Bernard Nežmah

 |  Mladina 39  |  Kultura  |  Knjiga

Oriana Fallaci: Bes in ponos

Učila, Tržič 200, 5.490 SIT

Rasistični tekst, napisan v jezi 11. septembra, a argumentiran na izkušnjah in argumentih ene največjih novinark vseh časov.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Bernard Nežmah

 |  Mladina 39  |  Kultura  |  Knjiga

Rasistični tekst, napisan v jezi 11. septembra, a argumentiran na izkušnjah in argumentih ene največjih novinark vseh časov.

Ime Oriana Falacci je pojem intervjuja in pojem reportaže. V šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih je dominirala v svetovnem žurnalizmu, s poročili iz vojne v Vietnamu, intervjuji s trinogi Gadafijem, Homeinijem, Heile Selasijem ..., velikimi voditelji in verskimi poglavarji (Ali Buto, Dalajlama, Janez Pavel II.), poznana po svoji drži, ko ni mirno prenašala kapric sogovornikov; jordanskemu kralju Huseinu je mirno rekla, da ga kot republikanka ne more naslavljati vaše visočanstvo, boksarskemu kralju Mohamedu Aliju je vrgla v glavo mikrofon, ko je med intervjujem odvratno rigal.

"Nikoli nisem imela kakršnihkoli čustvenih, spolnih ali prijateljskih zvez z Arabci. V njih je nekaj, kar odbija žensko z dobrim okusom." "Tile zahtevajo in tudi dobijo vedno več mošej, tile, ki ti v svojih deželah ne dovolijo zgraditi niti ene same cerkvice." "Sredi Firenc se je slišalo prostaško dretje mujezina, ki je ob točno določenih urah pozival vernike k molitvi, motil nevernike in dušil cerkvene zvonove."

Čista rasistka, ki zaničuje islamsko kulturo, umetnost in vero. Nikakor pa ni preprost apologet zahodnjaštva, zakaj neizprosna je tudi v kritiki Berlusconija, italijanskih levičarjev in demokristjanov, Evropske unije, tudi ameriških navad.

Za antiislamski pogled utemelji na paraleli z demokratično vojno zoper hitlerjanski nacizem in italijanski fašizem. Takrat smo se v imenu vrednot, kot so človekove pravice, borili proti tiraniji teh pošastnih režimov.

Tokrat pa imamo sekanje rok tatovom v Savdovi Arabiji, državne ureditve, v katerih so ženske manj vredne od kamel, ne hodijo v šolo, k zdravniku, se ne smejo fotografirati, ne oblačiti v hlače, hoditi brez feredže, kjer jih obglavljajo zaradi prešuštva, jim obredno režejo klitorise in zašijejo vagine ... Kje so feministke, ali kdaj besno protestirajo pred ambasadami teh islamskih držav?

Zakaj je Evropa prepolna islamskih beguncev. Reveži si lahko plačajo po nekaj tisoč evrov za pot? Če so zbrali toliko denarja, zakaj ne ostanejo doma, ali pa jih sistematično pošiljajo v Evropo in Ameriko Osame bin Ladni?

Njena humanistična ost postavlja vprašaj nad toleriranjem netolerance. Verski režimi, kjer sistematično degradirajo ženske kot manjvredna bitja, ki ne poznajo demokracije splošnih in svobodnih volitev??? Ali pa sklep Talibanov, da porušijo dva velikanska kipa Bude, ker sta izvirala še iz predmohamedovih časov, medtem ko so jih Združeni narodi in Evropska unija ponižno prosili, da ne.

Njena jeza je uperjena tudi zoper zahodne gobezdače, njihove tolerantnosti do dežel, ki jih sploh ne poznajo. Falaccijeva pa niza grozljive izkušnje, ki jih je imela kot ženska reporterka v islamskih državah.

Knjiga, ki jo velja prebrati, z njo polemizirati, a jo tudi premisliti skozi avtorefleksijo.