Marijan Košiček: Ženska in ljubezen v očeh Ivana Cankarja

Cankarjevi literarni junaki na psihiatrovem kavču.

Sigmund Freud je ob pomoči ameriškega veleposlanika Williama Bullita napisal psihološko študijo znamenitega ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona. Marijan Košiček pa si je pri psihoskici Ivana Cankarja vzel za referenco pisateljev literarni korpus. Tako namesto anonimnih zgodb, ki nastopajo v Košičkovi rubriki v Delovi Oni, tu pripovedujejo Francka, Maks, Milena, Jerman, Fani, Marjan, Pavla in še preostala stotnija.

Pisec torej interpretira občutke krivde do matere, do zapuščenih ljubic, strah pred spolno ljubeznijo, pred zakonom, pomilovanje nesrečnih žensk, hrepenenje po materi. Predstavlja like erotofobov, ki niso sposobni dajanja ljubezni in si v življenju pomagajo tako, da najdejo bodisi intelektualno inferiono partnerico, mnogo mlajšo, ali pa vsaj telesno šibko deklico.

Pesnik in poštni uradnik Peter priznava: "najbolj sem jo ljubil namreč zategadelj, ker je bila tako ... neumna ..." Slikar Golob se zaljubi v Tinico, ki ima samo 12 let in katere obraz je še čisto otroški. Kipar Glivar pa si najde ženo: "Drobna je bila in plaha, vredna pogumne ljubezni in močnih rok."

Knjiga, ki je natančna, prepričljiva, s primeri nadvse ilustrativna, tudi tenkočutna, ko Cankarja ne jemlje kot nebogljenega pacienta, temveč kot subtilnega pisatelja, ki je znal svoje travme ubesediti v svojih literarnih junakih. Ko se je radovedno igral, pa isti strah pred spolnostjo razvil pri enem tako, pri drugem drugače, pri tretjem po tretje, pri četrtem zgodbo zapeljal v smer rešitve, a ugotovil, da se reč ne izide in junaka pred koncem raje pokončal.

Sicer odlično delo, le da preštevilne nianse Cankarjevih likov bralcu tako izsušijo bralno vnemo, da si oddahne, ko se privleče do zadnje strani.