Energetika skozi očala jedrskega inženirja

Idealnih rešitev v energetiki ni. Prav vsi viri energije negativno vplivajo na okolje.

Začenja se kampanja pred referendumom o jedrski energiji. Zato menim, da ni narobe, če bralci Mladine ne bodo seznanjeni samo s protijedrskimi prispevki, ampak bodo slišali tudi nekaj projedrske propagande. Da bodo vsaj prepoznali, kdo sodi v jedrski lobi ter kako in s kakšnimi utemeljitvami ta deluje.

Začnimo takole: napovedovanje prihodnosti je zahtevno! Na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, kjer učim, imamo na Oddelku za fiziko dve skupini, ki napovedujeta prihodnost. Ampak ne katerokoli prihodnost. Prva skupina, ki nekaj ve o tem, so naši astronomi. Lahko vam z izjemno natančnostjo povedo, v katerem ozvezdju boste prihodnji teden našli Jupiter, kako daleč od Zemlje bo Luna čez milijon let, kako bodo postavljene zvezde čez 10 milijonov let ali čez koliko milijard let bo naše Sonce požrlo Zemljo. Niso preveč zadovoljni, če jih zamešamo z astrologi, in vam ne znajo napovedati, ali boste prihodnje leto zadeli na Jackpotu. Drugo skupino, ki se ukvarja z napovedovanjem prihodnosti, sestavljajo meteorologi, ki vam znajo za kakšen teden vnaprej napovedati vreme. Če jih povprašate, vam povedo tudi, koliko zaupajo svojim napovedim. Nekatere situacije dovoljujejo zanesljive napovedi tudi za dva tedna, v nekaterih primerih pa lahko vreme napovedo le za dva ali tri dni vnaprej.

Sem raziskovalec na Odseku za reaktorsko tehniko Instituta Jožef Stefan in se ukvarjam z energetiko, marsikdo pa pričakuje, da bomo energetiki znali povedati, kateri bo najzanesljivejši, najčistejši, najcenejši in seveda najbolj priljubljen vir energije čez nekaj let ali čez nekaj desetletij. Žal je zanesljivost naših napovedi bistveno skromnejša od zanesljivosti napovedi meteorologov in astronomov. Spadamo v družbo poslovnežev, bankirjev in borznih posrednikov in smo pravzaprav le za drobec boljši od astrologov in vedeževalcev. Napovedovanje prihodnosti človeške družbe za nekaj let ali desetletij vnaprej je silno nehvaležna zadeva. Pa se s to obrtjo vseeno ukvarja marsikdo, saj je povpraševanja po njej vedno dovolj.

O pozitivnih in negativnih plateh posameznega vira energije je mogoče razpravljati le ob vzporednicah z drugimi viri.

Kadar me zaradi skromnih zmožnosti napovedovanja energetske prihodnosti zgrabi malodušje, se potolažim z zgodbo gospe Christine Lagarde, predsednice Evropske centralne banke. Nobenega dvoma ni, da je izjemna strokovnjakinja za finance, saj drugače zagotovo ne bi zasedala tako pomembnega položaja. Na Svetovnem ekonomskem forumu leta 2020 v Davosu je uglednim gostom povedala približno takole: »Banke, finančniki, podjetja in bonitetne agencije bi morali poleg četrtletnih in srednjeročnih napovedi začeti razmišljati, kaj bo 30 let v prihodnosti.« Njen ameriški kolega Steve Mnuchin se je na to odzval z besedami: »Christine, mislim, da lahko vključiš veliko ljudi in modelov, vendar se ne bi slepil. Menim, da ni načina, na katerega bi lahko z gotovostjo napovedali tveganja za prihodnjih 30 let ...« Zlobneži so si besede gospe Lagarde zapomnili in jih reciklirali pred kakšnim letom. Konec leta 2021 je ista gospa napovedala, da bo inflacija leta 2022 okoli tri odstotke. Izkazalo se je, da smo leta 2022 v EU dosegli devetodstotno inflacijo, rekordno v zadnjih desetletjih ... Strokovnjakinja, ki pravi, da bi morali gledati v prihodnost in jo napovedovati za prihodnjih 30 let, je neprijetno zgrešila napoved ključnega ekonomskega kazalca za eno samo leto vnaprej. Ja, služba prerokov in vedeževalcev, politikov, ekonomistov in energetikov je lahko zelo neprijetna. Kljub temu si številni ljudje domišljajo, da je mogoče napovedovati prihodnost človeške družbe za 30 let vnaprej, in jo tudi napovedujejo. Dobra plat tega početja: če je raznovrstnih napovedi dovolj, bo vsaj katera od njih zagotovo držala. Le uganiti morate, katera. Nazadnje lahko napovedovalca, ki ima najbolj srečno roko, razglasite za preroka.

Kaj ima napovedovanje prihodnosti opraviti z referendumom o jedrski energiji? Drugače od nekaterih svojih kolegov – jedrskih strokovnjakov – menim, da odločitev za jedrsko energijo ali proti njej pravzaprav ni samo strokovno vprašanje, ki bi ga lahko prepustili le strokovnjakom. Navsezadnje niti strokovnjaki nismo enotni glede naše energetske prihodnosti. In če se niti politiki ne želijo odločiti, je v demokratičnih družbah najbolje prevaliti odločitev na ljudstvo in ga o tem povprašati na referendumu. Sodržavljanom, ki negodujejo, ker se bodo morali na referendumu odločati o strokovnem vprašanju, v tolažbo tole: tudi na parlamentarnih volitvah se odločamo o kandidatih, ki jih najpogosteje ne poznamo osebno in o njihovih namenih lahko nekaj malega sklepamo le iz njihovih tako ali drugače olepšanih besed in iz njihovega videza. Ko navadni državljani na volitvah obkrožamo imena in stranke, nimamo pojma, kako bodo izvoljeni predstavniki ljudstva glasovali, ko se bodo v parlamentu znašli pred takšnimi in drugačnimi strokovnimi vprašanji. Zadevo še najbolje opiše oguljena fraza, ki se pripisuje Winstonu Churchillu in pravi, da je demokracija sicer slaba družbena ureditev, a najboljša med vsemi do sedaj preizkušenimi.

Odločitev za izrabo jedrske energije ali proti njej je poslovna odločitev, ki s sabo prinaša tveganje. Nič kaj dosti drugačna od odločitve o nakupu delnic. Pravilna odločitev bo draga, nepravilna še dražja. Jedrski lobi (z mano vred) na podlagi zgodovine napoveduje, da je pravilna odločitev gradnja nove jedrske elektrarne, lobiji, ki zagovarjajo obnovljivo ali fosilno energijo, pravijo, da je pravilna odločitev opustitev jedrske energije. Katera odločitev bo pravilna in katera nepravilna čez 30 let, danes ne ve nihče. Lahko se takrat srečamo in bomo ugotovili, ali je bila moja današnja napoved pravilna in ali se je ljudstvu leta 2024 posrečilo izbrati pravilno odločitev. Če bom nemara še živ, bom takrat star okroglih 88 let. 

Nihče me ne bo prepričal, da je nuklearka v Krškem polepšala reko Savo in njeno okolico med Krškim in Brežicami. Morebitna nova jedrska elektrarna bo z 200-metrskim hladilnim stolpom še bistveno večji kolos.

Idealnih rešitev v energetiki ni. Prav vsi viri energije negativno vplivajo na okolje. To velja tudi za jedrsko energijo. Nihče me ne bo prepričal, da je nuklearka v Krškem polepšala reko Savo in njeno okolico med Krškim in Brežicami. Morebitna nova jedrska elektrarna bo z 200-metrskim hladilnim stolpom še bistveno večji kolos. Urana, ki ga razbijajo nevtroni v jedrski elektrarni, na planetu nimamo ravno v neomejenih količinah. Varnost jedrskih elektrarn ni sama po sebi umevna in 40 zaposlenih v Republiški upravi za jedrsko varnost ni tam kar za hec. Tudi jedrske odpadke bo moral nekdo nekoč pospraviti. Vse skupaj ni poceni: gradnja morebitne nove nuklearke nas bo stala 10 ali 20 milijard evrov. Ampak razglabljanja o pomanjkljivostih jedrske energije brez razmišljanja o alternativah so povsem brezpredmetna. O pozitivnih in negativnih plateh posameznega vira energije je mogoče razpravljati le ob vzporednicah z drugimi viri.

Sam jedrsko energijo cenim, ker med vsemi viri energije za delovanje potrebuje najmanj prostora in najmanjšo količino materialov in rudarjenja. Ob zanesljivosti in pozitivnih izkušnjah s 40-letnim obratovanjem slovenske nuklearke v Krškem lahko za konec parafraziram Winstona Churchilla: »Razbijanje atomskih jeder je slab način za pridobivanje elektrike, a je najboljši med vsemi do sedaj preizkušenimi.«