Lipicanija

"Lipicanija je odurna jama brez dna, v kateri so izginile Gargamelijeve milijarde, ne da bi rekle kak prijazen adijo."

Ervina Fritza alias pesnika Trica, kot se imenuje verjetno v tej knjigi, se spominjam še najbolj po bolj tendenčno erotičnih pesmih v zbirki Favn, pesmičice kosmatičice iz leta 1998, ki je izšla na enak način. Pri tej založbi je izšlo sicer že 16 knjig.Ta založba nekako z Mikelnom na čelu, ki je izdal tu kar tri knjige, posluje drugače. Založniki so kar avtorji sami, sama založba pa jih predvidoma dviguje nad samozaložbo, čeprav to seveda ni nič slabega.

Fritzeva trodejanka naj bi bila podobno spotakljiva kot njegov Favn, saj poteka v hiši duhovnosti svete Porcijunkule, kot to čisto navadno kurbišče imenujejo vsi vpleteni. Šefica te mešanice med kurbiščem in samostanom, na kar kaže tudi interier, je "častita sestra Hermenida", ki pridno piše s kredo na tablo stranke in sestre s tipičnimi imeni, kot so Meri, Suzi, Sonja. Pozdravlja se tu s pompoznim 'mir in blagor tej hiši', dogajanje in vzdušje pa je ves čas na meji dobrega okusa, ko se sakralno vzdušje preliva s kurbiščem in obratno. Taka usmeritev se spogleduje tudi s kičem, če ni kdaj že preko. Vse poteka v državi Lipicaniji in njen prezidente Janez Lipec je poleg nadškofa in nuncija med strankami. V kurbišče hodi tudi medijski mogotec Gargameli, ki potem mimogrede kar kupi to državo, prezidente jo pa s 0pokrom na vrhu najvišje gore Lipoglav namerava dobiti nazaj in za to zastavi kar svoje življenje.

Kljub temu, da igro izgubi, se mu ni treba vreči s severne stene Lipoglava, saj v komediji oz. satiri, kar delo skuša biti, pa res ne more biti še trupel. - Zastavlja se resno vprašanje, kaj je avtor hotel sporočiti bralcem. Če je imel pred očmi farško publiko in tercijalke, potem mu to ... očitno ni ravno uspelo, saj ti njegove knjige itak ne bodo prav dosti brali, kaj šele kupovali. Z nekaterimi rečmi, kot so na primer neposredno vpletanje in celo zagretost Vatikana ali potem tudi natolcevanje o "tistem možu s premajhno čepico", je skoraj gotovo udaril mimo. Spet tretjih reči pa se je spomnil prepozno. Tako njegova ukrajinska dekleta pridejo do besede s tipičnimi - vendar še to zgolj približnimi - kalki in interferencami šele proti koncu tretjega dejanja. Priložnost zgubljena ne vrne se nobena!