Logiški pojmovnik za mlade

Poljudnoznanstvena predstavitev.

Težaven projekt: formalne zakone logike prikazati v zapeljivem eseju. Kako ji torej uspeva?

Da bi se približala mladeži, avtorica izbere formo dialoga, v katero sem ter tja vpiše tabelo, razlago ali utrinek iz zgodovine filozofije. Tudi vsebine premis in sklepov so pobrane iz sodobnega vsakdana: Jan dela nalogo ali gleda televizijo. Jan dela nalogo. Torej Jan ne gleda televizije.

Bralci bodo potemtakem kar med prebiranjem razvedrilnega čtiva vsrkavali še iz čaše logike? Zmota, logike brez formulaičnosti ni. Modus tollens se vedno pojavlja le v formuli: če P, potem Q, ne-Q, torej ne-P.

Čeravno se avtorica poskuša približati mlademu bralcu, pa tega ne stori tako, da bi njegov miselni oz. pojavni svet premišljevala s pomočjo logike. Sledi pač nalogi, da logiški korpus predstavlja detajl za detajlem, ko niza triade dveh premis in enega sklepa.

In tako se lahkoten esej spremeni v trdo razmišljanje. V svoje pasti zato ne bo polovil bralcev, ki bodo nič hudega sluteč planili v razvedrilni tekst ter pri tem mimogrede odnesli še nekaj vednosti iz logike. Ti bodo knjigo kmalu odložili.

Logika za mlade ali stare, za filozofe ali frizerje, je vedno ista reč. Zahteva zbrano misel in počasen korak. Logike brez možganskega napora ni.