Evropa 2000: igrivo bojišče narodov

Roman z občutkom grenkobe.

Zakaj, saj je v njem ja govora o nogometu, "najpomembnejši postranski stvari na svetu", pa ne samo za moške, temveč - zadnje čase tudi za ženske. In recimo zgodbica iz Pariza (tja se je pisatelj namenil kot spremljevalec svoje žene, ki so jo v mestu ob Seni čakale diplomske obveznosti, na tihem pa je upal, pravi, da bo lahko čas izkoristil tudi za ogled mundijala), ko ju je tam stanujoča pisateljica Brina Svit povabila na družabno zabavo, sam datum in ura omenjene zabave pa je bila, glej zlomka, tempirana ravno "na tekmo" med Argentino in Anglijo. In kaj Pikalo stori? Gostiteljici, ki jo je najbolj skrbelo, če je jedilni pribor na mizi pravilno postavljen, kratkomalo zateži, naj vklopi televizor, njegovi želji pritegne še Sergio, novinar tržaškega radia ... in čez slabe pol ure, ko je tekma začela postajati vse bolj napeta, so se pred televizorjem zbrali skoraj vsi.

Sploh pa iz Pikala, komaj beseda nanese na njegovo veliko ljubezen, žogobrc, kar vre od navdušenja, in praktično je celotna (poudarjam, nogometna) štorija napisana v približno takšnem tempu: "... zame je nogomet poezija, poezija je ljubezen, ljubezen pa je Bog ..."

In kje se v romanu skriva občutek (v uvodu omenjene) grenkobe? Preprosto v tem, da je roman tudi neke vrste (še nedokončano) nadaljevanje avtorjevega prvenca Modri e, v katerem se je pod "šifro pobalinskega izstrelka" prepoznal oziroma identificiral upokojeni lokalni miličnik in zato avtorja tožil ter za pretrpete duševne bolečine seveda tudi od njega zahteval (za upokojenega državnega uslužbenca bajno) denarno odškodnino. Njuna sodnjiska zgodba seveda še zdaleč ni končana, zato samo v razmislek avtorjevim cehovskim kolegom kot posameznikom in seveda cehu kot celoti? Doklej in zakaj takšna mlačnost?

Še enkrat: roman z občutkom grenkobe.