Glej medenico cvetne čaše, kako se razpira

To je zelo frenetična in psihedelična poezija drugoosebnih nagovorov, kar je skrajšana in popreproščena oznaka knjige.

Seveda, razumljivo nam najprej pade v oči nekam dolg in na prvi pogled verjetno malo neroden naslov knjige, saj če ga vzamemo v roke in potem bolje premislimo sploh ni tako dober in posrečen, kot se zdi na prvi otip. V našem spominu ostane samo intenca dolžine, prav nič drugega, težko bi si ga namreč celo v celoti zapomnili, da bi potem prijatelje in znance prijazno obveščali, kaj sploh sedaj prebiramo. Morda bi si tule najprej še najlaže zapomnili 'medenico' in potem morda še kako 'cvetno čašo', medtem ko je kombinacija teh dveh fraz in njun spoj pa že malo težje zapomljiv in bolj kompliciran. Ker pač ni naraven! Beseda 'medenica' za tokratno snovno obliko nekakšne skodele je bila sposojena seveda v živalskem, sesalskem svetu in je bila avtomatično prenešena na rastline, pri katerih se v podobni vlogi ponazarjanja take iste oblike kot tu uporablja raje bolj nevtralen 'košek' ali 'košarica'.

Toda če bi vzeli kako tako brezbarvno besedo, bi seveda odpadle vse zastonjske dodatne konotacije z žensko medenico, ki se v tej poeziji pogosto ponujajo in tudi kažejo. Ni slučajno na naslovnici knjige tudi taka grafika ležečega ženskega torza z izzivalno štrlečimi dlakami na pubisu. Ne morem si kaj, da se ne bi dobrohotno nasmehnil ob tem besednem naslovu, saj tu takoj pomnislim na avtorja in urednika zbirke gospoda Aleksandra Zorna, kako družno začarano in na prvi pogled nedolžno zreta v kako 'cvetno čašo' na mizi pred sabo in si ob tem mislita natančno to, kar vidi tisti Deklevov subjekt proti koncu zbirke. To pa je že tak učinek, ki je v resnici vreden avtorja 'Šepavih sonetov' ali zadnjih dveh romanov oziroma proznih del istega pisca, čeprav so ta besedila resnici na ljubo le boljša in bolj presenetljiva. Tokratna poezija ima tako podobo, kot da bi njen pisec pred pisanjem zaužil kake nevrotike, kar pa spet ni nič posebnega. Kdo pa tega še ni počel!!?