Slovenska kronika XIX. stoletja: 1800-1860

Po nacionalni kroniki XX. st. tokrat še za en korak v preteklost.

Kronike so mikavnejše knjige od učbeniških zgodovin. Kombinacije slikovnih pričevanj in kratkih tekstov o izstopajočih dogodkih pač omogočijo bralcu, da "zadiha" duh časa.

Ko so na Primorskem pestile lakote, je cesar poskrbel za rumfordsko juho za siromake, 1828 se je pojavila velika knjižna uspešnica Življenje svetnikov, ki jo je spisal župnik Veriti, 1844 so ljubljanske ulice tlakovali s hrastovimi kockami, 1833 so kmetje dosegli, da so jim plačevanje desetine od krompirja znižali na dvajsetino, v teh letih je nezadržno prodiral modni val, o katerem so narodnjaki zlobno pripominjali: "pozimi nosijo namesto irharic hlače iz cajga, da potem gizdalin šklepeče z zobmi", slovenski intelektualci so veselo širili antisemitizem, l. 1820 je imel v Ljubljani in Postojni glasbeni nastop sa W.A. Mozart, ki pa je v spominih zdolgočasen in bolj nejevoljen nad Ljubljano in njenimi glasbeniki, sanitarije so bile bolj čudo, saj se šele l. 1844 prvič pojavi beseda stranišče za redek objekt - toaletne školjke, prepovedovali so ne le izid slovenskega časopisa Savinja, temveč celo kajenje na ljubljanskih ulicah, novejša slika osvobajajočih Francozov je diametralno nasprotna od dogodkov l. 1809, ko so Napoleonovi vojaki dolenjske upornike pobijali in metali v Krko, oskrunjali cerkve in si z oljem za maziljenje barvali lase, kasneje, ob izbruhih kolere, so časniki objavljali nasvete, kako se obvarovati z ovojem brinovih jagod, z bakrenimi krožniki, s kafro ali vejico kolmeža, drugod čitamo o stanovanjskih razmerah, ko po ducat ljudi živi v eni sobi, po trije v postelji...

Odlično čtivo, katerega šibka točka je prevelik odmerek nacionalnim kulturnim junakom.