Juan Manuel de Prada: Pičke

Naslov, ki zareže natančno kot britev.

Ne, to ni sadomazo tekst, je pa zbir kratkih tekstov posvečen vagini. Blizu 100 pojavnih oblik, brez zadržkov: od mladih deklic še brez puha pa tja do utopljenk. Povsod je lahkotno, kje gre zraven še penetracija, običajno nastopa bolj opazujoče in dehteče oko. Vseskozi ji izkazuje spoštovanje in se čudi česa vse je zmožna. Brez spolnih iztirjenj, pri navadnih opravilih. Fakirka z zobato vagino blesti s točko, ko dobesedno požira igralčev penis. Dama v menopavzi ... oživljam zver, ki še zmerom utripa. Ali kot kulise v fantovskem internatu, kjer si ga mladci drgnejo na porno revijo, eden pa raje vzdihuje ob mislih na Venero, ki jo je naslikal Velazquez.

Avtorju ne manjka domiselnosti, devičko prestavi v srednjeveški grad: igrala harfo stiskaje lok med nogama, skozi okno opazovala, kako dežuje, medtem pa masturbirala čez pumparice. Arheolog pa občuduje kipe grških boginj in odsotnost kiparjevega dela napolni s kazalcem, s katerim zarisuje počasne krožnice, ki dan za dnem čedalje bolj razjedajo kamen. Jasno ne more mimo porno idej; kopalka, kateri zleze pod hlačke prodorna morska zvezda s svojimi vražjimi kraki.

Enkrat so opazovane, drugič burijo domišljijo, tretjič so izkušane, četrtič so nedosegljiva točka, ki obnori šolarja s hišno učiteljico. Veliko jih je, zato se bralec kdaj tudi utrudi, vmes avtorja obtoži nategovanja iste ideje, a potem se utrne spet nova podoba in mu je oproščeno. Kdaj situacijske domisleke nadomesti svet metaforike: ... utopljenke ima v jutranjem soncu sijaj vodnega dragulja.

Knjiga, ki poživlja ravno s tem, ko spregovori skozi zgodbo ali skozi slikarske oči, ko pripoveduje o erotiki, ne da bi uporabljala pornografski jezik.