Za Hekubo

... strt glas in vse njegove kretnje v skladu/ z njegovim čustvom! In vse to za nič!/ Za Hekubo!

Ponovimo! Paris je bil njen sin, eden od devetnajstih otrok, ki so jih junaški Grki pri obleganju Troje pobili, oče teh otrok pa je bil Priam. (Sicer je Priam imel celo 50 otrok.) Hekuba pa je bila na koncu spremenjena v psico, ki tuli na Parisovem grobu. Če ste še naprej zbegani nad naslovom, naj vas opomnim, da je sposojen iz govorjenja samega Hamleta, kar se na začetku tudi navaja. Na eni strani imamo torej predstavo, po kateri potem, ko pade zastor, ne ostane skoraj nič. Po drugi strani pa je burno dogajanje, ki je vendarle teklo. Za kaj? In za koga? Za prazen nič!? Za Hekubo! - Sicer gre za avtorjeva zbrana poročila in ocene iz let med 1978 do 1999, ki jih je kot kritik, verjetno ste opazili, objavljal v Delu.

Zapisi so grupirani v glavnem po režiserjih, ki jih je kar 50, če sem prav preštel, nekaj esejev pa tudi ni lociranih pod imenom posameznega režiserja, ampak nosijo problemski naslov. Gostujoči režiserji so zastopani z eno predstavo, nekateri stalni režiserji pa so predstavljeni kar s kakimi dvajsetimi zapisi o njihovih predstavitvah. - Poglejmo recimo nekdaj trendovskega Dragana Živadinova. Zastopan je z dvema zapisoma.

Najprej je tu poročilo o megalomanskem Retrogardističnem dogodku Krst pod Triglavom in potem še poročilo o Dramsken observatoriju Zenit. Obe poročili sem prebral z velikim zanimanjem že v časopisu, tako kot sem si ob svojem času ogledal tudi predstavi in potem prebral še ta ista poročila tudi v knjigi. Takoj pa moram povedati, da sem bil včasih veliko bolj zadržan do Inkreta kot do Živadinova, ki nam je bil očitno toliko kot zakon. Zdaj pa, ko sem še enkrat prebral Inkreta in se spomnil njegovega takratnega opisa statičnosti predstave in svojih nekdanjih in sedanjih občutkov, mi je veliko bolj jasna Iinkretova tedanja skeptična ocena nepremičnosti predstave in opredelitve, da bo očitno v bodoče takim konzumentom lahko vladal pravzaprav z lahkoto kdorkoli. Z grenkobo dodajam samo še to, da je žal še slabše. Saj ljudje danes niti ne berejo več in ne hodijo več v gledališče. Samo še pred televizorjem posedajo in gledajo tiste svoje milijonarje. Žal. Obravnavana knjiga pa je za v knjižnico. Javno in zasebno. K slovarjem, leksikonom in enciklopedijam.