi zasebno pobudo, je lani prenovila ključni trojček zakonov o gradnji in urejanju prostora, do letošnje jeseni pa naj bi v javno razpravo poslala še novelo stanovanjskega zakona.

Centri znanosti za družbo znanja

Družba znanja je razvojna paradigma, ki se je v zahodnem svetu pojavila kot odgovor na spoznanje, da se s selitvijo industrijske proizvodnje v Azijo vse bolj izgublja gospodarska družbena podstat. Če naj Evropa in ZDA ostanejo konkurenčne v globaliziranem svetu, morajo biti vodilne pri znanstvenem in tehnološkem razvoju, ki je podlaga za industrijski in gospodarski napredek. To pa poleg vlaganj v izobraževanje in raziskave pomeni tudi potrebo po popularizaciji znanosti in tehnologije v širši javnosti. Zaradi rasti storitvenih dejavnosti in vse večje priljubljenosti humanistike in družboslovja med visokošolskimi študiji se je pojavila potreba mladim približati manj zaželene in pregovorno »težke« naravoslovne vede in tehnologijo. K tem prizadevanjem sodi ustanavljanje centrov znanosti – ustanov, katerih namen je skrb za promocijo znanja in znanosti, spodbujanje radovednosti, ustvarjalnosti in inovativnosti ter nasploh uveljavljanje vrednot družbe znanja. Centri znanosti so se razvili iz znanstvenih oziroma tehničnih muzejev, ki jih v Evropi poznamo že več stoletij in so bili namenjeni predvsem prikazovanju znanstvene in tehnološke razvitosti nekega naroda. A pri teh gre za večinoma statične prikaze naravoslovnih zbirk (npr. mineralov, rastlinskih in živalskih eksponatov …), arheoloških najdb in raznovrstnih tehnoloških dosežkov (parni stroji, avtomobili, orožje, vesoljska plovila …), centri znanosti pa se osredotočajo na pedagoške postopke, ki temeljijo na participaciji obiskovalcev pri interaktivno zasnovanih »eksperimentih«, ki pojasnjujejo naravne pojave, fizikalne zakone, tehnološke postopke in podobno.

Japonska odličnost

Prvo Pritzkerjevo nagrado za vrhunske dosežke v arhitekturi so podelili ameriškemu arhitektu Philipu Johnsonu leta 1979 v Dumbarton Oaksu v Washingtonu D. C. Nagrada si je v letih, ki so sledila, zagotovila sloves in dosegla cilj, ki si ga je družina Pritzker postavila na začetku – da bi pridobila pomen Nobelove nagrade za arhitekturo. V arhitekturnih krogih in tudi v širši svetovni zainteresirani javnosti se na začetku vsakega leta nestrpno pričakuje, katerega arhitekta bo tokrat izbrala mednarodna strokovna žirija. V teh 40 letih so nagrado podelili osmim Američanom in kar devetim Japoncem pa štirim Angležem, po dva med Pritzkerjevimi nagrajenci sta iz Brazilije, Portugalske, Italije in Nemčije, trije so iz Švice, sicer pa so doslej to ugledno nagrado prejeli še po en Kitajec, Norvežan, Danec, Irec, Avstrijec, Francoz, Mehičan, Čilenec, Indijec. Edini Avstralec je bil Glen Murcutt (2002), arhitekt, ki do zadnje bilke upošteva naravo in je med redkimi, ki ustvarjajo bivališča, skladna z naravnim okoljem. Pritzkerjeve komisije niso bile najbolj naklonjene arhitektkam. Edina ženska, ki je nagrado dobila samostojno, je bila leta 2004 Zaha Hadid, Japonka Kazujo Sedžima jo je prejela leta 2010 skupaj s kolegom Rjuejem Nišizavo, Španka Carme Pigem pa leta 2017 skupaj s kolegoma iz biroja RCR arhitekti. Skratka, pestra druščina vrhunskih arhitektov in treh arhitektk z zelo različnimi arhitekturnimi slogi ter raznorodnim odnosom do bivanja, grajenega okolja in narave.

Fiat lux*

Kako malo pozornosti posvečamo umetni svetlobi v vsakdanjem življenju, se navadno zavemo šele, ko zmanjka elektrike ali nam pregori žarnica. Ves preostali čas je gib, ki ga naredimo, da pritisnemo na stikalo, tako samodejen, da se ga niti ne zavedamo. Ves čas našega življenja luč preprosto je, vedno na razpolago, vedno v rabi, samo ozadje, samo osnovna infrastruktura našega bivanja. Samoumevna.

Predlogi za stanovanja za žvižgače na strehah in podstrešjih slovenskih veleposlaništev po svetu

Veleposlaništva – rečeno nekoliko poenostavljeno – veljajo za suvereno ozemlje neke države znotraj druge države. Države se zelo dosledno držijo dogovorov, ki temeljijo na tem načelu; o tem smo se prepričali tudi med skoraj sedem let trajajočim bivanjem Juliana Assangea na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu. Moč Ekvadorja je nesorazmerno majhna v primerjavi z močjo Velike Britanije, a vendar je ta leta in leta imela v bližini veleposlaništva nameščene policiste, ki so nadzorovali okolico zaradi morebitnega Assangeevega pobega, v stavbo pa si njena policija ni dovolila vstopiti. Na mednarodne sporazume se je v takšnih primerih torej mogoče zanesti.

»Še vedno se gradi premalo«

Je ena izmed najpronicljivejših in družbeno najbolj ozaveščenih slovenskih arhitektk. Na Fakulteti za arhitekturo mlade seznanja z veljavno stanovanjsko politiko, sodeluje pri stanovanjski zadrugi Zadrugator, je ena od mentorjev pri projektih fakultete in dobrodelnega društva Streha za vse, s katerim s skupinami študentov arhitekture postavlja šolsko in socialno infrastrukturo po najrevnejših afriških območjih. Med njenimi najbolj znanimi projekti v zadnjih letih sta prenova stavbe Centra urbane kulture Kino Šiška in inovativno zasnovan otroški vrtec Pedenjped.

Do starostnikov prijazna mesta

Prebivalstvo v razvitem svetu se že nekaj desetletij stara. Za primer hitro starajoče se družbe že dolgo velja japonska, demografske težave pa zaradi nizke rodnosti pretijo tudi številnim evropskim državam, med njimi Sloveniji. Celo nekatere države, ki smo jih še do nedavna uvrščali v »tretji svet«, na primer Kitajska, se utegnejo zaradi hitre rasti življenjske ravni in daljšanja življenjske dobe kmalu spoprijeti s podobnimi težavami. Obenem je za te države značilna hitra urbanizacija, v mestih oziroma v urbanih naseljih živi že več kot polovica svetovnega prebivalstva. V ne tako daljni prihodnosti se bodo številna mesta po svetu znašla v položaju, ko bo večji del njihovih prebivalcev starejši od 65 let, bistveno pa se bo povečal tudi delež 90- in celo 100-letnikov.

Primož Jeza, arhitekt

Stol, oblikovan po načelih trajnostnega in vzdržnega gospodarskega razvoja, z uporabo recikliranega materiala in s tem za nekaj odstotkov zmanjšanim ogljičnim odtisom, je stol prihodnosti. Kajti odločitev za odpadke kot surovino za industrijsko proizvodnjo materiala za izdelavo pohištva pomeni tudi korak v smeri družbeno odgovornega oblikovanja. Takšen bi bil kratek povzetek obrazložitev, zakaj je leta 2016 stol Nico-less dobil mednarodno nagrado za odličnost red dot. Tega leta so ustvarjalci zanj prejeli tudi evropsko oblikovalsko nagrado za manjša prodorna podjetja pa nagrado na Mesecu oblikovanja v Ljubljani. Leta 2018 so jim podelili še nagrado green product in na začetku letošnjega leta nagrado v kategoriji inovativnih interierjev – ICONIC. Skratka, stol Nico-less je v zadnjih treh letih arhitekta Primoža Jezo in njegov arhitekturni studio uvrstil med najpomembnejše novice v svetovni interieristiki.

Mesto in plakat

Le kakšen bi bil svet brez tržnega oglaševanja? Po mojem lepši, kot je zdaj. Na slovenskih gozdnih jasah, travnikih, njivah in vrtovih ne bi več rasle velikanske konstrukcije, oblepljene z jumbo plakati brez prave vsebine, ki zgolj vsiljujejo nepotrebne potrošniške izdelke. Ob mestnih vpadnicah bi izginile stene z velikanskimi reklamami, ki zastirajo pogled na mesto, in v trgovinskih conah, ki so zasedle rodovitno zemljo na mestnem obrobju, bi po zakonu izginili gromozanski stolpi z napisi trgovin, ki štrlijo v nebo in preglasijo, dobesedno povozijo pogled na mestno veduto. Poleg tega na televizijskih postajah priljubljenih filmov in nadaljevank ne bi vsakih petnajst minut prekinili s petnajstminutnimi reklamnimi bloki. Svet okoli nas bi bil lepši, manj stresen in spet bi pred seboj videli bistvo in ne zgolj navideznega sveta iluzij in tržnega oglaševanja. Obdržali pa bi majhne zabavne mestne plakate, ki bi nas obveščali, da v gledališču uprizarjajo novo vznemirljivo predstavo, da v mestnem kinu igra evropski in ne hollywoodski film, da je v mesto prišel cirkus, da bo čez nekaj dni zanimivo predavanje o astronomiji ali pa zborovanje v podporo migrantskemu centru ...

L’éPoque Slovène*

»V začetku dvajsetih let 20. stoletja, v obdobju Bauhausa, v času porajajočega se funkcionalizma v arhitekturi in tudi kasneje, so Plečnikovi študenti pričakovali, da jih bo na oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani profesor, ki je veljal s svojima zgodnjima dunajskima projektoma, s cerkvijo Sv. Duha in Zacherlovo palačo, za začetnika modernizma, poučil o sodobnih tendencah v arhitekturi, vendar so se zmotili.« Tako v uvodu svoje študije zapiše dr. Bogo Zupančič, muzejski svetnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani, in nas opozori na dejstvo, da sta bila Jože Plečnik (1872–1957) in Le Corbusier, utemeljitelj evropskega modernizma, njegovo pravo ime je Charles-Édouard Jeanneret (1887–1965), sodobnika in da sta celo prav dobro vedela drug za drugega.