Rebel Moon – Part Two: The Scargiver

Drugi del te vesoljske sage – iz oddaljene galaksije – je še slabši od prvega dela. Naj vam povem, kako slab je drugi del: ko zlobni Imperij, ki ga vodi darthvaderski admiral Noble (Ed Skrein), muči, zatira in trpinči kmete, ki še vedno kmetujejo tako, kot so kmetje kmetovali v 19. stoletju (z vsem večerniškim patosom in new-age ponosom vred), začnete navijati za Imperij, pa čeravno puntarje, vesoljske utopiste, vodi Kora (Sofia Boutella), ki izgleda kot princesa Leia in Luke Skywalker v eni osebi!

Unfrosted

Jerry Seinfeld, milijarder, ki ga je pred davnimi leti proslavil sitcom Seinfeld, ne ve, kaj bi počel, pa je posnel tole kičasto, nostalgično, regresivno all-star farso o bitki med dvema velikima prehrambenima gigantoma (Kellogg’s vs. Post, Jim Gaffigan vs. Amy Schumer), ki skušata na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja na trg spraviti »revolucionarno« pecivo pop-tart, a tudi humor, s katerim nas skušajo »zlomiti« Seinfeld, Hugh Grant, Melissa McCarthy et consortes, je na nivoju mlačnega, politično korektnega, statusquojevskega, anahronističnega družinskega humorja z začetka šestdesetih.

Tarot: Karta smrti

Študentje (Harriet Slater, Avantika, Wolfgang Novogratz, Jacob Batalon itd.), ki se za vikend odpravijo na žurko v hribovje Catskill (ki ga igra Srbija!), vdrejo v vilo, v katero ne bi smeli, odprejo škatlo, ki je ne bi smeli, in zgrabijo nadnaravni objekt, ki ga ne bi smeli – in potem se čudijo, da se jim zgodijo Brez povratka, Brez povratka 2, Brez povratka 3, Brez povratka 4 in Brez povratka 5. Smrt vedno pride na pravi naslov. Prihodnost tudi. Ne, tokrat hormonski kreteni ne zgrabijo Ouija table ali igrice Truth or Dare, temveč tarot, orakeljske karte, ki se potem – z astrološkim spinom – znesejo nad njimi, sicer pikantno, celo sadistično, toda ne ravno domiselno, še manj originalno ali ekskluzivno, celo pošasti napovedujejo več, kot dostavijo.

Late Night with the Devil

Če hočete videti film, ki vas bo v cono somraka odpeljal na grozljivo satiričen in satirično grozljiv način, potem si poglejte Late Night with the Devil, osupljivi cinefilski original, metafilmski found footage (izgubljena, založena »škandalozna« epizoda), ki se tako rekoč v celoti odvrti v televizijskem studiu, v katerem skuša Jack Delroy (David Dastmalchian), voditelj nočnega šova Night Owls, obseden z ratingi, uspehom, slavo in ameriško nočno moro, na vsak način premagati The Tonight Show Johnnyja Carsona, a mu to ne uspe in ne uspe, tako da svojo dušo – v slogu Fausta in igralca Guya Woodhousa iz Rosemaryjinega otroka – proda satanistični sekti in samemu Satanu, ki potem leta 1977 – v času serijskih morilcev (Son of Sam), medijske obsedenosti s satanisti, mentalisti in parapsihologi, paranormalnih detektivov à la Ed in Lorraine Warren, filmske obsedenosti z obsedenostjo (Izganjalec hudiča, Prerokba) – poskrbi, da njegov šov – soba odmevov De Palmovih klasik Sestri, Fantom Paradiža, Carrie in Furija – postane »dogodek, ki šokira nacijo«. (VOD – Amazon Prime, Apple TV ipd.)

Izzivalci

Izzivalci, ki jih je posnel Luca Guadagnino, avtor filmov Pokliči me po svojem imenu, Suspiria, Nemirna obala in S kostmi vred, so kinetična arty telenovela – senzualne situacije, šokantne emocije, nenadni preobrati, silovite strasti, eksplozivne intimnosti, nežni absurdi, globoko vzdihovanje, gorečne ambicije, soparen seks v dvoje in troje, agresivni voleji, zarote, evforični dialogi, zapletene krutosti, izbruhi jeze, resentimenta in ljubosumja, tekmovalni ekscesi, preznojeno dominiranje, živčne vojne, konfliktno izčrpavanje, impulzivne izdaje. Liki pa le trije: Tashi Duncan (Zendaya), nekdanja teniška prvakinja, ki jo je ustavila poškodba kolena, zdaj teniška trenerka, Art Donaldson (Mike Faist), njen mož, nekdanji teniški as, ki je zmagoval pod njeno taktirko, in Patrick Zweig (Josh O’Connor), prav tako nekdanji teniški as, njegov najboljši prijatelj (ko sta igrala v parih, so ju klicali Ogenj in Led), njen nekdanji ljubimec, ki hoče comeback – pod njeno taktirko. Obsedeni so drug z drugim, tenisom in željo po želji. Pofukali bi se s teniškimi loparji. Kar penijo se od poliamorije.

Suhe trave

Sevim (Ece Bagci), dekle iz Icesuja, zakotne anatolske vasi (postojanke na periferiji imperija), zaradi »neprimernega« obnašanja prijavi Sameta (Deniz Celiloglu), najpriljubljenejšega učitelja, »učitelja učiteljev« (hard-boiled verzijo »inspirativnega« mehiškega učitelja iz Radikala). Ne, ne gre za kako spolno nadlegovanje – ali pač? Samet ji ni hotel vrniti ljubezenskega pisma, ki je padlo iz njenega skrivnega dnevnika, obenem pa ji ves čas dopoveduje, da ni nič narobe, če je njegova najljubša učenka, če jo včasih »nedolžno« obdaruje in če je sam njen najljubši učitelj. Še več: prepričuje jo, da je zaljubljenost v učitelja nekaj normalnega. Ni čistejših čustev, pravi, kot bi skušal citirati pesem When I Kissed the Teacher (via ABBA). Moški svoje nasilje sproti pozabijo. Kot da ni nič posebnega. Kot da je nekaj vsakdanjega, normalnega, naravnega, tako rekoč konsenzualnega. A zdaj je vse drugače – ničesar ni več mogoče kar pozabiti. Gibanje #MeToo in kultura črtanja sta začrtala fronto. Zato tudi ni nobenega dvoma, da je Sametovo pokroviteljsko poigravanje s Seviminimi čustvi produkt njegovega detroniziranega, deprivilegiranega ega, frustrirane, razvrednotene, padle moškosti.

Nerazdružljivi

Dve igrači zdrvita nad kriminal, toda na tako generičen način, da ne morete niti reči, da gre za kopijo Sveta igrač. Če imate svoje otroke res radi in če hočete skupaj sanjati, potem jih peljite raje gledat Fanta in čapljo in Robotove sanje (ali pa vsaj Široko in kraljestvo vetrov), štikel Where Is My Mind? (via Pixies), s katerim skušajo laskati vaši splošni glasbeni razgledanosti, pa lahko v nedogled klikate na YouTubu. (kino)

One Life

Sir Nicholas Winton (Johnny Flynn) tik pred II. svetovno vojno – brez samohvale in pompa – iz Prage odpelje in reši 669 judovskih otrok, ki bi sicer verjetno pristali v nacističnih plinskih celicah, njega pa leta 1987 – zdaj ga igra sir Anthony Hopkins – iz anonimnosti reši šele BBC-jev šov That’s Life!, v katerem ga »iz zasede« presenetijo tisti, ki jih je rešil, tako da postane Oskar Schindler pred Oskarjem Schindlerjem, toda tale film – apologija emocionalnega izsiljevanja in vrojene dobrodušnosti malega človeka – ni le televizijsko inspirativen, ampak tudi televizijsko poenostavljen. (Amazon Prime)

Baby Ruby

Jo (Noémie Merlant), francoska blogerka/influencerka, poročena z ameriškim mesarjem (Kit Harington), svojo nosečnost prelevi v »vsebino«, toda po porodu njeni feni in fenice ostanejo brez »vsebine«, saj Jo zgrabi poporodna depresija, ki mutira v čedalje grotesknejšo psihozo in paranojo, tem bolj, ker je prepričana, da ji hoče mala Ruby, ki nenehno »zarotniško« joče, sabotirati kariero, življenje in zakon.

Snack Shack

Če hočete videti, kako je, ko Stand by Me sreča Super hudo in Wall Street, si poglejte komedijo Snack Shack, v kateri skušata energična, optimistična štirinajstletnika (Conor Sherry in Gabriele LaBelle), najboljša prijatelja in hormonska hustlerja, ki se ne ustavita pred nobeno »poslovno« avanturo (stave, varjenje piva, štant na bazenu ipd.), preživeti zakotno vukojebino (Nebraska City), starejše mišičnjake, vojno leto 1991 (»osvoboditev Kuvajta«) in »zadnje« poletje, toda pravi boj za preživetje – in za ultimativni profit – se začne, ko se v sosednjo hišo priseli fatalna Brooke (Mika Abdalla), ustvarjena za preizkušanje prijateljstva. Točno, ko se srečajo Stand by Me, Super hudo in Wall Street, dobite Truffautova Julesa in Jima. Kar je kul, problem je le v tem, da se Snack Shack – komedija prehitrega odraščanja – ne zna končati, ampak na koncu – tako kot številni sodobni filmi, ki se začnejo lucidno in inovativno – prehitro poseže po vseh najbolj klišejskih sentimentalizmih, ki so tako bučni, da bi preglasili Tarantina. (Amazon Prime)

Nenadoma sama

Tom Hanks v Zemeckisovem Brodolomu obtiči na tropskem otoku ( ja, ne nadoma ostane sam), fr anco -ska zakonca Ben (Gilles Lellouche) in Laura (Mélanie Thierry), očitno privilegiranca, ki z barko odplujeta z juga Čila, pa v filmu Nenadoma sama, posnetem po romanu Isabelle Autissier, obtičita na ledenem otoku – celo pingvini so začudeni. Razen pingvinov ni tam žive duše, a ju to ne moti, au contraire – zdaj lahko nemoteno in čisto sama uživata v tej »lepoti« in »svobodi«. Otok je njun! To sta hotela! To sta dobila! Problem je le v tem, da otok nenadoma udari nevihta, z otoka ne moreta, barko pa jima ponoči odtrga in odnese, tako da ostaneta sama, moderna Robinzona Crusoeja – žoge za odbojko pa nikjer. Doslej nista mogla živeti drug brez drugega – zdaj drug brez drugega ne bosta mogla umreti.

Fant proti vsem

Film Fant proti svetu se začne distopično – v duhu Iger lakote. Brez skrbi, k Igram lakote – v mučno, mračno, perverzno, genocidno diktaturo Hilde Van Der Koy (Famke Janssen), žmohtne gostiteljice gladiatorskega resničnostnega šova, bolj ko ne snuffa (studijske eksekucije upornikov, aktivistov, disidentov, saboterjev ipd.) – se še vrne, toda pred tem se nekaj »filmskih« let posveti duhu Karate Kida, saj brezimnega, osirotelega, gluhonemega, totalno stravmatiziranega Fanta (Nicholas Crovetti), okej, Kida, prevzame šamanski mentor (Yayan Ruhian), ki ga izmojstri v mešanih borilnih veščinah, tako da se z leti prelevi v brezhibni, akrobatski, neustrašni, manični morilski stroj z mišicami in obrazom Billa Skarsgårda, ki je kmalu videti kot John Wick v Igrah lakote. Slišimo le njegov divji, srditi, zaripli, maščevalni modernistični off (z dejanskim glasom H. Jona Benjamina), ki v nekem trenutku – sredi prve akcije, ko se mu zatakne brzostrelka – vzklikne: »Ne potrebujem orožja – jaz sem orožje!« In potem pokaže, da je res orožje – John Wick na amfetaminih.

Trik ljubezni je v ponavljanju

Kaskader izgleda kot licenčni poganjek Tarantinovega eposa Bilo je nekoč v Hollywoodu, le da holivudskega akcijskega junaka in njegovega kaskaderskega dvojnika ne igrata Leonardo DiCaprio in Brad Pitt, temveč Aaron Taylor-Johnson, alias Tom Ryder, in Ryan Gosling, alias Colt Seavers. Razlika je tudi v tem, da tokrat zares vidimo kaskaderske prizore – nore, vrtoglave, tvegane, spektakularne. Kar pa ne preseneča, navsezadnje, Kaskaderja, ki ga je navdihnila istoimenska televizijska serija iz prve polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja (čas nenadnega zanimanja za kaskaderje, čas Balade o neznanem kaskaderju, čas neoliberalne »revolucije«, čas deregulacije), je posnel David Leitch, nekdanji kaskader (tudi kaskaderski dvojnik Brada Pitta!), ki se je prelevil v ultrakinetičnega režiserja (John Wick, Atomska blondinka, Hiter kot strel), zato je tudi povsem logično, da nam – končno! – pokaže, koliko ljubezni gre v akcijo in koliko akcije gre v ljubezen. Ogromno! Colt – holivudski kaskader št. 1, dubler ošabnega, domišljavega, veleslavnega Ryderja, novega zvezdnika akcijskih spektaklov, ljubimec nadarjene snemalke Jody Moreno (Emily Blunt) – se med eno izmed svojih vratolomnih kaskad polomi, tako da ostane brez vsega: brez Hollywooda, brez Ryderja, brez kaskaderstva (»sanjskega poklica«), brez samozavesti in brez Jody, »sanjskega dekleta«. Ker ve, da je to, kar je bilo med njima, filmski material, se leto in pol patetično in mazohistično utaplja v depresiji in samopomilovanju, a potem ponovno vstane – Hollywood ga vpokliče, saj Ryder v Avstraliji snema sci-fi vestern Metalstorm (»Točno opoldne na robu vesolja«), ki pa ga režira nihče drug kot Jody.

Abigail

Vedno je lepo gledati kriminalce, ki se zmotijo in recimo zavijejo v napačno ulico ali se spravijo na napačnega – ali pa ugrabijo napačnega, no, napačno. V Abigail namreč mali, zagnani, naivni kriminalci (Kathryn Newton, William Catlett, Kevin Durand, Dan Stevens in Angus Cloud), ki jim njihov kapo (Giancarlo Esposito) pritakne ratpackovska imena (Frank, Sammy, Joey, Peter ipd.), tako da izgledajo kot iteracija Oceanovih enajst, ugrabijo malo Abigail (Alisha Weir), navidez nedolžno in nemočno dvanajstletno balerino, ki jo potem skrijejo v staro, samotno, temno, podeželsko vilo, kjer naj bi počakali na izplen, toda dobijo več, kot so hoteli, saj Abigail pokaže zobe, še huje – čekane. Zelo jo nadarjena – ni le balerina, temveč tudi vampirka, tako da vilo prelevi v »zakleto hišo«, ugrabitelje pa v kozmični vic.

Brezgrešna

Če hočete grozljivko, potrebujete le mladenko, ki hoče postati nuna. In samostan je ultimativna »zakleta hiša« – tudi v šokerju Brezgrešna, v katerem v italijanski samostan pride Cecilia (Sydney Sweeney), mlada Američanka, ki hoče postati nuna. Služiti hoče Bogu, ki jo je rešil, ko je bila majhna. Vsaj tako verjame. Hitro se zlije s samostanom (in njegovo hierarhijo), ki pa postaja čedalje mračnejši, skrivnostnejši in zadušljivejši. Cecilia sluti, da je tu nekaj narobe, potem pa na svoje veliko presenečenje ugotovi, da je noseča – zanosila je namreč brez seksa. Brezmadežno. Brezgrešno. A čudežno. Še vedno je devica. Toda samostan jo objame – na opresiven, represiven, depresiven način. Otroka bo rodila – ta ni »njen«. Tudi njeno telo ni »njeno«. Samostan – cerkev – prevzame kontrolo nad njim. Ne more pobegniti. Njena agonija se stopnjuje, Sydney Sweeney, zvezdnica serije Evforija, ki pokaže, kako odigraš grozo, travmo, pasijon in suspirio (lahko bi igrala Jezusa Kristusa na križu!), pa ustvari antievforični vtis, da je živa zazidana ali živa pokopana.

Pankrt

Ludvig Kahlen (Mads Mikkelsen), upokojeni vojaški stotnik, je kot Ethan Edwards (John Wayne) v Fordovih Iskalcih – šlezijskih vojn je konec, ni več vojak, a še vedno nosi zdrsano uniformo. Z odlikovanjem vred. Tudi hladen, stoičen, brezizrazen in lakoničen je kot Edwards, ki je res pravi pankrt – kot Kahlen, nezakonski sin služkinje (in njenega gospodarja), ki je potreboval petindvajset let, da je postal stotnik. Ni plemiškega rodu – če bi bil, bi stotnik postal v pol leta.

Državljanska vojna

V Ameriki se zgodi nekaj čudnega – Teksas in Kalifornija se odcepita in povežeta. Ta koalicija se imenuje Zahodne sile. In te sile se valijo proti Washingtonu, kjer v Beli hiši sedi diktatorski predsednik (Nick Offerman), ki je že v tretjem mandatu – razpustil je FBI in dal bombardirati iredentistične dele Amerike. Amerika ni na robu živčnega zloma, temveč na koncu živčnega zloma – ni sredi državljanske vojne, ampak na koncu državljanske vojne. Zahodne sile zmagujejo in zategujejo zanko – v spregi s Floridsko alianso se približujejo Washingtonu.

The Wages of Fear

Neverjetno: tole je rimejk Clouzotovega Plačila za strah (1953), enega izmed najbolj brezhibno in osupljivo napetih trilerjev, le da skupina obupancev tokrat zelo občutljivega eksploziva, s katerim naj bi razstrelili in pogasili požar na naftnem polju, ne prevaža po džunglah latinske Amerike, ampak po razburkani afriški puščavi, toda česa tako dolgočasnega, inertnega, puhlega, nenapetega, nesposobnega in totalno nezabavnega zlepa ne boste videli. Ta rimejk izgleda tako, kot da ni videl originala – vraga, ta film izgleda tako, kot da ni videl še nobenega filma. (Netflix)

The Woods Are Real

Od tegale poganskega šokerja, ki Bibliji dolguje več kot le zgodbo o Jobu, ne pričakujte preveč, toda pretenciozni, hipsterski, politično korektni parček (Matt Dellapina in Chinasa Ogbuagu), ki se preseli v divji gozd, v katerem straši druid (Campbell Scott), izgleda tako slovensko, kot da bi padel iz Idile ali Jame.

Robotove sanje

Vse zanima: ali lahko človek in robot živita v sožitju? Robotove sanje, španski animirani film (barvit, brez dialogov, domiseln, ročno izdelan), pa zanima: ali lahko v sožitju živita robot in pes? Ali lahko med njima klikne? Absolutno. Pes, zelo osamljeni prebivalec zootopičnega New Yorka, si – tam nekje v reaganističnih, neoliberalnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja – nabavi robota. Dobi ga po pošti. Ko ga odvije in sestavi, se naglo sprijateljita. Vse delita, tako računalniške igrice kot hotdoge. Vse počneta skupaj – skupaj pohajkujeta, skupaj si ogledujeta newyorške atrakcije (dvojčka Svetovnega trgovinskega centra še stojita), skupaj skejtata, skupaj plavata (pod vodo), skupaj gledata Čarovnika iz Oza in skupaj poslušata pesem September (via Earth, Wind & Fire). In ko robot zaspi pred televizijo, ga pes nežno pokrije. Osamljenosti je konec. Toda njuna brezmejna sreča, njuna kvirovska blaženost, njuna utopična skupnost, je le napoved nesreče – robot se na plaži pokvari (ne bi smel v vodo), pes ga ne more premakniti, odide po orodje, a vrne se prepozno, plaža je že zaklenjena, sezone je konec, dostop do naslednjega poletja ni več mogoč. Robot obleži kot kos starega železja (dobesedno Ex-Machina), pes pa išče pot do njega.

Amy Winehouse je zgodbo o noči povedala bolje kot noč

Zvezde, ki živijo tisoč let, ne doživijo toliko comebackov, kot jih je doživela Amy Winehouse. Stalno se je prižigala in ugašala. Stalno se je vračala – in potem padala v temo. Njen glas je bil za ušesa to, kar je bil dim za filme noir. Spominjala je na prvo cigareto. Izgledala je ilegalno. Ko jo poslušaš, se vprašaš le: koliko noči je morala preživeti sama, da je postala Amy Winehouse? In koliko noči je morala preživeti sama, da je dobila tisti glas? Njeni štikli so bili načini, kako preživeti noč. In iznašla je več načinov, kako preživeti noč, kot pa je bilo noči. Ko poslušaš njene pesmi, imaš občutek, da prihajajo iz noči in odhajajo v noč – in da jih nekje vmes za hip ali dva prestreže, preseka, prekine, ujame dnevna svetloba. In to je vse, kar dobiš – glas, ki te za hip pogleda. Zgodbo o noči, ki je tako kristalno pristranska kot noč. Razlika je le v tem, da je Amy Winehouse zgodbo o noči povedala bolje kot noč.

Kako daleč lahko gremo v sanjah?

Ko gledate Fanta in čapljo, imate občutek, da hoče Hayao Miyazaki, kralj animeja in dolgoletni šef studia Ghibli, reči: si predstavljate, da bi se zbudili iz sanj, pa sveta ne bi bilo več? Ali da bi zaspali, pa sanj ne bi bilo več? Kaj je huje? Oboje je huje. Miyazaki je že večkrat oznanil: tole je moj zadnji film! A se je vedno vrnil. Zdaj se je – po dolgih desetih letih – vrnil s Fantom in čapljo. To je kakopak njegov najnovejši »zadnji film«, v njem pa – zdaj kinetično, zdaj melanholično – debatirajo njegovi prejšnji »zadnji filmi«, tako Nausicaä iz Dežele vetra, Moj sosed Totoro, Kikina dostavna služba in Porco Rosso kot Princesa Mononoke, Čudežno potovanje, Čarovnik Howl in gibljivi grad, Ponyo na skali in Veter vstaja. A to naj vas nikar ne zavede – film Fant in čaplja je skok v neznano. Skok v valove imaginacije. Skok v nadrealizem odraščanja in staranja. Padanje v temo. Izginevanje. Trganje vzročnosti. Vrtinec sanj.

Dunja in princesa iz Alepa

Dunja, šestletna deklica iz sirskega Alepa, protagonistka tele kanadske animirane odiseje, živi v raju (srečna družina, dedek in babica, bujna tržnica, pistacije, arome, mamounieh, razkošna glasba, sočne zgodbe, s pravljico o Princesi iz Alepa vred), toda ko se v Alepo stegne vojna, ko se vsi stisnejo k tlom in ko je čedalje več ljudi-bomb, se prelevi v begunko, ki se prek Turčije po »balkanski poti« prebija k stricu, njeno vzneseno, optimistično, altruistično, nevarno potovanje – njen boj za srečo, blaginjo in svobodo, njen živ smisel za skupnost in solidarnost – pa je posmeh ksenofobiji in okrutnosti evropske in slovenske skrajne desnice. (Kinodvor/Kinobalon)

Izganjalci duhov: Ledena grožnja

Leta 2016 so posneli žensko verzijo Izganjalcev duhov, saj so ghostbusters igrale Melissa McCarthy, Kristen Wiig, Kate McKinnon in Leslie Jones, manosfera pa je tako histerično in panično ponorela (a zdaj bodo pa moške zamenjale ženske? to je šele velika zamenjava!), da je Hollywood takoj padel na kolena in že čez nekaj let posnel novo moško verzijo (Izganjalci duhov: Zapuščina), v kateri je izganjalce duhov – no, podeželsko ghostbustersko družino – vodil Paul Ruud, zdaj pa še nadaljevanje te verzije, spet s Paulom Ruudom, a ker paranormalna pošast – verjetno alegorija toplogrednih plinov in podnebnih sprememb – tako apokaliptično naraste, da zapreti z ledeno dobo (z Dnevom po jutrišnjem, če smo že ravno pri tem), morajo novi ekipi na pomoč priskočiti tudi trije originalni izganjalci duhov, Bill Murray, Dan Aykroyd in Ernie Hudson (in nikar ne mislite, da pokojnega Harolda Ramisa ni na to obletnico »mature«), pri čemer se zdi, da film z angažmajem originalnih ghostbusterjev izčrpa ne le svoje domišljije, temveč tudi svoj smisel za humor, avanturizem, napetost in »družinsko zabavo«, tako da vam pred očmi poplesava le eno vprašanje – če je to že nostalgični reunion, kje so potem Melissa McCarthy, Kristen Wiig, Kate McKinnon in Leslie Jones, in ja, kje je Sigourney Weaver? (kino)

Duhovnica

Ker sem o Duhovnici – dokuju o evangeličanski duhovnici Jani Kerčmar Džuban, živahni, zgovorni, entuziastični, hiperaktivni, vsepovsodni, atraktivni sili empatije – že pisal (ob Festivalu slovenskega filma in Festivalu dokumentarnega filma), naj vas le opozorim, da končno prihaja na redni spored, tako da se lahko na lastne oči prepričate, kaj zamuja katoliška cerkev, ko nima duhovnic.

Prvo znamenje

Margaret (Nell Tiger Free), mlada Američanka, ki ni bila še nikoli v baru (kaj šele v disku), pripotuje leta 1971 v Rim, da bi zaživela kot nuna ( ja, nune so zelo trendy), a Bog jo več kot potrebuje, saj se v katoliški sirotišnici, v kateri jo angažirajo, dogajajo čudne reči, vsi so napeti in skrivnostni, ob porodu, ki ga gleda, omedli, atmosfera je morbidna, pogledi nun prednic – recimo Sonie Braga – ne blagoslavljajo, sestra Carlita (Nicole Sorace) se zažge in obesi, jasno, na odprti sceni, noč se tu nikoli ne konča, paranoja visi kot megla, oče Brennan (Ralph Ineson) pa ji razkrije, da skušajo člani fanatične katoliške klike, ki so prepričani, da cerkev izgublja moč in da jo izriva sekularizem (efekt leta ’68), zrežirati rojstvo Antikrista, s pomočjo katerega bi zavladali svetu.

Monkey Man: Krvavo maščevanje

Kdo je ta teden John Wick? Nihče drug kot Dev Patel, eks »revni milijonar«, zdaj Kid, atrakcija mumbajskih skrivnih, ilegalnih klubov golih pesti, Monkey Man, borec z opičjo masko, avatar hindujskega božanstva Hanumana, Keyser Söze podzemskega ringa, ki je nekoč v trenutku vse, najdražje, najljubše in najbližje, izgubil in ki ve, zakaj je tam, kjer je, kdo ga je spravil tja in komu se mora maščevati. Potem zraste in se kot natakar infiltrira med politične in bogataške elite, kralje indijske družbe, kamor zahaja tudi Rama Singh (Sikander Kher), mogočni, morilski šef policije, na katerega je mislil ves tisti čas, ko je svoje bolečine, svoje brazgotine, svoje travme skrival za opičjo masko. Najprej se oglasi v stranišču, ki ne preživi. Akvarij tudi ne. Marmor vedno zaboli. Težko ga preživiš. Še težje mu ubežiš. A ta mesarski boj – ultrakinetični vrtinec streljanja, znojenja, sekanja, znojenja, rezanja, znojenja, odiranja, znojenja, razbijanja, znojenja, klanja (z usti) – ima tudi pridih razrednega boja. Razredni boj – boj med bedo geta in bliščem elit – tu vsebuje tudi kulturni boj, navsezadnje, preganjanega, ranjenega Kida nekje vmes reši in zaceli – zatirana, diskriminirana, segregirana – transspolna skupnost. Ni kulturne osvoboditve brez razredne osvoboditve.

Kvirovski Thelma in Louise

Filmi noir se običajno dogajajo v velikih mestih (Los Angeles, New York), toda ko noir preplavi kako zakotno, prašno, pozabljeno vukojebino, dobimo Krvavo preprosto, Modri žamet, Divje v srcu, True Romance, Preprost načrt, Bound in Red Rock West – in ekstatični neonoir Kri moje ljubezni, ki ga je posnela Rose Glass, avtorica briljantnega šokerja Saint Maud, posrka vso patologijo, vso obsedenost, vso paranojo, vso halucinantnost, vso kompulzivno seksualnost teh filmov ter jim doda svojo vizijo ženskega opolnomočenja.

Stormy

Stormy Daniels – pornozvezda in režiserka porničev – je seksala s Trumpom. Le enkrat. Bilo je »grozno«. Toda: »Nisem rekla ne.« In še vedno ji je žal. Tik pred predsedniškimi volitvami leta 2016 ji je prek svojega odvetnika plačal za molk (130.000 dolarjev), po razkritju, da je s tem zelo verjetno kršil zakonodajo o financiranju predvolilnih kampanj, pa je začel delati vse, da bi jo diskreditiral in uničil (njegovo »moško« gibanje itak sovraži ženske), kar jo je – kljub oportunistični monetizaciji nepričakovane fame, veliki turneji po nočnih klubih (»Naredimo Ameriko spet potrebno«), publiciteti in intervjujem – pripeljalo na rob bankrota, agonije in živčnega zloma, tako da je, kot pravi, »out of fucks«. Še več: »Povsem prepričana sem bila, da bom umrla.«

Road House

Road House, rimejk kultnega »vesterna« (pri nas naslovljenega Vojna za Dve dvojki), ki ga je leta 1989 pilotiral Patrick Swayze, se dogaja pretežno v baru, v katerem se nenehno pretepajo, in to res neprestano in nenehoma, jasno, z golimi pestmi (»klub golih pesti«), toda Doug Liman – režiser filmov Kdo je Bourne?, Gospod in gospa Smith, Na robu jutrišnjega dne in Barry Seal: tihotapec – vse to posname tako, da vas ob vsakem udarcu zaboli, kot bi gledali človeka, ki z glavo tolče ob marmor.