Lovro Zafred / Igralec, ki se na odru in pred kamero preizkuša v najrazličnejših vlogah

Je sedanji prejemnik Severjeve nagrade za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih, ustanovljene v spomin na legendarnega filmskega in gledališkega igralca Staneta Severja. Žirija ga je v utemeljitvi označila kot enega najprodornejših igralcev mlajše generacije, kot ustvarjalca »izjemne energije, senzibilnosti in emocionalne eruptivnosti«, ki »v različne gledališke poetike vstopa neobremenjeno, odprto, s strastjo do oblikovanja igralske materije in veliko mero raziskovalnega duha«. Nagrado Sklada Staneta Severja je prejel za vloge v uprizoritvah zadnjih dveh sezon na odru svojega matičnega Slovenskega ljudskega gledališča Celje, kjer se je zaposlil kmalu po zaključenem magistrskem študiju dramske igre na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo: v Tolstojevi drami Oblast teme v režiji Maše Pelko, v avtorskem projektu po motivih življenja in dela Karla Destovnika - Kajuha Juriš režiserke Žive Bizovičar, v predstavi Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije Tiborja Hrsa Pandurja, ki jo je na oder postavila Livija Pandur, ter 3JA!, avtorskem projektu Matije Solceta.

Živa Bizovičar / Gledališka režiserka, ki jo zanima pogled z različnih zornih kotov

Živa Bizovičar (1998) je gledališka režiserka, ki je kljub mladosti nase opozorila že z vrsto odmevnih uprizoritev ter domače gledališko prizorišče obogatila z izvirnim, svežim in avtentičnim gledališkim jezikom ter kompleksno avtorsko senzibilnostjo. Že v času študija gledališke režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) je za režijo Zajčeve Jagebabe prejela študentsko Prešernovo nagrado. Njen prvi projekt na profesionalnem odru, avtorska predstava Žene v testu, ki jo je režirala v ljubljanski Drami v sklopu projekta Čakajoč Supermana, pa je prejel Šeligovo nagrado na Tednu slovenske drame, nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije ter Borštnikovo nagrado za celosten pristop k obdelavi gradiva. Temu je na odru SLG Celje sledil Juriš, avtorski projekt po motivih življenja in dela pesnikov Karla Destovnika Kajuha in Franceta Balantiča, ki ji je – oziroma jima je, saj sta nagrado dobila skupaj z dramaturgom Nikom Žnidaršičem – lani prinesel še Borštnikovo nagrado za avtorski koncept in dramatizacijo.

Masharik / Bend, ki je združil »otroke cvetja«, ki prinašajo pomlad

»Obteži me s kamnom,/ da ostaneva na dnu morja,/ tam je tišina,/ tam je milina,/ tam moja duša počiva,« ponavljajo v pesmi Na dnu morja, ki ji je »akademija«, sestavljena iz domačih glasbenih kritikov, novinarjev in strokovnjakov, v glasbeni oddaji 33/45 na TV Slovenija nedavno podelila laskavi naziv slovenske skladbe leta 2024. A ni bila edina opažena; Brat moj je bila lani največkrat predvajana skladba na Radiu Slovenia International (SI), Otroci cvetja, v kateri nam kličejo »mi smo otroci cvetja / in prinašamo pomlad«, pa na Radiu Koper.

Zarja Menart / Animatorka, ki je navdušila z avtorskim prvencem Tri tičice

Modra starka s ptičjo glavo dekletu z rokami seže v dolge črne lase. Začuti, da jo nekaj bremeni, zato prikliče tri ptice, da bi dekle vodile na negotovo in trnovo pot po mračnih in skrivnostnih pokrajinah lastne duše. Gre za premiso kratkometražnega animiranega filma Tri tičice, režijskega prvenca Zarje Menart (1984), za katerega je v minulem letu med drugim prejela vesno za najboljši animirani film na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, tri stanovske nagrade Društva slovenskega animiranega filma ter nagrado za najboljši slovenski film na Festivalu kratkega filma FEKK v Ljubljani. Tankočutna animacija, ki jo je ustvarjala približno tri leta in pol, se napaja v istoimenski belokranjski ljudski pesmi o treh pticah, ki nam iz daljnih dežel prinašajo blagoslove, Zarja Menart pa jo je z lastno ustvarjalno senzibilnostjo obogatila v simbolno popotovanje po človeških notranjih svetovih.

Tina Vrbnjak / Igralka, ki ustvarja presežke na odru in pred kamerami

V tej rubriki je bila portretirana pred desetletjem. Takrat je v ljubljanski Drami navduševala v mokumuzikalu Marie Curie – Hystérie, avtorski predstavi Iniciative za mokumentaristično gledališče. Danes je prvakinja Drame in je na letošnjem, 54. Tednu slovenske drame prejela nagrado za najboljšo igralko za vloge v uprizoritvi Mrakijada režiserke Nine Rajić Kranjac. Je tudi znan obraz s televizijskih zaslonov, kjer je odtisnila svoj pečat v priljubljenih Voyevih serijah Ja, Chef! in Gospod profesor, za vlogo profesorice Klavdije Jaklič v slednji ji je Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev lani podelilo nagrado Veliki plan. V kinu pa si jo ravnokar lahko ogledate v srhljivki Perice Raija Pa tako lep dan je bil. Tina Vrbnjak (1987) je igralka izjemnega igralskega razpona in raziskovalnega duha ter človek z jasno oblikovanim stališčem do sveta in svojega poklica. V zadnjih dneh iztekajočega se leta, 30. in 31. decembra, jo lahko ujamete na odru Male Drame v avtorski predstavi Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa v režiji Luke Marcena. V uprizoritvi, ki Alico v čudežni deželi razširi v razmislek o gledališču in igralskem poklicu, Tina Vrbnjak zasije z vso svojo igralsko bravuro.

Ana Maraž / Ilustratorka, ki išče bistvo v izčiščenosti in poenostavljanju

Z ilustracijami za Protideževno juho, pravljico otroške in mladinske pisateljice Majde Koren, je navdušila žirijo letošnjega 61. mednarodnega sejma otroških knjig v Bologni, ki je delo izbrala za svetovno razstavo ilustracije, za kar se je potegovalo več kot 3500 ilustratork in ilustratorjev. Ilustratorsko-pisateljska ustvarjalna naveza je sicer za slikanico, ki jo je Društvo bralna značka letos razdelilo 24 tisoč prvošolcem, oktobra prejela še nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, na Valu 202 pa sta bili izbrani celo za imeni tedna.

Špela Tušar / Scenografka, ki svoje veščine razvija v belgijski prestolnici

Celovečerni film Tukaj (Here, 2023) belgijskega režiserja Basa Devosa je na lanskem Berlinalu prejel glavno nagrado sekcije Srečanja in nagrado kritiškega združenja Fipresci, nedavno pa je bil vključen v izbor desetih najboljših filmov leta po izboru New York Timesa. Velike zasluge za vizualno podobo te subtilne, poetične, kontemplativne drame o usodnem srečanju med romunskim gradbenim delavcem Stefanom in botaničarko Shuxiu, ki preučuje mahove, pa je imela Slovenka. Scenografka Špela Tušar, ki je dom in delo pred leti našla v Bruslju, je zaradi majhnosti projekta pri filmu opravljala vse od sodelovanja pri vizualni zasnovi do iskanja in opremljanja lokacij, dekoriranja filmskega seta ter iskanja in izdelovanja rekvizitov. Film je bil zanjo prelomni projekt: poleg tega da je bil njen prvi samostojni filmski scenografski projekt, se je ustvarjalka, ki se je sprva kalila na gledaliških setih, zaljubila še v film.

Leon Marič / Plesalec, performer in plesni pedagog, ki je s solo prvencem zgradil most med tradicionalnim in osebnim

S solo avtorskim prvencem Küšni me, plesnim performansom, ki ga je v produkciji zavoda Emanat konec maja premierno predstavil v Plesnem teatru Ljubljana, je najbrž redkokoga pustil ravnodušnega. V plesni predstavi je v motivu prekmurskega pozvačina, ki v značilni pisani opravi vabi na poročno slavje, združil prekmursko ljudsko izročilo in lastno kvirovsko identiteto. Zametke uprizoritve je črpal iz osebne izkušnje in procesa, ko je za bratrančevo poroko opravljal vlogo pozvačina. Prekmurska tradicija vedrega in živahnega lika, ki vabi na slavje, pri tem pa je odet v barvite trakove, perje in cvetje, mu je razprla razmislek o kompleksnosti lastne (kvir) identitete. Spoznal je, da se mora vrniti spet k svojemu jedru, k prekmurščini, ki jo je včasih skrival, h koreninam, kjer je ogromno zanj še neraziskanega bogastva.

Žan Tetičkovič / Bobnar in skladatelj, ki je v svetovni prestolnici jazza našel novi dom

Žan Tetičkovič je eden naših najvidnejših jazzovskih bobnarjev in skladateljev mlajše generacije, ki se kljub razmeroma rosnim letom – rojen je leta 1991 na Ptuju – lahko pohvali z obsežnim opusom in pestrim življenjepisom. Ta je natrpan s številnimi prestižnimi lovorikami (med drugim je bil že trikrat ovenčan z nagrado ASCAP Young Jazz Composers Award), nastopi na slovitih prizoriščih (tako velikih dvoranah kot kletnih klubih) in sodelovanji z veličinami z mednarodne jazz scene, kot so Kyoko Oyobe, Troy Roberts Kelly Green in Yosvany Terry. Kot notni graver je delal v studiih velikanov, kot so Jack Dejohnette, Ron Carter in celo Wayne Shorter. S slednjim je le nekaj mesecev prej, preden je legendarni saksofonist umrl, sodeloval pri ustvarjanju njegovega poslednjega projekta, opere Ofelija.

Liu Zakrajšek / Pisateljica, ki je romaneskni prvenec posvetila svoji generaciji

Njen knjižni prvenec Zajtrk prvakinj, ki je letos izšel pri LUD Literatura in je bil ravnokar nominiran za najboljši literarni prvenec 40. Slovenskega knjižnega sejma, je roman o neimenovani triindvajsetletnici, ki se ob študiju primerjalne književnosti (komaj) preživlja s tremi študentskimi službami, pri čemer si utesnjujoče najemniško stanovanje deli s cimrama, Vesno in Pio. Vse tri se spoprijemajo z ranljivim ekonomskim položajem, podrtimi družinskimi strukturami in slabim duševnim zdravjem, ki poglabljajo njihovo osamljenost, stisko in občutke nevidnosti, s tem pa oblikujejo širšo sliko o težavah in posledicah prekarnosti in izkoriščevalskih delovnih razmerij, neurejene stanovanjske problematike in nezmožnosti grajenja pristnih odnosov, ki pestijo najmlajšo generacijo. Tri mlade ženske imajo svoje sanje, toda v njihovih vsakodnevnih življenjih zanje ni zares prostora. Začarano kolesje sistema, v katerem živijo, jim onemogoča, da bi resnično odrasle in se osamosvojile.

Blaž Mencinger / Glasbenik, ki z romantičnim indie popom vzbuja nostalgijo po preprostejših časih

Blaž Mencinger, mladi up slovenske indie pop scene, glasbo ustvarja, tako rekoč, odkar pomni. V rosnih letih se je začel v glasbeni šoli učiti klasično kitaro, kmalu pa ga je povleklo v jazzovske vode, in tako je pristal pod mentorskim okriljem slovitega kitarista Primoža Grašiča, pri katerem se je šolal dobra tri leta. Sčasoma se je znašel v krogu mladih jazzerjev z ljubljanskega konservatorija. Skupaj so ustanovili osemčlansko zasedbo Jazz in the Pants, ki je preigravala predvsem poskočne jazzovske priredbe brezčasnih soul in funk klasik.

Matej Mihevc / Intermedijski umetnik, ki raziskuje vpliv novih tehnologij na kulturno produkcijo

Prav te dni v Novi Gorici poteka že 25. mednarodni festival sodobnih umetniških praks Pixxelpoint, eden najpomembnejših festivalov intermedijske umetnosti v našem (in širšem) prostoru, ki prepleta področja umetnosti, znanosti in tehnologije. Festival, ki ga v okviru Evropske prestolnice kulture GO! 2025 prireja Kulturni dom Nova Gorica v sodelovanju z ljubljanskim Zavodom za sodobne umetnosti Aksioma ter raste na nekdanji državni in kulturni meji, z osrednjo razstavo Spekulacija in razkroj raziskuje potencial, ki ga ima lahko fikcija kot orodje za ponovno vzpostavitev odnosa z nepopravljivo razdejanim svetom. Na razstavi svoj umetniški projekt predstavlja tudi Matej Mihevc (1995), eden najprodornejših intermedijskih in novomedijskih umetnikov mlajše generacije pri nas.

Maja Poljanc / Ilustratorka, katere edinstveni avtorski slog sta zaznamovali znanost in folklora

Slovenska ilustracija je že dolga desetletja na vrhunski ravni, tradicijo, ki so jo odločno začrtale predvsem znamenite ilustratorke, pa več kot uspešno nadaljuje tudi mlajša generacija, ki navdušuje z bogatostjo, raznolikostjo in močjo likovnega izraza. Med izstopajočimi imeni je Maja Poljanc (1989), ilustratorka z izrazitim avtorskim slogom, ki pa ga nenehno razvija in nadgrajuje. V zadnjem času njene imaginarne svetove lahko srečujemo predvsem na uličnih plakatih za novo sezono ljubljanske Opere, na straneh časnika Večer ter knjižnih platnicah, kjer se je nazadnje potapljala v fantazijske svetove Edgarja Kaosa v romanu Svet je senca pisateljice Julije Lukovnjak.

Enya Belak / Plesalka, koreografinja in filmska ustvarjalka, ki v svojem delu združuje različne umetniške zvrsti

Čeprav ji pogosto nadenejo oznako »multidisciplinarna umetnica« – deluje namreč na področjih sodobnega plesa, filma, gledališča in vizualnih komunikacij –, vse te umetniške discipline zanjo niso ločene kategorije. Vselej se prepletajo, povezujejo in združujejo. Ko dela filme, jih gleda skozi prizmo telesa in giba; ko se ukvarja s plesom, razmišlja skozi perspektivo kamere, kadra, kompozicije. Vsak projekt, ki se ga loti, ima potencial, da postane karkoli, saj med ustvarjalnim procesom praviloma prepleta vrsto različnih medijev.

Masaž / Art pop kolektiv, ki na domači sceni premika zvokovne in vizualne meje

Rosno mladi ljubljanski trio Masaž je lani s svojo prvo ploščo 3d ritmi navdušil poslušalce in tudi glasbene kritike. Mladinin recenzent Jaša Bužinel je denimo zapisal, da zasedba, ki koketira s »Princeovim sofisticiranim funkom, zgodnjim vokalnim čikaškim housom in sodobnejšimi pop trendi«, »vidno in slišno štrli iz povprečja sodobnega slovenskega alter popa«. Še več, v Masaž, ki »z navihanostjo spominjajo na pop pionirje iz skupine Videosex, z enigmatičnostjo na pop avantgardiste iz Melodroma in z melodramatičnostjo na slovensko popevko«, je prepoznal »kozmopolitski« bend, »ki ne nagovarja povprečnega mulca s periferije, pač pa izbrano ’progresivno’ publiko, kakršne pri nas ni prav veliko«.

Edina Muftić / Intermedijska umetnica, ki v medij videoigre skuša vpeljati kritično razmišljanje

V svojem projektu Botanica: Metagenomic Mapping, ki je bil spomladi predstavljen v ljubljanski galeriji Ravnikar, poleti pa še na skupinski razstavi Spremembe v omrežju v Galeriji sodobne umetnosti v Celju, je ustvarila videoigro, postavljeno v spreminjajoče se arktično okolje, ki se generira na podlagi podatkov iz Nasine obsežne študije okoljskih sprememb ABoVE. Igralec se znajde v vlogi terrapoda, prvega od novoodkritih organizmov, ki se je pojavil s taljenjem permafrosta, pri raziskovanju zaledenele pokrajine pa v interakciji z drugimi abstraktnimi organskimi formami sodeluje pri stvarjenju novega življenja in sveta. S projektom se je skušala izogniti predstavitvi distopične vizije okoljske prihodnosti ter občutku pridiganja in obsojanja, za katerega se ji zdi, da pri gledalcu pogosto dosežeta ravno nasproten učinek. Namesto tega je ustvarila meditativno potopitveno izkušnjo, ki nima pravil, končne rešitve ali cilja, v gledalcu-igralcu pa skuša vzbuditi večjo empatijo do okoljskih sprememb.

Jernej Gašperin / Igralec, ki živi za trenutke, ko se na odru zgodi neki tretji svet, magija

»Noaha mu uspe oblikovati s takšno mero  človečnosti, da bi bil zlahka kdorkoli med nami. Sprehodi nas skozi čustveno, psihično, socialno ter finančno potapljanje, potovanje po tanki meji med aktivizmom in norostjo pa skrbno uravnoteži,« je med drugim zapisala žirija 59. Festivala Borštnikovo srečanje, ki mu je letos za vlogo Noaha v predstavi Razpoka po dramskem besedilu Rrose Sélavy in v režiji Jana Krmelja podelila Borštnikovo nagrado za igro. Vloga v uprizoritvi, ki razpira vprašanja o nadzoru, aktivizmu in zlorabi moči v distopičnem postkapitalističnem svetu digitalne dobe, mu je prejšnji teden prinesla tudi Dnevnikovo nagrado za izjemno umetniško stvaritev na odru njegovega matičnega Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL). Za svoje igralsko delo zadnjih dveh let pa je konec marca prejel še igralsko nagrado Duša Počkaj Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

Bor Ravbar / Gledališki režiser, ki je z novo predstavo zarezal v žgočo stanovanjsko problematiko

Vrtoglavo naraščanje cen stanovanj in najemnin, pomanjkanje študentskih postelj, premalo neprofitnih stanovanj, kreditna nesposobnost prekarnih delavcev, ob vsem tem pa na tisoče praznih stanovanj in vse več luksuznih novogradenj. To je žalostna resničnost naše mlajše generacije, ki ji onemogoča osamosvojitev in avtonomijo, predvsem pa temeljne možnosti za dostojno življenje. Pri tem pa so ranljivi (in v tem nevidni) tudi starejši, zlasti tisti zunaj urbanih središč. Razmišljanje o tej nadvse aktualni in žgoči problematiki stanovanjskega trga je mladega gledališkega režiserja Bora Ravbarja (2000) spodbudilo k zasnovi avtorske predstave Kje mi živimo, ki bo v soboto, 5. oktobra, premierno zaživela v prostorih Nove pošte v Ljubljani. Predstava v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Melara te medgeneracijske problematike ne poskuša prikazati le s statističnega in analitičnega vidika, pač pa, skozi zgodbe in izkušnje posameznic in posameznikov, tudi z osebnega.

Marijo Županov / Fotograf, ki se ne ozira na žanre

Marijo Županov (1989) je resnično fotograf, ki živi in diha fotografijo. Česarkoli se loti, pa naj bodo to modne kampanje ali fotozgodbe, ulične fotografije mimoidočih, impresije klubske kulture ali podobe ljubljanske kvir skupnosti, iz njegovega dela vrejo nebrzdano življenje, pristna energija in dinamika, igra in brbotanje, nenormativna in nekonvencionalna lepota. Fotografija je zanj povsod, kamor ga vleče neznana intuitivna magnetična sila, ves čas ga preobraža, je njegovo jedro in njegovo sidro.

Anastazija Pirnat / Vizualna umetnica in didžejka, ki se navdihuje v napakah in naključjih

Anastazija Pirnat (1996) je umetnica, za katero se zdi, da (z)možnosti slikarstva, tega klasičnega medija z večstoletno tradicijo, nikoli ne bo izčrpala. Nenehno eksperimentira, raziskuje in odkriva nove potenciale platna, morda zato, ker se hitro naveliča ene teme ali načina dela, morda zato, ker jo nova spoznanja vsakič znova navdušijo in vodijo v nepredvidljive smeri. Zlasti v zadnjem desetletju opaža pravi preporod slikarskega medija, spodbujen tudi z napredkom tehnologije in vizualnimi vplivi internetne estetike. »Slikarstvo je morda klasičen medij, a je vedno odprto za prepletanje in združevanje z drugimi mediji ter dovzetno za njihove vplive, zato vsakič znova lahko privede do česa presenetljivega.«

Kaja Bucik Vavpetič / Pisateljica in prevajalka, ki na domačem literarnem prizorišču prebuja žanr fantazijske romance

Letos je pri Cankarjevi založbi v novi zbirki Razmerja izšel njen roman Srebrne vezi, ena prvih fantazijskih romanc v slovenskem jeziku. Zgodba, zasnovana na slovenskem ljudskem izročilu in postavljena v slovansko mitološko krajino, pripoveduje o ljubezni med Milo, hčerjo tiranskega kneza Jaroslava, in Gabrom, vodjo cestnih razbojnikov. Pisateljica Kaja Bucik Vavpetič (1987), ki je z romanom prvič zakorakala na slovensko literarno prizorišče, pa še zdaleč ni novinka v svetu pisanja. Že vrsto let se namreč preživlja s pisanjem fantazijskih romanc v angleškem jeziku, ki jih v samozaložbi izdaja pod psevdonimom Zoe Ashwood.

Bojana Ristevski Mlaker / Oblikovalka keramike, ki verjame v skupnost in povezovanje

Na Resljevi cesti 10 v Ljubljani, zgolj nekaj korakov od najživahnejšega žuborenja mestnega vrveža, med šiviljskim in ključavničarskim obratom domuje Juha, svetel in očarljiv studio keramike, atelje in prodajna galerija. Konec leta 2017 ga je odprla beograjska ustvarjalka Bojana Ristevski Mlaker (1985), ki je s svojim iskrivim entuziazmom, nenehno razvijajočim se ustvarjalnim dotikom in povezovanjem skupnosti v teh nekaj letih postala nepogrešljiv člen domačega oblikovalskega prizorišča. Njeni prepoznavni keramični avtorski kosi z motivom dlani pa si utirajo pot tudi v tujino, nekaj se jih je ravno vrnilo z bienala keramike v korziškem Bonifaciu.

Kavasutra / Bend, ki ga podžiga razlikovanje od zehavega povprečja

V času, ko želijo bendi predvsem lakajsko ugajati potrebam povprečnega poslušalca, so neprilagojenci, kot je izmuzljivi jazz rock kvartet Kavasutra, prava redkost. Goriško zasedbo, ki jo sestavljajo brata Ajk (vokal, kitara) in Timi Vremec (bas kitara), Anton Lorenzutti (kitara) in Robi Erzetič (bobni), žene neki buldožerski drajv po izogibanju komfortnosti in konformnosti. »Kavasutra je ventil za naše frustracije in orodje za spopadanje z nesmiselnostjo življenja,« z nasmeškom pravi Anton Lorenzutti. »Je tudi poligon za besedne igre in neumne šale,« doda Timi Vremec. »Je naš in kmalu tudi vaš najljubši bend,« ga dopolni Ajk Vremec.

Simon Chang / Fotograf, ki želi dati glas prezrtim in pozabljenim

Pacienti psihiatričnih ustanov, begunci in ljudje, zaznamovani z izkušnjo vojne, igralci v pornografski industriji, kraljice preobleke. V Sloveniji živeči in delujoči tajvanski fotograf Simon Chang (1978) že vrsto let dokumentira življenja in zgodbe marginaliziranih skupnosti, ljudi, odrinjenih na rob, umaknjenih pogledu širše javnosti. Po eni strani je njegovo ustvarjanje močno zaznamovala izkušnja tujstva, po drugi pa ga že od nekdaj ženeta neusahljiva radovednost in želja odstreti tisto, kar je skrito za tančico skrivnosti.

Lun Sevnik / Režiser in scenarist, ki v nežnosti vidi subverzivnost

Čeprav je lani končal magistrski študij igrane režije na sloviti filmski akademiji FAMU v Pragi, njegovo delo že ves čas odmeva tudi na domačih tleh. Poleg tujih nagrad je namreč v prvem letniku za svoj zaključni kratki film Voyage Voyage (2018) na Festivalu slovenskega filma prejel vesno za najboljši študijski film, za kratki film Hra (Igra, 2019), ki je zaokrožil drugi letnik študija, pa vesno za najboljši študijski film in nagrado Štigličev pogled, ki jo Društvo slovenskih režiserjev podeljuje za izjemno režijo. Za zadnji kratki film Morje med nama (2024), ki šele začenja festivalsko pot, je konec maja prejel nagrado Žarka Lužnika, ki jo organizacija Aipa podeljuje za izjemno študijsko avdiovizualno delo.

Tanja Vidic / Modna oblikovalka, ki z mojstrskimi pleteninami navdušuje modni svet

Za mlado modno oblikovalko Tanjo Vidic (1998) je izjemno uspešno in razburljivo leto. Ne le, da je za junijsko naslovnico kultne ameriške revije Rolling Stone v svoje pletenine odela svetovno znano raperko Cardi B, sodelovala je tudi s priznanim modnim oblikovalcem Rickom Owensom, in sicer pri najnovejši kolekciji njegove (po njem poimenovane) znamke za pomlad in poletje 2025.

Dora Tomori / Glasbenica, ki je med pandemijo zaprti mladi generaciji odprla ušesa in srca

Kar nekaj najostrejših ušes slovenske kritiške scene je njen lanski prvenec Where No Heartbreak Has Gone označilo za najboljšo domačo ploščo leta. Slednja je sicer v angleščini, a ji tega ne gre zameriti, saj jezik spretno uporablja kot podaljšek svojega izražanja – ob tem pa čutnost njenih besedil priplava še višje na površje. In potem je tu še njen izraziti vokal, ki ga je Mladinin glasbeni kritik Jaša Bužinel v recenziji poimenoval »ultimativna gravitacijska sila njene glasbe«, še več, »eden vznemirljivejših glasov mlajše generacije«, ki »ga zaznamuje za ta leta nepričakovana globina«.

Rok Mar / Oblikovalec, ki ga izpolnjujejo premiki znotraj različnih oblikovalskih področij

Če živite v naši prestolnici in ste pozorni na podobe, ki vas obkrožajo na vsakdanjih poteh, ste se gotovo že srečali s kakšnim izdelkom, nastalim izpod njegovih prstov. Grafični oblikovalec in oblikovalec nakita Rok Marinšek (1977), ki ustvarja pod imenom Rok Mar, namreč že vrsto let sooblikuje ljubljansko vizualno krajino, pa naj gre za plakate koncertnih ciklov Selekcija, ki vsako poletje tradicionalno potekajo pred priljubljenim barom Pritličje, vizualno identiteto galerije Ravnikar ali pa za celostno grafično podobo dogodkov, kot so festival eksperimentalne elektronske glasbe Sonica, Slovenski teden nakita ali Ljubljana Art Weekend.

Polona Janežič / Glasbenica, ki sanja o tem, da bi pisala filmsko glasbo

Je ustvarjalka s številnimi talenti in veščinami, od pianistke, klaviaturistke, skladateljice, aranžerke oziroma prirediteljice glasbe do pisateljice in glasbene producentke – za slednjo se je izobraževala med pandemijo, ko je z nastopi kazalo bolj slabo. Najbolj pa jo bržkone poznamo kot članico priznane etno zasedbe Katalena, ki je ravno praznovala 23. rojstni dan. Kot pravi Polona Janežič (1980), je to gotovo najdaljša profesionalna in osebna zveza vseh šestih članov benda. No, zdaj jih je sedem in skupaj z novo pridruženo članico Jeleno Ždrale pripravljajo nov album, za katerega so že zastavili nekaj pesmi, tematski okvir meje in izhodišče, ki je soundtrack za – (za zdaj še) fiktivni, čeprav scenarij zanj obstaja – film ceste, po kateri člani benda kolesarijo ter jih vodi po mejnem območju od Rezije do morja.

Ivana Petan / Unikatna oblikovalka, za katero je glina živo bitje in učiteljica odnosov

V Ljubljano je prišla študirat, a je potrebovala dvajset let, da se je mesta navadila. »Zdaj pa lahko grem naprej,« pravi oblikovalka Ivana Petan, sicer rojena v Zagrebu (leta 1974) in odrasla v Krškem. S sorodno dušo, fotografom Bojanom Brecljem, sta kupila staro kraško hišo, ki jo počasi obnavljata. V njej ustvarjata prostor, ki ga želita posvetiti miru, ustvarjalnosti, svobodi, sodelovanju, skupnosti. Zadnja leta je zato nomadsko razpeta med Ljubljano, kjer ima studio za ustvarjanje in občasno poučevanje, ter Krasom, kjer si prostor za delo opremlja na novo. Keramika jo vedno znova vodi tudi po svetu, poučevala je na primer v Italiji in Armeniji, ustvarjala še na Hrvaškem, v BiH, Avstriji, Grčiji in Turčiji, na Kitajskem in v Sibiriji.