Morje v času mrka

"... ki slišijo ... Klice delfinov in rjovenje kitov. Cviljenje picev in brundanje zobatcev. Piskanje lumbrakov in škrtanje škarpen. "

So pa rekli "molči kot riba". Ja!? Samo pravi "posluh" moraš imeti. Dolenčevo Morje v času mrka ga tudi ima, saj je res prvovrstni oetični roman, v katerem v odsevu številnih z morjem povezanih del precej enakovredno rasejo ciprese kot simboli romanesknega in oljke kot poetskega sveta. Ki jih je v spremni besedi na koncu izpostavil tudi Dušan Šarotar, drugi morski zamaknjenec. Danes, v četrtek še ne vemo, kdo bo dobil kresnika, za kar je nominiran tudi Dolenc.

Posebna odlika tega dela pa je, da junaki iz drugih pomorskih romanov (priče smo tudi sprovocirani pravi beletristični geografiji) nastopajo pred nami kot čisto realne osebe. Nekakšna ponazoritev tega je nona lutka v galniku konobe v otoški vasi Konfin v južni Dalmaciji, kjer vse tudi poteka. Obenem je to prehajanje tudi vzvratno, saj glavnega junaka Vala Sebalda pri ribiških izletih, kjer kot pri Hemingwayu sploh ni rib , šele na koncu tik pred smrtjo se mu nasmehne sreča, zelo spremlja sosedov otrok Piacun, ki je za Sebalda Mali Princ, sam pa živi v svojevrstnem remaku in hommagu Hemigvayeve novele Starec in morje. V isti svet sodi tudi Valovo pisanje lleterarnim junakom in pošiljanje pisem v steklenicah po morju. Najlepša apoteoza vsemogočnemu morju, ki je nekoč dalo življenje, lahko pa ga tudi kadarkoli vzame, je primerjava med morjem in sanjami. Voda je na prvi pogled izredno šibka in uklonljiva snov, ki ničesar ne zmore, toda če se samo vztrajno zaganja v še tako trdo in veličastno skalo, jo na koncu premaga in razsuje. Čisto tako pa je tudi s sanjami (beri: fikcijo). Zato je to delo med drugimi nomininimi romani povsem gotovo nekaj prav posebnega.