Zeleno, ki te ljubim, zeleno

Ozelenjene strehe niso kakšna novotarija. V preteklosti so bile na primer izredno razširjene v Skandinaviji. V zadnjem času znova doživljajo opazen vzpon. Priljubljene so denimo na Japonskem, v Avstraliji, pa tudi v Severni Ameriki. V kanadskem Torontu so zelene strehe od leta 2009 obvezne na vseh novih industrijskih in stanovanjskih stavbah. V Evropi z zelenimi, eko, vegetacijskimi ali vrtnimi strehami že leta prednjači Nemčija, ne zaostaja niti Velika Britanija. Letos je tudi Francija sprejela zakon, po katerem bodo morale biti strehe tamkajšnjih novih zgradb v poslovnih conah deloma pokrite z zelenjem ali s sončnimi celicami. Poleg tega je županja Pariza svoji »zeleni diviziji« naložila, naj do leta 2020 poskrbi, da bo imel Pariz milijon kvadratnih metrov zelenih streh. Danes jih ima namreč »le« 350 tisoč.

Med vpadnico in pešcono

Na razglednicah svetovnih metropol so med najpopularnejšimi motivi glavne ulice. Pariza si ne moremo predstavljati brez Elizejskih poljan, New Yorka ne brez Broadwaya, Barcelone pa ne brez Ramble. Onkraj turističnih zanimivosti so ulice osrednji urbani fenomen vsakega mesta in skupaj s trgi definirajo javni prostor ter s tem določajo življenjske vzorce njihovih prebivalcev. Oblikovanju uličnega prostora se zato spet namenja veliko pozornosti.

Nazaj k naravi

Obiskovalci kampov so se v zadnjih letih precej spremenili. Za taborjenje, za katero smo se včasih odločali predvsem tisti, ki smo imeli bolj ali manj prazne žepe, se vse pogosteje odločajo tudi premožnejši. Tako ni čudno, da je v svetu, pa tudi pri nas, zaznati hitro rastoči trg t. i. glamping ekoturizma. Gre za novodobni način luksuznega taborjenja, namenjenega predvsem tistim fičfiričem, ki sicer radi taborijo, a imajo še rajši udobje oz. se mu niso pripravljeni odpovedati. Tisti manj spretni pri postavljanju šotorov in z odporom do mokrih spalnih vreč se danes lahko zatečejo denimo v že postavljeno hišico na drevesu ali pa v lično zgrajen šotor, pokrit z leseno streho, v katerem je nameščena udobna postelja. Po doživljajsko prenočitveno izkušnjo pa se lahko odpravijo tudi v ogromen vinski sod, kakršnega najdemo v Vinski vasi Term Ptuj in ki na prostem ponuja prav vse udobje hotelske sobe.

»Se tu da živeti?«

Priznam, obožujem ameriško TV-serijo Mad Men. Zaljubljena sem v cigaretni dim ovite pisarniške prostore, srkanje najdražjega viskija sredi delovnega dne, retro oblačila in retro pohištvo, verižno skakanje čez plot, nonšalanco, s katero glavni junak, mačošarmer Don Draper, drsi skozi čas. Stilistično je ta kultna nadaljevanka izpiljena do perfekcije. Prostori izmišljene newyorške oglaševalske agencije Sterling Cooper so kot prospekt za legendarne oblikovalske izdelke iz šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Začasne rešitve za trajne učinke

V vsakem, vsaj malo živem mestu nenehno poteka gradnja v kakem njegovem delu. Gradi se lahko kratek čas, nekatere gradnje pa so zelo dolgotrajne. Pogosto se objekt začne uporabljati, še preden se gradnja konča. Ena najbolj znamenitih nedokončanih gradenj je verjetno Sagrada Familia v Barceloni, zasnovana kot cerkev, ki pa je že skoraj stoletje turistična znamenitost. Ideja o mestu kot dograjenem stanju nima prav veliko skupnega z realnostjo.

Potniški center Ljubljana

Ljubljanska železniška postaja in njena neposredna okolica že leta kažeta nadvse klavrno podobo. Streljaj stran od sveže prenovljenega srednjeveškega mestnega jedra, ki se je v zadnjih letih preobrazilo v pravi magnet za turiste in ponos Ljubljančanov, je glavna potniška postaja slovenske prestolnice prej podobna postaji nazadujočega mesteca kakšne nerazvite države kot katedrali sodobnega trajnostnega prometa, kot jih lahko občudujemo v večini evropskih držav. Če nam postaje ne bi zgradila Avstro-Ogrska pred stoletjem in pol, bi na vlake verjetno še vedno vstopali z razpadajoče platforme, približno tako, kot danes vstopamo na medkrajevne avtobuse. Podobno po desetletjih zapostavljanja ugotavljamo za slovenske železnice nasploh.

Dobro varovana skrivnost?

Smo sredi Ljubljane, pred stavbo Univerze v Ljubljani na Kongresnem trgu. Če se odpravimo od tam, moramo najprej zaviti v s kulturnimi spomeniki in veličastnimi bukvami zaznamovano Vegovo ulico. Samo malo naprej od elektrotehniško-računalniške srednje šole je vhod v atrij stare meščanske hiše, kjer se na koncu dvorišča, na nekaj več kot sto kvadratnih metrih, razprostira ljubljanski Ziferblat. Prostor, kjer je čas edino, kar je na prodaj. Čas? Ja, čas. Minuta stane pet centov, ura tri evre, štiri ure dvanajst evrov. To pa je tudi največ, kolikor lahko v enem dnevu pri njih zapraviš.

Kaj nas čaka?

Arhitektura je že dvajset let na močnem prepihu tehnologije. Prvi računalniki v devetdesetih letih so neizmerno pospešili izdelavo načrtov in projektantska podjetja so se prelevila iz velikih skupin risarjev v peščico ljudi z računalniki. Vedno hitrejši razvoj gradbenih produktov, ki ga je skoraj nemogoče spremljati, omogoča vedno nove oblike in detajle v gradnji. Podnebne spremembe, razvoj informacijske tehnologije in že sedem let trajajoča kriza pa ustvarjajo vse prej kot stabilno okolje.

»Kdo se boji natečaja?«

V Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma so že sedmič zapored razstavljeni sadovi dela slovenskih arhitektov. Arhitektura inventura 2012–14 ni samo priložnost za seznanitev z najboljšim, kar so arhitekti ustvarili v zadnjih dveh letih, ampak tudi za kritičen pogled na razmere, v katerih ustvarjajo. »V zadnjih dveh letih se v arhitekturni stroki ni prav nič spremenilo na bolje. Nasprotno. Prostorsko zakonodajo so še dodatno ’zmrcvarili’ parcialni interesi sektorjev in lobijev,« pravi predsednica Društva arhitektov Ljubljana Maja Ivanič.

Do zdravja in okolja prijazno

Slama se v arhitekturi uporablja, odkar je človek začel pridelovati žita, torej že več kot deset tisoč let. Poleg tega, da je vsestransko uporabna v domačih obrteh, se v arhitekturi najdlje uporablja kot kritina in kot vezivo pri gradnji z ilovico ali blatom, v zadnjem času pa najpogosteje v obliki bal. Od gradnje prve stavbe z balami slame v 19. stoletju v zvezni državi Nebraska v ZDA se je razvilo več tehnik takšne gradnje, ki so danes znane po vsem svetu.

Prek meja dobrega okusa

Noči našega glavnega mesta so svetle. Poleg uličnih svetilk jih osvetljuje množica svetlobnih napisov in displejev, nameščenih po stavbah. Eden izmed najsvetlejših in v zadnjem času deležen največjega nasprotovanja je pred nekaj meseci postavljeni svetlobni prikazovalnik na betonskem obelisku zraven paviljona Jurček na Gospodarskem razstavišču, ki z migetajočo svetlobo razsvetljuje celotno območje razstavišča in okolice. Ponoči je svetloba opazna kilometre daleč, sploh kadar se odbija od nizkih oblakov. Četudi se sliši neverjetno, je prikazovalnik dobil kulturnovarstveno soglasje, češ da je bil obelisk že v preteklosti uporabljen za oglaševanje. Ni pa ta prikazovalnik prvi, ki je v Ljubljani sprožil polemike. Podoben je pred časom z vrha stolpnice TR3 na Trgu republike obseval nebo širše ljubljanske okolice in bil deležen nemalo negodovanja meščanov. Svetlobna prikazovalnika sta že dolgo pritrjena tudi na fasadah Gostilne Šestica in Gimnazije Jožeta Plečnika.

Kruh moj vsakdanji

Ljubljančan Klemen Košir je ena tistih ustvarjalnih duš, ki vse počnejo s srcem. Po izobrazbi je ekonomist, a zadnje desetletje se osredotoča na kulturo prehranjevanja. Je ponosen kuharski samouk in kulinarični raziskovalec, ki se s hrano ukvarja na vse mogoče načine. Je tudi ustanovitelj založbe Naturšček, ki je pred kratkim praznovala prvo triletko. V tem času je o hrani demonstrativno nehal pisati za medije in presenetil s kar tremi kuharskimi knjigami, ki so vse po vrsti presežki. So kulinarično mamljive, oblikovno pa prava paša za oči, to dokazujejo tudi številne nagrade.

Čipkasti zastor

V newyorškem predelu Chelsea so pred časom odprli restavracijo, v katero je umeščen veličasten čipkast zastor. Ogromna 120-kilogramska čipka je nastala pod prsti slovenske arhitektke in oblikovalke Mance Ahlin, ki zadnja štiri leta neprekinjeno živi in dela onstran Atlantika.

Bivalni ideal

Okoljska problematika in trajnostni razvoj sta dve od najaktualnejših tem današnjega časa. Močno sta vplivali na širše področje graditeljstva, kjer sta dodobra pretresli vrednostne sisteme in postali prednostni dejavnik načrtovanja. Rastoče zavedanje o nevarnosti globalnega segrevanja in o potrebi po opustitvi fosilnih virov energije je spodbudilo razvoj novih gradbenih tehnologij in materialov, ki omogočajo ogromne prihranke pri porabi energije v stavbah. Glede na to, da približno tretjina celotne porabe energije v državi odpade na porabo v stavbah (za ogrevanje, hlajenje, zračenje in osvetlitev), se zdi, da je to področje ena od pomembnih poti k doseganju zastavljenih okoljskih ciljev.

Šole brez stresa

Brez šol in izobraževanja si danes ne moremo več predstavljati življenja. Zato vedno več pozornosti namenjamo tudi načrtovanju in oblikovanju prostorov v šolah in vrtcih. Raziskave potrjujejo, da sta razvoj prostorskih vrednot in raven zavedanja o kakovostnem prostoru odvisna od primerov in izkušenj, s katerimi ima človek opraviti v zgodnji mladosti.

Ljubljansko barje

Ljubljansko barje ima v podobi slovenske prestolnice protislovno vlogo. Od nekdaj je imelo vse značilnosti neuglednega mestnega obrobja, kamor se legalno in nelegalno že stoletja odlagajo odpadki, skupaj z njimi pa so tu našle mesto tudi nekatere druge manj prijetne dejavnosti in manj zaželene družbene skupine. Nasproti temu izrazito negativnemu slovesu se postopoma vzpostavlja povsem drugačno gledanje, po katerem je Barje neverjetno naravno bogastvo in občutljiv, varovanja vreden ekosistem ter hkrati velik razvojni potencial za Ljubljano.

Čuvarji zgodb

Spomnim se klopi in dolge mize v veliki sobi, »hiši«. Zakonske postelje, nad katero je visela poročna fotografija. Črno-bela. Le ustnice so bile rdeče pobarvane. Spomnim se vonja hrušk in sliv, ki so se sušile na vrhu omare. Glinene peči, v kateri se je pekel črni kruh in na kateri smo si pozimi greli pordela lica in tajali otrple prste. Spomnim se kmečke hiše svojih starih staršev. Ni je več. Njene podobe in zgodbe živijo le še v spominu. In spomini, ja, spomini bledijo. In se, prepredeni z domišljijo, tudi spreminjajo. Ostanejo, če jih negujemo.

Odmik od klišejev

Včasih do uspešnega sodelovanja pride po naključju. Ker se ukvarjaš z istim športom. Ker skupaj sediš na letalu. Ali pa tako kot direktor podjetja Tajfun Iztok Špan in arhitekt Marjan Poboljšaj iz biroja Superform, ki sta se spoznala, ker njuna otroka obiskujeta isti ljubljanski vrtec. Sodelovanje med podjetnikom in arhitekturnim birojem se je začelo s prenovo individualne hiše, nadaljevalo pa z gradnjo dobrih dva tisoč kvadratnih metrov velikega montažno-skladiščnega objekta tovarne Tajfun v naselju Planina pri Sevnici v osrčju Kozjanskega. Ta ne-

Barve v arhitekturi: da ali ne?

V javnosti že več let poteka polemika o vpadljivo pobarvanih stavbah, ki se vse pogosteje pojavljajo po slovenskih naseljih. Poleg kritičnih prispevkov v medijih je temu fenomenu posvečenih več spletnih strani, kjer lahko obiskovalci sami objavijo fotografije po njihovem mnenju ekscesne uporabe barv v arhitekturi. Komentarji večinoma kar tekmujejo v ogorčenju nad nezaslišano samovoljo, pomanjkanjem okusa ali domnevnim ekshibicionizmom lastnikov teh stavb oziroma njihovih arhitektov. Pri tem je zanimivo, da kritiki barvitih hiš, ki so pogosto sami arhitekti, ne opazijo žalostnega dejstva, da bi bile te hiše grde, tudi če bi bile pobarvane belo.

Nova vsebina v starem

Slovenski kulturni spomeniki navadno nimajo prav veliko sreče, kadar se njihove prenove lotijo domači arhitekti. Spomnimo se ljubljanske Opere, ki se je iz reprezentančne stavbe historičnega sloga 19. stoletja spremenila v pohabljen objekt s črnim prizidkom, približno tako, kot da bi golobica dobila krokarjeva krila. Mnogo bolje se je godilo zgodovinskim stavbam, pri katerih je prenovo vodila arhitektka Maruša Zorec. Odličen primer prenove in nove namembnosti sta grajska pristava v Ormožu, ki je postala etnografsko-arheološki muzej, in Vetrinjski dvorec v Mariboru. Tudi prenovljeni Foresterija in Armerija v Kopru sta se po načrtih arhitekturnega biroja plusminus 30 prelevili v zanimivo knjižnico in sedež primorske univerze.

Jurij Hübscher, urarski mojster

Na Bregu v Ljubljani, v Hübscherjevi urarni, izmenično odzvanja bitje ur, nekatere od njih napovedujejo čas tudi z melodijo. Ure iz različnih zgodovinskih obdobij s svojimi mehanizmi in umetelnim dizajnom kažejo, kako so nekoč imeli poseben odnos do časa in do naprav, ki ga merijo.

Oblikovalski studio Asobi

Oblikovalski studio Asobi je skupina kreativcev, ki je skupno pot začela leta 1999. Študijski kolegi so studio ustanovili takoj po končani Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, svoje znanje pa so usmerili v produktno, industrijsko oblikovanje in v svetovanje podjetjem pri zasnovi in oblikovanju blagovnih znamk.

Nazaj k naravi

Aleš Žnidaršič in Katja Žlajpah sta partnerja v arhitekturnem biroju Multiplan arhitekti, pa tudi zasebno. Njun zadnji projekt je enodružinska hiša na Katarini nad Ljubljano, priljubljeni izletniški točki nedeljskih pohodnikov.

Kako se tega lotijo Nemci

Vsake toliko časa naše vlade pripravijo sestanek strokovnjakov, ki sanjarijo o strategiji naše prihodnosti. Ugotavljajo, da potrebujemo inventivno Slovenijo, polno znanja, in razglabljajo o državi kot o blagovni znamki. Da bi tudi mi nekoč pomenili kvaliteto, kot jo označuje znak »made in Germany«. Vendar je za to treba nekaj tudi narediti in tudi za pregovorno blagovno znamko Nemčije je bilo treba storiti marsikaj. In če smo konkretni – oznako »made in Germany« so si izmislili Angleži.

Restavrator keramičnih posod

Njegov poklic je nekaj zelo posebnega, s svojim delom, z rekonstrukcijami starih posod, nas seznanja s tem, kako so v davnini kuhali, kako shranjevali živež in kakšno vrednost je posodje imelo v družbi. Njegovo delo priča o bivalnih navadah naših prednikov. Nekateri arheologi pravijo, da je Stanko Gojkovič ta hip edini, ki je v 40 letih delovne dobe pridobil takšno rutino in znanje, da je kos še tako težki nalogi rekonstrukcije arheoloških najdb iz keramike.

Naredi si sam

Če smo se od svojih babic in dedkov naučili ročnih spretnosti, če znamo plesti, kvačkati, sami obdelati les in nam niso tuja sestavljanje, lepljenje, vijačenje in barvanje, potem imamo vse potrebne veščine, da se predamo trendu, ki sliši na ime: naredi si sam. Lahko preoblečemo stare fotelje, spletemo senčnik za luč, nakvačkamo zavese, zvozlamo preprogo, morda celo naredimo mizo iz poceni opažnih desk in jo prebarvamo s svojim najljubšim pastelnim odtenkom. Ne le, da bomo s tem svojemu domu dodali osebno noto, z ročnim delom si bomo celo polepšali dolge jesensko-zimske večere in s sebe stresli stres. Brez dragih psihoseans. In brez televizije.

Stanovanjska politika

Ob koncu javne obravnave Nacionalnega stanovanjskega programa 2013–2022 je Mreža za prostor organizirala javni posvet. Eden od sklepov posveta je bil, da je treba predlog nacionalnega stanovanjskega programa temeljito preoblikovati, tudi zato, ker ni usmerjen v spodbujanje najemnih stanovanj, temveč v veliki meri ohranja obstoječo paradigmo zagotavljanja lastniških stanovanj.

Svet Vmes

Slovenske šole so ustanove, kjer se z vso resnostjo pristopa k izobrazbi mladih. Šolski prostori so praviloma oblikovani tako, da spodbujajo spoštovanje, red in disciplino. Toda učenje v šolah ne poteka samo v učilnicah, ampak tudi med njimi – na hodnikih, pred šolo in v okolici. Tako kot pri pisarniškem delu največ ustvarjalnosti ni za pisalno mizo in se kočljive podrobnosti posla običajno lažje razrešijo ob kosilu kot pa v sejni sobi, podobno v šolah druženje in izobraževanje ne potekata samo v učilnicah, ampak tudi med njimi.

Pogrinjki za prijatelje

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje je od 12. maja na ogled razstava Pogrinjki za prijatelje #2: okusna izbira flamskega oblikovanja. Razstava, ki jo je belgijska kustosinja Veerle Wenes pripravila v sodelovanju z MAO, povezuje šest belgijskih oblikovalcev in umetnikov, ki v štirih namiznih instalacijah izhajajo iz skupne ideje užitka v druženju in obedovanju. A so s svojim miselnim in ustvarjalnim ozadjem seveda mnogo več kot to.