Razkroj jedrske energetike

Predsednik Vlade RS in nekdanji predsednik GEN-I dr. Robert Golob (dr. Golob) je ob obisku v Krškem 16. 6. 2023 v kontekstu ambicioznega jedrskega scenarija iz Dolgoročne podnebne strategije Slovenije do leta 2050 (ReDPS50 DZ, 13. 7. 2021) poudaril, da »imamo ogromno znanja na področju jedrske tehnologije, ki ga moramo izkoristiti pri gradnji bloka JEK2«. Izpostavil je »Pri tem smo usklajeni z GEN energijo, saj je ključno, da delamo skupaj« in s tem skrb države za »jedrskost« in njeno »alokacijo« zožil v prid izključno projekta JEK2 družbe GEN energija d.o.o. (GEN), ki dolgoročno blokira ostale fizične in fiskusne družbene jedrske potenciale. Ob tem je minister mag. Bojan Kumer napovedal svojo iluzijo, da se nadgrajeni Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN 2024) ne bo »omejil samo na drugi blok, ampak bo država dopuščala tudi širšo rabo jedrske energije«. Dr. Golob je omenil tudi možnost sprejetja posebnega zakona za JEK2 »za poenostavitev in pospešitev administrativnih postopkov«. Ob tem je, sklicujoč se na Strategijo prostorskega razvoja Slovenije 2050, »ki jo bo potrdil še državni zbor« (ReSPR50 DZ, 28. 6. 2023), izpostavil neresnico, da »s strategijo prvič po letu 2004 vpeljujemo možnost, da se objekt, kot je JEK2, lahko umesti v prostor«, kajti JEK2 v strategiji ni najti ne lokacijsko ne kapacitativno. Minister Uroš Brežan pa je pridal, da strategija »opredeljuje nadaljevanje rabe jedrske energije z možnostjo uvrstitve drugega bloka« in da bo to »ena od podlag za nadaljevanje postopkov«.

Mi vemo

Vse je jasno: Palestince iz Gaze je potrebno izseliti v sosednje arabske države! Od vsega začetka je jasno, da je potrebno Izraelcem zagotoviti večji, veliko večji obseg države. Ali ni to spet oblika zahteve za Lebensraum? Kdo ga je že nekoč izvajal?

Porušeni simbol antifašizma

Največji uspeh hudiča je, da je mnoge prepričal, da hudič ne obstaja. Največji uspeh nacizma je, da je prepričal EU parlament, da je enak komunizmu. Vsi dobesedno pozabljajo, da naj bi EU demokracija zrasla na antifašistični, antinacistični ideologiji. Vsi pozabljajo, da je bil komunizem kot ideologija največji nasprotnik nacizma in fašizma. Koliko je bilo zmot in zmede v javni razpravi, ker je Evropski parlament izenačil nacistične simbole s srpom in kladivom in stvar je v javnosti minila precej mirno. EU desnica je iz tega izšla kot zmagovalka, pomagala ji je tudi leva sredina, ki se se zdaj strinja s to izenačitvijo. Res je, da sta obe ideologiji pripeljali do diktatur, vendar obstaja velika razlika med obema ideologijama. Nekorektno, oziroma nemogoče je enačiti nacizem s komunizmom. Na eni strani imamo ideologijo večvrednosti močne rase in s tem prevlade močne rase. Spomnimo se, da so nacisti ubijali hendikepirane, masakrirali niso le Jude, ampak vse, ki niso ustrezali opisu arijske rase, med njimi Slovane, da temnopoltih ne omenjam. Pa tudi šibke ljudi, bilo je dovolj, da je nekdo bil bolan, da za nacista potem ni imel nobene pravice do življenja. Komunizem pa je bil utopija, skoraj evangeličanska utopija, družba brez razredov in elit, družba, kjer vlada socialna pravičnost, kjer je vsakemu dano po njegovih potrebah in takrat sta bila srp in kladivo simbol zatiranih ljudstev in bojev za osvoboditev ljudstev proti kolonializmu. Toda ta evropski parlament je ignorant, ker teh dejstev ne pozna ali noče poznati. Zaskrbljujoče je, da v tej javni razpravi ni odziva inteligence in kar je najhuje, ni odziva sredinske in leve inteligence. Vsi so tiho. Celo najbolj znani ’’komunist’’ Slavoj Žižek.

Prehrana starostnikov

Informacija o prodaji domov za starejše tujcem seveda ni novica, kot ni novica, da je lokalna kuhinja v teh domovih okrnjena, saj se hrano kuha na drugi lokaciji. To je neprimerno in po mojem mnenju celo žaljivo do ljudi, čeprav ne protestirajo. Dobro vemo kako je s starejšimi. Hitro se prilagodijo, nočejo biti v breme, so skromni, tihi in vse prenesejo. Nekateri pa vseeno pravijo, da so jih močno ponižali, saj niti toliko niso več vredni, da bi imeli svojo kuhinjo. Hrana se pripravlja dislocirano, k njim pride z drugega konca države, skuhana, kot je pač skuhana, ohlajena in spet pogreta. Lastniki to, po vsej verjetnosti, ne smatrajo za pomembno, saj jim je bolj pomemben zaslužek kot dobrobit starejših, pa še kuharic ni potrebno plačevati. Sploh, kako neki nekomu pade na misel, da proda dom z ljudmi vred? So tudi starejši ljudje postali tržno blago in zakaj se tujcu splača, nam pa ne? Kako je s plačami zaposlenih, so morda evropske, če delajo pri tujcu? Vprašljivo je tudi, kako je z ostalo hrano, ki jo pripravljajo ljudem … zajtrk, malice, večerja … kje jo pripravljajo, jo tudi vozijo na desetine kilometrov okrog? Hrana/kosila naj bi bila do regeneracije na hladnem in se pred jedjo pogrela. Upati je, da so vsaj temperature prave in da ni mikrobiološko nevarna.

Ne more se dobro končati

V uvodniku Mladine z naslovom »Ne more se dobro končati« Grega Repovž ugotavlja, da je čas za sprejetje davka na nepremičnine. Velike“ inovacije“ pri davkih pri modrih vladah niso ravno zaželene, ker večkrat ne prinesejo želenih učinkov, če res niso zelo dobro premišljene. In, če smo pred leti slišali, da se veljavni davek na premoženje in NUSZ ne moreta izboljšati, nadgraditi, ker nimamo ustreznih evidenc ali za novi davek rabimo še več znanja kot za reformo obstoječih?

Razprava o zmedenem zakonu

Ne, nisem (še) prebrala novega medijskega zakona, ki ga je vlada potrdila zadnji dan lanskega leta kar na dopisni seji, potem pa so, kakšni »ničvredneži«, odhiteli na »sarme in tatarca«. Pa tudi če bi ga prebrala, ali bi kar čez noč postala ekspert za medijsko problematiko, kot si to mnogi zase domišljajo? Saj ne bi znala oceniti, kaj prinaša dobrega niti kakšne so njegove pomanjkljivosti. Nekateri »naprednejši« si pomagajo z instant odgovori umetne inteligence. Morda se ne zavedajo njene omejenosti, da odgovarja pravzaprav to, kar od nje pričakujejo in želijo slišati. Spet drugi, recimo kakšen »žlahtni konzervativec«, jo namerno zlorabljajo kot dodatek za manipulacijo državljanov, kar je ob njihovih obstoječih gomilah laži, sovraštva in strašenja že del današnje »normalnosti«. Ali pa širijo peticije a la Zala Klopčič, slonečih na lažeh o tem, kaj vse bo doletelo vplivneže. A bi jih doletele samo posamezne določbe in globe, če bi jih kršili. Nič ni posebno novega (prepoved spodbujanja nasilja ali sovraštva in ščuvanja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj, o zaščiti otrok ter oglaševanju, sponzoriranju in promocijskem umeščanju izdelkov).

Sami proti vsem?

V Mladini sem prebral članek, ki je bil objavljen 17.1.2025 z naslovom » Fizični obračun med učiteljico in učencem, Sami proti vsem? V članku novinar Peter Petrovčič piše o dogodku, ki se je zgodil v ponedeljek, 16. decembra, na Osnovni šoli Mirana Jarca v Črnomlju. Po besedah Saše Šabič, mame desetletnega tretješolca, naj bi učiteljica po tem, ko mu je odvzela elektronsko cigareto, otroka vrgla ob tla in ga brcala. Desetletni tretješolec se je po dogodku oglasil pri ravnatelju, njegova mama pa je dogodek prijavila policiji in jim pokazala zdravniško dokazilo.

Veliki pok

Poleg velikega poka bodo ZDA nadaljevale s političnim geslom »Amerika first«, ki ga je sicer že v prvem mandatu proklamiral Donald Trump, čeprav to izvajajo že od konca druge svetovne vojne po vsem svetu. Po nastopu novega mandata je pa potrebno vsebino rekla razširiti, poglobiti.

Rekviem za tržnico

Odziv podžupana MOL, doc. Roka Žnidaršiča, na mnenje Janeza Suhadolca o gradnji garaže pod ljubljansko tržnico presega komentiranje Suhadolčevih stališč. Presega tudi objektivno stvarnost »celostne strategije ... Koželjeve vizije 2007-2025«. Kljub nedvomno pozitivni vlogi Janeza Koželja v prenavljanju mesta, ne razumemo prekipevajočega laskanja predhodniku. Laskanje s piedestala brezprizivne apologije ni argument proti Suhadolcu. V razvoju mesta se vse ne sveti kot suho zlato. Tudi z zagovorom garaže pod tržnico kot delom »celostne strategije« podžupan pretirava. Smo pri temeljnem vprašanju: zakaj kljub plebiscitarnemu odporu meščanov na vse pretege vsiljevati izvedbo? Kaj bi se usodnega zgodilo, če bi projekt odložili za določen čas? Vsiljuje se domneva, da je bolj kot stvarna potreba po prenovi tržnice pomemben vtis o izjemnih presežkih strategije. Med njimi je prezrl nekaj problematičnih. Zasluge številnih »babic« so sicer porazdeljene, odgovornost pa vendarle nosi mestni urbanist; na primer prevzem posiljene gradnje nove Ilirije na napačni lokaciji, potek tovornega transporta po železniški trasi skozi mestno jedro, protihrupna ograja prereže vizure v Tivoli, blamaža s »Plečečnikovim« stadionom, vsiljeni program investitorja projekta Emonika. Ne nazadnje tudi nezadržna turistifikacija mesta - celo s prehajanjem stavbnega fonda v hotelsko - apartmajsko - airb&b rabo. Za mestno upravo je to dosežek v vitalizaciji mesta, iskalcem stanovanj pa bistveno omejuje možnosti. Oskrbne dejavnosti prilagaja tujim trendom, ne domačinom. In gentrifikacija; mestna uprava jo razume kot naraven proces preobrazbe mesta, je pa vse prej kot to. Gentrifikacija ruši socialno »mreženje« v skupnost. Prebivalcem ni vseeno, ali živimo v sosedstvih znancev ali z vsak dan drugimi tujci v najetih stanovanjih. Agresivno trženje javnega prostora slabi lokalno identiteto. V centru se nam dogaja odtujevanje mesta. Naj omenim članek kolumnista Mihe Blažiča v lanski Mladini št. 45 z naslovom Ljubljana in Trst. V primerjavi je Trst »multikulturno mesto, ki je ohranilo lokalno samosvojost«. Ljubljana pa jo z ekscesnim oglaševanjem, s trženjem tudi prestižnega javnega prostora, odnese s kapitalu servilnim mestom, ki jo oblikuje po svoji podobi.

Rekviem za tržnico?

Pozitivno presenečena sem prebrala javno pismo arhitekta, prof. Janeza Suhadolca, ki opisuje primerjave mestnih ureditev tržnih prostorov v nekaterih znamenitih mestih, pa tudi sicer odnos do nepremične kulturne dediščine, njenega uničenja ali ohranjanja. Posebej ga je zmotilo spreminjanje Kongresnega trga z izgradnjo garažne hiše pod njim, in z ureditvijo odprtega prostora nad njo, po vzoru, modelu in načrtu znamenitega arhitekta Plečnika, ki si je sicer s svojimi zamislimi in realizacijami prislužil nominacijo za vpis na seznam UNESCO zaščite. Ta sicer pod strogimi pogoji ščiti obstoječe ureditve nepremične dediščine, ki morajo biti dovolj dobro ohranjene in vzdrževane v ustreznih vsebinah in v duhu osnovne idejne ureditve, s primernim programom nadaljnje rabe. Primer Kongresnega trga je z obsežno novogradnjo pod njim gradbeno tehnično gledano sedaj kvečjemu samo na novo zgrajena replika podobe zunanjega izgleda originala. Vendar »replika« samo zgornjega nivoja pojavnosti, ne pa arhitekturnega objekta v svoji izvirni originalni pojavnosti (funkciji in podobi). Zgovoren primer je Plečnikov stadion, ki ga strokovna skupina za nominacijo za UNESCO zaščito ni uvrstila med zbrana Plečnikova dela prav zato, ker je neprimerno vzdrževan, predvsem pa zaradi dejstva, da je njegova pričakovana preobrazba glede na s strani Plečnika načrtovano pomenila preveliko odstopanje od osnovnega mojstrovega projekta in njegove realizacije. Okoli njega in pod njim so bile namreč načrtovane nove etaže za podzemni novi program, vse skupaj s streho v obliki ravnega platoja, opremljeno s športno površino za rabo stadiona, in dvignjeno nad sedanjo terensko ureditev za par metrov (!?), ter s celo skupino novih nadzemnih stavb v okolici.

Kako Levico ohraniti v parlamentu?

V prispevku Kako Levico ohraniti v parlamentu? smo napačno zapisali, da so na vladi z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja »ta strošek v obliki obveznega prispevka prenesli na delodajalce«. S 1. januarjem 2024 je dopolnilno zdravstveno zavarovanje res nadomestil obvezni zdravstveni prispevek v višini 35 evrov, ki se namesto v žepe privatnih zavarovalnic zdaj steka v javno zdravstveno blagajno, vendar tega delodajalci vsak mesec odtegnejo od bruto plače zaposlenih. Za nenameren spodrsljaj se opravičujemo. 

Obrazi prihodnosti

Novi ameriški predsednik je obljubil hitro končanje vojne v Ukrajini. Zdi se, da je ta obljuba predvsem odraz želje po zmanjšanju ameriških izdatkov za to vojno. Ker je dosežen njihov glavni strateški cilj, to je ekonomska oslabitev Rusije, Ukrajine in Evrope, podražitev in povečanje konkurenčnosti ameriških energentov, razcvet vojne industrije, povečanje vojnih izdatkov in utrditev Nata, postaja njihovo nadaljnje angažiranje in zapravljanje denarja za ukrajinsko vojno nepotrebno. Verjetno pa v ZDA ne bodo imeli nič proti temu, da se z ohranjanjem sovražnosti do Rusije, poleg Ukrajine in Rusije, še naprej ukvarja EU, ki s tem slabi svojo ekonomsko moč in tudi konkurenčno sposobnost nasproti ZDA. Kljub temu, da je EU s to vojno, poleg neposrednih udeleženk, najbolj prizadeta, ni doslej zmogla še nobene resne iniciative za končanje vojne. Skrajni čas je, da se začne zavedati, kako velikega strateškega pomena je za njo ne samo uveljavitev miru, ampak vsestransko ekonomsko sodelovanje s surovinsko bogato Rusijo.

Rekviem za Tržnico?

Projekt prenove Centralne Tržnice je del celostne strategije prenove Plečnikove Ljubljane v Koželjevi viziji 2007 – 2025. Njen rezultat je največja mednarodna nagrada, priznanje zaslužnemu profesorju Univerze v Ljubljani za njegov celosten pristop k prenovi mesta po Plečnikovih načelih, uvrstitev na Unescov seznam. Seveda si za to nominacijo in uvrstitev mnogi lastijo zasluge, vendar se je treba vprašati, kaj je tisto, kar je vpisano na ta seznam.

Intervju: Nataša Pirc Musar, predsednica republike

Po desetletju mlačnjaškega pahorjanstva smo dobili polnokrvno predsednico republike, ki zna o vsem povedati tudi svoje mnenje. Že zato, pa tudi za mnoge čisto človeške geste, smo ji državljani lahko hvaležni.

Rekviem za Tržnico?

Najbrž je že marsikateremu nervoznemu rimskemu planerju in urbanistu prišlo na misel, da bi pod Forumom Romanumom uredili večetažno velikansko garažo. Po končanih delih bi na vrhu nove garažne hiše spet razpostavili vse tako kot je bilo: od Trajanovega stebra do posameznih kamnov in kamenčkov na tem zgodovinskem prizorišču. Zagovorniki takega podviga bi poudarjali funkcionalnost takega objekta, urbi et orbi bi dopovedovali, kakšen blagodat bi bile garaže pod Forumom za rimske prometne zagate. Vneto bi ven in ven pripominjali, da bi bil

Pamflet

Spoštovani, glede pisanja dr. Bernarda Nežmaha v kolumni Mladine z dne 27.12.2024 z naslovom Varuha naših zakonov, v kateri avtor med drugim zapiše, da se predsednik Vrhovnega sodišča ni odzval na eklatantne kršitve postave, zaradi objektivne seznanjenosti bralcev podajamo naslednje pojasnilo glede vloge Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi: Vrhovno sodišče je v tej zadevi do sedaj odločalo le o predlogu za dopustitev revizije zoper začasno odredbo (glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo), o kateri v skladu z zakonodajo in uveljavljeno sodno prakso ne more vsebinsko odločati, zato je predlog zavrglo. Vrhovno sodišče tako ne more dajati pojasnil, saj je postopek še vedno „odprt“. Vsakršno pojasnjevanje ali opredeljevanje do zadev, ki bi jih Vrhovno sodišče lahko v prihodnosti obravnavalo, bi bilo neprimerno tako z vidika neodvisnosti sodišč kot z vidika nepristranskosti pri odločanju, kar je eden od temeljev sodniškega dela.

Reči bobu bob!

Nedavni masaker v Magdeburgu odpira vrsto vprašanj. Med drugim, zakaj se večina mainstream medijev, tako kot tolikokrat doslej spreneveda, ne iščoč pravih razlogov za ta nerazumen zločin, storjen v slepem ideološkem besu. Dobršen del »leve« politike pa si (kako značilno!), še kar strelja v koleno s tem, ko se zateka k t.i. politični korektnosti. In spet (kolikokrat že!) umanjka razločevanje vzroka od posledice, zato ker politični odločevalci nočejo reči bobu bob. Ali je potrebno  sploh še kaj dodati, če vemo, da je storilec zapriseženi pristaš skrajno desne stranke AfD in da je izrazito sovražen do islama?

Mislijo resno

Janša misli resno, da bo spet prišel na oblast. Računa, da smo že pozabili, kaj vse je počel v prejšnjih vladah, zlasti med covidom, računa na svojo nedotakljivost, čeprav bi mu morali že zdavnaj, njemu in SDS, postaviti meje. Zdaj javno, agresivno in glasno grozijo in mislijo resno z napovedovanjem pohoda po institucijah. Bo to spet ostalo brez vsakih posledic? Žalostno je dvoje. Prvič, da manipulirajo z ljudmi zaradi svojih egoističnih ciljev (še toliko bolj je zavržno, če ljudje zaradi razvnetih čustev ali drugih vzrokov niso sposobni tega zaznati), in drugič, da jim mnogi – čeprav imamo vsi razum in (zdrave osebnosti) tudi moralni kompas ali vsaj dekalog, ki kaže prav/napačno – spet zaradi lastnih razlogov zvesto sledijo.

Franšizna država

V decembru sta v slovenski javnosti bili objavljeni dve izjavi oz. trditvi. Prva je bila trditev generalnega sekretarja NATA g. Rutteja, da se bo potrebno odločiti, da naj bi del sredstev, ki jih države porabijo za socialne in zdravstvene izdatke, uporabili za oborožitvene namene. Druga pa je novica, da naj bi bila dinamika koriščenja sredstev iz Načrta za okrevanje in odpornost povezana z našo hitrostjo pri pripravi in sprejemu pokojninske reforme. Ni dvoma, da lahko Nato sprejema standarde potrebnih finančnih sredstev (za potrebe obrambne sposobnosti celotne zveze). Ni dvoma, da ima EU tudi dopolnjujočo pristojnost. Vendar pa gre na področju zdravstva in sociale za področja, ki so še vedno v pristojnosti držav članic.

Novoletno pismo starejših, upokojenk, upokojencev Vladi Republike Slovenije

Spoštovani.

V zaklonišča

Torej: če jih boste imeli, zaklonišča, se boste izognili nevarnostim, ki jih prinašajo oboroženi spopadi. Mirovniki z zaklonišči nimajo nič skupnega, so pa povsod po svetu »nebotigatreba«. V nobeni vladajoči strukturi niso dobrodošli in vsi se jih izogibajo - kot nekoč gobavcev. Značilno je to tudi za EU, ki se je takoj postavila na stran »napadene države« in ji zagotovila vsestransko pomoč »dokler bo to potrebno«, tudi ad evitum. In to pomoč EU res dosledno izvaja. Posledice so vsestranske: razvojno nazadovanje, gospodarstvo v težavah, povečana neenotnost članic EU. Informacijska politična enotnost je še zagotovljena, zato se pojavljajo politične krize z naraščajočo vlogo populistov, ki begajo predvsem pomembnejše sloje prebivalstva. Stroški za vojaško in finančno pomoč Ukrajini so iz meseca v mesec večji. Mirovnih pobud za zaustavitev spopadov ni slišati, spopadi na ukrajinskih bojiščih potekajo že tri leta, kot bi šlo za proučevanje novih orožij in prilagajanja novi vojaški taktiki in strategiji. Strah pred eskalacijo spopadov je iz meseca v mesec večji. In vsi pričakujejo novega odrešenika, strica iz Amerike, ki bo kot »deus ex machina« uredil zadeve. Ampak, problem je evropski in EU je tista, ki bi morala zagotoviti mir. Najprej z zaustavitvijo spopadov in oboroževanja!

Nam res ni mar?

Novinarka Monika Weiss je temeljito predstavila probleme slabega zraka v naših mestih in njihove glavne onesnaževalce ter kakšna so bila dosedanja prizadevanja za izboljšanje zraka. Zanimivo je primerjanje stanja onesnaženosti zraka, ki ga je opravila Evropska agencija za okolje in ki je stanje kakovosti zraka v Ljubljani uvrstila med najslabša mesta v Evropi. Še bolj je zanimivo primerjati skromna prizadevanja za izboljšanje stanja v naših mestih s prizadevanji drugod po Evropi. Delo je 7. decembra objavilo globalni pregled, ki ga je pripravila analitična enota The Economist Inteligence Unit pod naslovom Deset poslovnih trendov v letu 2025 in napovedi za 15 gospodarskih panog. V delu, ki se nanaša na prizadevanje za izboljšanje zraka v mestih, je navedeno: »Norveška želi do leta 2025 prva doseči, da bodo vsi novi avtomobili brez emisij, vendar ta cilj ne bo veljal za dostavna vozila … EU je uvedbo standarda euro7 preložila na leto 2028. Kljub temu bodo avtomobili z bencinskim in dizelskim motorjem naleteli na ovire: vse več mest bo namreč uvajalo območja z ničelnimi emisijami. Stockholm bo prvi, ki bo v središču mesta prepovedal vožnjo z vozili na fosilna goriva«.

Slovenija šov

Na hitro sklicana izredna seja parlamentarnega Odbora za pravosodje je dne 5.12.2024 napolnila dvorano s koalicijskimi in opozicijskimi člani odbora ter vabljenimi predstavniki institucij slovenskega sodstva in tožilstva.

Priznanje izbrisanim

Lepo je, da se predsednica republike zaveda, da z izbrisom leta 1992 storjenih krivic izbrisanim ta država še zdaleč ni popravila. In tudi pogumno, da to tudi javno pove. S tem si bo sicer dvignila ugled in »politične točke« pri kakšni tretjini državljanov, toda hkrati znižala oboje pri izbrisanim nenaklonjeni (recimo) drugi tretjini – ob običajni neopredeljenosti ali indiferentnosti tretje tretjine. Zelo neodgovorno pa je zame to, da ob tem zavaja izbrisane in njim naklonjeni del javnosti, da so še vedno nerešeni deli tega problema (in to zelo veliki, nikakor ne samo tistih nekaj izbrisanih, ki še danes živijo tu brez papirjev) hitro rešljivi z novim zakonom, ki ga je sama poslala predsedniku vlade že oktobra lani, a ga ne on ne vlada nočeta »vzeti v delo«. S tem pa je predsednica republike ta politično, moralno in tudi finančno težki problem dejansko zlorabila kot sredstvo v svojem, tudi drugače za državo škodljivem prestižnem boju s predsednikom vlade.

Čas za izjavo o jeziku

Desetega decembra 1948 je bila sprejeta Splošna deklaracija o človekovih pravicah- SDČP. Na srečo smo takrat imeli politike, ki so na grozotah iz obeh svetovnih vojn, zmogli dovolj volje in vizije, da so sprejeli ta zgodovinski dokument. Žal danes niti približno ne premoremo podobnih politikov, kar dokazujejo sedanje obupne razmere. Zato pa je toliko bolj potrebno, da se čim več ljudi, predvsem pa civilna družba, vključi v prizadevanja za uresničevanje SDČP, saj je to eden najpomembnejših dokumentov človeštva in nam tudi danes omogoča spremembe za boljši svet.

Shod za mir in shod proti njemu

V soboto, 16. novembra, je bil na Prešernovem trgu v Ljubljani shod za mir, ki so ga poimenovali Ne v mojem imenu.

Bernard Nežmah: Borba za čast iliberalcev

Ljudje smo pač takšni, če nam je nekdo všeč, do njegovega početja gojimo veliko razumevanje. Pri tem pa radi spregledamo kršenje veljavnih pravil obnašanja v družbi. Zato ne morem razumeti, da visoko šolsko izobraženi posamezniki spregledajo, da je uveljavljena več stopenjska možnost iskanja pravice na sodišču, zato zmerjanje sodnikov, da delajo v krivosodju, seveda nima nobene vrednosti, razen, če tudi Evropsko sodišče za človekove pravice tudi ni krivosodje. Ker so sodniki tega sodišča iz različnih držav, bi jim težko lahko prisodil, da so obremenjeni z neustreznimi bivšimi praksami. Torej ne gre za nikakršno krivosodje, pač pa za miselnost posameznika, da je nedotakljiv in zato lahko dela in govori, kar hoče. Svoboda govora ne pomeni, da lahko žališ, kogar hočeš. Tako se najdejo posamezniki, ki pač hočejo prispevati k normalnemu delovanju družbe tako, da žaljivca tožijo. Ja, nekateri se ob taki obsodbi nekaj naučijo in jo dostojanstveno sprejmejo, so pa tudi takšni, ki samo jokajo, da se jim dela krivica, niso pa sposobni spremeniti svojega obnašanja. Raje organizirajo demonstracije pred sodišči, da si olajša dušo s pretakanjem krokodiljih solz. Le kdo je plačal demonstrantom prevoz in malico?

Ivan Janez Janša ima prav

Ivan Janez Janša ima seveda spet prav. V Sloveniji res vlada krivosodje in ne pravosodje. Ča bi vladalo pravosodje, bi gospod Ivan Janez Janša že nekaj let živel na Dobu. 

Odločno proti sovražnemu govoru in normalizaciji sovražnosti v slovenski družbi

Slovensko sociološko društvo izraža globoko zaskrbljenost nad intenzivno rastjo sovražnega govora v slovenski družbi. Sovražnost in žaljivost, ki se sprevračata v neposredne grožnje, postajata vsakdanja praksa, medtem ko ključne institucije in politika večinoma molčijo ali pa se izgovarjajo na nemoč. Takšna zadržana pozicija in resignirana drža, ki temelji na domnevi, da se temu ni mogoče zoperstaviti, ne le ne rešuje težave, temveč jo dodatno krepi in legitimira.

Vrnjena pravica

Ženski lobi Slovenije pozdravlja prvo vsebinsko odločitev Ustavnega sodišča, da je bila zakonska ureditev, ki je samskim in istospolnim ženskam odrekla pravico do oploditve z biomedicisko pomočjo, neustavna. Trajalo je 23 let, da bo demokratična Slovenija vzpostavila pravico, ki smo si jo ženske izborile še v socializmu, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, in jo nato izgubile z referendumom 2001. Ta referendum se sploh ne bi smel zgoditi, saj je o pridobljeni pravici manjšine odločala večina. To večino je takrat predstavljala manj kot četrtina volilnega telesa. Ta skupina volilk in volilcev je odločila, da samskim in istospolnim ženskam ta pravica ne pripada več.