Posluša staroselce in šepet narave

Blue Mountains, gorato pokrajino zahodno in severno od Sydneyja s 1100 metri nadmorske višine, ovijajo modre meglice, ki jih ustvarjajo hlapi evkaliptovih olj, od tod tudi ime Modre gore. Te vzpetine in kanjoni, poraščeni z evkalipti, visokimi praprotmi in drugim razkošnim rastjem, so v 18. stoletju kar nekaj časa preprečevali belim priseljencem, da bi prodrli do aboriginskih naselij in poti. V teh opojnih gozdovih 150 kilometrov zahodno od Sydneyja sredi narodnega parka leži na nadmorski višini tisoč metrov, na eni izmed starih aboriginskih poti, Murcuttova stvaritev – hiša za družino Simpson - Lee. Tja, na poraščeni skalnati rob, je postavil dva nizka bivalna paviljona, ločuje ju pravokotni ribnik, v stavbo vodi lesena brv skozi zastekljeno preddverje. Materiali so preprosti – polirana betonska tla, omet iz blata, znižane stene iz opeke, jeklena okvirna konstrukcija in zunanje obloge iz valovite pločevine.

Slovenska arhitektura v svetu

Slovenska arhitektura je v svetu zelo cenjena. O tem pričajo številne objave slovenskih projektov v različnih tujih medijih, zmage na mednarodnih natečajih, najuglednejše mednarodne stanovske nagrade, realizacije v tujini, povabila arhitektom za gostovanja in predavanja na tujih univerzah, konferencah in razstavah.

Renesansa uporabe lesa

Uporaba lesa v gradbeništvu doživlja v Sloveniji popolno renesanso. Gradnja z lesom je izziv in priložnost za Slovenijo. Ne samo, da je les trajnostni material in da ga imamo pri nas v izobilju, ponuja izjemne možnosti v gospodarstvu, povezovanje in obujanje različnih obrti, omogoča zaposlovanje, trajnostno gradnjo, ki je prijazna do človeka in okolja. Les ima danes prednost pred preostalimi gradbenimi materiali zlasti zato, ker znižuje emisije ogljikovega dioksida, in z energetskega vidika. Z novimi tehnološkimi procesi postaja kot gradbeni material vedno bolj kakovosten, saj se odpravljajo njegove slabosti. Lesena gradnja mora biti ustrezno zaščitena in tako lahko zdrži tudi več sto let. Lesu škoduje le vlaga, niti potres niti požar sodobnim konstrukcijam nista več nevarna. Vedno več objektov, čeprav še vedno premalo, je v celoti zgrajenih iz lesa, tako konstrukcije kot notranjost in zunanjost. Na številnih objektih pa se les vedno bolj pogosto uporablja vsaj v enem segmentu, to je na fasadah ali pa kot konstrukcijski material. Stoletja stare, a ohranjene lesene hiše imajo še danes neverjetno velik šarm. So estetsko izjemno lepo zasnovane. Prav tako pa se v njihovi notranjosti ljudje večinoma zelo dobro počutijo. Les je vsekakor gradbeni material tretjega tisočletja. Sodobne tehnologije obdelave lesa omogočajo zanimive nove konstrukcijske in arhitekturne rešitve. Najvišja kakovost obdelave lesa v arhitekturi je gotovo recept za uspeh v prihodnosti. Les je ponujal izzive najvplivnejšim arhitektom. Poseben odnos do oblikovanja v lesu je značilen zlasti za skandinavske dežele. Eden vodilnih pri oblikovanju z lesom je finski arhitekt Alvar Aalto, ki je v njem prepoznal več kot le gradbeni material. Pristen odnos do uporabe lesa se v njegovi arhitekturi izraža v konstrukciji, notranjosti in zunanjosti. V slovenskem prostoru je uporabo lesa na subtilen način, s posnemanjem stare obrti, prenašalo v sodobno arhitekturno govorico več arhitektov, na primer Jože Plečnik in Oton Jugovec. V nadaljevanju predstavljamo izbor sodobne lesene arhitekture, kjer les ni skrit.

Razpad sistema

Na začetku krize je bilo vse drugače. Gradbena podjetja so bila videti kot veličastni generatorji slovenskega gospodarstva. Peščica večjih podjetij je obvladovala trg, njihovi direktorji pa so bili nedotakljivi. Kriza na finančnih trgih jih je sicer upočasnila, a nihče ni pričakoval tega, kar je sledilo.

Maruša Zorec: »Praznine so pomembnejše kot pozidan prostor«

Maruša Zorec je, če bi sodili po prvem vtisu, tiha in nekoliko zadržana arhitektka. O svojih prvih stikih z ruševinami, prostori preteklosti, pripoveduje tiho, kot bi ne hotela, da bi glineni zidovi slišali njene misli in spoznali njene namene. Z arhitektoma Mašo Živec in Žigo Ravnikarjem je za ureditev Grajske pristave v Ormožu pred kratkim prejela nagrado Prešernovega sklada. Zagotovo velik praznik zanjo osebno, za njeno družino, za skupino mladih arhitektov, predvsem pa za arhitekturno stroko, ki dokazuje, da se sodobna prihodnost lahko zida tudi s premišljenim usmerjanjem svetlobe skozi glineno opeko. »Verjamem v prostore z značajem. Karakter pa prostor dobi tudi, ko ga naselijo in v njem zaživijo ljudje, puščajo sledi in ga obrabijo. Verjetno se pri nekem nakupovalnem centru ne bi imela priložnosti srečevati s tako močnimi temami,« pravi.

Živa legenda

Ko je Oscar Niemeyer v Braziliji na topel decembrski dan praznoval 104. rojstni dan, je povedal, da še ne gre v pokoj, in se ponosno pohvalil, da vsak popoldan še vedno projektira v svojem ateljeju v bližini Copacabane. Sedaj pripravlja načrte za gledališko stavbo v parku Flamengo na hribu Sladkorni stožec blizu Ria de Janeira. Predlani so ob njegovem rojstnem dnevu slovesno odprli Mednarodni kulturni center Oscarja Niemeyerja v španskem mestu Aviles, ki ga je sprojektiral ta vitalni »praoče« brazilske sodobne arhitekture, leta 2010 pa so v mestu Niteroi blizu Ria odprli novi sedež Fundacije Oscarja Niemeyerja in tudi ta stavba je nastala po njegovih načrtih.

V koraku s časom

WirtschaftsBlatt je vodilni av–strijski časopis za ekonomijo, finance in finančne trge. Zaradi funkcionalnih zahtev in želje po novem duhu se je naročnik odločil za temeljito prenovo najetih prostorov uredništva v starejšem objektu, nekdanji predilnici v središču Dunaja. Za projekt bi lahko izbral katerega izmed številnih avstrijskih arhitekturnih birojev, a se je prav namenoma odločil za slovenski studio IDFL.

O avtorjih

IDFL ali Innovative Design For Living je arhitekturni in oblikovalski studio, ki sta ga leta 2006 v Ljubljani ustanovila arhitekta in oblikovalca Iztok Lemajić in Sandra Banfi Škrbec. Ustvarjata na področju arhitekture, oblikovanja interjerja, oblikovanja opreme prostora in grafičnega oblikovanja. Z multidisciplinarnostjo ponujata drugačen pogled na prostor. V času krize, ko se zelo malo gradi in ko je vse več arhitektov brez dela, je prav široka paleta znanj tisto, kar jima zagotavlja posel. Ne glede na naravo prostora, najsi bo pisarna, stanovanje ali urbani prostor, nadgrajujeta osnovne bivalne potrebe posameznika in skupnosti. V odprtem dialogu z naročnikom iščeta možnosti za vzpostavitev drugačnega razmišljanja o prostoru in njegovi funkciji. Med zadnjimi izvedenimi projekti IDFL sta hiši na Kodeljevem v Ljubljani, ureditev Veslaškega centra v Mali Zaki in ciljne regatne arene s sodniškim stolpom v Veliki Zaki na Bledu (v sodelovanju z arhitektoma Miho Kajzljem in Iztokom Kavčičem), ureditev pisarn za WirtschaftsBlatt, ureditev vhodne avle objekta, kjer poleg WirtschaftsBlatta prostore najema tudi časopis Die Presse ter ureditev pisarn za dnevnike Večernji list, Poslovni dnevnik in 24Sata v Zagrebu. Njun najnovejši projekt je ureditev pisarn za transportno podjetje LKW Walter na Dunaju.

Mostovi kot znamenitost

Tudi mostovi določajo naše okolje. Nekateri so občudovanja vredni, drugih niti ne zaznamo. Vendar bi morali biti kot vsi posegi v prostor zasnovani spoštljivo do svoje okolice, pa naj gre za umestitev v neokrnjeno naravo ali v urbani prostor. Premostitev rek, sotesk, ožin in dolin je vedno igrala pomembno vlogo v zgodovini naselij. Že v antičnih časih so bili mostovi pomemben dokaz za plemenitost gradbeniške obrti in tehnike. Mostove lahko opredelimo na več načinov, Andrea Palladio, pomemben italijanski arhitekt in inženir 16. stoletja, pa se je verjetno opisu mostu kot stavbe najbolj približal z izjavo: »... mostovi naj bi določali duh skupnosti z razkazovanjem prostornosti, trdnosti in užitka«.

Blokada Slovenije

Ste že opazili, da se Slovenija nekako ne znajde v svetu odličnosti, v katerem danes živijo uspešne države in regije Evrope? Ste morda opazili tudi, da imajo agencije resne težave posneti reklamo v urejenem okolju, podobnem, kot ga poznamo iz ameriških in angleških nadaljevank - in potem praviloma pristanejo v ljubljanskih Murglah? Najti ulico, kaj šele naselje ali četrt, ki bi bila urejena, je v Sloveniji nerešljiva naloga.

Maja Ivanič: »Primanjkuje nam splošne kulture«

Maja Ivanič je predsednica Društva arhitektov Ljubljane in predsednica mednarodne arhitekturne konference Piranski dnevi, več let pa je bila urednica revije Hiše. Z različnimi publikacijami, razstavami in konferencami poskuša dvigniti zavest o prostoru in pomenu kakovostne arhitekture.

Potratna moda

V energetski strategiji EU ima učinkovita raba energije v zgradbah pomembno mesto. Nikjer drugje ni možno tako hitro tako veliko prihraniti. In to z razpoložljivimi tehnologijami, brez posebnih stroškov za drage in dolgotrajne raziskave in razvoj. Skladno s sprejetimi direktivami bodo čez deset let vse zgradbe v EU projektirane in grajene v nizkoenergetskem in pasivnem standardu. Tudi Slovenija ima, vsaj na papirju, zelo ambiciozne cilje. Nacionalni energetski program predvideva, da bo do leta 2020 treba zagotoviti stoodstotni delež skoraj ničelno energijskih stavb med novimi in obnovljenimi stavbami. Ali smo v Sloveniji pripravljeni na take izzive? Na področju enodružinskih hiš prav gotovo. Osveščenost pri državljanih je visoka, veliko so k temu pripomogli mediji. Hiše so dobro izolirane, kakovostno zastekljene, veliko jih ima prezračevalne sisteme. Nizkotemperaturno ogrevanje je tako rekoč standard, kotli na biomaso in solarni sistemi za pripravo tople vode in proizvodnjo elektrike so zelo pogosti. Veliko hiš se gradi v pasivnem in nizkoenergetskem standardu. Temu trendu v celoti sledijo slovenski proizvajalci montažnih hiš, ki ponujajo visokokakovostne, energijsko varčne objekte. Država je zgledno poskrbela za subvencije. Za pasivno gradnjo je možno pridobiti kar 25 tisoč evrov nepovratnih sredstev. Pri prenovah gre nekoliko počasneje. Kompletne energijske sanacije so redke. Ker smo Slovenci v preteklosti gradili prevelike hiše, so stroški prenove za take objekte zelo visoki. Vse višje cene energije in obdavčitve velikih hiš z malo stanovalci bodo tudi tukaj kmalu prinesle spremembe. Torej, na področju projektiranja in gradnje enodružinskih hiš ni bojazni, da ne bi sledili visokim ciljem, ki jih bo določala EU.

Fenomen vintage

Zadnja leta je v mednarodnih kulturnih in znanstveno-raziskovalnih ustanovah vse večje zanimanje za fenomen t. i. socialistične arhitekture in urbanizma. Mednarodna javnost namenja veliko pozornost umetniškim dejavnostim vseh držav nekdanjega vzhodnega bloka, predvsem sovjetski Rusiji. V zadnjih mesecih na to temo po vsej Evropi in Severni Ameriki potekajo razstave, simpoziji, festivali, znanstvena srečanja, prevajajo se teksti, pišejo se knjige, doktorske in diplomske naloge. Newyorški New Museum prav zdaj gosti veliko retrospektivo z imenom »Ostalgia«: v petih nadstropjih sodobnega dragulja japonske arhitektke Kazujo Seidžima več kot petdeset umetnikov iz dvajsetih držav vzhodne Evrope predstavlja slike, kipe, fotografije in umetniške instalacije na temo ikonografije bivših komunističnih režimov. Ena najpomembnejših fakultet za arhitekturo v Franciji Paris-Belleville je izdala študijo o ruski arhitekturi 20. stoletja. Na Dunaju deluje galerija Architektur am Ringturm, ki je v zadnjem desetletju promovirala monografske razstave o arhitekturi iz skoraj vseh nekdanjih socialističnih držav, letošnja pa je bila posvečena Ukrajini. Medijsko zelo odmevna razstava Balkanology, ki predstavlja predvsem posttranzicijske spremembe balkanskega območja, potuje po vsej Evropi že nekaj let. Letos julija je bil na berlinski Tehnični univerzi organiziran simpozij z naslovom »1945+«, kjer se je oblikovala prva evropska mreža raziskovalcev te tematike. In, ne nazadnje, Evropska unija je financirala zelo ambiciozen raziskovalni program pod imenom Unfinished modernisations, ki so ga pripravili beograjski in zagrebški arhitekturni zavodi pod znanstvenim vodstvom Vladimirja Kulića in Maroje Mrduljaša. V njem sodeluje več kot trideset mladih znanstvenikov z območja celotne bivše Jugoslavije, ki se ukvarjajo z njeno arhitekturo - vsi ti bodo sodelovali pri postavljanju končne razstave na to temo, ki sodi v sklop kulturnega programa Maribor EPK 2012.

Kuhinja kot gledališče

Osnovna šola Trnovo v Ljubljani je bila zgrajena leta 1961 po načrtih arhitekta Emila Navinška. Arhitekt Navinšek je zasnoval vrsto šol po vsej Sloveniji po načelih modernizma, ki jih je prvič predstavil pri Gimnaziji Bežigrad že leta 1936. Stavbe brez hodnikov, te nadomeščajo odprte osrednje avle z visokimi stropi in s svetlobo prek krajših stranic stavbe, so bile velika revolucionarna novost. Arhitektura je preprosta in racionalna, z jasno tlorisno zasnovo in s čistimi fasadnimi kompozicijami. Materiali so bili v začetku kamen in teraco za talne in stenske obloge skupnih prostorov, parket, lesena okna in lesene stene pa v učilnicah in kabinetih. Vendar je le malo šol ohranilo prvotno podobo. Spremembe v šolskih programih so povzročile številne dozidave, od športnih dvoran, knjižnic, servisnih prostorov pa do menjave prvotnih materialov. Dozidavam in predelavam se ni mogla izogniti niti osnovna šola v Trnovem. Najprej je bila prizidana športna dvorana, nato upravni del, kuhinja z jedilnico in malo dvorano in nazadnje knjižnica. Z vsakim prizidkom je njena prvotna jasna zasnova bledela.

Arhitektura je lahko tudi masivna

Bolzano, glavno mesto istoimenske pokrajine v deželi Trentinsko-Zgornje Poadižje, se iz več razlogov razlikuje od naše ustaljene predstave Italije. To mesto, ki šteje nekaj več kot sto tisoč prebivalcev, zaznamuje dokaj konfliktna zgodovina in še danes so vidne posledice oblastne in nasilne politike fašističnega režima na italijanskem ozemlju. Ko je bil Bolzano po prvi svetovni vojni priključen k Italiji, je s svojo okoliško pokrajino doživel množično kulturno in urbano italijanizacijo. Že v prvih letih fašističnega režima so bile sprejete urbanistične zasnove za večje mestno središče, ki naj bi po direktivi samega Mussolinija doseglo skoraj tako velikost in število prebivalcev, kot ju ima danes. Rušenje avstrijskih simbolov, vsiljevanje novih urbanističnih osi, grajenje monumentalnih mestnih blokov in stavb, ki označujejo fašistično propagando po vsem območju tedanje Italije, izseljevanje avstrijskega in doseljevanje italijanskega prebivalstva z juga ter ustvarjanje novega industrijskega območja za zaposlitev Italijanov so leta 1928 pripeljali do sramotnega simboličnega akta, ko je bil v središču mesta postavljen bel marmorni slavolok, posvečen italijanski prevladi in njihovim padlim vojakom v prvi svetovni vojni (Monumento alla Vittoria). Njegov arhitekt Marcello Piacentini je bil eden najtesnejših Mussolinijevih sodelavcev. Danes je na polotoku znan kot »peteršilj«, kajti njegova dokaj povprečna dela so v vsakem večjem mestu, ki se je razvijalo v času avtarkije. Ta je 'okrašen' z vsemi takrat nujnimi retoričnimi simboli in arogantnim latinskim epigramom: »Tukaj so meje domovine. Od tu smo vzgajali druge z jezikom, s pravosodjem, z umetnostjo.«

Oblikovalski presežki

Muzej za arhitekturo in oblikovanje je v sodelovanju z ministrstvom za zunanje zadeve, ministrstvom za kulturo, ministrstvom za gospodarstvo, javno agencijo za podjetništvo in tuje investicije, uradom vlade za komuniciranje in različnimi slovenskimi diplomatskimi predstavništvi v tujini konec septembra pripravil prvo obsežno mednarodno predstavitev slovenskega produktnega oblikovanja v zadnjih dvajsetih letih. S prepletanjem gospodarstva in kulture ter aktivnim sodelovanjem vladnih institucij na področju kreativnih industrij želijo promovirati vrhunske slovenske proizvode in podjetja ter povečati prepoznavnost Slovenije skozi industrijsko oblikovanje. Le tako bo Slovenija postala mednarodno prepoznavna in uveljavljena kot razvojno učinkovita država s kreativno produkcijo konkurenčnih izdelkov in storitev, z visokotehnološko razvitimi podjetji, s prepoznavnimi blagovnimi znamkami in z visoko stopnjo poslovnega ugleda. Razstava pod naslovom Silent Revolutions: Sodobno oblikovanje v Sloveniji je bila na ogled v Dray Walk Gallery, Tent London, v okviru londonskega oblikovalskega festivala, v pičlih štirih dneh pa si jo je ogledalo kar okoli 9200 obiskovalcev. Prvi predstavitvi v Londonu bo sledila naslednja v sklopu Dutch Design Week v Eindhovnu na Nizozemskem, ki bo na ogled od 22. do 30. oktobra, nato pa še v Ljubljani na Slovenskem forumu inovacij ter v Milanu in Helsinkih. Po besedah kustosinje razstave Maje Vardjan razstavljeni predmeti (nekatere izmed njih predstavljamo v nadaljevanju) poosebljajo strasti posameznih ustvarjalcev, zagon, inovativni razvoj in visokokakovostno proizvodnjo. Gre tako za izdelke velikih industrij z lastnimi blagovnimi znamkami kot tudi za proizvode, ki v manjših serijah nastajajo v rokah oblikovalcev samih.