Zgodbe s poti

"Kako dolgočasna bi bila plovba v Avstralijo, če ne bi na krovih štirinadstropne ladje mrgolelo ljudi z zanimivo preteklostjo."

V prvi od 23 različno dolgih pripovedi se nam odkrije osnovni konstrukcijski princip zgodb: zgodba se pripoveduje s kakega oddaljenega potovanja v eksotične kraje, ki jih vse skupaj bralci pripovedovalcu lahko samo zavidamo, nakar smo priče kakemu sunkovitemu obratu, ki povzroči, da celo reč uvidimo takoj v čisto novi luči. Tako da gremo najpogosteje celo reč kar takoj brat ponovno, češ kaj vse da smo prvič spregledali.

To je pa že tako velik uspeh za slehernega pisca, da si kaj takega lahko vsakdo kar najtopleje želi. Pripoveduje se sicer najpogosteje v prvi osebi dvojine, pri čemer je v seštevek vzeta še pripovedovalčeva osemnajstletna nizozemska žena, sicer družica na potovanjih. Pogosto si rečemo, hej, torej še vedno najboljše zgodbe piše pravzaprav življenje, ob tem, ko smo dotično zgodbo pravkar prebrali. - Poglejmo neko Telopeo, kar je izvorno latinsko ime neke zelo lepe avstralske rastline. Visoka je kar tri metre in ima petdeset rdečih cvetov. Poglejmo, kaj se zgodi, če se igračkamo.

V Ameriki so neki odštekani starši tako krstili svojo deklico, ki je šla potem skupaj s fantom na 'sentimentalno' potovanje v Avstralijo, da bi si obadva lahko ogledala to čudo. Toda v Avstraliji spoznata še domorodsko legendo, kako naj bi rastlina sploh nastala. Pripovedujejo, da je neko dekle vsak večer doživelo ljubimčev obisk, nakar je neki večer začelo čakati zaman. Čakalo je in čakalo, njega pa ni bilo. Zato se je polagoma spremenilo v dotično izstopajočo rastlino. Toda, očitno se bo zdaj nekaj podobnega zgodilo s to Američanko. Vsaj tako razumemo tisto cinično luno na koncu. - Poglejmo še obrat z zloveščim rasputinovskim naslovom Gospodar vlaka. Pripovedovalec v svoj kupe ni spustil nekega visokokastnega Indijca, četudi je ta obljubil, da bi spal tudi na tleh, temveč ga je prisilil, da je ostal med drhaljo na hodniku. S tem ga je nekako ranil in verjetno trajno prizadel. Sebe je pa nevede in nehote dvignil v pozicijo, ki si je tudi nikoli ni želel, namreč v vlogo tujca, zahodnjaka, ki je gospdar vlaka. Tudi tedaj in tedaj še posebej, ko se smer razpleta obrne proti samemu pripovedovalcu, je Flisar prepričljiv. Ta knjiga je verjetno najlažje in najboljše Flisarjevo delo doslej.