»To je šele začetek«

Odkar je Donald Trump nastopil svoj drugi mandat, je svetovna politika v nenehnem suspenzu. Evropska samotolažba, češ da je Trump verbalni skrajnež, a politični pragmatik, je dokončno splavala po vodi. Trump je skrajnež, ki je za uveljavitev svoje politične agende brez dvoma pripravljen žrtvovati vse povojne politične konsenze, na katerih je temeljilo tako imenovano zahodno zavezništvo (današnji »svetovni sever«). Zdaj se ne samo v najpomembnejših evropskih medijih, ampak končno tudi na najvišji politični ravni vrstijo diagnoze o koncu čezatlantskega partnerstva. Poleg tega, da se Trump in njegova ekipa naslajata z javnim poniževanjem ukrajinskega predsednika, se konkretno lotevata tudi aktivnega razbijanja že tako krhke enotnosti evropske politike.

J. D. Vance se ni povsem motil, ko je v Münchnu trdil, da je glavni sovražnik Evrope znotraj nje same in ne zunaj nje, recimo v Rusiji. Bolj kot Rusija in zdaj še ZDA Evropo ogrožajo mali nacionalistični aparatčiki, ki so pripravljeni dejavno prispevati k ponovni razdelitvi celine med Rusijo in ZDA. Glas za Orbána, Melonijevo, Janšo (in njegove satelite), Le Penovo, Alternativo za Nemčijo je glas za podreditev bodisi Putinovemu bodisi Trumpovemu avtoritarizmu – je glas za ponovno uvedbo diktatur v evropskem prostoru. A seveda ima Vance drugačno predstavo o notranjem sovražniku: zanj v to kategorijo sodi vsak, ki se zavzema za spoštovanje mednarodnega pravnega reda, diplomatskih dogovorov in demokratičnih standardov.

Trumpovo razglašanje trgovinskih vojn v vse smeri – Mehika, Kanada, Kitajska, zdaj očitno še Evropska unija – in hkrati zelena luč za sionistični fašizem za dokončanje genocida nad Palestinci kažeta na temeljni premik v tem, kakšen »simbolni red« odslej podpira mednarodne odnose in nasploh organizacijo družbenih razmerij na planetarni ravni. V medijskih razpravah je bilo doslej mogoče zaslediti tole poantirano formulacijo: smo na prehodu iz reda, ki je temeljil na mednarodnem pravu in diplomaciji, v red, ki temelji na izsiljevanju in zasebnem interesu. Mikavno bi bilo reči tudi, da je vladavino prava nadomestila vladavina kaprice. A položaj je bolj zapleten. Za začetek Trump ni preprosto onstran zakona, ampak je na zunanji meji zakona. Ta »lokalizacija« predsednika (in seveda tudi človeka) Trumpa, ki jo podpira sklep ameriškega vrhovnega sodišča o njegovi absolutni imuniteti, je zelo dobro premišljena. Predsedniška funkcija se zdaj lahko izvaja tako, kot da je zunaj zakona oziroma kot da je »nad« zakonom, ne da bi bila iz zakona dejansko izključena. Predsednik s tem postane eksces zakona, namesto da bi bil enostavno eksces nad zakonom. To za Trumpa seveda pomeni, da lahko počne tako rekoč, kar hoče, predvsem pa, da lahko vlada »diktatorsko«, kot je napovedal – ne kot klasični diktator, ki je nad zakonom, ampak v skladu z »diktatorstvom«, ki ga omogoča veljavna ameriška zakonodaja, torej izključno z dekreti. Takšne zaostritve v Trumpovem prvem mandatu ni bilo. Ključni pogoj zanjo je bila dolgoročna osvojitev ameriškega vrhovnega sodišča z nastanitvijo ultrakonservativnih sodnikov. Ker imajo ti dosmrtni mandat, obstajajo v ZDA zdaj idealne razmere za povsem legalno tranzicijo iz vladavine zakona v vladavino predsedniške kaprice. A kaj je ta kaprica – in predvsem, ali sploh je kaprica?

Kaprica velja za nepredvidljivo, vzkipljivo značajsko potezo. Na prvi pogled je Trump očitno kapriciozen značaj, ki ob vsaki priložnosti demonstrira svojo narcistično občutljivost in agresivnost. A za tem videzom obstaja celotna agenda. Dejansko je Trumpova vrnitev na oblast – zares dober kandidat za največji politični comeback v zgodovini – prinesla nekaj novega: premišljenost, organiziranost in metodo. Razglašanje Trumpa za norca, sociopata ali narcisa – skratka, pretirano patologiziranje – zgreši poanto. Poleg tega kapitulira pred dvojno nalogo: da je treba Trumpa razumeti, ga torej obravnavati kot povsem racionalen politični pojav; in da se mu mora po robu postaviti prepričljiva politična alternativa, ki bo zmožna sabotirati globalni razmah političnega avtoritarizma in s tem tudi obvladati konec evropskega reda, kakršnega smo poznali od druge svetovne vojne.

Toda ali ni bila Bidnova zmaga leta 2020 poskus uveljavitve politične alternative, ki je zelo hitro jalovo propadel. Ravno nasprotno. Zmaga demokratov na predsedniških volitvah pred štirimi leti je Trumpu dejansko omogočila, da popolnoma razvije svoje potenciale. Perfidnost etnonacionalističnega populizma, ki se v zadnjih letih eksplicitno razvija v svojo logično posledico, fašizem, je, da spretno izkorišča poraz. Po vsakem porazu se vrne močnejši, agresivnejši, radikalnejši. Včasih mora morda zamenjati obraz (to se zdaj napoveduje za »bolsonarizem« v Braziliji), a Trumpov primer dokazuje, da to nikakor ni nujno. Kar je od zadnje ameriške volilne kampanje znano pod oznako »Agenda 2025«, je niz skrajnih družbenih ukrepov in političnih idej, ki bodo ameriško družbo po svoje vrnili v čas segregacije. Rasizem in seksizem v času umetne inteligence, digitalnih platform in lažnih novic doživljata krepitev brez precedensa. Poleg tega Trump zdaj veliko odločneje razgrajuje mednarodni pravni red.

Še en pomemben vidik njegove politične metode zadeva način, kako se izvaja politika. Pred razmahom populističnega nacionalizma se je politika pretežno izvajala kot poklic, zdaj je dokončno postala posel. Seveda je bila posel že prej, a se je to dogajalo pod krinko politike kot poklica. Tu velja spomniti na znamenito predavanje Maxa Webra Politika kot poklic, v katerem nemški sociolog ne trdi preprosto, da je politika pač eden izmed številnih poklicev na tem planetu, ampak da je politika prostor »poklicanosti« (nemško Berufung). Politike kot poklica se človek loti, ko je v ta mandat poklican, in v tej poklicanosti je zavezan nizu (etičnih) pravil, ki veljajo za javne uslužbence (v nemškem prostoru sem spadajo še učitelji, sodniki, policija in vojska, skratka tisto, čemur je francoski filozof Louis Althusser nekoč rekel prisilni in ideološki aparati države). Še pomembneje, s temi pravili je politik kot javni uslužbenec zavezan skupnemu dobremu. Glede na to, da so politiki pregovorno »krvavi pod kožo«, je njihov poklic zaznamovan z antagonizmom, ki se vrti okoli dolžnosti ohranjanja razdalje med poklicem in poslom, javnim in zasebnim interesom. Poklicanost v izvajanje politike naj bi pomenila dolžnost braniti politiko pred tem, da postane nič več kot posel.

Kaprica velja za nepredvidljivo, vzkipljivo značajsko potezo. Na prvi pogled je Trump povsem očitno kapriciozen značaj. A za tem videzom obstaja celotna agenda.

Seveda se lahko vprašamo tudi, ali je ta idealizem sploh bil kdaj uresničen in ali ni bila politika vedno umazana. Če je tako – in ni razloga za vztrajanje pri nasprotnem –, je še vedno obstajal neki prostor, v katerem je bilo mogoče vzpostaviti in ohranjati trenje med politiko kot poklicem in kot poslom. Trump ta prostor zapira, a tudi tukaj se je treba vprašati, ali je to res kaj novega. Ali ne počne Trump nečesa, kar zelo dobro in temeljito poznamo že iz drugih kontekstov, zlasti iz divjega obdobja finančnega kapitalizma v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja? Trump je v politiko zgolj pripeljal poslovanje, kakršno je izvajal kot sumljiv nepremičninski magnat v New Yorku in drugod v »zlatih desetletjih« globalnega pohoda dereguliranega neoliberalizma. Ta desetletja so bila čas, v katerem se je sistematično vsiljevala ekonomija, ne samo kot »kraljica znanosti« – disciplina, ki bo odločala, katere raziskave si zaslužijo financiranje in kateri programi spadajo na smetišče zgodovine –, ampak še pomembneje: kot nadoblast. Se pravi kot oblast, ki ni preprosto onstran (legalno izvoljene) oblasti, ampak je natanko njena zunanja meja.

V trenutku, ko je Trump vstopil v politiko, je artikuliral obljubo, da bo dokončno izpolnil najtrše zahteve neoliberalnega družbenega inženiringa, ki se postavljajo vse od osemdesetih let. Najprej bo končal razbitje družbe, ki ga je v slavnem intervjuju iz leta 1987 napovedala britanska premierka Margaret Thatcher (»družba ne obstaja«). Potem bo na mesto družbe postavil neoliberalno korporacijo, ki je nadvse avtoritarno vodeno podjetje (kronski primer: Elon Musk). In končno bo uveljavil pravila kazino kapitalizma na mednarodni ravni. To, čemur se danes ponesrečeno reče »ameriški izolacionizem«, je v resnici internacionalistično usmerjena politika – namreč v tem smislu, da podaja roko vsem avtoritarcem sveta, da združijo moči pri razbijanju preostankov liberalnega družbenega reda in dokončno vpeljejo vladavino zloveščega »zasebnega interesa«, o kateri ekonomski liberalizem sanja od nastanka. Temu smo bili med drugim priča ob Trumpovem in Vanceovem javnem poniževanju Volodimirja Zelenskega. Tam je bil večkrat izražen očitek, da je Zelenski nehvaležen. A za kaj natanko? Za dosedanjo ameriško finančno, vojaško in obveščevalsko podporo? Morda, toda v prvi vrsti naj bi bil nehvaležen za to, da si Trump prizadeva doseči »dogovor« (deal, posel) s Putinom. Trumpovo pojmovanje politike namreč povzema naslov njegove knjige iz leta 1987: The Art of the Deal (umetnost ali veščina posla).

Letnica te objave namiguje, da Trump v vsem svojem početju dejansko zgolj realizira potenciale, ki jih je liberalizem, ekonomski in politični, nosil v sebi vse od rojstva v času britanskega razsvetljenstva. Isti liberalizem je poleg ideje verske strpnosti in političnih svoboščin zagovarjal suženjstvo in rasno segregacijo. Liberalizem je tako vseskozi spremljala njegova rasistična, seksistična in ekonomsko ekstremistična senca. Ta se je leta 2016 osamosvojila in osvojila prvi mandat. Zdaj ima drugega, pri čemer se je izkazalo, da je bil poraz nezanemarljiv del Trumpovega uspeha. Če ne bi izgubil, dejansko ne bi postal to, kar je vedno bil. Šele zdaj smo dobili tisti Trumpov mandat, pred katerim smo trepetali leta 2016.

A to je dramatičen politični dogodek zgolj za (bele) privilegirane razrede, ki so uživali sončno plat liberalizma. Ostali, ki so izkusili njegovo rasistično, seksistično in ekonomsko nasilje, v Trumpovem triumfu vidijo nadaljevanje starih težav. Poleg tega je trepetanje pred njim napačen odziv, ki dela iz njega veliko usodnejši značaj, kot nemara je. Brez dvoma nova usmeritev ameriške gospodarske, vojaške in mednarodne politike daje nov zagon globalnemu razmahu avtoritarizma. A sočasno pomeni priložnost za Evropo, da preide od besed k dejanjem in začne končno razvijati samostojno in predvsem skupno zunanjo in obrambno politiko. V tem »grobem prebujenju« iz čezatlantskega sna bi bilo vsekakor nujno, da bi Evropa nekoč zmogla preskočiti svojo rasistično senco – to se danes zdi popolnoma utopično – in začeti naporen in brez dvoma negotov proces strateškega povezovanja z Afriko, Južno Ameriko in jugovzhodno Azijo. Pri tem se morda postavi vprašanje: zakaj bi bilo tem delom sveta, ki so izkusili skrajno nasilje evropskega kolonializma, sploh mar za usodo Evrope? A to vprašanje ima smisel le, če izhajamo iz tega, da se Evropa ne bo zmogla spremeniti, skratka, da bo vedno ostala množica vase zagledanih nacionalnih držav, ki so povezane zgolj zato, da se ne pobijejo med sabo, medtem ko mirno pobijajo druge. Upanje umre zadnje.