Slovenki orožniki: 1981-1941

Knjiga upokojenega policaja, ki rad piše knjige.

Ime Čelik ni simboliziralo policijske jeklene pesti, na kar bi aludiral njegov pomen. Pavle Čelik je bil namreč tisti visoki predstavnik policije, ki je v osemdesetih prakticiral profesionalno in apolitičnp držo policije, ki je bila do tedaj prerada dekla komunistične partije.

Kaj pa Čelik kot pisec? Tokrat je napisal zajetno delo na 450 straneh, ki je faktografski prerez najrazličnejših momentov orožniške zgodovine med obema svetovnima vojnama. Za bralca, ki ni proučevalec zgodovine in je brez policijskih spominov in korenin, je delo preobsežno in prepodrobno. Narejeno je fragmentarno, 20 poglavij in več kot 150 podpoglavij, ki pa niso napisana v stilu intrigantnih zgodb, temveč hladno kronistično, kar ponazarjajo naslovi: "Draginske doklade", "Opuščeni vojaški konji", "Skupščinski orožniki", "Enotno do potnih listin"...

S kulturnozgodovinskega stališča pa je videz bistveno svetlejši. Nahajamo podatek, da je država že l. 1921 sprejela zakon, ki je zaščitil kozoroga, številne ptiče in 21 vrst rastlin, ki so jih potem varovali orožniki. Avtor žal ni navedel nobenega primera, ko so možje postave prijeli kršitelje.

Zabavno bizaren je z današnje perspektive princip ugotavljanja prevelike hitrosti avtomobilov v dvajsetih letih. Da bi orožniki dobili občutek za brzino, so bili pozvali izkušene šoferje, da so pred policijskim zborom vozili z različnimi hitrostmi.

Namesto gumijevk so orožniki vihteli bajonete, s katerimi so nasilneže znali umiriti s sunkom v bedra, v obraz, znali so zadeti celo v rit, vendar pa so sem ter tja hladno orožje zarili pregloboko v trebuh, tako da so razgrajača ohladili kar za večno.

Knjiga predvsem za profesionalno zainteresirane.