Zgodovina političnega gledališča

Od starogrškega Aishila mimo Brechta do moderne Japonske z Jukiom Mišimo.

Avtor teatra ne razume kot lepe umetnosti, temveč ga vmešča v politične trenutke, v katerih igrajo posamezne komade. Medtem ko je po Evropi Beckettova igra Čakajoč na Godota (1953) navduševala ljubitelje absurda, so jo v Alžiriji pod francosko oblastjo gledalci doživljali kot dramo o svobodi.

Ko torej pripoveduje o Aishilovi drami Peržani (-472), poantira, da so jo krstno uprizorili v Dionizovem gledališču, kjer je avditorij štel vsaj 10.000 gledalcev. Kaj je tako pritegnilo petino Atencev, da so zrli v spektakel, ki jim je pripovedoval o zmagi nad Perzijci pri Salamini, izbojevani pred vsega osmimi leti? - Vsi, ki so sedeli v gledališču, so bili zraven: eni na fronti, drugi kot evakuiranci, priče požiga svojega mesta, in vsi so vedeli, da je bil v tej bitki zraven kot častnik tudi avtor. V zgodbi o premaganih Perzijcih so uzrli kritiko aktualnega atenskega imperializma, ki je opit od zmagoslavja zasužnjeval druge dežele, tudi grške.

Melchinger potem pojasnjuje, od kod nenadoma razcvet antične komedije, njene satirične osti, srednjeveške farse in različne tipe njihovih tarč, se ustavi pri Avguštinu (354-430) in njegovem vriskanju, da po vseh deželah gledališča propadajo, subverzivnosti idej Ovčjega kala (1614) Španca Lopeja, ki jih tri stoletja kasneje ruski revolucionarji za svoje potrebe prestavijo na moskovske odre, opiše projekt novega reda, ki ga je vpeljeval kardinal Richelieu, ko je v Pariz vpoklical pet vodilnih dramatikov, da mu pišejo drame strogo po pravilih; dal napisati vsakemu po eno dejanje iste igre, a na koncu ga je najbolj raztogotil ljubljeni Corneille, ki je pod podobo nedolžne zgodovinske zgodbe Cid (1637) izrazil poziv k nacionalni svobodi. Vtis, ki je segel celo do generala De Gaulla, ki je kot politik govoril Corneillov jezik.

500 na drobno popisanih strani, ki pa ne dolgočasijo, zakaj pripovedujejo o moči, s katero gledališče prevrača vladajoče ideje režimov, v katerih nastopa.