Kje je tao in druge zgodbe

Delo, napisano pred skoraj 2.500 leti, ki še danes verno pripoveduje o - jutrišnjem dnevu.

Kitajski filozof Čang Ce (369 pr. Kr. - 286 pr. Kr.) velja za enega največjih pisateljev in mislecev klasičnega obdobja, saj sta skupaj z "očetom" taoizma, Lao Cejem, vtisnila trajen pečat vsej kitajski kulturi in narodnemu značaju Kitajcev. Za razliko od "konkurenčnega" konfucianizma, to je filozofsko-nravstvenega nauka, ki podaja predvsem praktični vidik, taoizem zajema njegove mistične, spekulativne nagibe. Na primer: medtem ko so Konfucijevi učenci poučevali neuke ljudske množice širom države, Čang Ce v rezultatu le tega ne uvidi drugega kot kaos. "Veliko znanje vidi vse kot eno," ugotavlja, "majhno znanje pa to enotnost razbije v mnogoterost." Čang ce v svojih delih nadalje poudarja pomembnost neuporabnega in nepomembnega ter obenem propagira (zahodnjaški miselnosti povsem nesprejemljivo) nedejavnost posameznika: "Cimetovec je užiten: zato ga posekajo; smolnato drevo prinaša dobiček - zato ga razsekajo; - grdemu, skrivenčenemu drevesu pa nobena sekira ali račun ne pripravljata konca. Vsakdo ve, kako koristno je biti koristen. Nihče pa, tako je videti, ne ve, kako koristno je biti nepotreben. Dejavno življenje! Kakšna škoda!" Sploh pa Čang Ce naravnost uživa v kritiki družbe, kjer je še posebej sarkastično nastrojen do povzpetniških oblastnikov, nekoliko manj do podložnega ljudstva: "Če se čevelj prilega, pozabimo na nogo, če nas pas ne tišči, pozabimo na trebuh ..."