Ko bisere v očeh rojevaš

Kako je danes topel in svetal obraz Tvoj, o Gospod,
kako je mračno v nasprotju mi srce, vir vseh zablod.

Navedeno je, da je avtor Tržačan očeta Slovenca in matere Avstrijke. Upam, da mama ni kar koroška Slovenka. Po nekajurnem skoncentriranem branju boste gotovo utrujeni. Zbirka je nekakšna avtorjeva antologija z novimi pesmimi. Kakega motivno-tematskega napredka glede na prvo slovensko zbirko namreč ni. Pesni na zanj že znane versko-erotične tone.

Avtor po mnenju kritike kot pesnik suvereno deluje v obeh jezikih. Za seboj ima že vsaj dve italijanski pesniški zbirki (Lo spesore del tempo in Qualcuno verra), začenši od leta 1995 dalje, in sedaj po prvi slovenski knjigi Ta mala zemska večnost iz leta 1997.še dve slovenski.V Sloveniji objavlja v Primorskih srečanjih in predvsem v reviji 2000. - Ok. 80 pesmi je razvrščenih po 124 straneh in je zbranih v pet ciklov z naslovi: Ne škropi dekle me z divjim drhtenjem, Še iščem novih poti, Kdo sem, Truden sem, ves gol in prazen, Kako bi rad poletel in Kako lepo je biti spet doma. Naslovi ciklov so torej neenotni. Naslov prvega cikla je npr. tudi predzadnji verz osme pesmi iz cikla Moj duh je prežet s krvavim zorenjem s strani 18. Zadnji verz te pesmi pa je tudi naslov zadevne pesmi.

Na podoben način so oblikovane tudi druge pesmi. Sem sodi tako verzna kot pesemska oblikovanost. Verzi so včasih še daljši od enega izdiha, včasih pa tudi veliko krajši in se združujejo v poljubno dolge strofe. Lahko da je pesem sestavljena iz kvartet, tercet, dublet ali pa drugih kitic. Zanimive so tudi mešane kitične oblike. Če so kitice sploh očitne. Verzi se lahko kdaj samo vertikalno nalagajo. Tradicionalnih pesemskih oblik nisem opazil. Vzemimo pesem Kako je danes topel in svetal obraz tvoj, o Gospod. Subjekt v gorečnosti izlije v osmih rimanih dubletah religiozno vizijo nasprotja med svetlobo in toploto Gospodovega obraza in na drugi strani mračnostjo v svojem srcu. Nasprotje bi lahko povzeli z dvema, na začetku in na koncu vsebovanima oznakama: *srce je vir vseh zablod* in *Tvoj obraz je vir upanja, tolažbe, sreče, neminljivih vseh dobrot*.

Prav zaradi rime pa govorim. Ta je ves čas zelo preprosta, saj sta običajno rimani besedi enakega niza, torej se ujema substantiv s substantivom ali adjektiv z adjektivom. Če sta besedi v glasovnem stiku še v istem spolu, sklonu in številu, je to lahko prav žalobno monotono, recimo: telo - nebo, otožna - položna, brez znakov - brez oblakov, vseh zablod - vseh dobrot. Ker hkrati ne gre za kako težko in zapleteno obliko, za to sploh ni opravičila. Veliko bolj posrečeno bi bilo lahko rimanje dveh besed substancialno-verbalnega niza, kakršnih boste v tej zbirki pogrešali. Kako nas lahko poživi že glasovno ujemanje pridevnika in samostalnika v tretji dubleti: plamen - dremaven! Tudi zato, ker sta ti dve besedi še v semantični opoziciji. Morda je pa tako rimanje naamerno taako puščobno, kot ponavljanje kake dolgočasne mantre. To je pa zunaaj mojeegaa dojemanja.