Jočeš, moj mali pajac?

"Malce se bojim ... / Za ljudi, ki so tu, / Tudi zame. / Malce se bojim. / Ostani z mano, prosim ... "

Dr. Duška Meh, zdravnica in znanstvenica je doktorirala iz multple skleroze, neozdravljive bolezni osrednjega živčevja, ki jo je priklenila na voziček, kjer nas je ali je bilo še nekaj, ki smo povezani zdaj s to zbirko: pokojni profesor rentgenologije Ludvik Tabor s svojimi pomirjujočimi akvareli, ki sevajo iz kvadratne knjižice, pisatelj Jože Felc, direktor psihiatrične bolnišnice v Idriji, s spremnim besedilom in jaz sam, uboga para, ki pišem to skromno, vendar ponosno verjetno prvo recenzijo v verigi naslednjih.

Duška je sicer Korošica, članica klana Mehov, ki se jih je menda zadnjič zbralo v Velenju kar 150. Uradna predstavitev knjige pa je bila pred nekaj dnevi v Inštitutu za rehabilitacijo, popularno imenovanem Soča, kjer Duška tudi dela. Predstavitev je bila sentimentalna, kakršne so te pesmi, in informativna, predvsem o Duškinem znanstvenem delu. Program je povezoval kar Sandi Čolnik, o Duškinem delu pa je govorila spet dr. Alenka Hoeferle, sicer soproga Jožeta Felca. Pozdravila sta nas direktor Inštituta g. Hočevar in zaožnik Ivan Bizjak. Pesmi je brala igralka in Duškina prijateljica Olga Kacjan. Muziciral pa je baročni trio.

Izvedeli smo, da je Duška lani sicer kot znanststvenica zmagala na medmrežnem medicinskem kongresu in da je bila Slovenija verjetno prav zaradi obiskov te konference druga na svetu po vstopih v medmrežje, takoj za Španijo. Če je pri nas zahteva za izrednega univerzitetnega profesorja 50 in za rednega 80 objav v tujih revijah, Duška jih ima pa vsaj 250 in če so njene razprave, teh je po številu seveda manj - 26 ima izvirnih in 14 preglednih znanstvenih člankov, vsaj sedemdesetkrat pa je v tujih revijah tudi citirana - potem lahko vidimo že tu vso silno, kar mogočno Duškino energijo.

Že kot študentka sredi osemdesetih je bila odgovorna urednica Medicinskih razgledov, izjemne revije, v kateri študentje dobesedno prisilijo svoje profesorje v kako potrebno razpravo. Pri tej reviji sem bil čisto malo pred tem sam lektor in Duško spoznal seveda že tam. - Kakšna pa je sploh ta poezija? Preprosto: sentimentalna in kristalno jasna. Četudi niste vmešani, vas prevevajo taki občutki kot pri branju Marjane Moškrič v zadnjem času ali Minatija prej. Žene vas na jok. Subjektka je našla drugega v vlogi pasivne lutke, ki je močan transfer in alterego vseh stisk, tudi če v realnosti na kaki polički morda sploh ne obstaja. (Izjemen uspeh je izdati pesniški prvenec v taki nakladi in upati še na ponatis.)