Sašo Rink, direktor Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana

Brez dvoma je potreba po javnih najemnih stanovanjih v prestolnici zelo velika. Na razpise se prijavi desetkrat več prosilcev, kot pa je na razpolago takšnih stanovanjskih enot. To je seveda odraz krize na tem področju, ki ima korenine v dolgotrajni odsotnosti bistvenih državnih intervencij po prehodu na sistem zasebne lastnine po osamosvojitvi. Takrat se je očitno upoštevala mantra o nevidni roki trga, ki naj bi uredila vse, kar nas tare, torej tudi stanovanjsko vprašanje, zato sta se nehala sistemsko financiranje javne gradnje in skrb za to področje. Zaradi tega položaj, v katerem smo zdaj, ne more biti presenečenje.

Most, ki bi moral biti večen

Genova še vedno žaluje. Obliž na rano je bilo dejanje slavnega italijanskega arhitekta Renza Piana na začetku septembra, ko je predstavil načrte za nov viadukt, s katerim naj bi nadomestili zrušenega. Genova žaluje za žrtvami malomarnosti, zaradi katere se je podrl most Ponte Morandi. Kot se spomnimo, se je 14. avgusta letos prelomil viadukt avtoceste, se delno sesul in pod seboj pokopal 43 ljudi in stanovanjske objekte. Danes v zrak štrlijo škrbine tega mostu, po katerem so prvi avtomobili zapeljali daljnega leta 1967. To so bili časi, ko je bil beton moderen material, vse se je gradilo iz njega in veljal je za večnega.

Primestna železnica

Dandanes je iz večdesetletne prakse jasno, da prometnih zagat v mestih ne bomo rešili s povečevanjem zmogljivosti avtomobilske infrastrukture. Še tako obširne ceste in parkirišča se hitro zapolnijo in s seboj pripeljejo dodatno onesnaženje, nove zastoje in z asfaltom opustošeno urbano krajino. V večjih mestih in tistih, proti katerim gravitira širša okoliška regija, pa ne zadošča samo delujoče avtobusno ali tramvajsko omrežje, saj so večji del problema vsakodnevni migranti iz predmestij oziroma okoliških krajev, ki jim je treba zjutraj omogočiti hiter dostop do služb in šol v mestnem središču, popoldne pa prav tako hitro vrnitev domov. Za ta namen imajo v tako rekoč vseh pomembnejših mestih razvitega sveta primestno železnico – hibridni sistem, ki premošča vrzel med lokalnim javnim prometom ter klasično železnico.

Arhitektura kot orodje za boj proti revščini

Afriško celino so gospodarsko, politično, okoljsko, pa tudi mentalno v celoti zaznamovali kolonializem in postkolonializem ter seveda današnji kaos, ki ga povzročajo nove oblike izkoriščanja te celine, na grobo imenovane neokolonializem. Ta še vedno temelji na rasnih in rasističnih teorijah ter gospodarskem izkoriščanju naravnih virov, ki jih sedaj iz afriške zemlje izčrpavajo transnacionalne korporacije in še bolj kot kadarkoli prej izkoriščajo domače prebivalstvo in mu kratijo temeljne človekove pravice. Dihotomični pogled na človeštvo pač ostaja rdeča nit civilizacij na tem planetu. Nekdanje afriške kolonije so kljub samoupravi, kvazisuverenosti in razvoju državnega in zasebnega prava še vedno prisiljene upoštevati nekatera načela »bele« kulture, političnega ustroja, pojmovanja zgodovine in vseh drugih ostankov kolonizatorjev, tudi boja za oblast, katerega posledice so grozovite državljanske in medetnične vojne. V zadnjih stoletjih je beli človek Afriki prinesel le trpljenje in nepopravljivo škodo.

Reveži z nepremičninami

Slovenci največji delež svojega premoženja namenimo nakupu in vzdrževanju nepremičnin. Zato da imamo lastno stanovanje ali hišo, smo se pripravljeni ujeti v primež dolgoletnega stanovanjskega posojila, na starost pa potrpeti celo mraz, vlago in plesen. Angleščina pozna izraz »house-poor«, ki ga lahko prevedemo kot hišno revščino. Opisuje položaj, v katerem človek porabi (pre)velik delež svojih prihodkov za plačilo stroškov, ki jih ima s stanovanjem ali hišo. Tu ne gre samo za stroške stanovanjskega posojila, pač pa tudi za stroške ogrevanja, elektrike, vode, odvoza smeti, vzdrževanja. Nepremičnina nam pobere toliko denarja, da nam ne ostane dovolj za osnovne življenjske potrebščine, na primer za hrano.

»Plečnik ni vse, kar Slovenija potrebuje od arhitekture«

Prof. Matej Blenkuš je od oktobra lani dekan Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Bil je edini kandidat za ta položaj, kar ni presenetljivo, saj se arhitekti s projektiranjem ukvarjajo veliko raje kot z upravljanjem. A Blenkuš ni samo dekan in predavatelj, je tudi vodja uspešnega projektantskega podjetja abiro, v katerem je zaposlenih osem arhitektov.

Nazaj v prihodnost

Eno od temeljnih načel trajnostnega razvoja narekuje smotrno izrabo prostora, saj je ta izrazito omejena naravna dobrina. V urbanizmu to pomeni gradnjo dovolj gosto pozidanih naselij. A čeprav se to sliši kot voda na mlin nepremičninskih developerjev in gradbincev, ki jim večji prostorski izkoristki prinašajo večji zaslužek, se ti zavedajo, da morajo zgrajene stavbe po ustrezni ceni tudi prodati. Slovenija pa je družba, ki je do gostejše zazidave izrazito odklonilna, ker tako rekoč nima velikih mest in s tem urbane tradicije. Kako torej graditi v državi, kjer povprečno naselje ne presega velikosti vasi in kjer tudi v času industrializacije niso nastala večja urbana središča? Naš bivalni ideal ostaja enodružinska hiša z vrtom – čeprav v tem dejansko nismo nobena posebnost, saj je ta bivalna praželja značilna za večino narodov. Zdi se, da smo odgovor nekoč že poznali, pa nam ga je uspelo pozabiti oziroma ga v novih družbenopolitičnih in gospodarskih razmerah ne znamo več udejanjiti. Gre za stavbni tip vrstnih hiš, ki je osnova za gradnjo nizkih, a gostih stanovanjskih naselij.

Spajanje narave in arhitekture

Odnos med naravo in arhitekturo je zapleten, včasih si narava in arhitektura celo nasprotujeta. Večji del zgodovine se je človek z gradnjo bivališč, torej z arhitekturo, skušal zavarovati pred nevarnostmi in tegobami, ki so mu pretile v naravi – pred mrazom, padavinami, vetrom, najrazličnejšimi plenilci … Arhitektura in z njo urbanizem sta v bistvu nasprotje narave, saj pomenita beg in zatočišče pred njo. A takoj ko so se ljudje osvobodili neposredne življenjske odvisnosti od narave – sprva je imela to možnost le družbena elita, od industrijske revolucije pa tudi nižji družbeni sloji –, so jo začeli pogrešati in jo, ukročeno, ponovno vključevati v svoje življenjsko okolje v obliki vrtov, zelenih atrijev, parkov, drevoredov in drugih zelenih površin. Prastara je tudi navada, da skušamo domove olepšati in popestriti z rastlinjem, na primer okrasnim cvetjem, ali pa vsaj z motivi, povzetimi iz narave, na okrasju, poslikavah, tapetah … Zadnja desetletja pa obstaja težnja, da bi naravo čim bolj vključili tudi v arhitekturo samo, jo z zgradbami čim bolj integrirali. V vedno bolj tehnicističnem bivalnem prostoru ter zaradi vse večjih in gosteje poseljenih urbanih okolij je potreba po tem vedno večja.

»Vsak vrt je po desetih letih zrel za prenovo«

Slovenci smo navdušeni vrtnarji in ljubitelji urejenih vrtov. A pri tem delamo tudi napake. Ena od klasičnih je, da sadike kupujemo z očmi, namesto po sortah in odpornosti. »Prej bomo kupili rastlino, ki je ob nakupu videti lepo, ki je lepo raščena in ima lepo listje, kot pa se vprašali, ali je takšna samo zaradi tega, ker je hitro zrasla zaradi gnojil in ali je rasla primerno dolgo ob primerni oskrbi,« pravi Katja Bleiweis Strgar, vodja vrtnega centra Pro Horto Strgar. Podjetje je že leta 1968 ustanovil Jože Strgar, takrat še obrtnik, pozneje pa župan Ljubljane. Drevesnica, ki jo je zasnoval v Črnučah, je še danes edina velika drevesnica v Ljubljani z lastno proizvodnjo rastlin. Tradicijo nadaljujeta Strgarjev sin Andrej, krajinski arhitekt in zapriseženi sodni cenilec hortikulturne stroke, in njegova žena Katja, ki je po poklicu sicer geologinja, a v podjetju dela že 27 let, tako da ima veliko praktičnih izkušenj. Po njenem mnenju največje napake pri urejanju vrtov izhajajo iz prepričanja Slovencev, da vse znamo sami. »Urejanja vrtov se večinoma lotevajo brez načrta, nekako tako: tam bo trava, tam bomo nekaj zasadili, tam bo lopa, tam pa drevo za senco. Potem se lotijo nakupa rastlin po načelu ‘ta mi je všeč’. Brez pomisleka, kakšna bo ta rastlina čez pet let.«

(De)mistifikacija Jugoslavije

V tretjem nadstropju Muzeja sodobne umetnosti (MoMA) v New Yorku bodo 15. julija odprli veliko retrospektivno razstavo o arhitekturi in urbanizmu v socialistični Jugoslaviji z naslovom Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia 1948-1980 (H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji 1948–1980). Kustosa tega medijsko zelo odmevnega dogodka sta Martino Stierli, direktor oddelka za arhitekturo in oblikovanje newyorškega muzeja, in Vladimir Kulić, arhitekturni zgodovinar z diplomo beograjske fakultete in izredni profesor na Univerzi v Miamiju.

Hiša za drobiž

Po desetletju mrtvila je gradbeništvo v Sloveniji spet zaživelo. Lani se je proizvodnja v gradbeništvu med vsemi državami članicami EU najbolj povečala prav v Sloveniji (glede na leto 2016 kar za 76 odstotkov), sledili sta ji Madžarska (povečanje za 43,1 odstotka) in Češka (za 33,6 odstotka). Spodbudna rast gradbeništva se bo nadaljevala tudi letos in naj bi trajala več let, če seveda ne bo prišlo do izjemno neugodnih in nepredvidljivih dogodkov na svetovni politični ali gospodarski sceni. Predsednik uprave gradbenega podjetja SGP Pomgrad Igor Banič optimistično napoveduje, da bo projektov za gradbena podjetja dovolj, celo preveč, saj gradbenim podjetjem že zdaj primanjkuje delovne sile. V razmahu so javni infrastrukturni projekti, vse več pa je tudi zasebnih naložb v poslovne in stanovanjske stavbe.

Subvencionirane črne gradnje

Pred slabim letom dni je v Londonu zagorela stanovanjska stolpnica Grenfell. O tem požaru ste v Mladini že brali, zato le na hitro ponovimo nekaj podrobnosti te tragične zgodbe. Požar se je začel v kuhinji enega izmed stanovanj, malo po polnoči. Gasilci so tja prispeli pravočasno in so požar v kuhinji tudi pogasili. Ko so odhajali iz stavbe, misleč, da so opravili svoje delo, pa so opazili majhen plamen na zunanji izolaciji fasade stavbe.

Zaljubljeni v svetlobo

»Obleka naredi človeka, svetloba naredi prostor,« pravi legendarni nemški oblikovalec svetil in svetlobnih inštalacij Ingo Maurer. Svetloba pomembno vpliva na naše počutje in razpoloženje, na naše umske in telesne sposobnosti. Sončna svetloba že tisočletja uravnava naš bioritem. »Človek nujno potrebuje naravno svetlobo, tudi neposredno sončno sevanje, saj to omogoča proizvodnjo vitamina D, ki je bistven za zgradbo kosti, za kožo ... Če smo dalj časa brez naravne svetlobe, se to odraža na našem telesnem in duševnem zdravju. Tako kot vsa živa bitja tudi človek potrebuje stik z naravnimi procesi, kot je izmenjava dneva in noči ali spreminjanje svetlobe v različnih letnih časih.

Vrnitev odpisanih

Ob prelomu tisočletja je kazalo, da je z urbanostjo v Sloveniji konec. Dežela se je pospešeno suburbanizirala: z gradnjo avtocestnega križa so postajale cestne povezave vedno boljše, motoriziranost prebivalstva pa zaradi naraščajočega standarda vse večja; obenem je gradnja nakupovalnih središč v predmestjih povzročila zapiranje trgovin v mestnih jedrih in slednje s tem obsodila na životarjenje in postopen propad. Pojav tujih diskontnih trgovcev, ki so zasedli tudi obrobja manjših krajev, je bil zadnji udarec in zdelo se je, da se bo že tako nikoli zelo urban slovenski prostor dokončno zazibal v nekakšno podalpsko različico ameriškega sna. Čeprav težko rečemo, da se je trend obrnil, pa se na obzorju kažejo prve lastovke sprememb: poleg množice turistov in z njimi povezane gostinske ponudbe so se začele pojavljati splošne živilske trgovine, prvenstveno namenjene meščanom; in to ne kot običajne prostostoječe trgovske »škatle« s parkiriščem, katerih smo se navadili v zadnjih desetletjih, temveč kot stavbe mešane uporabe, kjer so v pritličju trgovine, v nadstropjih pa stanovanja, pisarne ali kakšna druga dejavnost. Gre za vrsto gradnje, ki bi ji v urbanističnem žargonu rekli mestotvorna, saj z aktivacijo pritličja prispeva k mestnemu utripu v okoliškem javnem prostoru in s tem gradi mesto ne le v fizičnem, ampak tudi v družbenem smislu.

Na poti k trajnostni mobilnosti

Slovenija se je skupaj z večino svetovnih držav zavezala k boju proti podnebnim spremembam. Svoje zaveze glede zmanjševanja emisij trenutno dokaj uspešno izpolnjuje, najbolj pa šepa prav zmanjševanje emisij toplogrednih plinov iz prometa. Na področju prometa znaša cilj za emisije CO2 do leta 2020 plus 28 odstotkov, do leta 2030 pa plus 18 odstotkov glede na izhodiščno leto 2005. Da, prav ste prebrali – Slovenija zmanjšuje emisije tako, da jih povečuje. Emisij iz prometa nam torej formalno sploh ni treba zmanjševati, poskrbeti moramo le, da se ne bodo pretirano povečevale, kar se ne zdi preveč zahtevno. Toda če vemo, da je ocenjena rast prometa v tem obdobju kar 80-odstotna, je jasno, da gre za velik podvig.

Ad hoc rešitev za 50 milijonov

Najcenejša strategija za občutek večje stanovanjske površine je, da se po stanovanju premikamo počasneje. Podobno tudi Slovenija postane večja, če po njej potujemo z vlakom. Sicer majhno ozemlje, ki ga z avtomobilom od ene do druge meje prevozimo v dveh urah, se na počasnih tirih spremeni v upoštevanja vredno srednjeevropsko ozemlje, podobno nostalgični Ruritaniji Anthonyja Hopa. Ko pa prispemo na glavno železniško postajo v Ljubljani, se urni kazalci ustavijo.

Komuna za starejše

Demografski razvoj v zahodnem svetu že nekaj desetletij kaže jasen trend staranja prebivalstva. Ne le, da državljani živijo vse dlje, ostajajo tudi dlje časa aktivni, vitalni in ustvarjalni. Obiskujejo programe univerz za tretje življenjsko obdobje, ustanavljajo kulturna in športna društva ali ekipe, marsikje se udejstvujejo tudi družbeno in politično. Obenem pa jih spremembe v življenjskem slogu njihovih morebitnih potomcev – naraščajoče zahteve na delovnem mestu, preseljevanje v iskanju dela – od teh oddaljujejo in jih v zaključnem obdobju življenja prepuščajo samim sebi.

Prostori zdrav(ljen)ja

Zdravje je v Sloveniji ena največjih vrednot in vedno priljubljena medijska tema, pomembna je tudi na področju arhitekture in urbanizma. Po eni strani glede zagotavljanja ustreznih bivanjskih razmer, ki lahko preprečijo razvoj mnogih bolezni, po drugi pa glede takega oblikovanja prostorov zdravstvenih domov in bolnišnic, ki bi kar najbolj pripomoglo k optimalnemu poteku procesa zdravljenja. Prav bolnišnične stavbe so za arhitekte ena najzahtevnejših nalog, saj je v njih treba uskladiti kompleksne funkcionalne in tehnične potrebe sodobnih zdravstvenih postopkov in jih racionalno medsebojno organizirati, pri tem pa se ne sme pozabiti na bolnikovo dojemanje prostora, ki nedvomno vpliva na njegovo psihofizično stanje.

Zločin, arhitektura in kazen

Zaporna kazen je v današnji družbi vsesplošno sprejeta kot sodobna, civilizirana kazen za hujše prestopke in zločine. A ni bilo vedno tako. Šele v 18. in 19. stoletju se je z industrijsko revolucijo pojavil koncept, da je omejitev posameznikove svobode za določen čas, sorazmerno s težo storjenega zločina, dovoljšna kazen in povračilo za storjeno škodo – v protestantskem duhu greha in pokore. To lahko razberemo tudi iz angleške besede za kaznilnico, »penetentiary«, ter korena »penance«, pokora. Zapor je v tem času tako »pokorilnica« – prostor za prestajanje pokore.

Od mrtvaka do junaka

»Nepremičninska evforija je zelo pretirana oznaka za trg, ki se postopoma pobira po več letih upada,« dogajanje na slovenskem nepremičninskem trgu komentira ekonomistka prof. dr. Andreja Cirman, dobra poznavalka tega trga, sicer pa predavateljica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

»Beseda evforija je pretirana«

Beseda evforija je pretirana. Če zaradi naraščanja števila prodaj in vse krajših časov prodaje nepremičninski posredniki in mediji že govorijo o nepremičninski evforiji, potem ta za zdaj velja le za stanovanja. Sploh pa je še ne gre primerjati z evforijo pred nepremičninsko krizo, ko se je kljub visokim cenam nekritično kupovalo vse, kar se je pojavilo na trgu.

Prostor vmes

Mnogi, ki prvič obiščejo Ljubljano, so presenečeni nad življenjem in vrvenjem v mali, a izjemno živahni in kozmopolitsko odprti prestolnici. Sprehod skozi mesto marsikoga spomni na živopisana italijanska mesta. Že v avstro-ogrski monarhiji je veljalo, da se pri prečkanju Semeringa že čuti dih Sredozemlja. Na poti z Dunaja do Trsta so kot znanilke bližine morja na ljubljanski železniški postaji potnika pričakale v koritih zasajene palme. Vendar morja v Ljubljani še daleč ni na spregled. Ga je pa čutiti skozi sproščeno in kozmopolitsko naravo mesta. Ta je posledica lege mesta na križišču pomembnih prometnih in trgovskih poti. Zanemariti pa ne smemo niti vpliva zamisli arhitekta Jožeta Plečnika o Ljubljani kot veličastni, proti Sredozemlju odprti prestolnici. Plečnik je na svoji poti po Italiji spoznaval bogastvo sredozemske urbane kulture ter velik pomen javnih prostorov mesta za življenje na trgih in ulicah. Za severnoitalijanska mesta, ki ležijo med morjem in Alpami, je značilno, da imajo, tako kot Ljubljana, nestanovitno podnebje s hladnimi, neprijetnimi zimami, mnogimi deževnimi obdobji in vročimi poletji. Kljub podnebni podobnosti in primerljivi odmaknjenosti od morja pa je njihovo življenje obarvano z značilnim sredozemskim koloritom. Z zamislijo o Ljubljani kot sredozemskem mestu si je Plečnik ustvaril izhodišče za njeno široko urbanistično predelavo. Z nizom arhitekturnih intervencij je želel v zaspano provinco vnesti živahnost in odprtost. Ob tem se je naslonil na renesančne zglede, tako pri oblikovanju ulic in trgov kot pri urejanju rečnega prostora, mostov, parkov in palač. Eden od motivov, ki so Plečnika navdihnili v sredozemski arhitekturi, je bila široka uporaba mestnih arkad, obokanih sprehajališč, ki spremljajo in poglabljajo ulični prostor. S tem postane ulica do ljudi prijaznejša, njeno obrobje se razpre in mimoidoče prijazno vabi k splošni uporabi svojega zavetja. Ne le, da jih ščiti pred vremenom, pač pa ustvarja intimnejši odnos med ulico in obodnimi pročelji stavb. V toplejših in bolj deževnih krajih se arkadni hodniki uporabljajo kot zavetje za pešce pred soncem in dežjem. So kraj naključnega srečevanja, pogovorov, občasnih dogodkov, razširitve življenja na ulici, iskanja hladu v razgretih poletjih in toplote v hladnih zimah. So prostor vmes. Plečnik je na svoji poti prepoznal vrednost tega sveta, prostora, ki ni del zasebnega niti javnega.

Luksuzno taborjenje

Počitnice so za vogalom, vi pa še vedno ne veste, kam bi šli? Če imate radi naravo, je rešitev na dlani: izberite si namestitev v enem od domačih kampov. Srečneži z debelejšo denarnico si lahko privoščite zadnjo domislico slovenskega turizma: glamping. Ta tip namestitve, ki bi mu lahko rekli tudi luksuzno taborjenje (glamping je skovanka besed glamur in kamping), se je po državi razpasel hitreje, kot lahko izgovorite besedo rezervacija. Nekateri glampingi so tako priljubljeni, da boste na vrsto prišli šele v poletni sezoni 2018, a ne obupajte, še vedno lahko ujamete prosto mizo za večerjo pod zvezdami. Kam torej?

Urbano čebelarjenje

Urbano čebelarstvo se je v zadnjih desetletjih prijelo v domala vseh večjih evropskih mestih. V Berlinu denimo skoraj ni institucije, ki ne bi imela svojega panja. V Londonu se je urbano čebelarstvo tako razširilo, da v poletnih mesecih čebele celo stradajo, saj nimajo dovolj paše. Med najbolj znanimi pa so bržkone čebele iz pariške operne hiše, ki tam prebivajo že več kot četrt stoletja. Prav zgodba o čebelarjenju v pariški operni hiši je spodbudila Franca Petrovčiča, čebelarja in vodjo vzdrževanja in obratovanja v Cankarjevem domu, da je pred dobrimi šestimi leti na delovno mesto pripeljal prve čebelje družine kranjskih sivk.

Konec prodaje »socialnih« stanovanj

Stanovanjski sklad Republike Slovenije je institucija, ki od ustanovitve leta 1991 deluje kot osrednja ustanova za izvajanje nacionalnega stanovanjskega programa oziroma za spodbujanje stanovanjske gradnje. Kot to laična javnost razume, naj bi stanovanjski sklad s svojim delom omogočil ekonomsko šibkejšim in socialno ogroženim družinam, da si kupijo stanovanje. Zadnje spremembe poslovne politike in izjave vodstva pa kažejo, da sklad opušča vlogo socialnega korektiva in postaja bolj klasičen razvojni nepremičninski najemni sklad. Kaj to pomeni in zakaj sprememba povzroča težave?

Čas zajedavske urbanizacije

Ni več poti nazaj, v dobre stare čase javnega sektorja, stare zaščitniške, dobrotljive države, za katero se je zdelo, da ji je mar za ljudi, nazaj v sedemdeseta leta, ko je urbanost in političnost razčlenjeval Manuel Casttels in prepoznal nov politični subjekt – urbana družbena gibanja. Konec je sanjarjenja, da nam bo kmalu bolje, da se bodo vrnili dobri stari časi mirnega življenja in da je pred nami svetla prihodnost. Živimo v času divje urbanizacije, ko nastajajo nove urbane družbe, kjer se zmanjšuje obseg plačanega dela. Urbana družba je postala postzaposlitvena, tako kot je Marx nakazal v svoji teoriji pred približno 160 leti.

Prenove mestnih tržnic

Tržnice so eden od najzanimivejših mestnih fenomenov, v urbanističnem in arhitekturnem, pa tudi sociološkem smislu. Čeprav vsakodnevne nakupe danes večinoma opravimo v trgovinah in supermarketih, so tradicionalne tržnice ostale in še vedno sodijo k osnovni urbani identiteti mest, k čemur dodatno pripomore njihova središčna lega. To so še zdaj pomembni prostori srečevanja in druženja meščanov, okrog njih so spletena kompleksna omrežja medsebojnih odnosov, so prostorska manifestacija družbenih navad in pomenov – v tej vlogi jih tudi mlajše generacije na novo odkrivajo. Številne so postale priljubljene turistične znamenitosti, kjer od blizu spoznamo lokalno kulinariko, navade in kulturne vzorce. A ker imajo tržnice tudi nekatere neprijetne vplive (hrup, umazanija in smrad) in so, tako kot vse stavbe, izpostavljene postopnemu propadanju in obrabi, jih je treba od časa do časa prenavljati in občasno tudi programsko oživiti. Predstavljamo štiri primere iz tujine, kjer ni šlo za preprosto »vzdrževalno« prenovo zaradi zagotavljanja primernih razmer za tržno dejavnost, temveč za kompleksne nadgradnje oziroma novogradnje, katerih namen je bila poleg funkcionalnih izboljšav tudi urbana revitalizacija okoliških četrti.

Ljubljanski podhodi

Med pohajkovanjem po kateremkoli mestu slej ko prej pridemo do točke, ko naprej ne moremo drugače kot skozi podzemni podhod. Tja smo navadno napoteni, ker naj bi bilo tako za nas varneje, in da ne bi ovirali prometa na površju. V nekaterih podhodih najdemo trgovine in gostinske lokale, takrat govorimo o nakupovalnih pasažah, ki so včasih prava podzemna mesta. Ti podzemni javni prostori imajo skupno problematiko, da so pogosto neprijetni za uporabo in tvegani z vidika osebne varnosti, poleg tega hitro postanejo žrtev vandalizma. Razlogi za to izhajajo iz človeške podzavesti: podhodi pomenijo prisilno daljšanje poti pešca in telesni napor pri vzpenjanju po stopnicah; tudi spuščanje v podzemne prostore je podzavestno neprijetno, najsi bodo ti še tako dobro osvetljeni in pregledni. Številni podhodi so vandalizirani, umazani, slabo prezračeni … Če skoznje ni stalnega pretoka ljudi, umanjka neformalni nadzor, ki je temelj za občutek osebne varnosti – nenadzorovani podhodi dejansko hitro postanejo območja kriminala. Pomembno je tudi vzdrževanje: dotrajana podoba odvrača morebitne obiskovalce in tako hitro sledi degradacija. S tega vidika je največ težav s podhodi v javni lasti, ki jih upravniki zaradi pomanjkanja proračunskih sredstev zanemarijo. Vendar so podhodi marsikdaj neizogibni, na primer tam, kjer se mirnejše ulice ali poti za pešce križajo s hitrimi avtomobilskimi cestami in železniškimi progami. V večjih mestih so to prometno infrastrukturo že dolgo nazaj speljali pod nivojem obstoječih ulic ali nad njim. Drugače od zahodnih metropol večina slovenskih krajev v času gradnje železnice še ni prerasla velikosti vasi, zato številni nivojski železniški prehodi po Sloveniji še danes ogrožajo prometno varnost. Znana so tudi dolgoletna in doslej neuspešna prizadevanja Ljubljane za poglobitev železnice. Več sreče smo imeli z avtocestami, saj se te mestnim središčem večinoma ognejo, tudi severna ljubljanska obvoznica poteka pod nivojem drugih cest.

Ikonična arhitektura

Leta 1929 je bila v Barceloni velika svetovna razstava. Tam so velesile – še zadnjič pred finančno depresijo – predstavile vse presežke svoje industrije in tehnološkega napredka. Med bliščem in pompoznostjo paviljonov, ki so tekmovali, da bi države predstavili v najbolj glamurozni podobi, je bil tudi oblikovno skromen, a pojmovno izjemno bogat objekt.

Arhitekturna politika

Arhitektura je zvrst umetnosti, ki jo opazuje največ gledalcev, hkrati pa je skoraj nihče ne vidi. Vsak dan, kamorkoli smo namenjeni, gremo mimo arhitekturnih stvaritev najrazličnejše kakovosti, okoli njih in skoznje. Večina stavb nam je dobro znana, saj so tam od nekdaj, vtisnjene v našo podzavest. Tudi nove stavbe se po nekaj mesecih zlijejo z ozadjem in postanejo samo še del kulise življenja. Ta kulisa ali scenografska postavitev nas oblikuje kot individualne osebnosti in kot narod ter vpliva na našo kakovost bivanja.