Glasba v filmu

Največkrat prevajani filmski teoretik pri nas je poslušajoči gledalec. Razloži, kako smo se ob gledanju filmov naučili poslušati glasbo in narobe.

Vsi zatrjujejo, da je film avdio-vizualna umetnost, toda o avditivnosti nič ne rečejo. Francoski filmski teoretik, raziskovalec zvoka, glasbenik, praktik musique concrete in filmar Michel Chion je prekinil z molkom o zvoku v filmu, ki še vedno velja za naknadnega, za vnaprej podrejenega podobi. Z Glasbo v filmu (1995) je dovršil leta 1982 začeto razpravo o glasu v filmu, ki so ji sledila dela o zvoku v filmu (s poglavjem o glasbi), o govoru v filmu in o avdioviziji.

Zanj ni filmske glasbe, ki bi bila avtonomen glasbeni žanr, toda je glasba v filmu. Vsaka muzika, izvirna partitura ali varietejski komad, sposojena klasika ali pop, v filmu naleti na isti problem: kaj se z njo dogaja, kako je uporabljena, kako učinkujejo njen ritem, melodija, akordi. Iritirajoči sklep: vsaka glasba je lahko filmska. V kinu postane nekaj drugega, ko igra svojo vlogo z drugimi elementi, ki tvorijo film. Kljub omejitvam je edina, ki se avtonomno zapre pred svetom in uveljavlja lastno logiko.

Je "naprava čas/prostor", ki v filmu povezuje preteklost s sedanjostjo, različne prostore. Je ali musique d'ecran (glasba s filmskega platna), ko njen vir lahko razberemo iz dogajanja - lahko je poulični pevec, radio, fonograf, orkester, juke-box, ali musique de fosse, ko spremlja podobo zunaj kraja in časa dogajanja, igra iz zamišljene "luknje za orkester". A njena posebnost je, da prehaja iz zunanjosti polja v polje vidnega, iz "spremljave" v "dogajanje". Tudi kot godba on the air v Thelmi in Louise, ko vzbuja iluzijo, da lahko izreče več kot govorica.

Chion poznavalsko razpleta štorijo stoletja godb v filmu in njenih treh obdobij. Če je sprva vznemirljivo pluralna, je v "klasičnem" obdobju podrejena govoru. Model podkrepi s sijajno analizo Casablance. Tretje obdobje od sedemdesetih let naprej je v znamenju vrnitev, rekapitulacij stilov in novih tehnik obdelave zvoka. Avtor knjigo sklene z instruktivnim pregledom in kinotečno kronologijo filmov, filmarjev, skladateljev, oblikovalcev zvoka, ki so zaznamovali film kot "zvočno umetnost". Delo, ki argumentira, da se o godbah v filmu lahko podučite le, če jih pozorno gledate/poslušate.